Jedro

Obstoj služnosti je izhodiščna predpostavka zahtevka za ukinitev služnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ukinilo služnost hoje, ki je obstajala v korist prve toženke kot lastnice parcel št. 21 ter 953, obe k.o. V. P. preko tožničine parcele št. 951 k.o. V. P., razen glede hoje do parcel št. 1546/37 in 1550/73 obe k.o. P. Prvi toženki je tudi prepovedalo hojo preko parcele št. 951, razen v korist parcel št. 1546/37 in 1550/73. Drugi toženki ter tretjemu tožencu je prepovedalo nadaljnje poseganje v parcelo št. 951, višji zahtevek pa zavrnilo.

Zoper zavrnilni del sodbe se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožuje tožnica in predlaga razveljavitev.

Zatrjuje, da prva toženka poti nikoli ni uporabljala za hojo do svojih gozdnih parcel. Nekoč je obstajala peš pot, ki je krajša pot do gozdnih parcel. Takrat so ljudje uporabljali tiste poti, ki so bile krajše. Po sporni poti je prva toženka hodila do svojih njivskih in travniških parcel, do ostalih pa je uporabljala druge bližnjice.

Sodišče je ugotovilo, da je pot preko parcele št. 951 krajša za nekako 50 m. Pri tem je ugotavljalo razdaljo do gozdnih parcel skupaj z bljižnico, medtem ko je za drugo varianto ugotavljalo le razdaljo po cesti. Tožnica meni, da je druga pot skupaj z bljižnjico krajša kot prva in predlaga, naj se izmeri tudi ta. Nesprejemljiva je ugotovitev, da so vaščani uporabljali isto pot tudi za njive, kadar so na teh parcelah pri vračanju z gozda še kaj postorili. Taka ugotovitev je zgolj domneva, saj je delo v gozdu povsem drugačno kot delo na njivi. Po prihodu z gozda kmetje niso ostali na njivi, da bi na njej delali. Razen tega je delo na njivi tudi časovno ločeno od dela v gozdu. Ko so kmetje obdelovali njive, se niso ukvajali z gozdom. Sicer pa prvostopno sodiče ni upoštevalo navodil pritožbenega sodišča, naj ugotovi, ali je sporna služnost še potrebna. Potrebe po tej služnosti ni več, saj je do gozdnih parcel mogoče priti po dveh cestah.

Pritožba ni utemeljena.

Glede na to, da je tožnica zahtevala ukinitev služnosti, je brez pomena razglabljanje, ali ta služnost sploh obstaja. Njen obstoj je namreč izhodiščna predpostavka takega zahtevka. Za odločanje o njegovi utemeljenosti je zato bistveno le vprašanje, ali je postala služnost nepotrebna za uporabo gospodujočega zemljišča, oz. ali je prenehal razlog, zaradi katerega je bila ustanovljena (2. odstavek 58. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih). Eno in drugo predpostavlja, da je prišlo po njeni ustanovitvi ali pridobitvi do takih sprememb, da je zaradi njih služnost nepotrebna, oz. da je z njimi prenehal razlog, zaradi katerega je bila ustanovljena. Uporaba izraza "postane nepotrebna" in "preneha razlog" pomeni torej jasno opredelitv zakonodajalca, da je podlaga za prenehanje služnosti sprememba odločilnih okoliščin: v času zahteve lastnika služne stvari za prenehanje oz. ukinitev služnosti te okoliščine niso več takšne, kakršne so bile v času, ko je bila služnost ustanovljena oz.

pridobljena.

Sodišče prve stopnje se je z ogledom dovolj natančno in zanesljivo prepričalo o nadaljnji potrebnosti sporne služnosti (povezava, ki vodi tudi po sporni poti, je krajša in udobnejša od poti po cesti).

Pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo potrebnosti služnosti, zato ni utemeljen. Sicer pa tožnica niti ne zatrjuje, da je prišlo do spremembe okoliščin, zaradi katerih bi postala sporna služnost nepotrebna. Obstoj dveh cest sam po sebi namreč še ne pomeni take spremembe. To bi utegnil biti le, če bi do izgradnje cest prišlo po ustanovitvi oz. pridobitvi služnosti. Tega pa tožnica ne zatrjuje.

Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe prve stopnje (368. člen Zakona o pravdnem postopku).