Jedro

Po presoji revizijskega sodišča sta bili glede na vse ugotovljene okolnosti delno prenizko priznani le odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in za skaženost. Pri prvi od navedenih je bilo premalo upoštevano, da je bila tožnica stara šele 30 let, ko je bilo njeno zdravje trajno prizadeto in da je okvara zdravja posledica poškodb hrbtenice, ki se odražajo v obliki zmanjšane gibljivosti le-te v vratnem in prsnem predelu. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je pravična denarna odškodnina za opisano obliko škode 2.500.000,00 SIT, zaradi česar je za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti dosodilo še 400.000,00 SIT odškodnine. Pravična denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti pa je v tem primeru po oceni revizijskega sodišča utemeljena v višini 500.000,00 SIT, zaradi česar je za to obliko škode priznalo še razliko 150.000,00 SIT. Tako zvišana odškodnina za skaženost pomeni pravično odškodnino, ki glede na ugotovljeno deformacijo, opazno že iz velike oddaljenosti, odraža stvaren pomen prizadetosti izgleda tožnice kot mlade ženske.

Izrek

Reviziji tožnice se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje ob delni ugoditvi pritožbi tožnice spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki nadaljnjo odškodnino 550.000 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.12.1994 dalje do plačila in nadaljnje stroške postopka prve stopnje 53.111,50 SIT, vse v petnajstih dneh.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške pritožbenega postopka 20.615,00 SIT v petnajstih dneh".

V preostalem delu se revizija zavrne kot neutemeljena.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške revizijskega postopka 22.950,00 SIT v petnajstih dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženki, da mora plačati tožnici za škodo, ki jo je utrpela v prometni nezgodi 26.5.1990 in v kateri je bila hudo telesno poškodovana, 3.762.150,60 SIT odškodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi in to od odškodnine za nepremoženjsko škodo 3.700.000 SIT od 6.12.1994 dalje, za premoženjsko škodo 12.150,60 SIT pa od nastanka le te. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo ter naložilo toženki, da mora povrniti tožnici tudi 64% stroškov postopka to je 251.776,00 SIT. Pritožbi obeh pravdnih strank zoper tako sodbo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila revizijo tožnica iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da naj se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se ji prizna še preostala odškodnina 2.150.000 SIT. V reviziji poudarja, da je odškodnina za telesne bolečine glede na trajanje in intenzivnost telesnih bolečin v času dolgotrajnega zdravljenja 1.000.000,00 SIT odškodnine premalo in da bi moralo sodišče priznati še razliko 500.000,00 SIT. Iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti bi se morala priznati še razlika 900.000,00 SIT, saj je premalo upoštevano, da je tožnica v starosti 30 let utrpela izjemno obsežno zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Za strah ji gre še nadaljnjih 300.000,00 SIT, ker se je bala hromosti, za skaženost pa je utemeljena še preostala razlika 250.000,00 SIT odškodnine, saj ima kot ženska na vidnih mestih defekte, ki močno kazijo.

Toženka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Tožnica je po ugotovitvah sodišč druge in prve stopnje utrpela pri prometni nezgodi 26.5.1990 nestabilen zlom tretjega prsnega vretenca hrbtenice, zlom drugega in četrtega vretenca hrbtenice, zlom trnastega nastavka sedmega vratnega vretenca, pretres možganov, odrgnino prsnega koša ter udarnine in odrgnine po nogah in odrgninsko raztrganinsko rano na zgornji ustnici ter odrgnine po obrazu. Dalje sta ugotovili, da je tožničino zdravljenje potekalo v ožjem smislu štiri mesece, v širšem pa še nadaljnjega pol leta, da je med njim trpela hude telesne bolečine deset dni, srednje bolečine en mesec, blažje tri do štiri mesece in občasne še dva meseca, glavobole deset dni ter občasno še kak mesec. V bolnici se je zdravila dvajset dni, v toplicah s fizioterapijo sedemindvajset dni, dva meseca in pol je nosila mavčev korzet od glave do pasu, petintridesetkrat je bila izpostavljena rentgenskemu slikanju. Sodišči druge in prve stopnje sta dalje ugotovili, da je tožničino zdravje zaradi posledic v prometni nezgodi utrpelih poškodb prizadeto. Kozmetski defekt se kaže v zadebelitvi v predelu prsnice in v grbi v zgornjem delu prsnega dela hrbtenice. Zmanjšanje življenjskih aktivnosti pa znaša 35%, zaradi česar je tožnica zmanjšano sposobna za vsakodnevne rekreativne in družabne aktivnosti, povezanih s tekom, skoki, sklanjanjem in sploh z okretnostjo. Za take aktivnosti bi bila tožnica zmanjšano sposobna že zaradi posledic bolezni, ki niso v vzročni zvezi s posledicami nezgode. Kot posledica poškodb pa je nastopila zmanjšana gibljivost vratne hrbtenice v vseh smereh za eno tretjino, zmanjšana gibljivost v predelu prsne hrbtenice lažje do srednje stopnje in zaradi teh je tožnica zmanjšano sposobna za dela, ki zahtevajo prenašanje težjih bremen, za dela v prisilnem položaju in za dela, ki so povezana z vibracijo telesa ter za dolgotrajne transporte. Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje še izhaja, da je tožnica utrpela tudi primarni ter sekundarni strah, zaradi opaznih posledic poškodbe pa da je nastopila določena skaženost. V reviziji se uveljavlja delna zmotna uporaba materialnega prava. Oceno pravilnosti materialno-pravne presoje spredaj navedenega dejanskega stanja je treba opraviti na podlagi določila 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in 203. člena ZOR (glede bodoče škode), ker je predmet te negmotna škoda. Po določilu prvega odstavka 200. člena ZOR dosodi sodišče za negmotno škodo (za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti, skaženosti, za strah in drugo) pravično denarno odškodnino, če to opravičujejo okoliščine primera. Pri odločanju o zahtevkih pa upošteva sodišče pomen prizadetih dobrin in namen teh odškodnin, pa tudi to, da ne bi šlo na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom (drugi odstavek 200. člena ZOR).

Po presoji revizijskega sodišča sta bili glede na vse ugotovljene okolnosti delno prenizko priznani le odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in za skaženost. Pri prvi od navedenih je bilo premalo upoštevano, da je bila tožnica stara šele 30 let, ko je bilo njeno zdravje trajno prizadeto in da je okvara zdravja posledica poškodb hrbtenice, ki se odražajo v obliki zmanjšane gibljivosti le-te v vratnem in prsnem predelu. Revizijsko sodišče ocenjuje, da je pravična denarna odškodnina za opisano obliko škode 2.500.000,00 SIT, zaradi česar je za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti dosodilo še 400.000,00 SIT odškodnine. Pravična denarna odškodnina za duševne bolečine zaradi skaženosti pa je v tem primeru po oceni revizijskega sodišča utemeljena v višini 500.000,00 SIT, zaradi česar je za to obliko škode priznalo še razliko 150.000,00 SIT. Tako zvišana odškodnina za skaženost pomeni pravično odškodnino, ki glede na ugotovljeno deformacijo, opazno že iz velike oddaljenosti, odraža stvaren pomen prizadetosti izgleda tožnice kot mlade ženske. Revizijsko sodišče je iz navedenih razlogov zvišalo odškodnino za negmotno škodo za nadaljnjih 550.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izreka sodbe sodišča prve stopnje (6.12.1994, ko so bile ugotovljene okolnosti za odmero pravične odškodnine za negmotno škodo).

V presežku pa je revizijsko sodišče zavrnilo tožničino revizijo kot neutemeljeno. Višji odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in za skaženost kot pa sta bili s to sodbo priznani, po oceni revizijskega sodišča nista utemeljeni iz razlogov, ki so navedeni že pri utemeljevanju pravične odškodnine za ti dve obliki škode. Odškodnini za telesne bolečine in za strah pa sta bili po oceni revizijskega sodišča z odmerama skupaj 1.300.000,00 SIT v postopkih na drugi in prvi stopnji že pravično določeni ter višja zahtevka iz teh naslovov nimata opore v prvem in drugem odstavku 200. člena ZOR in v 203. členu ZOR. Namreč pri določitvi odškodnin za te dve obliki škode sta sodišči druge in prve stopnje v celoti in v zadostni meri upoštevali vse ugotovljene pravnopomembne okoliščine ter zato ni podana pravna podlaga za zviševanje tako določenih odškodnin. Revizijsko sodišče je zato iz navedenih razlogov in ker ni ugotovilo uradoma upoštevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP v tem delu revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (člen 393. ZPP).

Ker se je zaradi spremenjene odločbe o glavni stvari spremenil uspeh pravdnih strank v pravdi, saj je tožnica zaradi priznane višje odškodnine uspela s 75%, uspeh toženke pa se je znižal na 25%, je revizijsko sodišče zaradi teh sprememb nastalo razliko v pravdnih stroških postopka prve stopnje in ki znaša v korist tožnice 53.111,50 SIT priznalo še te stroške (tožnica je po spremenjeni sodbi upravičena do 319.195,50 SIT stroškov, toženka pa do 14.308,00 SIT, kar da po medsebojnem pobotu 304.887,50 SIT od tega pa je potrebno odšteti že s prvostopno sodbo priznane stroške 251.776,00 SIT, zaradi česar ostaja še razlika 53.111,50 SIT). Glede na uspeh tožnice v pritožbenem postopku in v revizijskem pa gre in sicer v pritožbenem postopku 20.615,00 SIT in v revizijskem postopku 22.950,00 SIT. Odločba o stroških postopkov temelji na drugem odstavku 166. in 154. člena ZPP.