Jedro

Določba o prenosu nepremičnine v začasno uporabo upravičenca iz določbe 68. člena ZDen predstavlja institut, katerega namen je priznati denacionalizacijskemu upravičencu določeno upravičenje, še preden je po zaključenem denacionalizacijskem postopku pridobil lastninsko pravico na nepremičnini (ob pogoju, da je dejanska in pravna podlaga zahteve za vrnitev nepremičnine verjetno izkazana) – tako razlago podpira namen ZDen, ki sistemsko ureja popravo krivic prejšnjim lastnikom podržavljenega premoženja; to pa pomeni, da uporaba pravnega pravila ne more biti odvisna od vprašanja, ali je njegov naslovnik upravičenec ali pa, ker je le-ta pokojni, njegovi pravni nasledniki kot upravičeni za uveljavljanje pravic iz Zden.

Izrek

Tožba se zavrne.

Stroškovna zahtevka tožeče stranke in Občine Tržič se zavrneta.

Obrazložitev

Upravna enota Tržič (prvostopenjski organ) je z izpodbijanim sklepom odločila, da se Hidroelektrarna ..., stoječa na parceli št. 755/3 k.o. ..., stavbišče 245 m2, vpisano pri vložni številki 100 k.o. ..., v roku 8 dni po vročitvi tega sklepa prenese v začasno uporabo vlagateljic A.A., B.B. in C.C., tako da se primopredaja izvede neposredno z D.D. (v 1. točki izreka), da je zavezana stranka za izvršitev tega sklepa Občina Tržič (v 2. točki izreka), da sklep velja do pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, s katero bo odločeno o denacionalizaciji Hidroelektrarne ... (v 3. točki izreka), da pritožba zoper ta sklep ne zadrži njegove izvršitve (v 4. točki izreka) in ugotovila, da stroškov postopka ni (v 5. točki izreka). Prvostopenjski organ v obrazložitvi navaja, da je pooblaščenka vlagateljic zahteve za denacionalizacijo A.A. predlagala, da upravni organ Hidroelektrarno ... prenese v začasno uporabo na podlagi določbe 68. člena ZDen. Svojo zahtevo je utemeljevala z dolgotrajnostjo postopka denacionalizacije, navedla pa je tudi, da sta dejanska in pravna podlaga zahteve za vrnitev nepremičnin verjetno izkazani, za zavezanko za vrnitev stvari pa opredelila Občino Tržič. Zahteva za prenos nepremičnine v začasno uporabo je bila posredovana zavezanki, ki pa v odrejenem roku na zahtevo ni odgovorila. Po 292. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) sme organ, ki odloča o strankini zahtevi, opraviti izvršbo v zavarovanje izpolnitve obveznosti še pred izdajo odločbe ter izdati začasen sklep, s katerim zavaruje izpolnitev, če sta kumulativno izpolnjena dva pogoja, in sicer da je obveznost podana ali vsaj verjetno izkazana, in da obstaja nevarnost, da bo nasprotna stranka otežila oz. onemogočila izpolnitev obveznosti. Pogoje za izdajo začasnega sklepa v zavarovanje ureja ZDen v določbi 68. člena, po kateri lahko zaradi zavarovanja zahtev za denacionalizacijo ali iz drugih tehtnih razlogov organ prve stopnje izda sklep, s katerim odredi prenos nepremičnine v začasno uporabo upravičencu, če je dejanska in pravna podlaga njegove zahteve za vrnitev nepremičnin verjetno izkazana. Ker pogoje za izdajo začasnega sklepa o zavarovanju določa ZDen, se ne uporabljajo pogoji iz ZUP. Da je dejanska in pravna podlaga zahteve za vrnitev nepremičnine v predmetnem primeru verjetno izkazana, ni nobenega dvoma. Iz listin v spisu izhaja, da je bilo premoženje, last pokojnega E.E., podržavljeno na podlagi Zakona o zaplembi in izvrševanju zaplembe (Uradni list FLRJ, št. 61/46 in 74/46) z odločbo Okrajne zaplembene komisije Tržič z dne 4. 1. 1946 in prenešeno na državo FLRJ ter zanjo vknjižena lastninska pravica z odločbo Okrajnega sodišča v Kranju z dne 5. 8. 1946. Predmet podržavljenja z zaplembo je bilo celokupno E.E. pripadajoče premoženje. Nepremično premoženje je bilo ob podržavljenju vpisano v vložno št. ..., vl. št. ..., vl. št. 75 ..., vl. št. ... ter vl. št. 241 in 248 k.o. .... Iz historičnega zemljiškoknjižnega izpiska za vložno št. 100 k.o. ... izhaja, da je bila v času podržavljenja pri tej vložni št. vpisana tudi parcela št. 755/3 stavbišče 245 m2, ki je v tem vložku še danes in je po podatkih zemljiške knjige še vedno v lasti Gozdnega gospodarstva ..., čeprav ta pravni subjekt ne obstaja več, zato je bila zahteva posredovana Občini Tržič kot zavezani stranki za vrnitev nepremičnine po določbi 51. člena ZDen. Iz zemljiško katastrskih podatkov nepremičnin izhaja, da je lastnica te nepremičnine Občina Tržič. Upravičenje do denacionalizacije je v obravnavanem primeru po presoji upravnega organa izkazano (19. točka 3. člena ZDen), da je bil E.E. ob podržavljenju jugoslovanski državljan, pa izhaja iz pravnomočne odločbe Občine Tržič z dne 16. 11. 1992. Po presoji upravnega organa E.E. ni dobil in tudi ni bil upravičen zahtevati odškodnine od tuje države (Avstrije) v smislu 2. odstavka 10. člena ZDen, kar je dokončno ugotovljeno z delno odločbo o denacionalizaciji Upravne enote Tržič z dne 11. 4. 2003, ki pa še ni pravnomočna. Z navedeno odločbo je rešeno tudi pravno vprašanje, ali so bila podržavljena zemljišča, katerih zemljiškoknjižni lastnik je bil ob podržavljenju v letu 1946 „Reichsgau ...“, podržavljena E.E. Glede na to, da je v postopku denacionalizacije sporno predvsem dejstvo, ali je E.E. upravičenec do denacionalizacije, pa je verjetnost obstoja pravne podlage izkazana tudi z obširno obrazloženim pravnim mnenjem, ki ga je Ustavno sodišče zavzelo pri obravnavi ustavne pritožbe v zadevi z bistveno podobnim dejanskim in pravnim stanjem zadeve (Up-547/02-22 z dne 8. 10. 2003, Uradni list RS, št. 108/2003). Po tem mnenju, ki ga upravni organ v celoti sprejema, ne more biti več vprašljivo upravičenje do denacionalizacije tudi za E.E. Ker je glede na navedeno dejanska in pravna podlaga zahteve za denacionalizacijo verjetno izkazana, to pa je izključni pogoj presoje izdaje začasnega sklepa o zavarovanju, je nepremičnino, navedeno v izreku sklepa, moč prenesti v začasno uporabo. Določba 4. točke izreka sklepa temelji na določbi 4. odstavka 222. člena ter 3. odstavka 289. člena v zvezi s 3. odstavkom 292. člena ZUP/86. Ministrstvo za okolje in prostor (drugostopenjski organ) pa je z odločbo z dne 19. 12. 2008 zavrnilo pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijani sklep prvostopenjskega organa, zavrnilo pa tudi zahtevo te za povrnitev priglašenih stroškov. Drugostopenjski organ se v obrazložitvi sklicuje na določbe 68. člena ZDen ter navaja, da meni, da sta dejanska in pravna podlaga zahteve za vrnitev nepremičnine verjetno izkazani, kadar to kot verjetno izhaja iz listin, na podlagi katerih se uveljavlja denacionalizacija, in sicer da gre za osebo, ki je po ZDen upravičenec (9. člen ZDen) oz. pravni naslednik upravičenca (15. člen ZDen) in da je nepremičnine, za katere se zahteva zavarovanje, mogoče vračati v naravi. V zvezi z navedenim se je že večkrat opredelilo tudi Vrhovno sodišče (npr. sodba opr. št. I Up 77/2001 z dne 4. 4. 2002). Cilj začasne odredbe iz 68. člena ZDen je zavarovanje zahtevka za denacionalizacijo zaradi vračanja premoženja v naravi, za njeno izdajo pa zadostuje ugotovitev, da je dejanska in pravna podlaga zahteve za denacionalizacijo zgolj verjetno izkazana. Drugostopenjski organ se strinja z navedbami sodišča, da je namen navedene začasne odredbe preprečiti razpolaganje s premoženjem oz. preprečitev takšnega načina uporabe oz. nevzdrževanje, ki bi lahko onemogočilo vračanje v obliki postavljenega zahtevka, ter da je nevarnost, da bi do tega prišlo, nedvomno izkazana v primerih, kadar je zahtevana oblika vračanja sporna in obstajajo nasprotni interesi med udeleženimi strankami. Drugostopenjski organ pritrjuje ugotovitvam prvostopenjskega organa, da je E.E. upravičen do denacionalizacije. Navaja, da iz dokumentacije zadeve izhaja, da podržavljeno nepremičnino Hidroelektrarno ... uporablja tožnik (njegova hčerinska družba), ki se ne strinja z njenim vračilom v naravi. Drugostopenjski organ meni, da je v konkretnem primeru mogoče ugotoviti, da bo nepremičnino upravičencu mogoče vrniti v naravi in je torej dejanska in pravna podlaga zahteve za prenos v začasno uporabo izkazana ter v celoti sprejema stališče in ugotovitve prvostopenjskega organa, ki je v izpodbijanem sklepu podrobno obrazložil, zakaj meni, da je dejanska in pravna podlaga za vračilo predmetnih nepremičnin v naravi verjetno izkazana. Po mnenju drugostopenjskega organa ni mogoče slediti pritožbenim navedbam tožnika o tem, da mora obstajati razlog za izdajo začasne odredbe, in sicer obstoj konkretne nevarnosti, da bo premoženje, ki je zahtevano, utrpelo škodo, zaradi katere vračilo ne bo mogoče ali pa bo povzročena škoda zmanjšala vrednost premoženja. Glede na določbe ZDen to ni zakonska zahteva, niti tega v postopku izdaje začasne odredbe ne zahteva sodna praksa. V zvezi s pritožbeno navedbo, da ZDen ne omogoča izdaje sklepa o začasni odredbi na predlog in v korist vlagatelja, ki hkrati ni denacionalizacijski upravičenec, torej po predlogu in v korist njegovih pravnih naslednikov (kar so vlagateljice), drugostopenjski organ ugotavlja, da tudi Upravno sodišče RS v sodbi opr. št. U 1870/2007-10 z dne 29. 1. 2008 temu ni nasprotovalo, zato tudi drugostopenjski organ te pritožbene navedbe ne smatra kot utemeljene. Drugostopenjski organ pa se sicer strinja s tožnikom, da za odločitev v zadevi niso relevantne navedbe vlagateljic, da naj bi bil razlog za izdajo začasne odredbe dolgotrajnost denacionalizacijskega postopka, vendar pa glede na obstoj drugih zakonskih pogojev to na samo odločitev ne more vplivati. Za odločanje o odlogu izvršitve pa je skladno z 2. odstavkom 280. člena ZUP pristojen prvostopenjski organ. Odločitev o stroških postopka pa drugostopenjski organ opira na določbe 114. člena ZUP.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi nepravilne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev pravil postopka ter napačne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da so vlagateljice v zahtevi za izdajo začasne odredbe po 68. členu ZDen predlagale, naj upravni organ izda sklep, s katerim denacionalizacijskemu upravičencu v začasno uporabo prenese predmetno nepremičnino tako, da jo izroči v neposredno uporabo skrbniku za posebni primer. Prvostopenjski organ je z izpodbijanim sklepom tako tudi odločil. Tak izrek izpodbijanega sklepa pa pomeni, da je bila Hidroelektrarna ... dejansko prenešena v začasno uporabo skrbniku za posebni primer. ZDen v 3. odstavku 67. člena določa, da se z odločbo o denacionalizaciji denacionalizirano premoženje lahko da v začasno upravljanje skrbniku za posebne primere, če je upravičenec umrl ali je bil razglašen za mrtvega. Smiselno enako velja za sklep, s katerim se odloča o izdaji začasne odredbe. Glede na to pa je prvostopni organ nepravilno uporabil materialno pravo, saj prenos v začasno uporabo skrbniku za posebni primer ni mogoč; skrbniku za posebne primere se skladno z ZDen lahko premoženje da le v začasno upravljanje, ne pa v začasno uporabo. Prvostopenjski organ pa je tudi nepravilno uporabil materialno pravo in kršil določbe postopka s tem, ko je odredil prenos v začasno uporabo vlagateljicam zahteve za denacionalizacijo. Po 2. odstavku 61. člena ZDen imata pravico do vložitve zahteve za denacionalizacijo upravičenec oz. njegov pravni naslednik, medtem ko 68. člen ZDen izrecno določa, da lahko organ prve stopnje zaradi zavarovanja zahtev za denacionalizacijo ali iz drugih tehtnih razlogov odredi prenos nepremičnine v začasno uporabo upravičencu, če je dejanska in pravna podlaga njegove zahteve za vrnitev nepremičnine verjetno izkazana. To pomeni, da lahko prenos v začasno uporabo predlaga le upravičenec sam, ne pa tudi njegovi pravni nasledniki, in da lahko prvostopenjski organ odredi prenos v začasno uporabo le upravičencu, ne pa tudi njegovim pravnim naslednikom. Če bi zakon dopuščal vložitev zahteve za prenos premoženja v začasno uporabo tudi pravnim naslednikom upravičenca, bi to izrecno določil, kot v 61. členu ZDen. Po 3. odstavku 67. člena ZDen pa se tudi pravnemu nasledniku upravičenca denacionalizirano premoženje lahko da le v začasno upravljanje, ne pa v začasno uporabo. Če bi se določbo 68. člena razlagalo tako, da se lahko prenos v začasno uporabo odredi tudi pravnemu nasledniku upravičenca, bi bil ZDen sam s seboj v nasprotju, saj 67. člen določa, da se pravnemu nasledniku upravičenca kot skrbniku za posebni primer lahko da premoženje le v začasno uporabljanje. Ni logično, da bi ZDen pravnemu nasledniku upravičenca že med denacionalizacijskim postopkom dopuščal celo začasno uporabo premoženja, po izdaji denacionalizacijske odločbe pa le začasno upravljanje premoženja (čeprav naj bi bilo že z gotovostjo ugotovljeno upravičenje do denacionalizacije). Še manj pa bi bilo logično, da bi skrbnik za posebni primer, ki sploh ni pravni naslednik upravičenca do denacionalizacije, že pred izdajo denacionalizacijske odločbe lahko uporabljal premoženje, ki je predmet denacionalizacije. Da prenos v začasno uporabo pravnemu nasledniku upravičenca ni mogoč, izhaja tudi iz drugih določb ZDen. Tožeča stranka se sklicuje na 77. in 78. člen ZDen ter navaja, da ZDen veže trenutek prenosa denacionaliziranega premoženja na pravne naslednike upravičenca šele z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Če bi pravni nasledniki upravičenca lahko po 68. členu ZDen denacionalizirano premoženje dobili v uporabo že pred pravnomočnostjo odločbe o denacionalizaciji, bi bil ZDen v nasprotju sam s seboj, saj bi se določbi 68. in 78. člena izključevali. Navedeno potrjuje tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča, npr. opr. št. U 1314/96 z dne 6. 10. 1999. Tožeča stranka dalje navaja, da vlagateljice kot pravne naslednice upravičenca niso legitimirane za vložitev zahteve za prenos denacionaliziranega premoženja v začasno uporabo; ker so nastopale kot stranke v postopku, je prvostopenjski organ bistveno kršil določbe postopka. Tožeča stranka v nadaljevanju navaja, da sta 18. 2. 1986 Gozdno gospodarstvo ..., ki je zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine parc. št. 755/3, in tožeča stranka sklenila sporazum o uporabi strojnice v objektu na navedeni parceli; sporazum je bil sklenjen za uporabo strojnice za potrebe MHE 968, dokler bo ta obratovala; sporazum je bil sklenjen za nedoločen čas, dogovorjena pa je bila odškodnina za uporabo strojnice za obdobje od leta 1986 do 2005. Dne 13. 1. 1987 sta navedeni stranki ponovno sklenili sporazum, s katerim je tožeča stranka pridobila trajno služnostno pravico uporabe strojnice za potrebe MHE 968 (HE ...), dokler bo ta obratovala; odškodnina za trajno pravico do uporabe strojnice je znašala 9.000.000 DIN in je bila, kot izhaja iz kartice glavne knjige, plačana 31. 3. 1987. Ker po splošnem pravilu kasnejša pogodba razveljavlja prejšnjo, sporazum z dne 13. 1. 1987 prevlada nad sporazumom z dne 18. 2. 1986; sporazum z dne 13. 1. 1987 pa je določil trajno pravico uporabe strojnice. Družba A. d.o.o., ki je hčerinska družba tožeče stranke, je osnovna sredstva HE ... na podlagi 8. člena Akta o ustanovitvi družbe A. in priloge k 8. členu Akta o ustanovitvi leta 2002 prevzela v last in posest. Glede na navedeno to pomeni, da imajo A. d.o.o. še vedno veljavno pravico do uporabe strojnice v HE .... ZDen v 1. odstavku 24. člena določa, da vrnitev stvari ne vpliva na najemna, zakupna in njim podobna razmerja, ki so bila ustanovljena z odplačnimi pravnimi posli, če pravni posel ali zakon ne določata drugače. ZDen v 2. odstavku 24. člena določa, da lahko najemna, zakupna in tem podobna razmerja, katerih trajanje je določeno oz. dogovorjeno za dobo več kot 10 let, trajajo največ še 10 let od dneva pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, razen če se upravičenec in najemojemalec ne sporazumeta drugače. Obstoj najemnih, zakupnih in njim podobnih razmerij vpliva na obliko vračanja premoženja, saj pomeni oviro za vračanje v last in posest; premoženje se zato vrača le z vrnitvijo – vzpostavitvijo lastninske pravice, ne pa tudi v njegovo neposredno posest. ZDen v 30. členu določa, da se za vračanje najemnih poslovnih stavb in poslovnih prostorov smiselno uporabljajo določbe tega zakona, ki se nanašajo na vračanje stanovanj in stanovanjskih hiš; vračanje teh ureja 29. člen ZDen; stanovanjske hiše oz. stanovanja, glede katerih obstaja najemno, zakupno ali temu podobno razmerje, se a contrario ne vračajo upravičencu v last in posest. Glede na navedeno strojnice v HE ... ni mogoče vrniti v naravi in posledično v posest. Hčerinska družba tožeče stranke A. d.o.o. ima namreč trajno pravico do uporabe strojnice, kar je razmerje, vezano na uporabo in s tem neposredno posest, in je torej njim podobno razmerje. Ker je bila pravica do uporabe strojnice sklenjena za več kot 10 let, zadevno razmerje skladno z 2. odstavkom 24. člena ZDen traja še 10 let od dneva pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Glede na navedeno so podane ovire za vračilo strojnice HE ... v naravi in torej dejanska in pravna podlaga zahteve za vrnitev strojnice nista verjetno izkazani. Tako bi prvostopenjski organ moral ugotoviti, da strojnice ni mogoče prenesti v začasno uporabo, zato pa bi moral presojati, kakšen vpliv ima navedeno na prenos celotne HE ... v začasno uporabo. Prvostopenjski organ bi tako moral presojati, ali je strojnica tako bistven (funkcionalen) del HE ..., da nemožnost prenosa strojnice v naravi in v začasno uporabo pomeni tudi verjetnost, da celotne HE ... ne bo mogoče prenesti v naravi in posledično v začasno uporabo. Tožeča stranka se v nadaljevanju sklicuje na 8. člen ZUP ter navaja, da prvostopenjski organ ni niti verjetno ugotovil, da obstaja pravna in dejanska podlaga za prenos HE ... v začasno uporabo, saj prej navedenih dejstev sploh ni ugotavljal, ne le da jih ni z gotovostjo ugotovil. Tožeča stranka dalje navaja, da prvostopenjski organ tudi ni upošteval, da je bila HE ... v 80 - letih na novo zgrajena; iz gradbenega dovoljenja in iz obračunske situacije izhaja, katera dela so bila opravljena in da je tožeča stranka zgradila nov objekt. Glede na določbi 1. in 2. člena ZDen tako ni mogoče z denacionalizacijsko odločbo vrniti, niti med postopkom predati v začasno uporabo premoženja, ki ni bilo podržavljeno. Nepremičnina, kakršna je bila podržavljena, danes ne obstaja več in se tudi ne more prenesti v začasno uporabo. Navedbe tožeče stranke in njene hčerinske družbe v postopku in dokazi o novi izgradnji HE ... bi za prvostopenjski organ morali biti dovolj velik indic, da bi presojal, ali ni verjetno izkazano, da nepremičnine ne bo mogoče vrniti v naravi. Moral bi ugotoviti, da je dejansko stanje med strankama sporno in da torej ni verjetno izkazano, da je nepremičnino mogoče vrniti v naravi, saj pomeni nova stvar oviro za vračilo v naravi. Tožeča stranka dalje opozarja na sodno prakso Vrhovnega sodišča RS (sodba opr. št. U 32/95) ter povzema njeno bistveno vsebino. Tožeča stranka dalje navaja, da so vlagateljice 17. 10. 2007 predlagale prenos male hidroelektrarne ... v začasno uporabo; predlagale so torej le, da se jim v začasno uporabo prenese objekt, ne pa tudi premičnin, ki se nahajajo v HE .... V strojnici se nahaja strojna oprema, ki jo je leta 1987 kupila in namestila tožeča stranka; prvotna strojna oprema v strojnici, ki je bila izdelana leta 1894, je bila kasneje odmontirana in se nahaja v tehničnem muzeju .... Tožeča stranka navaja, da iz Akta o ustanovitvi družbe A. d.o.o. izhaja, da je tožeča stranka kot njen edini ustanovitelj osnovni kapital zagotovila delno v denarju, delno pa kot stvarni vložek; iz priloženega seznama izhaja, da je tožeča stranka kot stvarni vložek prenesla HE ..., k.o. ..., ki danes predstavlja HE .... Osnovna sredstva HE ... so na dan 31. 10. 2001 zajemala tudi strojno opremo, ki se nahaja v strojnici HE .... Navedeno dokazuje dejstvo, da je strojna oprema, ki se nahaja v strojnici HE ..., last A. d.o.o. in da zadevna strojna oprema ni bila podržavljena, zato tudi ne more biti predmet denacionalizacije, niti prenosa v začasno uporabo. Tožeča stranka se v nadaljevanju sklicuje na 128. člen ZUP ter navaja, da je prvostopenjski organ, s tem ko je z izpodbijanim sklepom odločil, da se v začasno uporabo vlagateljicam prenese celotna HE ... (vključno z vso strojno opremo), izročil predmetno opremo brez vsake pravne podlage ter presegel obseg zahtevka vlagateljic. Tako ravnanje prvostopenjskega organa predstavlja tudi bistveno kršitev določb postopka. Tožeča stranka dalje navaja, da ZDen v 68. členu določa, da se lahko odredi prenos v začasno uporabo zaradi zavarovanja zahtev za denacionalizacijo ali iz drugih tehtnih razlogov. Že iz same dikcije izhaja, da je potrebno izkazati razlog zavarovanja zahtev oz. drug tehten razlog. Vlagateljice zahteve za denacionalizacijo pa so se v zahtevi sklicevale na dolgotrajnost postopka, kar pa ni razlog za izdajo začasne odredbe, saj gre za pavšalno navedbo, ki izkazuje zgolj subjektivni občutek vlagateljic, ne izkazuje pa razloga za izdajo začasne odredbe po 68. členu ZDen. Poleg tega izdaja začasne odredbe v ničemer ne pripomore k skrajšanju postopka denacionalizacije. Tožeča stranka se v nadaljevanju sklicuje na sodno prakso in izpostavlja primera sklepa opr. št. I Up 362/2001 z dne 6. 2. 2002 in sodbe opr. št. U 1465/2003 z dne 9. 11. 2004. Namen prenosa v začasno uporabo je zavarovanje zahteve za denacionalizacijo ali drugi tehtni razlogi, to pa je takrat, ko grozi nevarnost, da bo zaradi nadaljnjega razpolaganja s premoženjem s strani zavezane stranke onemogočeno vračanje premoženja v obliki in obsegu postavljenega zahtevka. Prenos v začasno uporabo je upravičen le, če je podana nevarnost, bo premoženje utrpelo škodo, zaradi katere vračilo ne bo mogoče ali pa bo povzročena škoda zmanjšala vrednost premoženja. Ni pravilno stališče prvostopenjskega organa, da se v obravnavani zadevi določbe ZUP ne uporabljajo (1. odstavek 292. člena – sedaj 304. člen ZUP). Tako ni pravilno stališče prvostopenjskega organa, da za prenos v začasno uporabo zadošča le verjetno izkazana pravna in dejanska podlaga, niti podobno stališče drugostopenjskega organa. Poleg tega bi prvostopenjski organ moral pri prenosu v začasno uporabo presojati, kakšne posledice bi brez izdaje začasne odredbe nastale vlagateljicam denacionalizacijske zahteve oz. kakšne posledice bi z izdajo začasne odredbe nastale tožeči stranki. Navedeno izhaja tudi iz sodne prakse (sodba opr. št. U 1032/93-4), po kateri upravni organ ni ex lege dolžan izdati začasne odredbe, ampak jo lahko izda. Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP), ki vsebuje podobno določbo o izdaji začasne odredbe kot ZDen, določa le pogoje za izdajo začasne odredbe, ne pa tudi kriterijev za uporabo diskrecijske pravice; to pomeni, da mora upravni organ, če so podani pogoji za izdajo začasne odredbe, glede na diskrecijsko pravico izhajati iz namena začasne odredbe ter upoštevati koristi, ki jih z izdajo začasne odredbe pridobi denacionalizacijski upravičenec, in morebitno škodo, ki jo utrpi zavezanec. Tožeča stranka sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep prvostopenjskega organa odpravi ter samo odloči o stvari oz. podrejeno, naj zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek; zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi za primer zamude s plačilom.

A.A. kot stranka z interesom v tem upravnem sporu v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe ter sodišču predlaga, naj tožbo zavrže, ker jo je vložila neupravičena oseba oz. da jo zavrne, ker je neutemeljena. Navaja, da tožeča stranka ni zavezana stranka ter tako ne izkazuje pravnega interesa za vložitev tožbe. Zavezana stranka je Občina Tržič, ki pa sklepu o prenosu predmetne nepremičnine v začasno uporabo ni v ničemer nasprotovala. Tožeča stranka tudi ni oseba, ki je do uveljavitve ZDen vlagala v podržavljeno nepremičnino (2. odstavek 60. člena ZDen), saj le ta v nepremičnino ni vlagala, ampak je zgolj upravljala s strojnico v lasti prejšnjega lastnika E.E. Navaja, da so po določbi 68. člena ZDen legitimirani za vložitev zahteve za prenos nepremičnine v začasno uporabo tudi pravni nasledniki prejšnjega lastnika; zato organ prve stopnje ni kršil pravil postopka, ko je na zahtevo pravnih naslednic prejšnjega lastnika izdal izpodbijani sklep. Stranka z interesom se dalje sklicuje na sodbo tega sodišča, izdano v zadevi opr. št. U 1870/2007, v kateri naj bi sodišče zavzelo stališče, da je nepremičnine mogoče dati v začasno uporabo tudi pravnim naslednikom upravičenca do denacionalizacije. Po mnenju stranke z interesom pa je prvostopni organ pred izdajo izpodbijanega sklepa tudi pravilno ugotovil, da je dejanska in pravna podlaga zahteve za vrnitev predmetne nepremičnine verjetno izkazana. V zvezi s sporazumom, na katerega se sklicuje tožeča stranka, stranka z interesom navaja, da se nanaša na pravico uporabe strojnice, ki je obligacijska pravica in je lahko zavezovala samo stranki tega sporazuma, torej GG ... in tožečo stranko; ta pravica ne more zavezovati niti Občine Tržič niti vlagateljic zahteve za denacionalizacijo. Poleg tega bi podpisnik moral biti Okraj Kranj, saj je že leta 1962 prešlo zemljiškoknjižno upravljanje iz GG na Okraj Kranj. Poleg tega je navedena premičnina vgrajena v nepremičnini kot sestavni del nepremičnine in se šteje za njeno prirast ter se ne more obravnavati ločeno. Stranka z interesom navaja, da je bilo podržavljeno premoženje MHE ... in vlagateljice zahtevajo vračilo tega premoženja. Z rednim izpisom sodnega registra z dne 29. 1. 2008 je izkazano, da je navedena MHE v celoti vodena samostojno med osnovnimi sredstvi A. ter so neresnične navedbe tožeče stranke, da se strojnica MHE ... vodi pod MHE .... Stranka z interesom prereka tudi tožbeno navedbo, da gre za novo zgrajeni objekt; gre za hidroelektrarno ..., ki je bila podržavljena pravnemu predniku vlagateljic in je obratovala pred podržavljenjem, po podržavljenju in obratuje še danes. V zvezi z vprašanjem nove stvari pa stranka z interesom prilaga zapisnik o ogledu zgradbe. Tudi glede strojne opreme navaja, da je njen pravni prednik v stavbi moral zapustiti povsem novo strojno opremo, ker mu je bilo vse podržavljeno.

Tožeča stranka v pripravljalni vlogi odgovarja na vlogo stranke z interesom, prereka njene navedbe ter vztraja pri tožbi. Zavrača navedbe stranke z interesom, da naj bi ne bila aktivno legitimirana za tožbo. Navaja, da prvostopni organ pred izdajo izpodbijanega sklepa ni ugotovil, da obstaja nevarnost, zaradi katerega bi bil prenos v začasno uporabo upravičen ter je tako ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zavrača navedbe stranke z interesom, da tožeča stranka ne bi vlagala v nepremičnino ter se pri tem sklicuje na primopredajni zapisnik z dne 8. 8. 2008 ter zapisnik inšpekcijskega pregleda z dne 18. 8. 2008. Tožeča stranka tudi vztraja pri navedbi, da pred izdajo izpodbijanega sklepa ni bilo pravilno ugotovljeno, da je dejanska in pravna podlaga za vrnitev predmetne nepremičnine verjetno izkazana. Prvostopni organ ni ugotavljal, ali obstaja izključitveni razlog za upravičenost do denacionalizacije po 2. odstavku 10. člena ZDen, čeprav dejstva, ki izhajajo iz dokumentov v spisni dokumentaciji, kažejo, da bi ta razlog lahko bil podan. Tožeča stranka dalje prereka navedbo stranke z interesom, da je sporazum z dne 13. 1. 1987 ničen ter navaja, da je v času sklenitve sporazuma bil imetnik pravice uporabe na objektu GG ... ter je lahko veljavno s sporazumom prenesel pravico uporabe na tožečo stranko; tožeča stranka je s sporazumom pridobila trajno služnost uporabe strojnice. Zaradi obstoja tega razmerja so podane ovire za vračilo nepremičnine v naravi. Tožeča stranka dalje navaja, da je kot ustanoviteljica družbe A. d.o.o. osnovni kapital delno zagotovila kot stvarni vložek, in sicer med drugim HE ...; med osnovna sredstva te hidroelektrarne spada tudi strojna oprema, kar dokazuje, da je lastnik le te družba A.; ta oprema je bila kupljena leta 1987 in tako ni bila podržavljena ter ne more biti predmet vračanja. Glede zapisnika o ustni obravnavi z ogledom dne 4. 11. 2008 pa tožeča stranka navaja, da je bil izveden po izdaji izpodbijanega sklepa ter kot dokaz v predmetnem postopku ne more biti dopusten. Kljub vsemu navaja, da tožeča stranka in družba A. na to ustno obravnavo in ogled nista bili vabljeni in tudi ne prisotni, čeprav imata položaj stranke v postopku denacionalizacije HE .... Tožeča stranka še navaja, da je iz podatkov in informacij, ki jih je prvostopni organ posredoval na zaprosilo A., ugotovila, da komisija za denacionalizacijo pri temu organu ni sestavljena v skladu s 54. in 55. členom ZDen, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka, saj je postopek vodil in izpodbijani sklep izdal nepristojen oz. napačno sestavljen organ.

A.A. v naknadni pripravljalni vlogi prereka navedbe tožeče stranke, podane v pripravljalni vlogi, podaja svoje navedbe ter jih obširno argumentira in prilaga tudi listine.

V naknadni pripravljalni vlogi tožeča stranka odgovarja na pripravljalno vlogo stranke z interesom, navedbam te nasprotuje ter vztraja pri dotedanjih navedbah, ki jih delno ponavlja, delno pa še dopolnjuje. Izrecno ugovarja navedbi stranke z interesom, da strojnica šteje za premičnino, ki je sestavina nepremičnine; po mnenju tožeče stranke je strojnica skladno s 1. odstavkom 18. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ) nepremičnina. Glede izvedeniškega in cenitvenega poročila sodnega izvedenca in cenilca za gradbeno stroko z dne 12. 5. 2006 in Opredelitve do pripomb na to poročilo z dne 20. 8. 2008 pa tožeča stranka navaja, da gre za neverodostojen dokaz; v opredelitvi do pripomb izvedenec ... pomanjkljivosti poročila ni odpravil; njegova ocena ni popolna, saj ne zajema zneska obnove zajetja, ki je bilo na novo zgrajeno ter opremljeno z novim avtomatskim čistilnim strojem, ki ga prej ni bilo, prav tako poročilo ne zajema nove elektrostrojne opreme, zaradi katere bi bila vrednost objekta vsaj dvakrat višja. Poleg tega so bile naročnice mnenja vlagateljice zahtevo za denacionalizacijo, zato mnenje ne šteje za nepristransko izvedensko mnenje.

Občina Tržič kot stranka z interesom v odgovoru na tožbo navaja, da je bila v okviru izvršilnega postopka prisiljena s primopredajnim zapisnikom izročiti objekt v začasno uporabo D.D., saj bi bila sicer kaznovana. Iz denacionalizacijskega postopka pa je razvidno, da se je vračilu predmetne nepremičnine upirala ter je podala tudi pripombe na poročilo dne 9. 3. 2009, ki pa jih je prvostopni organ ignoriral, zaradi česar je zoper denacionalizacijsko odločbo z dne 21. 4. 2009 vložila pritožbo. Občina Tržič v nadaljevanju povzema vsebino pripomb, ki jih je podala na poročilo o dejanskem in pravnem stanju zadeve z dne 9. 3. 2009 in vsebino pritožbe; v vsebinskem smislu se pripombe nanašajo na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja glede vprašanja, ali je prejšnji lastnik imel možnost uveljavljati odškodnino od tuje države. Ker v tem pogledu dejansko stanje v postopku ni bilo popolno ugotovljeno, stranka z interesom meni, da ni izkazan pogoj za izdajo izpodbijanega sklepa, saj dejanska in pravna podlaga zahteve za vrnitev predmetne nepremičnine ni verjetno izkazana.

A.A. v nadaljnjih pripravljalnih vlogah odgovarja na navedbe tožeče stranke v zadnji pripravljalni vlogi in na navedbe Občine Tržič. Njune navedbe prereka, vztraja pri povedanem ter svoje navedbe še dodatno argumentira.

Občina Tržič v naknadni pripravljalni vlogi odgovarja na navedbe A.A. v zadnji pripravljalni vlogi, njene navedbe prereka ter v celoti vztraja pri povedanem.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijanem sklepu in razlogih, ki izhajajo iz njegove obrazložitve ter sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po 68. členu ZDen lahko organ prve stopnje zaradi zavarovanja zahtev za denacionalizacijo ali iz drugih tehtnih razlogov izda sklep, s katerim odredi, da se začasno prepove razpolaganje z nepremičninami ali delno oz. popolno kapitalsko preoblikovanje podjetij in drugih gospodarskih subjektov; iz enakih razlogov lahko odredi prenos nepremičnine v začasno uporabo upravičencu, če je dejanska in pravna podlaga njegove zahteve za vrnitev nepremičnine verjetno izkazana.

Iz navedene zakonske določbe izhaja, da sta pogoja, da organ lahko odredi prenos nepremičnine v začasno uporabo upravičencu po 68. členu ZDen, verjetna izkazanost dejanske in pravne podlage zahteve za vrnitev nepremičnine, in razlog za izdajo sklepa (zavarovanje zahteve za denacionalizacijo ali drug tehten razlog). Ne glede na tako dikcijo je po mnenju sodišča navedeno zakonsko določbo treba razlagati v pomenu, da dopušča prenos nepremičnine v začasno uporabo tudi pravnim naslednikom upravičenca. Zgolj besedna razlaga sicer kaže, da je eden od možnih pomenov določbe, da je prenos dopusten le v začasno uporabo upravičenca; uporaba še drugih metod razlage (teleološke, logične, sistematične) pa dopušča razširitev jezikovnega pomena zakonskega besedila. Namen institutov iz določbe 68. člena ZDen namreč je, kot iz besedila eksplicitno izhaja, predvsem zavarovanje zahtev za denacionalizacijo (da se prepreči, da bi bila izpolnitev obveznosti po izdaji odločbe onemogočena ali otežena zaradi razpolaganja ali drugačnega ravnanja zavezanca v škodo upravičenca) ali varovanje upravičenj upravičencev iz denacionalizacije iz drugih razlogov; glede na to pa ni podlage za razlago, da bi bilo zavarovanje z začasno odredbo potrebno (če obstaja razlog za to) le v primeru, če bi bil upravičenec še živ, ne pa tudi v primeru, ko je mrtev ter ko kot aktivna stranka v postopku denacionalizacije nastopajo njegovi pravni nasledniki. Drugače kot tožeča stranka, ki navaja, da je namen prenosa v začasno uporabo zavarovanje zahteve za denacionalizacijo v primeru, če grozi nevarnost, da bo zaradi nadaljnjega razpolaganja zavezanca onemogočeno vračanje premoženja (ter se pri tem sklicuje na sodbe, izdane v upravnem sporu, ki pa se vse nanašajo na drug institut iz 68. člena ZDen – začasno prepoved razpolaganja – ter ugovarja, da taka nevarnost v obravnavani zadevi ni bila ugotovljena), pa sodišče meni, da je namen instituta prenosa v začasno uporabo treba razlagati predvsem v povezavi z določbo 2. odstavka 72. člena ZDen. Po cit. zakonski določbi se odškodninski zahtevki iz naslova nemožnosti uporabe oziroma upravljanja premoženja ter iz naslova vzdrževanja nepremičnin v času od podržavljenja do dneva uveljavitve tega zakona ne priznavajo – to določbo se z arg. a contrario razlaga, da se tovrstni zahtevki denacionalizacijskih upravičencev priznavajo za čas od uveljavitve zakona do vrnitve denacionaliziranega premoženja, kar pomeni, da zakon denacionalizacijskim upravičencem priznava določena upravičenja, kot da bi lastninsko pravico pridobili že ob uveljavitvi zakona, in sicer v nadomestitev take že izdelane, pa nato nesprejete rešitve; taka razlaga izhaja iz namena ZDen, ki je v popravi krivic, ki jih je država storila lastnikom zasebnega premoženja med drugo svetovno vojno in po njej (Anton Frantar, ZDen s komentarjem, GV, Ljubljana 2000). Po mnenju sodišča tako tudi določba o prenosu nepremičnine v začasno uporabo upravičenca iz določbe 68. člena ZDen predstavlja institut, katerega namen je priznati denacionalizacijskemu upravičencu določeno upravičenje, še preden je po zaključenem denacionalizacijskem postopku pridobil lastninsko pravico na nepremičnini (ob pogoju, da je dejanska in pravna podlaga zahteve za vrnitev nepremičnine verjetno izkazana) – tako razlago podpira namen ZDen, ki sistemsko ureja popravo krivic prejšnjim lastnikom podržavljenega premoženja; to pa pomeni, da uporaba pravnega pravila ne more biti odvisna od vprašanja, ali je njegov naslovnik upravičenec ali pa, ker je le-ta pokojni, njegovi pravni nasledniki kot upravičeni za uveljavljanje pravic iz ZDen (1. odstavek 15. člena ZDen). Z navedeno razlago sodišče vztraja pri svoji praksi (enako stališče je zavzelo že v svojih sodbah opr. št. I U 1870 /2007 z dne 29. 1. 2008, I U 2023/2008 z dne 23. 2. 2010 in I U 320/2009 z dne 23. 2. 2010), čeprav pri tem sicer odstopa od razlage, ki jo je o tem vprašanju zavzelo Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. U 1314/96 z dne 6. 10. 1999 (to pa je tudi edina sodba Vrhovnega sodišča o tem vprašanju, dostopna v bazi IUS-INFO). Ob že podanem razlogovanju to sodišče meni, da tudi določbe 3. odstavka 67. člena ter 77. in 78. člena ZDen, na katere se sklicuje Vrhovno sodišče v citirani sodbi (in tudi tožeča stranka v tožbi), ne izključujejo razlage določbe 68. člena ZDen glede instituta prenosa nepremičnine v začasno uporabo upravičenca, kot jo je v tej sodbi podalo. Z odločbo o denacionalizaciji se namreč nepremičnina, vrnjena v naravi, vrne v last in posest upravičenca (1. odstavek 67. člena ZDen), če je le-ta pokojni, pa se denacionalizirano premoženje da v začasno upravljanje skrbniku za posebne primere (3. odstavek 67. člena ZDen); razmerje, vzpostavljeno s prenosom nepremičnine v začasno uporabo, ki po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji preneha (začasna odredba, izdana v upravnem postopku, daljšega časovnega pravnega učinkovanja ne more imeti), ne posega v pravice in pravna razmerja na podlagi odločbe o denacionalizaciji (katere materialnopravni učinki nastopijo z njeno pravnomočnostjo, 3. odstavek 66. člena ZDen). Roki, ki začnejo po zakonu o dedovanju teči od dneva uvedbe dedovanja, začnejo pri dedovanju denacionaliziranega premoženja teči z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji (77. člen ZDen). Dedovanje denacionaliziranega premoženja se uvede z dnem pravnomočnosti odločbe o dedovanju, pokojnikova zapuščina pa preide na njegove dediče z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji (78. člen ZDen). Glede na te določbe se izkaže, da razmerje, vzpostavljeno s prenosom nepremičnine v začasno uporabo, ne posega v postopek dedovanja denacionaliziranega premoženja, ki se začne po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji ter tudi ne posega v pravice dedičev, saj pokojnikova zapuščina (denacionalizirano premoženje) preide na dediče z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Sodišče še dodaja, da je bil z izpodbijanim sklepom odrejen prenos nepremičnine v začasno uporabo vlagateljicam zahteve za denacionalizacijo, torej pravnim naslednicam upravičenca (1. odstavek 15. člena ZDen) ter ne, kot navaja tožeča stranka, skrbniku za posebni primer, saj je z izpodbijanim sklepom zgolj določeno, da zavezana stranka z D.D. opravi le primopredajo (kot so predlagale vlagateljice v zahtevi za izdajo začasne odredbe).

Brez podlage tožeča stranka tudi zatrjuje, da bi odločitev o prenosu nepremičnin v začasno uporabo ne mogla biti utemeljena z dolgotrajnostjo denacionalizacijskega postopka kot razlogom za izdajo take začasne odredbe. Če je dejanska in pravna podlage zahteve za vrnitev nepremičnine verjetno izkazana, organ tako začasno odredbo iz 68. člena ZDen lahko izda; da bi dolgotrajnosti denacionalizacijskega postopka (in da tak denacionalizacijski postopek glede predmetne nepremičnine je, je splošno znano in objektivno dejstvo, saj o zahtevi za denacionalizacijo v tem delu do izdaje izpodbijanega sklepa ni bilo pravnomočno odločeno, ob tem ko je rok za vložitev zahtev iztekel 7. 12. 1993) organ pri odločanju po prostem preudarku ne mogel šteti kot tehtnega razloga za izdajo odredbe o prenosu predmetne nepremičnine v začasno uporabo vlagateljicam zahteve za denacionalizacijo, se sodišče s tožečo stranko ne strinja. Z namenom, da bi upravičenci do denacionalizacije zaradi dolgotrajnih denacionalizacijskih postopkov ne trpeli škodljivih posledic, tudi zato, ker se zavezanci v postopke ne bi vključevali benevolentno ter bi jih poskušali zavleči, ZDen upravičencem priznava (odškodninske) zahtevke zaradi nemožnosti uporabe podržavljene nepremičnine za čas od uveljavitve ZDen do njene vrnitve (2. odstavek 72. člena ZDen); po že povedanem je tako prenos nepremičnine v začasno uporabo institut, namenjen lahko tudi zmanjšanju izgube koristi, ki bi jo upravičenec po uveljavitvi ZDen mogel doseči, če bi nepremičnino sam uporabljal oziroma z njo upravljal (pa tega ne more, ker je ZDen uredil lastninska razmerja ex nunc). Zato je po presoji sodišča organ v skladu z namenom ZDen, da se popravijo krivice, ki jih je država storila lastnikom zasebnega premoženja med drugo svetovno vojno in po njej, ter ob tem, ko je zakonodajalec uveljavil rešitev, po kateri upravičenci lastninske pravice na vrnjenem premoženju ne pridobijo z uveljavitvijo ZDen, mogel slediti razlogu, ki so ga za izdajo začasne odredbe navedle vlagateljice v zahtevi. Tožbena ugovora, da je razlog dolgotrajnosti denacionalizacijskega postopka v nasprotju z namenom 68. člena ZDen (ki je v zavarovanju denacionalizacijskega zahtevka) ter da je tak razlog pravno nerelevanten, ker ne bo v ničemer pripomogel k skrajšanju denacionalizacijskega postopka, sta tako po presoji sodišča brez podlage. Prav tako pa se ob povedanem sodišče s tožečo stranko ne strinja, da bi mogel biti prenos nepremičnine v začasno uporabo odrejen le ob ugotovljeni konkretni nevarnosti, da bo premoženje, ki je zahtevano, utrpelo škodo, zaradi katere vračilo ne bo mogoče, ali pa bo povzročena škoda zmanjšala vrednost premoženja. Na tožbeni ugovor, da organ v izpodbijanem sklepu ni presojal, kakšne posledice bi z izdajo začasne odredbe lahko nastale tožeči stranki, pa sodišče odgovarja, da tožeča stranka v pritožbi (ki jo je tožeča stranka vložila, ker je štela, čeprav je prvostopenjski organ ni vključil v postopek, da izpodbijani akt posega v njene pravice oziroma pravne koristi, drugostopenjski organ pa je njeno pritožbo sprejel ter jo meritorno reševal) takih navedb ni podala; brez konkretnih navedb o morebitni škodi, ki naj bi jo tožeča stranka z izdajo začasne odredbe utrpela, pa drugostopenjski organ ni imel podlage, da bi pred odločitvijo (o pritožbi) postopek v navedeni smeri dopolnjeval. V zvezi s tem sodišče še dodaja, da pa ima tožeča stranka po samem zakonu pravico do povrnitve nastale škode, če bi se s pravnomočno odločbo ugotovilo, da njena obveznost, zaradi katere je bila začasna odredba izdana, ne obstaja ali če bi bila začasna odredba neopravičena (1., 2. odstavek 293. člena ZUP/86).

V zvezi s tožbenimi navedbami o tem, da ima hčerinska družba tožeče stranke A. d.o.o. trajno pravico uporabe strojnice HE ..., zaradi česar naj bi bile podane ovire za vračilo strojnice te HE v naravi ter da bi upravni organ pred izdajo izpodbijanega sklepa moral presoditi, kakšen vpliv ima navedeno na prenos celotne HE ... v začasno uporabo, in navedbami o tem, da naj bi bila HE ... v 80 - letih na novo zgrajena ter je kot premoženje, ki ni bilo predmet podržavljenja, v denacionalizaciji ni mogoče vrniti, in da je strojno opremo, ki se nahaja v strojnici, leta 1987 kupila in namestila tožeča stranka, prvotna strojna oprema pa da se nahaja v tehničnem muzeju, in da je strojna oprema na podlagi stvarnega vložka tožeče stranke last A. d.o.o., pa sodišče odgovarja, da gre za nedopustne tožbene novote (3. odstavek 20. člena ZUS-1). Iz izpodbijanega sklepa in spisne dokumentacije sicer izhaja, da tožeča stranka ni bila udeležena v postopku za izdajo izpodbijanega sklepa pri prvostopenjskem organu, vendar je zoper ta sklep vložila pritožbo, njeno pritožbo pa je drugostopenjski organ sprejel ter nato meritorno reševal; kot izhaja iz pritožbe tožeče stranke zoper izpodbijani sklep, pa tožeča stranka navedenih ugovorov, ki se nanašajo na zaključek prvostopenjskega organa o verjetni izkazanosti dejanske in pravne podlage zahteve za vrnitev nepremičnine, ki je predmet prenosa v začasno uporabo, ni podala. Ob tem, ko izpodbijani sklep zaključek o dejanski in pravni izkazanosti zahteve za vračilo nepremičnine vsebuje ter je ta tudi ustrezno obrazložen (tako da sodišče v okviru uradnega preizkusa pravilnosti uporabe materialnega in procesnega prava kršitev ni ugotovilo), tožeča stranka pa navedenemu zaključku prvostopenjskega organa v pritožbi v ničemer ni ugovarjala (pač pa je ugovorjala zgolj, da lahko organ po 68. člen ZDen odredi prenos nepremičnine izključno v začasno uporabo upravičencu, ter da je izpodbijani sklep izdan v nasprotju z varstvenim namenim 68. člena ZDen, ki je v zavarovanju denacionalizacijskega zahtevka, za kar pa je pogoj ugotovljena konkretna nevarnost, da bo premoženje, ki je zahtevano, utrpelo škodo, zaradi katere vračilo ne bo mogoče ali pa bo povzročena škoda zmanjšala vrednost premoženja, ob tem ko pa dolgotrajnost denacionalizacijskega postopka ni pravno relevanten razlog za odreditev prenosa nepremičnine v začasno uporabo), v tožbi ne more z uspehom zatrjevati, da bi organ moral ugotoviti, da je dejansko stanje glede vprašanja, ali je predmetno nepremičnino mogoče vrniti v naravi, med tožečo stranko in vlagateljicami zahteve za denacionalizacijo sporno ter da torej ni pravilna ugotovitev o verjetni izkazanosti dejanske in pravne podlage zahtevka za vrnitev predmetne nepremičnine. V upravnem sporu stranke ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati dokaze v postopku pred izdajo izpodbijanega akta (3. odstavek 20. člena ZUS-1). Da bi tožeča stranka v upravnem postopku tega ne mogla storiti, niti ne navaja ali opraviči. Pri tem pa na drugačno presojo sodišča ne more vplivati okoliščina, da tožeča stranka v prvostopenjskem postopku ni bila udeležena, kajti kot stranka je bila vključena v pritožbenem postopku ter bi tedaj mogla podati pritožbene navedbe, da je bilo dejansko stanje (v smislu v tožbi podanih navedb) nepravilno ali nepopolno ugotovljeno, drugostopenjski organ pa bi moral njene navedbe presoditi ter po potrebi dopolniti postopek, nato pa bi, če bi spoznal, da je treba stvar rešiti drugače, tako tudi moral postopati (242. člen ZUP/86), kar pomeni, da bi že drugostopenjski organ mogel, ob ustreznih pritožbenih navedbah tožeče stranke, sanirati pomanjkljivosti prvostopenjskega postopka. Ker pa tožeča stranka v pritožbenem postopku te možnosti ni izkoristila, je glede navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov v upravnem sporu prekludirana. Prav tako tožeča stranka šele v tožbi podaja navedbe o tem, da naj bi vlagateljice zahtevale zgolj prenos v začasno uporabo objekta, ne pa tudi opreme, zaradi česar naj bi prvostopenjski organ z izdajo izpodbijanega sklepa presegel zahtevo vlagateljic; ker ta navedba v pritožbenem postopku ni bila podana, se drugostopenjski organ do nje ni opredelil, zato se do nje kot nove dejanske navedbe sodišče tudi ni zavezano opredeljevati. V okviru uradnega preizkusa pravilnosti uporabe procesnega prava pa sodišče kršitve ne ugotavlja; iz zahteve vlagateljic namreč izhaja, da so zahtevale prenos v začasno uporabo nepremičnine s parc. št. 755/3, kot je bila podržavljena in kot so jo zahtevale v denacionalizaciji, in navedeno A.A. kot stranka z interesom v tem upravnem sporu tudi potrjuje. Tudi če bi bile navedbe tožeče stranke o tem točne, pa v smislu podanih navedb v njene pravice oziroma pravne koristi z izpodbijanim sklepom ni poseženo (kar bi bil razlog za poseg sodišča v izpodbijani sklep); glede na sklep št. 321-56/92-6 z dne 19. 5. 2008 v spisni dokumentaciji, s katerim je odrejen prenos v začasno uporabo vlagateljicam (tudi) strojnice Hidroelektrarne ..., za zavezano stranko pa (formalno) določena družba A. kot upravljalka strojnice, je namreč ta družba mogla varovati svoje pravice tako v upravnem postopku, kot tudi v upravnem sporu (o njeni tožbi je sodišče odločilo s sodbo opr. št. I U 320/2009-43 z dne 23. 2. 2010). Tožbene novote pa so tudi navedbe tožeče stranke, ki jih podaja v naknadnih pripravljalnih vlogah (da nekatere okoliščine kažejo, da bi lahko bil podan izključitveni razlog za upravičenost do denacionalizacije po 2. odstavku 10. člen ZDen, da podatki prvostopenjskega organa kažejo, da je nepravilno sestavljena komisija za denacionalizacijo), saj jih v pritožbenem postopku ni podala, poleg tega pa s pretekom prekluzivnega roka za vložitev tožbe tožnik izgubi pravico do takih (dejanskih) nadaljnjih tožbenih navedb, zato se sodišče do njih ni zavezano opredeljevati, saj jih pri odločanju ne more upoštevati.

Tudi v zvezi z navedbami Občine Tržič kot zavezanke po izpodbijanem sklepu sodišče ugotavlja, da jih Občina v postopku za izdajo izpodbijanega sklepa ni podala, čeprav ji je bila zahteva vlagateljic za prenos HE ... njim v začasno uporabo v postopku pred izdajo izpodbijanega sklepa posredovana, pa nanjo ni niti odgovorila, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa (in te ugotovitve ne prereka), prav tako Občina Tržič zoper izpodbijani sklep ni vložila pritožbe; to pa pomeni, da ni izkoristila procesnih pravnih možnosti, ki jih je v upravnem postopku imela, da bi izdajo izpodbijanega sklepa preprečila, če je menila, da ji je z njim poseženo v njene pravice.

Ker je po povedanem po presoji sodišča izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 odl. US, 107/09 odl. US, 62/2010, ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

Stroškovna zahtevka tožeče stranke in Občine Tržič pa je sodišče zavrnilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, kadar sodišče tožbo zavrne, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka.