Jedro

Predmet dokazovanja z izvedencem je strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga in posredno konkretna dejstva, katerih ugotavljanje terja posebno strokovno znanje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 20.312,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 12. 2011 in tožniku naložilo, da mora v 15 dneh toženki povrniti 227,00 EUR pravdnih stroškov. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da je tožena stranka tožniku že izplačala zavarovalnino za vso invalidnost, ki je posledica poškodbe.

2. Zoper takšno sodbo se iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožnik, ki predlaga spremembo oziroma razveljavitev izpodbijane sodbe. Navaja, da je sodišče odločitev oprlo na dokaz, ki ga pravdni stranki nista predlagali – izvedensko mnenje primarija J. F. s 5. 3. 2014. Odgovor izvedenca, da je treba invalidnost izračunati tako, da se upošteva zgolj polovica od ocenjene, se nanaša na nezatrjevano dejstvo. Sodišče je s tem, ko je mnenje v tem delu uporabilo, kršilo razpravno načelo. Sodišče odločitve ne bi smelo opreti na dejstva, ki jih tožena stranka ni zatrjevala.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je zahteval plačilo zavarovalnine zaradi poškodbe, ki jo je utrpel 7. 3. 2010. V tožbi je predlagal izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke (list. št. 4 v spisu). Tudi tožena stranka je v odgovoru na tožbo predlagala izvedbo tega dokaza (list. št. 11 v spisu). Ne drži torej pritožbeni očitek, da je sodišče izvedlo dokaz, ki ga pravdni nista predlagali.

6. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo zatrdila, da je treba invalidnost oceniti ob upoštevanju 3. točke XIV. poglavja Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb (NE-01/06), a upoštevati tudi uvodna določila tabel, kjer je navedeno, da se ocenjena invalidnost prepolovi, kadar ne gre za zlom. Ne drži torej pritožbeni očitek, da predstavlja uporaba drugega uvodnega določila tabele trajne invalidnosti Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb, kršitev razpravnega načela.

7. Sodišče prve stopnje je res v sklepu s 7. 1. 2014 nekoliko nerodno oblikovalo vprašanje izvedencu, saj je predmet dokazovanja z izvedencem strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga in posredno konkretna dejstva, katerih ugotavljanje terja posebno strokovno znanje (prim. 243. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP). Vendar pa je izvedenec v mnenju kljub temu podal vse strokovne ugotovitve, ki jih je rabilo sodišče, da je lahko v skladu s Splošnimi pogoji za nezgodno zavarovanje oseb ter tabelo trajne invalidnosti materialnopravno pravilno ugotovilo, kakšna je invalidnost tožnika. Izvedenec je tako pojasnil, da je posledica nesreče omejena gibljivost desnega ramena, da je deficit gibljivosti 250 stopinj, kar je 43,9% normalne gibljivosti in da so zlomi v področju desnega ramena izključeni. Pritožnik teh ugotovitev ne izpodbija.

8. Glede na določbo XIV./3 tabele trajne invalidnosti v zvezi z uvodnim določilom tabele Splošnih pogojev za nezgodno zavarovanje oseb (NE-01/06) je sodišče prve stopnje tudi po prepričanju pritožbenega sodišča stopnjo invalidnosti ugotovilo materialnopravno pravilno. Pritožnik temu niti ne nasprotuje.

9. Očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka torej niso bile storjene. Enako velja glede tistih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti; sodišče prve stopnje pa je tudi materialno pravo uporabilo pravilno. Zato je višje sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo.

10. Pritožnik sam krije pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspel (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.