Jedro

Oškodovanec kot tožilec ni upravičenec za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

Izrek

Zahteva oškodovanca kot tožilca Ž.F. za varstvo zakonitosti se zavrže.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Postojni je s sodbo z dne 10.12.2004 spoznalo obdolženo V.V. za krivo storitve kaznivega dejanja krive izpovedbe po 2. odstavku 286. člena KZ. Izreklo ji je pogojno obsodbo, v kateri ji je določilo kazen dveh mesecev zapora ter preizkusno dobo enega leta. Pritožbi zagovornika obdolženke je Višje sodišče v Kopru s sodbo z dne 13.4.2005 ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obdolženko iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo obtožbe.

Zoper navedeno pravnomočno sodno odločbo je vložil zahtevo za varstvo zakonitosti oškodovanec kot tožilec po svoji pooblaščenki zaradi kršitev zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi in odločbo pritožbenega sodišča spremeni.

V skladu s 1. odstavkom 421. člena ZKP smejo zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti državni tožilec RS, obdolženec in zagovornik. Po obdolženčevi smrti pa jo smejo v njegovo korist vložiti osebe iz 2. odstavka 367. člena tega zakona. Zakon torej med upravičence do vložitve tega izrednega pravnega sredstva ne uvršča ne zasebnega tožilca in ne oškodovanca kot tožilca. Ker je v obravnavani kazenski zadevi vložil zahtevo za varstvo zakonitosti oškodovanec kot tožilec, torej oseba, ki nima te pravice (1. odstavek 421. člena ZKP), je njegovo vlogo Vrhovno sodišče v skladu z 2. odstavkom 423. člena ZKP zavrglo kot nedovoljeno.