Jedro

V takoimenovanem pospešenem postopku ne gre za ugotavljanje pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, pač pa za ugotavljanje razlogov, ko je prošnja za azil očitno neutemeljena, za kar so pravno pomembna le dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na obstoj kakšnega izmed razlogov, določenih v 2. odstavku 35. člena ZAzil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju: ZUS) zavrnilo tožbo tožečih strank zoper odločbo tožene stranke z dne 11.10.2004, s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožeče stranke oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z navedeno odločbo na podlagi 1. in 2. alinee 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (Uradni list RS, št. 134/2003 - UPB, v nadaljnjem besedilu: ZAzil) zavrnila prošnje tožečih strank za priznanje azila v Republiki Sloveniji kot očitno neutemeljene in odločila, da morajo zapustiti Republiko Slovenijo v roku treh dni od dneva pravnomočno končanega azilnega postopka.

V razlogih izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje strinja s toženo stranko, da so prošnje tožečih strank za azil očitno neutemeljene. Tudi po mnenju sodišča prve stopnje prošnje tožečih strank temeljijo na namernem zavajanju oziroma tožeče stranke zlorabljajo azilni postopek, kar je tožena stranka ugotovila po primerjanju navedb prvega tožnika in druge tožnice v njunih izjavah, podanih dne 1.9.2004 ob vlaganju prošenj za azil v skladu z določbo 63.b člena ZAzil na predpisanem obrazcu, s podatki, ki jih je tožena stranka pridobila v okviru sistema Eurodats s strani pristojnih belgijskih in nemških organov. Tožeči stranki sta prikrili dejstvo, da so pred tem v letu 2003 tožeče stranke predhodno (neuspešno) zaprosile za azil že v Kraljevini Belgiji, poleg tega pa je druga tožnica pod imenom S.R., skupaj z njunimi otroki, zaprosila za azil tudi v Zvezni republiki Nemčiji dne 3.5.2004, od koder so bili deportirani v matično državo (Srbijo in Črno goro dne 25.5.2004). Pravilno je sklepanje tožene stranke, da tožečim strankam v njihovi izvorni državi Srbiji in Črni Gori očitno ne grozi preganjanje. Pri tem sodišče prve stopnje le še pripominja, da se domači kraj tožečih strank K., kjer imajo tožeče stranke prijavljeno stalno prebivališče in ki je rojstni kraj tako prvega tožnika kot tudi vseh njunih mladoletnih otrok, ne nahaja na območju Kosova, kot zmotno navaja tožba, ampak na območju Srbije, kar je razvidno iz zemljevida tega območja in se zato upošteva kot splošno znano dejstvo. Sodišče kot neutemeljene zavrača tožbene ugovore, da naj bi tožena stranka zmotno in nepopolno ugotovila dejansko stanje, nepravilno uporabila materialno pravo in kršila Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP-1), ZAzil, Ustavo Republike Slovenije in mednarodne pogodbe. Tožena stranka se je opredelila do razlogov, ki sta jih navedli prva in druga tožeča stranka kot razloge za zapustitev izvorne države, opredelila pa se je tudi do vseh okoliščin, ki sta jih prva in druga tožeča stranka navedli v zvezi s svojim življenjem in okoliščinami v izvorni državi. Sodišče prve stopnje pripominja, da, kljub temu, da so tožeče stranke v tožbi v upravnem sporu zatrjevale zmotno ugotovljeno dejansko stanje, ni zavezano soditi na glavni obravnavi, če tožeča stranka tako, kot v konkretnem primeru, ne navede konkretnih okoliščin in konkretnih dokazov, ki bi utemeljeno kazali na zmotno ugotovljeno dejansko stanje glede pravnorelevantnih okoliščin konkretnega primera. Poleg tega pa tožeče stranke niso same predlagale niti predložile nobenega konkretnega dokaza za svoje navedbe glede splošnega stanja v domačem kraju K. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka na ustrezen način ugotovila ključna dejstva in je tudi pravilno uporabila ZAzil. Neutemeljen je tudi tožbeni ugovor bistvene kršitve pravil postopka, ker da tožena stranka ni opravila zaslišanja tožečih strank, saj je tožena stranka svojo odločitev oprla na njune navedbe pri ustnem podajanju njunih prošenj za azil v skladu z določbo 63.b člena ZAzil ob prisotnosti tolmača, s čimer je po oceni sodišča prve stopnje zadoščeno tudi standardom iz 22. člena Ustave Republike Slovenije ter 7. člena ZUP-1 (Uradni list RS, št. 80/99, 70/2000 in 52/2002) glede uporabe temeljnega načela ZUP-1 v zvezi z varstvom pravic strank in varstvom javnih koristi.

Tožeče stranke v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ponavljajo tožbene navedbe in ugovore ter še dodajajo: V pretežni meri se organi odločanja in nato sodišče prve stopnje sklicujejo na navedbe prosilcev, da so prišli v Republiko Slovenijo tudi zaradi ekonomskih razlogov, s čimer opravičujejo uporabo pospešenega postopka za odločanje o vlogi prosilcev za azil po 2. odstavku 35. člena ZAzil. Vendar pa zakonska določba postavlja pogoj za uporabo pospešenega postopka, da je "prosilec prišel izključno iz ekonomskih razlogov". Poleg ekonomskih razlogov so pri njih ob podaji vloge za azil obstajali še močnejši razlogi osebne varnosti, do katerih pa se niti organ niti sodišče prve stopnje nista opredelila. Organi odločanja doslej niso upoštevali vseh v postopku navedenih dejstev, niti se niso do njih opredelili, kar je v neposrednem nasprotju z načelom materialne resnice in pomeni očitno bistveno kršitev določb ZAzil in ZUP. In sicer organi odločanja v postopku niso upoštevali ali ugotavljali, niti se niso opredelili do vseh dejstev in okoliščin, ki so jih navajali in so ali bi lahko bile pomembne za razjasnitev stvari. Zaradi navedenega je ostalo dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno, kar jim lahko v primeru vrnitve v izvorno državo povzroči nepopravljive posledice. Njihova vrnitev v izvorno državo bi, v skladu s pojasnjenim, glede na objektivne okoliščine, v katerih se nahajajo, pomenila resno grožnjo njihovi osebno varnosti, kar pomeni kršitev temeljnih človekovih pravic - načela nevračanja. Ob upoštevanju navedenih temeljnih načel postopka izpolnjujejo pogoje za priznanje azila. Predlagajo, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi njihovi tožbi, odpravi izpodbijano odločbo in naloži toženi stranki, da ugodi njihovim prošnjam za priznanje azila v Republiki Sloveniji, podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka in Državno pravobranilstvu Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbo tožečih strank. Če je podan kakšen razlog iz 2. odstavka 35. člena ZAzil, lahko pristojni organ o stvari takoj odloči in zavrne prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno, ker dejanske okoliščine, v katerih je prošnja podana, ali razlogi, ki jih prosilec sam navaja, kažejo, da dejansko ne potrebuje zaščite v obliki azila. Po 1. in 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil pristojni organ takoj odloči o stvari in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, če prošnja temeljni na namernem zavajanju ali če se postopek zlorablja (1. alinea); ali če je prosilec za azil prišel izključno iz ekonomskih razlogov ali če je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi matični državi ne grozi preganjanje (2. alinea).

Tudi pritožbeno sodišče meni, da je tožena stranka v obravnavanem primeru zadostila kriterijem, določenim v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, saj to izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da tožečim strankam v izvorni državi (Srbiji in Črni gori) očitno ne grozi preganjanje v smislu ZAzil, kar je razlog za zavrnitev vloge v pospešenem postopku po 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil. Azil je oblika zaščite, ki se prizna tujcem zaradi individualne ogroženosti v smislu razlogov, kot jih določa ZAzil oziroma Konvencija o statusu beguncev in Protokol o statusu beguncev (Uradni list RS-MP, št. 9/92, v nadaljevanju: Ženevska konvencija), in sicer zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, osnovanem na rasi, veri, narodni pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali pripadnosti določenemu političnemu prepričanju. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je pravilna presoja sodišča prve stopnje, saj izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih, da je tožena stranka pravilno sklepala, da prošnje tožečih strank za azil temeljijo na namernem zavajanju oziroma zlorabljanju postopka in da tožeče stranke niso same predlagale niti predložile nobenega konkretnega dokaza za svoje navedbe glede splošnega stanja v domačem kraju K., kjer imajo tožeče stranke stalno prebivališče oziroma je rojstni kraj prve tožeče stranke in mladoletnih otrok tožečih strank, ki se nahaja v Srbiji, ne pa na Kosovem, kot očitno zmotno navaja tožba. Pavšalno zatrjevanje tožečih strank o preganjanju v izvorni državi zaradi tega, ker so Romi in jih zato Srbi v kraju K. preganjajo in zmerjajo z izrazom "cigani" in ker ima druga tožeča stranka mamo muslimanko, njuna hči J.R. pa težave s sošolci, ki so jo zmerjali z izrazom "ciganka" in jo lasali ter tepli, po presoji pritožbenega sodišča tudi ne ustreza pojmu preganjanja, ki se je uveljavil v azilnem pravu. To pa je, da je preganjanje trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države. Obstajati mora nenehno trpinčenje oziroma mučenje, s katerim so državne oblasti seznanjene. Pritožbeno sodišče se zato strinja s sodiščem prve stopnje, da so glede na navedeno neizkazane izjave tožečih strank o njihovem preganjanju v domačem kraju K. v Srbiji in Črni gori neutemeljene.

Ker so bili glede na obrazloženo tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za odločanje po 1. in 2. alinei 2. odstavka 35. člena ZAzil, pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni ugovor, da bi tožena stranka morala odločati v okviru rednega azilnega postopka. Po presoji pritožbenega sodišča je postopek, v katerem pristojni organ o stvari odloči takoj in prošnjo za azil kot očitno neutemeljeno zavrne, uveden v skladu z namenom pospešitve azilnih postopkov. V takšnem takoimenovanem pospešenem postopku ne gre za ugotavljanje pogojev za priznanje azila iz 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, pač pa za ugotavljanje razlogov, ko je prošnja za azil očitno neutemeljena. Za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene so pravno pomembna le dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na obstoj kakšnega izmed razlogov, določenih v 2. odstavku 35. člena ZAzil. Nista pa tožena stranka in sodišče prve stopnje oprla svojo odločitev na to, kar trdijo tožniki, namreč nista zatrjevala, da bi tožniki prišli v Slovenijo zgolj zaradi ekonomskih razlogov. Pritožbeni ugovor tožečih strank v zvezi s tem je zato neupošteven.

Po presoji pritožbenega sodišča je neutemeljen tudi pritožbeni ugovor o kršitvi načela nevračanja, saj je bilo v obravnavani zadevi odločeno, da morajo tožeče stranke zapustiti Republiko Slovenijo po pravnomočno končanem azilnem postopku, v katerem pa je bilo ugotovljeno, da v primeru vrnitve tožečih strank v njihovo izvorno državo tam ne bodo izpostavljeni nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Načelo nevračanja iz zakonsko določenih razlogov pa samo po sebi še ne pomeni, da je prosilcem za azil dovoljeno zadrževanje v Republiki Sloveniji, saj se to načelo vsebinsko prepleta s pogoji, ki morajo biti izpolnjeni za priznanje azila po Ženevski konvenciji in pogoji za priznanje azila iz humanitarnih razlogov.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano 1. točko izreka sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.