Jedro

Tožnica je novinarka, kot taka vstopa v sfero javnosti. V predmetnem primeru ne gre za to, da bi javnost tožnica zanimala kot novinarka, torej relativno, v relaciji (odnosu) do njenega dela, se pravi da bi kaj izvedeli o njenem delu. Niti ne gre za to, da bi javnost pasla radovednost nad zasebnim življenjem relativno malo znane (tu je treba smiselno pritrditi pritožnici, da gre v tem pogledu za slehernico) novinarke. Bistveno je vprašanje, ali zadevne objave lahko prispevajo k razpravi v splošnem interesu družbe. Tukaj pa je odgovor pritrdilen. Predmetni prispevek (tako kot številni drugi, ki so v tistem času omenjali ali celo prikazovali tožnico (predmetni je ni)), se nanaša na vprašanje privabljanja golobov v stanovanjske prostore v relativno urbanem okolju, torej na način, da navedeno zaradi smradu oz. higienske oporečnosti lahko hudo moti sosede oz. bližnje stanovalce, lastnikom stanovanj, če ne gre za lastniška stanovanja (in stanovanja nesporno niso bila pritožničina, pač pa jih je imela v najemu), pa lahko povzroča tudi neposredno škodo. Gre torej za vprašanje spoštovanja mirnega sobivanja, lastnine in javnega zdravja, kar so nedvomno vprašanja javnega interesa.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II.Tožnica mora toženim strankam plačati stroške pritožbenega postopka v znesku 1.782 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo vse tožničine zahtevke, in sicer da ji toženci1 plačajo 50.000.000 EUR odškodnine ter objavijo opravičilo za objave članka "...", da ta članek odstranijo iz spletnega mesta www...si, da na le-tem objavijo sodbo in da se jim v bodoče prepove objaviti ime in fotografije tožnice ter pisati o njenem zasebnem življenju in domu. Tožnici je naložilo plačilo pravdnih stroškov tožencem 4.619,36 EUR, z obrestmi v primeru zamude 15 dnevnega izpolnitvenega roka. Sodišče je presodilo, da zapisi niso protipravni, ker navajajo resnična dejstva oziroma se opirajo na preverjene informacije ter da objava ne posega prekomerno v tožničino zasebnost, glede na to, da je kot raziskovalna novinarka tudi sama izpostavljena določenim dopustnim posegom.

2.Proti sodbi se tožnica pritožuje preko dveh odvetniških družb, uveljavlja vse predvidene pritožbene razloge ter predlaga njeno spremembo ali pa razveljavitev.

Odvetnik A. A. v pritožbi za tožnico najprej očita, da ji sodišče pisanj ni vročalo preko elektronske pošte, kot je sama predlagala, pač pa preko sodne deske, zato s temi pisanji ni bila seznanjena. Nadalje očita, da je sodišče po nepotrebnem, tajno in nezakonito preverjalo obstoj njene procesne sposobnosti. Nadalje izpostavlja vprašanje izpolnjenosti pogojev za opravo naroka 24. 11. 2022, ker se je en dan prej opravičila. Na narok je sicer pristopila, a vseeno zaradi bolezni na njem ni bila zmožna sodelovati, navajati določena dejstva, grajati napake. Tudi novih navedb sodišče ni dopustilo, češ da je bila zadnja vloga tožene stranke vložena že l. 2015, saj kot je že rekla, je bilo to pribito na sodno desko. Nadalje graja, da je sodišče samo na podlagi listinskih dokazov zaključilo, da ni prišlo do prekomernega posega v njene pravice. Nasprotuje oceni, da je relativna javna oseba. Profesionalno je novinarka, sicer pa je običajna posameznica. Gre za negativne navedbe v povezavi z njenim imenom in priimkom, trdi, da njenega odziva novinar v resnici ni pridobil in da so navedbe glede tega "iz trte izvite". Ne gre za temo javnega pomena, brez njenega imena bi bila sporočilna vrednost zapisa povsem enaka. Poudarja, da gre za neresnične negativne obtožbe. Sodišče tožnice sploh ni zaslišalo, pa bi lahko to potrdila. S tem ji je odvzelo možnost dokazovanja. Tožnica bi lahko ob zaslišanju pojasnila stanje na fotografijah, konkretno počenega umivalnika. Fotografije golobov z njo sploh nimajo zveze, saj so bile posnete v času, ko nje tam sploh ni bilo več. Logično sicer je, da tam golobi posedajo, saj gre za edini nezastekljen balkon. Fotografija C. C. je narejena naklepno, z namenom senzacionalističnega poročanja toženih strank.

Tudi Odvetniška družba D. v pritožbi navaja, da se je tožnica za narok 24. 11. 2022 opravičila, sodišče pa je hudo bolno tožnico sililo v pravdanje, pri čemer ni imela sredstev, da si privošči odvetnika. Nadalje zanika, da bi tožnica imela s stanjem obeh stanovanj kaj opraviti, živela je drugje, za stanovanja zato ni mogla biti odgovorna. Navaja, da je novinar njeno izjavo pridobil daleč pred predmetnim člankom in jo je docela ignoriral. Golobi so bili in bodo na balkonu, dokler lastnik E. E. tega ne zastekli. Če bi sodišče izvedlo postopek, bi ugotovilo, da E. E. sploh ni bil lastnik, golobi pa so se v stanovanje zatekli samodejno, ko ga je ona že zapustila, ali naklepno preko tretje osebe.

3.Toženci so na obe pritožbi odgovorili; v odgovoru argumentirajo svoj predlog za njeno zavrnitev ter zahtevajo povrnitev svojih pritožbenih stroškov, ki jih opredeljujejo.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Noben od uveljavljanih pritožbenih razlogov ni podan; sodišče prve stopnje ni storilo nobenih relevantnih napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, večina odločilnih dejstev (kaj, kdaj in kako je bilo objavljeno) ni bilo spornih, ostala pa so v zadostni meri zanesljivo ugotovljena.

Glede očitkov o kršitvah določb pravdnega postopka

6.Sodišče prve stopnje ni zagrešilo očitanih kršitev. Tožnici ni odvzelo polne možnosti sodelovanja v postopku, v skladu z določbami Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ji je pravilno vročilo vse vloge nasprotne stranke in vabila na narok. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo (glej 5. tč. obrazložitve), da je tožnici, ki je med pravdo spremenila svoj naslov, pa novega naslova sodišču ni sporočila, vsa pisanja vročalo na sodno desko, kar je v skladu z določbo 145. čl. ZPP, ki ureja ravno take primere. Da ni spremenila naslova ali da bi sodišču sporočila novega, tožnica v pritožbi niti ne navaja. Hkratnega obveščanja po elektronski pošti ZPP ne predvideva.

7.Tožnica ne more uspešno grajati, da je sodišče opravilo naroka kljub njenemu opravičilu, če je nanj pristopila. Če tega ne bi bila sposobna, tega verjetno ne bi zmogla storiti. Ni pa iz zapisnika nikjer razvidno, da bi imela tožnica na naroku 24. 11. 2022 kakršenkoli opazne težave, zato ni na mestu očitek, da je sodišče "hudo bolno tožnico sililo v pravdanje". Sodišče prve stopnje je korektno in podprto s podatki tožničinih lastnih vlog navedlo, da je slednja za preložitev naroka prosila iz dveh razlogov, najprej zato, ker naj bi imela v neki drugi zadevi na sodišču narok ob istem času, nato pa, ker je bolna. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, da je narok, na katerega je tožnica pristopila, izvedlo, ob tem pa je bilo pozorno na njeno počutje in je ugotovilo, da je zmogla podajati pripombe in celo narekovati na zapisnik (glej 7. - 9. tč. obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje). O kršitvi določb postopka tudi v tem pogledu ni ne duha ne sluha.

8.Na procesno sposobnost sodišče pazi po uradni dolžnosti. To, da je preverilo procesno sposobnost tožnice, zato že pojmovno ni kršitev določb postopka. Sodišče je ugotovilo, da je bil postopek njene postavitve pod skrbništvo ustavljen in ker očitno ni (več) imelo dvoma v tožničino procesno sposobnost, je postopek pravilno nadaljevalo in izpeljalo. Očitki o "tajnem in nezakonitem" večletnem preverjanju njene sposobnosti so zato nerazumljivi in neutemeljeni. Če bi tožnica želela kvalificiranega pooblaščenca, odvetnika, pa za to ne bi imela zadostnih sredstev, bi lahko zaprosila za brezplačno pravno pomoč, kot je to opomnilo že sodišče prve stopnje. Njenih navedb, da finančno ni bila zmožna privoščiti si zastopanja, pritožbeno sodišče ne more oceniti kot kršitev določb postopka glede zastopanja, saj slednje ni obvezno.

Glede očitkov o zmotni uporabi materialnega prava in zmotni ugotovitvi dejanskega stanja

9.Pravno podlago tožnikovega odškodninskega zahtevka v celoti pravilno in korektno navaja že sodišče prve stopnje (131. čl. in 134. Obligacijskega zakonika; OZ): vsakdo sme zahtevati, da se odstranijo posledice dejanja, s katerim se krši njegova osebnostna pravica (zadevno relevantni del 1. odst. 134. čl. OZ), in kadar gre za kršitev takšne pravice, se lahko na stroške oškodovalca odredi med drugim to, da mora preklicati izjavo, s katero je storil kršitev ali storiti kaj drugega, s čimer se omogoči namen, ki se doseže z odškodnino (178. čl. OZ).

10.V obeh primerih - glede odškodnine in glede opravičila je bilo v konkretnem primeru bistveno vprašanje, ali je bila s pisanjem toženkinih novinarjev z obravnavanimi zapisi protipravno prizadeta tožničina pravica do časti in dobrega. To je tipična osebnostna pravica. Prekrši se mdr. z izjavo o neresničnih dejstvih, ki škodijo časti ali ugledu prizadetega. Kršitelj se v tem primeru ne more sklicevati na ustavno zajamčeno svobodo izražanja, saj njen namen ni širjenje neresničnih vesti. Da bi tožnica uspela, bi morala torej dokazati, da so dejstva, ki jih je objavila toženka, neresnična, in da so taka, ki škodijo njenemu dobremu imenu oz. časti. A tudi vsako navajanje neresničnih dejstev ni nedopustno žaljivo. Tako ni tudi v primeru, če je imel tisti, ki je podal neresnično izjavo, utemeljene razloge za to, da je verjel v njeno resničnost in ni imel žaljivega namena.

11.V obravnavanem primeru gre za kolizijo med osebnostno pravico tožnice iz 35. čl. Ustave (pravico do varstva časti in dobrega imena) in pravico do svobode izražanja tožencev iz 39. čl. Ustave. Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo vsebino in pomen obeh pravic, s posebnim poudarkom na svobodi tiska, ki ima v demokratični družbi izjemno pomembno vlogo varuha demokracije ("public watchdog"). Obsežna judikatura Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP), Ustavnega sodišča RS in Vrhovnega sodišča RS poudarja, da nobena izmed omenjenih tekmujočih ustavno varovanih pravic ni absolutna, ampak je vsaka omejena s pravicami oziroma svoboščinami drugih (3. odst. 15. čl. Ustave). Sodišče mora v vsakem primeru posebej pretehtati, kateri pravici je treba dati prednost v konkretnih okoliščinah posameznega primera. Kadar pride do tehtanja pravice do svobode izražanja s pravico do zasebnosti, je ESČP oblikovalo naslednja merila za presojo: a) ali gre za prispevek k razpravi splošnega interesa, b) ali gre za javno osebnost oz. kakšna je njena funkcija, c) njeno predhodno ravnanje, d) način pridobivanja informacij in njihova resničnost, e) vsebina, oblika in posledice objave ter f) resnost izrečenih sankcij.

12.Pritožničini očitki, ali je novinar pridobil njeno stališče oz. dal tudi njej možnost opredeliti se do problematike, o kateri je pisal, so kontradiktorni; v eni pritožbi navaja, da je sploh ni nič vprašal, medtem ko v drugi priznava, da jo je, vendar mnogo pred objavo. Kaj bolj specifičnega v zvezi s tem pa ne navede. Iz predmetnega članka izhaja, da je tožničino stališče do problematike, da lastniki lažejo; to je poudarjeno že v uvodu. Sodišče prve stopnje je navedenemu pravilno poklonilo ustrezno težo (2. odst. 20. tč. 20. obrazložitve izpodbijane sodbe).

13.Sodišče prve stopnje je odločilo ne da bi zaslišalo pravdne stranke, kar sicer ni običajno v postopkih, kot je pričujoči. Vendar je za svojo odločitev navedlo dobro, natančno utemeljene razloge (povzeti sklepno v tč. 26 obrazložitve), ki jih pritožbeno sodišče sprejema; izkazalo se je, da tožničina izpovedba ne bi mogla vplivati na presojo sodišča, ker so za tehtanje odločilnih kriterijev od a) do f) naštetih zgoraj zadoščali predloženi listinski dokazi - fotografije, sodbe kazenskega sodišča, sam sporni zapis, vse v povezavi z navedbami obeh strank.

14.Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da toženci niso prekomerno posegli v tožničino osebnostno sfero - zasebnost in čast ter dobro ime, delno tudi iz drugačnih materialnopravnih razlogov, ki jih dodaja spodaj.

15.Fotografije prostorov, ki jih je imela v najemu tožnica, komaj predstavljajo poseg v njeno zasebnost, saj sama izrecno poudarja, da gre za prostore, ki jih je že bila zapustila, in to precej časa pred nastankom spornih fotografij. Vsekakor v tem pogledu ne gre za prikazovanje njenega doma, oz. kot pravi sodišče prve stopnje, kakršnegakoli dela njene intimne sfere, ki bi vključeval prikazovanje nje same ali denimo kakšnih njenih osebnih predmetov.

16.Glede tega, ali je tožnica relativna oseba javnega življenja, je pozitiven odgovor lahko le zelo pogojen oz. po kriterijih, kot so se v zvezi s tem pojmom uveljavili, veliko prepričljivih razlogov za to niti ni. Izraz absolutne osebe javnega življenja, in kot nasprotje temu - relativne osebe javnega življenja, se je pojavil in uveljavil zlasti v nemški sodni praksi po znamenitem primeru monaške princese Karoline proti Nemčiji (Von Hannover v. Germany - 59320/00, sodba 24.6.2004, III. senat) v katerem je šlo za objavo več serij fotografij, posnetih brez princesine vednosti, na katerih je zunaj svojega doma, kako sama ali v družbi opravlja vsakodnevne opravke. Pritožnica je bila označena kot "figura sodobne družbe "par excellence" (eine "absolute" Person der Zeitgeschichte), ki so tudi upravičene do spoštovanja zasebnega življenja tudi zunaj doma, vendar le, če so se umaknile na "osamljen kraj" (in eine örtliche Abgeschiedenheit), kjer je vsem objektivno jasno, da bi želeli biti sami in kjer so se, prepričani, da so stran od radovednih oči, v dani situaciji obnašali tako, kot se ne bi obnašali na javnem mestu (kriterij prostorske izolacije). Svobodi tiska in v javnem interesu je, da izve, kako se princesa obnaša zunaj svojih predstavniških funkcij. Vsakdo, tudi če je znan širši javnosti, pa mora imeti "upravičeno pričakovanje" zaščite in spoštovanja svojega zasebnega življenja, ki vključuje socialno razsežnost (kontekst).

17.Poglejmo, kako se ti nauki in kriteriji lahko uporabijo v pričujočem primeru. Tožnica je novinarka, kot taka vstopa v sfero javnosti. V predmetnem primeru ne gre za to, da bi javnost tožnica zanimala kot novinarka, torej relativno, v relaciji (odnosu) do njenega dela, se pravi da bi kaj izvedeli o njenem delu. Niti ne gre za to, da bi javnost pasla radovednost nad zasebnim življenjem relativno malo znane (tu je treba smiselno pritrditi pritožnici, da gre v tem pogledu za slehernico) novinarke.

18.Bistveno je vprašanje, ali zadevne objave lahko prispevajo k razpravi v splošnem interesu družbe. Tukaj pa je odgovor pritrdilen. Predmetni prispevek (tako kot številni drugi, ki so v tistem času omenjali ali celo prikazovali tožnico (predmetni je ni)), se nanaša na vprašanje privabljanja golobov v stanovanjske prostore v relativno urbanem okolju, torej na način, da navedeno zaradi smradu oz. higienske oporečnosti lahko hudo moti sosede oz. bližnje stanovalce, lastnikom stanovanj, če ne gre za lastniška stanovanja (in stanovanja nesporno niso bila pritožničina, pač pa jih je imela v najemu), pa lahko povzroča tudi neposredno škodo. Gre torej za vprašanje spoštovanja mirnega sobivanja, lastnine in javnega zdravja, kar so nedvomno vprašanja javnega interesa. Splošno znana je škodljivost golobov v urbanih okoljih, v mnogih mestnih okoljih je njihovo hranjenje na javnih krajih denimo prepovedano; golobi so znani prenašalci številnih bolezni, ki lahko resno ogrozijo zdravje ljudi. Njihovi iztrebki vsebujejo bakterije, glive in parazite, ki se lahko prenašajo preko zraka ali onesnaženih površin.

19.Zato ni pretiran poseg v zasebnost tožnice, če so toženci objavili fotografije s strani tožnice najetih dveh stanovanj, ki naj bi bila prizadeta od golobov, kar naj bi povzročila tožnica. Ni šlo za to, da bi kdorkoli v ta namen vdiral v pritožničin dom. Tudi ni pretirano, da je bilo v tem kontekstu, ki je zaradi omenjenih dejstev resda negativen, omenjeno tožničino ime, se pravi v pomenu, kdo je oseba, ki ravna na tako nezaželen, celo ogrožajoč način, zoper mirno sobivanje v družbeni skupnosti. Na tej točki so lahko relevantni tudi razlogi, ki jih navaja sodišče prve stopnje pod tč. 19; tožnica se mora kot novinarka, ki sama raziskuje različne družbene pojave, zavedati, da pride v mnogih takih primerih tudi do razkritja osebnih podatkov.

20.Predmet spornega prispevka je torej kritika tožničinega ravnanja, ne pa vdor v njeno zasebnost. Problematično in v upravičenem središču javne pozornosti se zdi ravno obratno vprašanje, namreč kdaj osebni pogledi, ravnanja, afinitete, v tem primeru tožnice, prestopijo meje, ko neželeno vplivajo na druge ljudi in njihovo upravičeno pričakovanje, da bodo v miru živeli, denimo brez invazije golobov v neposredno bližino njihovih domov.

21.Kratko je treba poudariti še vse ostale pravilne razloge, ki jih je navedlo že sodišče prve stopnje: novinar je osporavani prispevek napisal v pogojniku, pridobil je stališče tožnice, naslonil se je na pričevanja sosedov in lastnikov, imel je utemeljen razlog verjeti oz. zaupati, da gre za lastnika stanovanja (glej natančneje zlasti tč. 23. obrazložitve izpodbijane sodbe). Ker je šlo torej za zapise o dejstvih, ne za podajanje vrednostnih sodb (tudi to je pravilno omenilo že sodišče prve stopnje), novinar pa je ravnal dovolj profesionalno, da je dogajanje večstransko preveril in svoje vire v pisanju tudi imenoval, ni šlo za protipraven poseg v pravico do časti in dobrega imena, še manj v pravico do zasebnosti. Prednost je treba torej dati svobodi izražanja in pravici javnosti do obveščenosti, kot je to razložilo že sodišče prve stopnje.

22.Pritožba glede na obrazloženo ni utemeljena, zato jo je bilo treba zavrniti in na podlagi 353. čl. ZPP potrditi izpodbijano sodbo.

23.Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. in 1. odst. 154. čl. ZPP; tožnica s pritožbo ni uspela, zato mora tožencem povrniti stroške, ki jim jih je z njo povzročila, to je 1125 tč. po Odvetniški tarifi za sestavo odgovora na pritožbo, povečano za 2 % materialnih stroškov, 30 % za zastopanje več strank in 22 % DDV, kar pri vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR znaša skupaj 891 EUR. Ker so toženci odgovorili na obe vloženi pritožbi, se ta strošek podvoji in znaša 1.782 EUR. Priznane stroške mora tožnica tožencem plačati v 15 dneh (1. in 2. odst. 313. čl. ZPP), če zamudi, pa gredo od izteka tega roka še zahtevane zakonske zamudne obresti (1. odst. 299. čl. in 1. odst. 378. čl. OZ).

1Prva toženka je izdajateljica spletnega časopisa B., drugi toženec je odgovorni urednik tiskane izdaje, tretja toženka je odgovorna urednica spletne izdaje, četrti toženec pa je avtor spornega prispevka.

2D. Jadek Pensa v M. Juhart, N. Plavšak, urednika: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 1. knj., str. 779, s sklicevanjem na A. Finžgarja.

3Nav. avtorica v nav. komentarju, str. 783.

4ESČP: Couderc in Hachette Filipacchi Associés proti Franciji (št. 40454/07), 10. 11. 2015, para. 93; Axel Springer AG proti Nemčiji (št. 39954/08), 7. 2. 2012, para. 90-95, Haldiman in drugi proti Švici (št. 21830/09), 24. 2. 2015, para. 50. VSRS: Sodba II Ips 23/2019 z dne 23. 1. 2020.

5Ne le v Ljubljani, denimo tudi v Benetkah.