Jedro

Podatki o davčnih zavezancih so dostopni pri Davčnem uradu Republike Slovenije. Iz tega seznama je mogoče ugotoviti, da je pooblaščenka tožene stranke davčna zavezanka (čemur pritožnik niti ne oporeka). To dejstvo je zatrjevala pooblaščenka tožene stranke v predloženem stroškovniku, saj je zahtevala povrnitev 20 % DDV. Ker je na navedeni spletni strani državnega organa (DURS) vsakomur omogočen vpogled v podatke - sezname davčnih zavezancev, spada zatrjevano dejstvo o podatku o zavezancu za plačilo DDV v sklop tistih dejstev, ki so sodišču dostopna in jih stranki ni treba dokazovati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani del 2. točke izreka sklepa prvostopenjskega sodišča (v znesku 312,13 EUR) potrdi.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev pritožbenih stroškov se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Ugotovi se, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene v višini 7.325.000,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 06. 2003 dalje do plačila" (1. točka izreka). Sklenilo je, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške tega postopka v višini 2.045,83 EUR v roku 15 dni, po poteku izpolnitvenega roka pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi dalje (2. točka izreka).

Proti delu odločitve o stroških (v znesku 312,13 EUR) se je tožeča stranka pravočasno pritožila in uveljavljala vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Sodišču druge stopnje je predlagala, naj izpodbijani sklep v 2. točki izreka spremeni tako, da znesek 2.045,83 EUR nadomesti z zneskom 1.733,70 EUR ter naloži toženi stranki plačilo pritožbenih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi ali, da izpodbijani sklep v 2. točki izreka razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Prvostopenjsko sodišče je v odločitvi o stroških jasno obrazložilo, da je priznalo toženi stranki 20% davek na dodano vrednost (DDV) na odvetniške storitve, v znesku 312,13 EUR. Navedlo je tudi, da je odmera stroškov razvidna iz spisa na strani 92. Preizkus omenjenih stroškov je mogoč. Uveljavljana absolutna bistvena postopkovna kršitev po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP torej ni podana. Tožena stranka je v stroškovniku opredeljeno navedla, da zahteva povračilo 20% DDV. Ravnala je v skladu z 2. odst. 163. čl. ZPP, da mora stranka v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo.

Podatki o davčnih zavezancih so dostopni pri Davčnem uradu Republike Slovenije (http://www.durs.gov.si/si/seznami_davcnih_zavezancev/). Iz tega seznama je mogoče ugotoviti, da je pooblaščenka tožene stranke davčna zavezanka (čemur pritožnik niti ne oporeka). To dejstvo je zatrjevala pooblaščenka tožene stranke v predloženem stroškovniku, saj je zahtevala povrnitev 20% DDV. Ker je na navedeni spletni strani državnega organa (DURS) vsakomur omogočen vpogled v podatke - sezname davčnih zavezancev, spada po mnenju drugostopenjskega sodišča zatrjevano dejstvo o podatku o zavezancu za plačilo DDV, v sklop tistih dejstev, ki so sodišču dostopna in jih stranki ni treba dokazovati (smiselno 4. odst. 214. čl. ZPP, drugače v sklepu Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 1216/2005 z dne 31. 08. 2005, baza IESP, evidenčna št. VSL 5039).

Ob tem sodišče druge stopnje le še pripominja, da je o vprašanju potrebnosti predložitve potrdila, da je odvetnik davčni zavezanec bilo zavzeto stališča upravnega odbora odvetniške zbornice 06. 06. 2002 v skladu z 22. čl. Odvetniške tarife (OT). Po omenjenem stališču zadošča trditev, da je odvetnik davčni zavezanec, ni pa mu treba predložiti v dokaz tega dejstva potrdila. V zvezi z obveznimi razlagami, ki jo sprejme odvetniška zbornica brez soglasja ministra (za pravosodje) in ni objavljena v Uradnem listu, je bilo v sodni praksi zavzeto stališče, da ga sodišče ni dolžno upoštevati (tako Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sklepu, opr. št. IUp 996/2005, sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. II Cp 7506/2006 z dne 14. 02. 2007, evidenčna številka VSL 51761). Zato se sodišče druge stopnje ni oprlo na obvezno razlago odvetniške tarife, ki jo je, kot je bilo razloženo, sprejela odvetniška zbornica, ampak, ko je bilo razloženo, na določilo 4. odst. 214. čl. ZPP.

Uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Tudi po uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa sodišče druge stopnje ugotavlja, da ni podana tudi nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev (2. odst. 350. čl. v zvezi s 366. čl. ZPP), materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno. Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep v napadenem delu (za 312,13 EUR) potrdilo (2. točka 365. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 165. čl. v zvezi s 1. odst. 154. čl. ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela zato sama nosi svoje pritožbene stroške.