U-I-65/01

28. 02. 2002

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobud Angelce Druškovič iz Krškega, Ivanke Kržič iz Begunj pri Cerknici, Maksimiljana Slaniča iz Rogaške Slatine in Matije Perka iz Nove Gorice na seji dne 28. februarja 2002

s k l e n i l o :

1.Pobude za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96, 70/97, 43/99, 28/2000 in 64/01) se zavrnejo.

2.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti Zakona o plačilu odškodnine žrtvam vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 18/01 in 111/01) se zavrne.

A.

1.Prva (Angelca Druškovič) in druga pobudnica (Ivanka Kržič), ki sta na podlagi dopolnitve Zakona o žrtvah vojnega nasilja (v nadaljevanju ZZVN) pridobili status žrtve vojnega nasilja po četrtem odstavku ZZVN (pregnanki), upravičenja iz tega statusa pa jima gredo od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve, izpodbijata ta zakon, kolikor jima statusa oziroma upravičenj iz njega, zlasti doživljenjske mesečne rente, ne priznava že od začetka veljavnosti ZZVN. Zaradi tega po njunem mnenju Zakon ni v skladu z načelom enakosti vseh pred zakonom (drugi odstavek 14. člena Ustave). Trdita tudi, da jima je "okrnjena ustavna pravica enakosti".

2.Tretji pobudnik (Maksimiljan Slanič), ki ga je v začetku druge svetovne vojne okupator prijel, ko se je vračal iz razpadle jugoslovanske kraljeve vojske, in ga je kot vojnega ujetnika odpeljal v STALAG XI/1 v Nemčiji, izpodbija ZZVN zaradi tega, ker vojnih ujetnikov ne šteje med tiste, ki lahko pridobijo status žrtve vojnega nasilja, zato je po njegovem Zakon diskriminatoren, vojnim ujetnikom pa so kršene ustavne pravice.

3.Četrti pobudnik (Matija Perko) je potomec vojaka bivše vojske kraljevine Jugoslavije, vpoklicanega 6. 4. 1941, ranjenega na položaju pri Koprivnici in umrlega v Zagrebu 10. 4. istega leta. Ker ZZVN potomcem vojakov te vojske, padlim v boju z okupatorjem, ne priznava statusa žrtev, je po pobudnikovem mnenju diskriminatoren, torej v neskladju z ustavnim načelom enakosti vseh pred zakonom. Ustavno sodišče naj odloči tako, da bo krivica, storjena njegovi kategoriji upravičencev, odpravljena.

4.Tretji pobudnik iz povsem enakih razlogov izpodbija tudi Zakon o plačilu odškodnine žrtvam vojnega in povojnega nasilja (ZSPOZ): ker namreč te kategorije upravičencev ne vključuje ZZVN, zanje tudi ZSPOZ ne velja.

B.

5.Ustavno sodišče je vse štiri pobude združilo za skupno obravnavanje.

6.Pobude, združene v obravnavani zadevi, so z ustavnopravnega gledišča enake tistim, ki jih je Ustavno sodišče obravnavalo v zadevi št. U-I-327/96 in jih s sklepom z dne 6. 5. 1999 (Uradni list RS, št. 51/99 in OdlUS IX, 19) zavrnilo. Zato se sodišče namesto nepotrebnega ponavljanja sklicuje na svojo obrazložitev v omenjenem sklepu in sicer na točke 11 do 15 njegove obrazložitve.

7.Tudi tokratne pobude merijo na to, da bi zakonodajalec še nekaterim kategorijam (vojakom stare jugoslovanske vojske in vojnim ujetnikom te vojske oziroma njihovim potomcem) priznal pravico do statusa žrtev vojnega nasilja; ali da bi jim ta status in upravičenja priznal deloma za nazaj, tudi za čas pred uveljavitvijo novele zakona, ki je tej kategoriji pravico do statusa uzakonil (pregnanci). Ustavno sodišče jih razume kot legitimen pritisk na zakonodajalca, da bi širil krog upravičencev do posebnega varstva, ki gre žrtvam vojnega nasilja. V tehtanje njihove večje ali manjše utemeljenosti pa se ne sme spuščati, saj to ni ena od njegovih z Ustavo in z zakonom določenih pristojnosti, temveč gre za pristojnost zakonodajalca.

8.Vsekakor pa nobena od ustavnih določb niti neposredno niti posredno od zakonodajalca takih razširitev posebnega varstva žrtev vojnega nasilja ne zahteva. Pravica do takega posebnega varstva ni ena od človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki bi se zagotavljale neposredno na podlagi Ustave (prvi odstavek 15. člena Ustave). Kar pa zadeva očitke o neenakopravnosti z drugimi, bodi zato, ker jim je status žrtve sploh priznan, ali pa ker so jim ugodnosti iz tega statusa priznane od prej kot pobudnikom, kar naj bi bilo v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave, mora Ustavno sodišče ponoviti, da pravilno razumljeno načelo enakosti pred zakonom ne preprečuje različnega zakonskega obravnavanja, kadar gre za objektivno različne dejanske stanove, temveč tako razlikovanje celo narekuje. To velja za odločanje, ali tudi vojake vojske Kraljevine Jugoslavije in vojne ujetnike vključiti med upravičence do statusa žrtev vojnega nasilja. V obeh primerih gre za tolikanj posebne kategorije, da je imel zakonodajalec razumne razloge, da se glede njih odloča posebej, lahko tudi drugače.Velja pa tudi za odločanje, kdaj naj prizna upravičenja tistim kategorijam, ki jih je kasneje, po posebnem preudarku, vključil v posebno varstvo; odtlej, ko je to storil, ali od kdaj prej.

9.Neskladij z Ustavo, kot jih zatrjujejo o ZZVN pobudniki, torej očitno ni, zato je bilo pobude treba zavrniti.

10.Obrazloženo velja tudi za tretjepobudnikovo izpodbijanje ZSPOZ. Njegov očitek temu zakonu je v celoti vezan na očitek in razloge, ki jih naslavlja na ZZVN.

C.

11.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - ZUstS) v sestavi: predsednica dr. Dragica Wedam- Lukić ter sodnica in sodniki dr. Janez Čebulj, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Franc Testen in dr. Lojze Ude. Sklep je sprejelo soglasno.

P r e d s e d n i c a dr. Dragica Wedam-Lukić