Jedro

Tožena stranka v upravnem postopku ni ocenila odločilnih dokazov, kar je lahko vplivalo na pravilnost sklepa o dejanskem stanju in na odločitev o stvari, zato sodišče v določbah ZUS ni imelo podlage za zavrnitev tožbe, če ni samo opravilo glavno obravnavo. Ker pa je na seji odločilo na podlagi dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, je bistveno kršilo pravila postopka v upravnem sporu.

Izrek

Pritožbi se ugodi, razveljavi se sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 216/99-6 z dne 8.5.2000 in se zadeva vrne temu sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97 popr. v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 5.1.1999. Z navedeno odločbo izdano v revizijskem postopku je bila odpravljena odločba Upravne enote L., Izpostave Š. z dne 28.10.1997, s katero je bil tožnici za obdobje od 5.7.1941 do 15.5.1945 priznan status žrtve vojnega nasilja - begunke in odločeno, da se ji navedenega statusa in iz njega izhajajočih pravic ne prizna. V razlogih izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje sledilo ugotovitvi tožene stranke, da tožnica ni dokazala, da izpolnjuje pogoje iz 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list RS, št. 63/95, 8/96, 44/96 in 70/97 v nadaljevanju ZZVN) veljavnega v času izdaje revizijske odločbe, po katerem se za žrtev vojnega nasilja - begunca šteje ob pogojih iz 1. člena navedenega zakona oseba, ki je v obdobju od 6.4.1941 do 15.5.1945 pobegnila pred vojnim nasiljem nemških, italijanskih ali madžarskih okupacijskih sil (1. odstavek 2. člena) oziroma oseba, ki je pobegnila pred prisilno izselitvijo (2. odstavek 2. člena). Navedeno določbo je po presoji sodišča prve stopnje treba razlagati tako, da lahko pridobijo status žrtve vojnega nasilja le osebe, ki so bile zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov izpostavljene neposredno grozečim nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja. Zgolj zatrjevanje ene izmed prič, da je pisala sezname ljudi, ki so bili kasneje, po njenem vedenju izgnani in da je bila tudi tožničina družina na takem seznamu, še ni zadosten dokaz, da je tožnici oziroma njeni družini dejansko grozila prisilna izselitev oziroma da so pobegnili pred vojnim nasiljem. Pa tudi iz dopisa Arhiva Republike Slovenije in dopisa Koroškega pokrajinskega muzeja z dne 17.11.1997 oziroma dne 19.11.1997, ki se nahajata v upravnih spisih, izhaja, da nobena izmed navedenih inštitucij nima podatkov, da bi bila tožnica oziroma njena družina izgnana oziroma da bi pobegnila pred prisilno izselitvijo. Zato je tožena stranka ravnala v skladu z določbami ZZVN, ko je odločila, da tožnica glede na navedene zakonske določbe do uveljavljanega statusa žrtve vojnega nasilja - begunca ni upravičena.

Tožnica v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava (2. točka 1. odstavka 72. člena ZUS). Ponavlja tožbene navedbe, da je bil po začetku vojne, njen oče kot zaveden Slovenec med prvimi odpuščen iz državne službe. Ko je nemški okupator začel z prisilnimi izselitvami slovenskih prebivalcev, je bil oče zaupno seznanjen, da je tudi on z družino na seznamu za izselitev, kar je v upravnem postopku potrdila tudi priča B.R. Zaradi strahu pred prisilno izselitvijo, so se dne 5.7.1941 umaknili na Hrvaško, kjer so ostali do konca vojne. Po njihovem pobegu je bila kartoteka družine izločena. To je verjetno razlog, da Arhiv Republike Slovenije in Koroški pokrajinski muzej ne hranita podatkov o njihovi izselitvi oziroma o njihovi družini. Tudi sklep o cenitvi vojne škode z dne 5.9.1945, ki ga sodišče prve stopnje ni presodilo, potrjuje, da je njena družina pobegnila pred prisilnim ukrepom nemškega okupatorja, saj je bila z navedenim sklepom očetu priznana vojna škoda zaradi omejitve osebne svobode in škoda za neplačano ali premalo plačano delo. Zato predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Žrtev vojnega nasilja - begunec je po določbi 1. odstavka 2. člena ZZVN, veljavnega v revizijskem postopku, oseba, ki je pobegnila pred vojnim nasiljem oziroma po določbi 2. člena navedenega zakona oseba, ki je pobegnila pred prisilno izselitvijo. Tožnica je v upravnem postopku dokazovala, neposredno grozeče vojno nasilje, pred katerim je z družino pobegnila, kar je eden izmed pogojev za priznanje navedenega statusa, z listinami, in sicer s sklepom z dne 5.9.1945, ter s pričami B.R., R.M. in A.M. Iz obrazložitve v upravnem sporu izpodbijane odločbe izhaja, da, po presoji tožene stranke, tožnica ni izkazala konkretnega in neposrednega vojnega nasilja, ki naj bi ji pred pobegom grozilo. Vendar pa tožena stranka v obrazložitvi navedene odločbe ni presodila izpovedb v upravnem postopku zaslišanih prič B.R., R.M. in A.M., ki so vse enako opisovale razloge za pobeg tožnice in njene družine. Ker navedenih dokazov ni ocenila niti vsakega posebej, niti skupaj z drugimi dokazi, ki so bili izvedeni v upravnem postopku, je kršila določbo 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86), kar pa je lahko vplivalo na pravilnost sklepa o dejanskem stanju in s tem tudi na odločitev o stvari. Zato sodišče prve stopnje za zavrnitev tožničine tožbe na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS, brez poprej opravljene glavne obravnave, na kateri bi presodilo tudi navedene dokaze, ni imelo podlage v določbah ZUS. Ker pa je odločilo na seji, na podlagi dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v upravnem postopku, je bistveno kršilo pravila postopka v upravnem sporu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 74. člena ZUS pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo s sklepom razveljavilo, zadevo pa vrnilo prvostopnemu sodišču, da opravi nov postopek, v katerem bo potrebno presoditi tudi dokaze, ki jih organ, ki je izdal izpodbijani upravni akt ni presodil (glej spis U 217/99).