Jedro

V skladu z drugim odstavkom 85. člena ZDR-1 mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Te okoliščine morajo biti tehtne, pri čemer sama teža kršitve ne more biti takšna okoliščina, zaradi katere bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Prepričanje delodajalca o tem, da tožniku ni bil dolžan omogočiti zagovora iz razloga, ker sta se pogovarjala po telefonu in ker mu je rekel, da mora priti na delo, ni razlog, ki bi omogočal, da delavcu ni bilo potrebno omogočiti zagovora. Tudi če je tožnik direktorju dejansko rekel: „V redu, vidiva se na sodišču“, to ne more pomeniti, da mu tožena stranka ni bila dolžna omogočiti zagovora ali da se je tožnik zagovoru morda odpovedal. Tudi stališče tožene stranke, da je šlo za samovoljo in neupravičeno odsotnost z dela, ni zadostna podlaga za opustitev zagovora, zlasti kot je bilo v konkretnem primeru, ko je bil tožnik v dobri veri, da mu je dopust odobren glede na splošno prakso pri toženi stranki. Ker tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora in niso obstajale okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da se ugotovi, da je nezakonita izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, podana dne 3. 7. 2013 (I. točka) ter da je tožniku pogodba o zaposlitvi in delovno razmerje z dnem 26. 6. 2013 nezakonito prenehalo (II. točka). Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 26. 6. 2013 do 25. 3. 2014 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, ga prijaviti v matično evidenco pokojninskega in invalidskega zavarovanja, skupaj z vsemi pripadajočimi pravicami od 26. 6. 2013 do 25. 3. 2014 in mu za ta čas izplačati neizplačane zapadle neto plače v višini 770,00 EUR mesečno, na te zneske obračunati in plačati akontacijo dohodnine in prispevke vse v 8 dneh in pod izvršbo (III. točka). V presežku je zavrnilo reintegracijski zahtevek (IV. točka). Toženi stranki je naložilo v plačilo denarno povračilo namesto vrnitve nazaj na delo v znesku 3.300,00 EUR in sicer v 8 dneh po prejemu pisnega odpravka sodbe, po izteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, pod izvršbo (V. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati stroške postopka v znesku 380,27 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po preteku tega roka dalje do plačila (VI. točka). Prav tako je odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (VII. točka).

2. Tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo zoper izpodbijani del sodbe (ugodilni del) v skladu s 338. členom ZPP zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je Vrhovno sodišče RS ugodilo reviziji tožene stranke in zadevo vrnilo v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bi moralo v ponovljenem postopku ugotoviti, ali je podan v odpovedi dejansko naveden in obrazložen odpovedni razlog in nato ponovno odločiti o zakonitosti odpovedi, pri tem pa bi se moralo opredeliti tudi do navedb o tem, ali tožena stranka tožniku upravičeno ni omogočila zagovora. Sodišče je tudi ugotavljalo, ali obstaja tudi kršitev po drugi alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 in pri tem ugotovilo, da naj bi bil tožnik v dobri veri, da je opravil vsa dela potrebna zaradi uveljavitve nove davčne stopnje ter da je tako bil izpolnjen pogoj, dogovorjen za koriščenje dopusta. Sodišče je tudi štelo, da v konkretnih okoliščinah tožniku ni mogoče očitati, da je iz hude malomarnosti ali naklepoma kršil temeljno delovno obveznost, to je obveznost prihajanja na delo, kar pa pomeni, da ni izpolnjen dejanski stan kršitev po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR. Sodišče je zmotno štelo, da je tožena stranka kršila tožniku pravico do obrambe ter pravico do izjave s tem, ko mu ni omogočila zagovora, kar naj bi predstavljalo nezakonito ravnanje tožene stranke pri podajanju odpovedi. Tožena stranka meni, da je sodišče odločalo arbitrarno, pri čemer je kršilo tudi 22. člen Ustave RS, saj ni upoštevalo izvedenih dokazov tožene stranke, ki so bili bistveni za izvedbo ustrezne dokazne presoje. Šlo je za kršenje pravice do kontradiktornega postopka, ki se nanaša tudi na dokazni postopek. Glede 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1 delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj 5 dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Namen zakonodajalca ni bil v tem, da lahko delavec s kakršnimkoli obvestilom opraviči svojo odsotnost z dela. Tožena stranka meni, da delavec ni podal obvestila o razlogih za odsotnost, kot ga predvideva 4. alineja prvega odstavka 110. člena ZDR. Pravdni stranki sta sicer soglasni glede tega, da je tožnik zgodaj spomladi leta 2013, položil na tipkovnico direktorja tožene stranke listek z želenim datumom glede koriščenja letnega dopusta ter da dopust tožniku ni bil odobren. Direktor je zaslišan izpovedal, da mu tožnik ni pustil nobenega obvestila, pustil pa ga je takrat zgodaj spomladi (leta 2013). Tudi tožnik sam je na naroku dne 25. 3. 2014 izpovedal, da je listek s svojimi željami za dopust nastavil zakonitemu zastopniku tožene stranke že v aprilu leta 2013. Ni jasno, od kod sodišču podlaga za trditev, da je direktor tožene stranke izpovedal, da je tožnik dne 25. 6. 2013 položil na njegovo tipkovnico listek, na katerem je navedel datum svojega dopusta, saj kaj takega ni bilo izpovedanega. Zakoniti zastopnik je že v pritožbi navedel, da tekom zaslišanja ni razumel vprašanj sodišča, ko ga je le-to spraševalo, kdaj je tožnik položil na njegovo tipkovnico listek o dopustu, saj je menil, da ga sodišče sprašuje glede časa, ko so vsi zaposleni izrazili svoje želje glede planiranega dopusta, kar je bilo sredi meseca marca 2013, ko je tudi tožnik pustil pri toženi stranki listek s svojim predlogom. Direktor je pojasnil, da je zadeva časovno oddaljena in da je lahko kaj spregledal in da ne ve točno datumov. Tako je na zaslišanju prišlo do nesporazuma. Sodišče je tako nepravilno štelo, da je tožnik o svojih razlogih za odsotnost obvestil delodajalca, saj takšnega obvestila ni bilo. Zakonske določbe ni mogoče tolmačiti na način, da vsako obvestilo delavca prepreči sankcijo delodajalca. Delavec mora v skladu z zakonom delodajalca obveščati o bistvenih okoliščinah, ki vplivajo, oziroma bi lahko vplivale na izpolnjevanje njegovih pogodbenih obveznostih in o vseh spremembah podatkov, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja. Tožena stranka tako meni, da je bil podan dejanski stan očitane kršitve in so posledično obstajali tudi pogoji za izredno odpoved po 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR, saj ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov ni bilo več mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Da letni dopust tožniku v času od 26. 6. 2013 do 3. 7. 2013 ni bil odobren, pa je bilo jasno ugotovljeno že med postopkom. Glede 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR tožena stranka navaja, da je sodišče, ko je ugotavljalo, ali obstaja tudi kršitev po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR, ugotovilo, da naj bi bil tožnik v dobri veri, da je opravil vsa dela, potrebna zaradi uveljavitve nove davčne stopnje ter da je tako bil izpolnjen pogoj, dogovorjen za koriščenje dopusta, zato tožniku v danih okoliščinah ni mogoče očitati, da je iz hude malomarnosti ali naklepoma kršil temeljno delovno obveznost, to je obveznost prihajanja na delo, kar pa pomeni, da ni izpolnjen dejanski stan kršitve po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR. Tožena stranka ne razume, od kod sodišču zaključek, da je imel tožnik pogojno ustno soglasje za koriščenje letnega dopusta. Tako zakoniti zastopnik, kot tudi delavci tožene stranke A.A. in B.B. so izpovedali enako in sicer, da delo tožnika ni bilo opravljeno, ter da so delo morali opraviti sami. Toženi stranki se postavi vprašanje, zakaj kljub nasprotnim navedbam tožene stranke in zaslišanih prič sodišče zaključi, da tožniku niso bila odrejena dela v zvezi z evidentiranjem vseh sprememb v računalniškem programu in pripravo paketov. Sodišče ne pojasni, zakaj meni, da bi v takšni kritični situaciji tožena stranka ustno dovolila koriščenje letnega dopusta. Sodišče ne pojasni, kako je lahko tožnik bil prepričan, da je dne 25. 6. 2013 opravil vse zadolžitve. Zakoniti zastopnik je povedal, da je on tisti, ki pove, kdaj je delo končano. Ravnanje tožnika je bilo očitno samovoljno. V kolikor je tožnik dne 26. 6. 2013 po telefonu zakonitemu zastopniku tožene stranke dejal, da je „svoje naredil“, to ne pomeni, da se je delodajalec s takim naziranjem tudi strinjal. Glede na to, da je delodajalec tožniku v telefonskem razgovoru dejal, „da mora normalno priti v službo, da dokonča svoje delo“, je tožniku bilo najkasneje takrat popolnoma jasno, da njegovo delo ni bilo opravljeno, saj ga delodajalec potrebuje na delovnem mestu in zahteva, da svoje delo dokonča. V kolikor tožnik trdi, da ga je tožena stranka šikanirala, je povsem neverjetno, da bi tožena stranka istočasno dopuščala, da tožnik nastopi letni dopust, brez pisnega dovoljenja. Izpolnjen je dejanski stan kršitev po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR, zaradi česar je tožena stranka tožniku upravičeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče toženi stranki očita tudi glede kršenja pravice do obrambe oziroma pravico do izjave oziroma zagovora, zaradi česar naj bi bila odpoved tožene stranke nezakonita. Zakoniti zastopnik tožene stranke je tožniku povsem jasno sporočil, da nima dovoljenja za izostanek z dela, da njegovo delo ni opravljeno ter „da mora normalno priti v službo, da dokončna svoje delo“. Zakoniti zastopnik tožene stranke je tožniku tudi sporočil, da bo tožnik v primeru, da se ne bo vrnil na delovno mesto, dobil odpoved, tožnik je na vse navedeno odgovoril: „V redu, vidiva se na sodišču“. Glede na navedeno bi bilo od tožene stranke neupravičeno pričakovati, da tožniku omogoči zagovor. Tožnik je bil prvi dan odsotnosti ustno obveščen s strani zakonitega zastopnika o kršitvah pogodbe o zaposlitvi, prav tako mu je bila dana možnost, da se vrne nazaj na delo, kar pa je tožnik zavrnil ter istočasno delodajalcu sporočil, da bo zadeve z njim urejal na sodišču. Tožnik je imel možnost odpraviti razlog za izredno odpoved, vendar te možnosti namenoma ni želel izkoristiti. Podjetje tožene stranke je izredno majhno, ob lastniku, ki je tudi direktor družbe, so v C. zaposleni samo še štirje delavci. Tožnik je bil seznanjen s tem, da dopusta nima odobrenega, kar pa pomeni, da je bil z dela odsoten, ne da bi za to obstajal opravičljiv, z zakonom določen razlog. Pri obstoju razloga po 2. ali 4. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 je odločilno le, da delavec o razlogih za svojo odsotnost ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti, ob tem, da njegova odsotnost traja najmanj 5 dni zaporedoma. Vsak delavec mora vestno opravljati delo, za katero je sklenil pogodbo o zaposlitvi, v času in na kraju, ki sta določena za izvajanje dela. Tožena stranka priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožnik podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka pritožbene navedbe tožene stranke ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da je tožnik na mizi D.D. - direktorja tožene stranke, pustil listek z datumom planiranega dopusta, saj je bilo vsem zaposlenim pri toženi stranki - tako naročeno s strani delodajalca samega. To je razvidno iz listine - zapisnika sestanka kolektiva E. d. o. o. z dne 12. 4. 2013, kjer iz 4. točke izhaja, da je direktor delavcem naročil, da mu do dne 19. 4. 2013 napišejo svoj predlog za koriščenje dopusta. Da je v resnici šlo za dogovor med delodajalcem in tožnikom, potrjuje tudi izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke D.D., ki je na sodišču dne 25. 3. 2014 izpovedal, da je delavcu dne 21. 6. 2013 v Excelu pripravil program, kjer je delavcu omogočeno hitrejše spreminjanje cen v sistemu. Že iz k tožbi priložene fotografije listka, katerega je tožnik pustil na tipkovnici D.D. izhaja, kdaj tožnik namerava koristiti letni dopust. Dejstvo je, da tožena stranka tožniku ni omogočila zagovora, v katerem bi mu predočila konkretne obdolžitve in konkretne kršitve njegovih delovnih obveznosti. Tožnik je bil v dobri veri, da ima odobren dopust. O tem, da bi moral tožnik pred nastopom letnega dopusta odposlati „celo skladišče“ robe - torej tiste, ki je že bila v trgovini, kot tiste, ki je k toženi stranki prispela 24. 6. 2015 v izredni odpovedi z dne 3. 7. 2013 sploh ni nobenega govora, zaradi česar tožena stranka ne more utemeljeno trditi, da se je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi nanašal na odpremo blaga. Direktor tožene stranke v telefonskem pogovoru od tožnika ni zahteval, da mora priti takoj na delo. Iz obrazložitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi kjer je telefonski klic delodajalca obrazložen, izhaja le to, da tožnik o razlogu svoje opravičene odsotnosti z dela delodajalca ni obvestil. Tožena stranka je dopuščala, da se letni dopusti koristijo brez pisne dovolilnice, saj bi v primeru, če bi bila obvezna izdaja dovolilnice pred nastopom dopusta, tožena stranka to navedla že v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnik je po zaključenem letnem dopustu prišel na delo, tožena stranka pa je tožniku kršila pravico do obrambe ter pravico do izjave oziroma zagovora. Tožnik priglaša pritožbene stroške postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, prav tako je pravilno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožba neutemeljeno uveljavlja kršitev 22. člena Ustave RS, pri čemer je sodišče upoštevalo izvedene dokaze obeh strank, prav tako ni kršilo načela kontradiktornosti, saj sta obe stranki predlagali dokaze, ki jih je sodišče tudi izvajalo in na podlagi izvedenih dokazov sprejelo odločitev izhajajočo iz izreka sodbe. Sodišče ob navedenem tudi ni ravnalo arbitrarno, kot to meni tožena stranka.

7. Sodišče prve stopnje je o zadevi že odločalo pod opr. št. Pd 380/2013 z dne 25. 3. 2014, pritožbeno sodišče pa je o pritožbi odločalo v zadevi opr. št. Pdp 665/2014 z dne 15. 10. 2014. Vrhovno sodišče RS je v zadevi pod opr. št. VIII Ips 27/2015 z dne 24. 3. 2015, sodbi obeh sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1) v drugem odstavku 87. člena določa, da mora delodajalec v odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obrazložiti dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec mora dovolj konkretno navesti in obrazložiti okoliščine ravnanja delavca, v katerih je vsebovan dejanski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi, pri čemer pa pravna kvalifikacija ni odločilna. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožena stranka tožniku v izredni odpovedi očitala predvsem to, da je bil od 26. 6. 2013 do 3. 7. 2013 neprekinjeno odsoten z dela in da za to ni imel opravičenega razloga, torej je to razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, ki določa, da delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer pa je odsotnost z dela tudi kršitev njegove obveznosti opravljanja dela, za kar ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokaze z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnik in tožena stranka ter zaslišalo tožnika in zakonitega zastopnika tožene stranke D.D., prav tako pa je zaslišalo priče A.A., F.F., G.G., H.H., I.I., B.B. in J.J. Pri tem je prečitalo tudi izjavo K.K. Sodišče je ob navedenem ugotovilo, da tožnik od 26. 6. 2013 do 3. 7. 2013 ni prišel na delo, za kar mu je tožena stranka očitala neopravičen izostanek, pri čemer odsotnost z dela pomeni kršitev in je lahko mogoča tudi odpoved pogodbe o zaposlitvi, če gre za kršitev, ki je storjena naklepoma ali iz hude malomarnosti. Kot je bilo ugotovljeno po izvedenih dokazih je bilo leto 2013 glede koriščenja dopusta specifično, saj je bilo potrebno opravljati v trgovini dodatne evidence in opravila iz razloga, ker je prišlo do spremenjenih davčnih stopenj. Kot izhaja iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik toženo stranko zgodaj spomladi obvestil o dopustu tako, da je na direktorjevo pisalno mizo odložil listek, na katerem je napisal predviden datum koriščenja dopusta, pri čemer sta se tudi tožnik in tožena stranka dogovorila, da bo tožnik lahko nastopil letni dopust le v primeru, da bodo delovne naloge v zvezi s spremembo davčne stopnje končane pred 1. 7. 2013 oziroma, da bo lahko dopust nastopil po končanju teh opravil. Kot navedeno je tožnik listek pustil na tipkovnici direktorja, ga slikal, pri čemer so se praviloma v 99 % dovolilnice za dopust podpisovale za nazaj. Odpoved je bila podana zaradi kršitve določb iz 4. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1, pri čemer pa opis kršitve kaže tudi na kršitve iz 2. alineje prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Ker je bil tožnik zaposlen kot prodajalec, je sodišče utemeljeno štelo za dokazano, da je zaradi spremembe davčne zakonodaje prišlo do večjega obsega prometa, pri čemer pa je po oceni pritožbenega sodišča kot navedeno, sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da sta se direktor in tožnik 21. 6. 2013 dogovorila o tem, ali je tožnik pripravljen delati 24. 6. 2013 in 25. 6. 2013 in v teh dneh opraviti vse potrebne naloge, pri čemer je tožnik na dan 25. 6. 2013 (na dan praznika) opravil vse delo s pomočjo žene. Glede telefonskega klica z dne 26. 6. 2013, ko je direktor klical tožnika, ali bo prišel na delo, je ta izpovedal, da nima avta, ker je v popravilu. Glede na to, da predhodno izdajanje dovolilnic za dopust ni bilo dosledno upoštevano, je pravilno stališče sodišča, da je tožena stranka dopuščala izdajo pisne dovolilnice tudi po zaključku letnega dopusta. Glede na to, da je tožniku dne 25. 6. 2013 (na dan praznika) pri delu pomagala žena, ki pa je sicer predhodno urejala rezervacijo letovanja na morju (morebitne finančne posledice v primeru odpovedi letovanja), je bil tožnik v dobri veri, da je opravil vsa dela, zaradi navedenega pa je pravilno tudi stališče, da ni izpolnjen dejanski stan po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 8. V skladu z drugim odstavkom 85. člena ZDR-1 mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavca pisno seznaniti z očitanimi kršitvami in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Zakon ne določa konkretno, katere so tiste okoliščine zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor, zato gre za pravni standard, ki ga napolnjuje sodna praksa. Pri določbi, da delodajalec delavcu ni dolžan omogočiti zagovora, če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo to od njega neupravičeno pričakovati, gre za izjemo od zakonskega pravila in tako kot vse izjeme, je tudi to potrebno razlagati restriktivno. Te okoliščine morajo biti tehtne, pri čemer sama teža kršitve ne more biti takšna okoliščina, zaradi katere bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Tako tudi prepričanje delodajalca o tem, da tožniku ni bil dolžan omogočiti zagovora iz razloga, ker sta se pogovarjala po telefonu in ker mu je rekel, da mora priti na delo, po oceni pritožbenega sodišča ni razlog, ki bi omogočal, da delavcu ni bilo potrebno omogočiti zagovora. Tudi če je tožnik direktorju dejansko rekel: „V redu, vidiva se na sodišču“, to ne more pomeniti, da mu tožena stranka ni bila dolžna omogočiti zagovora ali da se je tožnik zagovoru morda odpovedal. Tudi navedbe tožene stranke, da je tožena stranka tožniku tudi s klicem po telefonu omogočila, da sanira svojo napako, ne predstavlja razloga, da toženi stranki ni bilo potrebno omogočiti zagovora. Tako tudi stališče tožene stranke, da je šlo za samovoljo in neupravičeno odsotnost z dela, ni zadostna podlaga za opustitev zagovora, ki sicer pomeni temeljno pravico delavca, da se izjasni o očitkih, zlasti v primeru, kot je bil naveden, saj je tožnik bil v dobri veri, da mu je dopust odobren glede na splošno prakso pri toženi stranki, pri čemer pa je njegova žena predhodno za družino že rezervirala letovanje.

9. Sodišče prve stopnje je razvezalo pogodbo o zaposlitvi in tožniku priznalo denarno povračilo, namesto vrnitve nazaj na delo v znesku 3.300,00 EUR. Zoper navedeno odločitev se tožena stranka posebej ne pritožuje, zato je pritožbeno sodišče odločitev preizkusilo le v okviru razlogov, na katere pazi pritožbeno sodišče. Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo, in sicer določilo drugega odstavka 118. člena ZDR-1, pri čemer je upoštevalo trajanje delovnega razmerja pri toženi stranki od leta 2007 do 2013, tožnikovo starost 55 let in njegov poklic orodjar in tožniku priznalo tri zneske povprečnih mesečnih plač v skupni višini 3.300,00 EUR bruto.

10. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.

11. Pritožbeno sodišče je odločilo, da stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka, in sicer tožena stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, prav tako pa gre za spor v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, tožnik pa iz razloga, ker njegov odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi predmetne zadeve. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v povezavi s 154. členom in 155. členom ZPP.