Jedro

Ne glede na to, da je iz izreka odločbe po oceni sodišča sicer jasno, v katerem delu zemljišča naj bi obremenitev zemljišča s služnostjo potekala, ni jasno in konkretno določen njen potek (npr. koliko metrov do parcelne meje oziroma parcelnih meja poteka ta obremenitev, kakšne so njene prostorske meje, itd.). To potrjuje že sam drugostopenjski organ, ko se v svoji obrazložitvi pri razlagi pravilnosti izreka opira na katastrski prikaz poteka daljnovoda in na Uredbo (pri čemer ni jasno, v katerem členu je ta potek določen, saj drugostopenjski organ navede ''le'' alineji in odstavka, ne pa člena - op. sod.), iz česar bi se dalo sklepati, da je konkretni potek služnosti in dostopne poti jasno razviden šele iz drugih listin (na katere se izrek prvostopenjske odločbe niti ne sklicuje, kot to tudi opozarja tožnik) in iz materialnopravnega predpisa, ki velja v obravnavanem primeru. To pa za preizkus pravilnosti izreka odločbe ne zadošča. Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe konkretni razlogi o določitvi dostopne poti, njenem poteku na tožnikovem zemljišču, kot tudi v zvezi z časovno omejitvijo poteka dostopne poti niso niti navedeni, drugostopenjski organ pa je s tem v zvezi navedel, da je iz spisovne dokumentacije razvidno, da gre za začasno pot, ker je namenjena le koriščenju času gradnje stojnega mesta daljnovoda, kar potrjuje in izhaja tudi iz sedme alineje 4. točke drugega in prvega odstavka 10. člena Uredbe. V tem delu tako tudi obrazložitev izpodbijane odločbe ne zadosti standardu obrazložitve po 214. členu ZUP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Kranj, št. 352-34/2019-21 z dne 11. 11. 2020, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 469,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe toženi stranki, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo dovolil v korist družbe A., d. d., in vsakokratnega izvajalca dejavnosti sistemskega operaterja te energetske infrastrukture obremenitev zemljišča parc. št. 123, k.o. ... - z deležem 1/1, v lasti tožnika, s služnostjo v javno korist, ki obsega JZ del zemljišča v površini koridorja 1197 m2 in J del zemljišča v površini dostopne poti 176 m2; služnost obsega pravico gradnje daljnovoda DV 2 X 110 kV Kamnik-Visoko, dostopa, obratovanja, vzdrževanja, nadzora in obnove oziroma rekonstrukcije daljnovoda (1. točka izreka), odločil, da je ta odločba podlaga za izbris zaznambe uvedbe postopka za ustanovitev služnosti v javno korist ter za vpis služnostne pravice na nepremičnini iz 1. točke izreka v zemljiško knjigo (2. točka izreka), da je rok za začetek gradnje objekta let let od vročitve te odločbe (3. točka izreka), da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve in da posebni stroški za izdajo te odločbe niso nastali (4. in 5. točka izreka).

2. V obrazložitvi je navedel, da je stranka z interesom A., d. d., vložila zahtevo za ustanovitev služnosti v javno na navedenih zemljiščih. Organ je ugotovil, da bodo preko zemljišča parc. št. 123 k.o. ..., ki je last tožnika, potekali vodniki daljnovoda in zaščitna vrv z vgrajenimi optičnimi vlakni ter dostopna pot do SM št. 25 na sosednji parceli. Obremenitev zemljišča bo s služnostjo obsegala JZ del zemljišča v površini koridorja 1108 m2 in J del zemljišča v površini dostopne poti 176 m2, za potrebe gradnje daljnovoda DV 2 x 110 kV Kamnik - Visoko. Sklicujoč se na Zakon o urejanju prostora (ZUreP-2) (211., 192. člen, idr.) v povezavi z Energetskim zakonom (EZ-1) (473. člen), je nadalje ugotovil, da so izpolnjeni pogoji za tek tega postopka. Za umestitev tega daljnovoda je bil sprejet Državni prostorski načrt (DPN) za daljnovod 2 x 110 kV Kamnik - Visoko. Gradnja je potrebna zaradi novih potreb po električni energiji ter povečanju zanesljivosti oskrbe z električno energijo na širšem obravnavanem območju (npr. načrtovan poslovni logistični center na območju Letališča Jožeta Pučnika terja zagotovitev osnovnega in rezervnega napajanja načrtovane RTP 110/20 kV Brnik, treba je zagotoviti ustrezno rezervno napajanje obstoječih RTP 110/20 kV Kamnik in RTP 110/20 kV Domžale ter za novo RT 110/20 kV Mengeš). Ker je javna korist izkazana, je izdal sklep z dne 13. 12. 2019 o uvedbi postopka za ustanovitev služnosti v javno korist, stranka z interesom je položila depozit v višini ocenjene odškodnine in varščine. Ker se tožnik z višino odškodnine ni strinjal, mu je stranka z interesom posredovala nov predlog pogodbe. Tožnik je organu posredoval poročilo o izračunu odškodnine za služnost na njegovi parceli, ki mu je stranka z interesom nasprotovala. Organ je pojasnil, da je obseg služnosti jasno opredeljen in ne zajema celotnega zemljišča, kot je to prikazano v cenitvi, ki jo je predložil tožnik. Ne glede na to lastniku zemljišča pripada odškodnina, ki obsega zmanjšano vrednost nepremičnine ali dejansko škodo in izgubljeni dobiček. O tem pa odloča sodišče (osmi odstavek 211. člena ZUreP-2). Ker predmet odločbe ni gradnja stebra, tudi ni mogoče upoštevati zahteve tožnika o lokaciji stebra.

3. Drugostopenjski organ je pritožbo tožnika zoper citirano prvostopenjsko odločbo zavrnil in odločil, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka.

4. Tožnik vlaga tožbo iz razlogov zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega predpisa ter bistvenih kršitev določb postopka. V njej predlaga, da sodišče odločbi odpravi in zadevo vrne v nov postopek, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

5. Uvodoma poudari, da naj sodišče odloči po opravljeni glavni obravnavi. V zvezi z zatrjevanimi kršitvami pravil postopka navaja, da mu je bila kršena pravica do izjave, saj je stranka z interesom A., d. d. odgovorila na njegovo pritožbo, ta odgovor pa mu ni bil poslan. Odločitev je tudi neobrazložena. Podana je tudi kršitev v zvezi z izrekom odločbe, saj služnost ni zadostno konkretizirana. Izrek bi moral vsebovati vsaj navedbo, da je natančnejši potek služnosti razviden iz priloženega katastrskega prikaza in Uredbo o državnem prostorskem načrtu za daljnovod 2 x 110 kV Kamnik-Visoko, na kar se sklicuje drugostopenjski organ, in kar ne zadošča. Kot izhaja iz izreka, bi se služnost lahko nanašala na celotno zemljišče. Za ustanovitev služnosti za dostopno pot ni podanega javnega interesa, saj ne ustreza nobenemu razlastitvenemu namenu, ni določna, niti konkretna, ni jasno, zakaj se pot potrebuje. Na to drugostopenjski organ ni odgovoril. Ta pot lahko poteka po drugih zemljiščih. Upoštevati je treba, da so zemljišča tožnika kmetijska in gozdna, tožnik ima status kmeta in mu je vsako omejevanje obdelovalne površine pomembno. Iz obrazložitve drugostopenjske odločbe sicer izhaja, da naj bi bila ta pot začasna, kar pa iz izreka prvostopenjske odločbe ne izhaja. Ob upoštevanju, da postane pravnomočen le izrek odločbe, bi moralo to iz njega izhajati. Takšna vsebina služnosti in njeno trajanje naj bi sicer izhajalo iz služnostne pogodbe, ki pa je tožnik ni sklenil in ni povzeta v izpodbijano odločbo. Posledično je podana tudi kršitev pravil postopka, ker je izrek v nasprotju z obrazložitvijo. Tožnik je tudi podal zahtevo za lokacijo postavitve daljnovoda. V tem delu dejansko stanje ni ugotovljeno. Meni tudi, da je ponujena odškodnina prenizka in je upravičen do odškodnine v višini kot izhaja iz cenitve, ki jo je sam predložil v upravnem postopku.

6. Toženka je sodišču posredovala upravne spise zadeve, na tožbo ni odgovorila.

7. Stranka z interesom A., d. d. je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe, vztrajala, da je potek služnosti jasno določen, sicer pa izhaja tudi iz materialnih predpisov. Lega dostopne poti je določena že v Državnem prostorskem načrtu in je namenjena dostopu med gradnjo in morebitnim kasnejšim vzdrževalnim delom. Po zaključku gradnje se dostopna pot odstrani in nepremičnina vrne v izhodiščno stanje. Cenitev je izdelal sodni izvedenec in je ustrezna. Predlagala je zavrnitev tožbe.

**Odločanje po sodniku posamezniku**

8. Sodišče je s sklepom, I U 420/2021 z dne 6. 9. 2022, odločilo, da o zadevi odloča po sodniku posamezniku, iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena ZUS-1. Stranke postopka sestavi sodišča niso ugovarjale niti pisno pred glavno obravnavo, niti na izrecno vprašanje sodnice na naroku za glavno obravnavo, niti do izdaje sodbe.

**Glavna obravnava**

9. Sodišče je 6. 12. 2022 izvedlo javno glavno obravnavo. Na obravnavo sta pristopila tožnik in stranka z interesom A., d. d., ne pa toženka. Na obravnavi sta tožnik in stranka z interesom A., d. d., vztrajala pri navedbah, pri čemer je tožnik izpostavil potek dostopne poti, njen obstoj, časovno opredelitev, ki ni jasna iz odločbe, stranka z interesom je te navedbe prerekala z že podanimi navedbami v postopku.

**Dokazni sklep**

10. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v vse listine upravnega spisa.

11. Sodišče je tožnikov dokazni predlog za vpogled v zemljiškoknjižni sklep, Dn. št. 42747/2021 z dne 25. 2. 2021, zavrnilo. Gre namreč za listino, ki je nastala po izdaji izpodbijanega akta. V upravnem sporu se presoja pravilnost in zakonitost izpodbijane odločitve (20. v zvezi s 52. členom ZUS-1) v okviru dejanskega in materialnopravnega stanja ob izdaji odločbe (6. člen ZUP). Sodišče zato tega dokaza ne more upoštevati že iz tega razloga (drugi odstavek 287. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Tožnik zavrnitvi dokaznega predloga na glavni obravnavi ni ugovarjal. 12. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je predmet upravnega spora prvostopenjska odločba (2. člen ZUS-1), saj je z njo odločeno o pravici, obveznosti oziroma pravni koristi tožnika. V tožbi tožnik sicer izrecno predlaga, da sodišče (poleg odprave prvostopenjske odločbe) odpravi tudi odločbo drugostopenjskega organa (s to je bilo odločeno o pritožbi tožnika zoper prvostopenjsko odločbo), vendar, ker je predlagal tudi odpravo prvostopenjske odločbe, kot je to pravilno, sodišče tožnika ni izrecno pozivalo na odpravo pomanjkljivosti vložene tožbe v tem pogledu. Sodišče namreč po prvem odstavku 40. člena ZUS-1 presoja akt v mejah tožbenega predloga.

**K I. točki izreka**

13. Tožba je utemeljena.

14. V obravnavanem primeru gre za presojo pravilnosti in zakonitosti odločitve prvostopenjskega organa o obremenitvi zemljišča s parc. št. 123, k.o. ..., last tožnika, v korist stranke z interesom A., d. d. s služnostjo v javno korist. 15. Tožnik odločitev izpodbija iz razlogov bistvenih kršitev pravil postopka, zmotno ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava.

16. Sodišče se bo najprej opredelilo do zatrjevanih kršitev pravil postopka.

17. Kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe (1. točka), obremenitev zemljišča s služnostjo obsega jugozahodni del zemljišča v površini koridorja 1197 m2 in južni del zemljišča v površini dostopne poti 176 m2, pri čemer služnost obsega pravico gradnje daljnovoda DV 2 X 110 kV Kamnik - Visoko, dostopa, obratovanja, vzdrževanja, nadzora in obnove oziroma rekonstrukcije daljnovoda, ter hoja in vožnja po parceli ob katerem koli času, za ves čas obratovanja daljnovoda.

18. Tožnik ugovarja, da je opisani izrek premalo opredeljen oziroma konkretiziran, saj ni jasno, kje sporna služnost poteka, meni tudi, da bi se lahko glede na izrek obseg služnosti razlagal tako, kot da se nanaša na celotno zemljišče s parc. št. 123. 19. Sodišče se ne strinja s tožnikom, da je izrek tako nedoločen, da bi se lahko razlagal v smislu obsega obremenitve zemljišča s služnostjo na celotno zemljišče. Kot že povedano, je obremenitev zemljišča s služnostjo določena _v jugozahodnem delu zemljišča v površini koridorja 1197 m2 in v južnem delu zemljišča v površini dostopne poti 176 m2_ (skupaj torej 1373 m2). Zato nedvomno ni mogoče izreka razlagati, kot to želi prikazati tožnik. Jasno namreč je, da se obremenitev zemljišča nanaša na (jugozahodni in južni) del zemljišča s parc. št. 123, ki po celotni površini znaša 8760 m2. 20. Se pa sodišče strinja, da je v izreku določena obremenitev zemljišča s služnostjo (kljub opredelitvi dela zemljišča, na katerega se nanaša) premalo določena. S tem v zvezi je drugostopenjski organ (ko je odgovarjal na pritožbene navedbe tožnika) sicer navedel, da poleg v izreku določena obremenitev zemljišča _obseg služnosti izkazuje tudi katastrski prikaz poteka daljnovoda, kar potrjujeta tudi osma alineja 1. točke in sedma alineja 4. točke drugega odstavka Uredbe o državnem prostorskem načrtu za daljnovod 2 x 110 V Kamnik - Visoko (Uradni list RS, št. 31/18), ki opredeljujeta območje varovalnega pasu nadzemnega voda širine 15 metrov od osi nadzemnega voda obojestransko, ki vključuje nadzemni vod, stojna mesta, začasne dostopne poti, območje selektivnega poseka vegetacije ter površine za ureditev nadomestne zasaditve in gozdnega roba v tem pasu ter območje zunaj tega območja, ki vključuje površine za ureditev začasnih dostopnih poti, preureditev obstoječega srednjenapetostnega elektroenergetskega omrežja in začasne delovne površine za izvedbo podzemnega kabla s podvrtavanjem._ S sklicevanjem še na 468. člen EZ-1, ki predpisuje varovalni pas sistemov elektrike, je po mnenju drugostopenjskega organa potek služnosti določen dovolj natančno, da ne dopušča samovolje služnostnega upravičenca.

21. Sodišče se s takim razlogovanjem drugostopenjskega organa ne strinja.

22. Kot je pravilno opozoril že tožnik, se v izreku odločbe odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank (prvi odstavek). Izrek mora biti kratek in določen; če je potrebno, se lahko razdeli tudi na več točk (šesti odstavek). Izrek je torej najpomembnejši sestavni del upravne odločbe, ker postane izvršljiv, dokončen in pravnomočen. Določba, da mora biti dispozitiv upravne odločbe kratek in določen, pomeni, da mora biti vsebina odločitve o pravici oziroma obveznosti stranke formulirana tako, da je neposredno in nedvomno izražena v dispozitivu. Dispozitiv odločbe ni jasen in določen, če dopušča različna tolmačenja.

23. Ne glede na to, da je iz izreka odločbe po oceni sodišča sicer jasno, v katerem delu zemljišča naj bi obremenitev zemljišča s služnostjo potekala (kot že povedano: po JZ in J delu zemljišča v tam navedenih površinah koridorja oziroma dostopne poti), ni jasno in konkretno določen njen potek (npr. koliko metrov do parcelne meje oziroma parcelnih meja poteka ta obremenitev, kakšne so njene prostorske meje, itd.). To potrjuje že sam drugostopenjski organ, ko se v svoji obrazložitvi pri razlagi pravilnosti izreka opira na katastrski prikaz poteka daljnovoda in na Uredbo (pri čemer ni jasno, v katerem členu je ta potek določen, saj drugostopenjski organ navede ''le'' alineji in odstavka, ne pa člena - op. sod.), iz česar bi se dalo sklepati, da je konkretni potek služnosti in dostopne poti jasno razviden šele iz drugih listin (na katere se izrek prvostopenjske odločbe niti ne sklicuje, kot to tudi opozarja tožnik) in iz materialnopravnega predpisa, ki velja v obravnavanem primeru. To pa za preizkus pravilnosti izreka odločbe ne zadošča in je podana bistvena kršitev določb postopka že iz tega razloga, ki je vplivala na mogla vplivati na pravilnost in zakonitost odločitve (prvi odstavek 237. člena ZUP v zvezi s 213. členom ZUP).

24. Tožnik nadalje ugovarja, da za obremenitev njegovega zemljišča z dostopno potjo ni izkazanega javnega interesa, pri čemer ni jasno, niti obrazloženo, zakaj je potrebno obremeniti zemljišče z dostopno potjo in zakaj mora ta potekati na njegovem zemljišču, pri čemer bi se iz izreka tudi dalo sklepati, da gre za stalno dostopno pot, medtem ko na drugi strani toženka in stranka z interesom zatrjujeta, da gre za začasno dostopno pot. 25. Tudi s tem ugovorom se sodišče strinja. Iz citirane 1. točke izreka bi se namreč tudi po oceni sodišča dalo sklepati, da gre za stalno dostopno pot, ne pa za začasno pot. Že to kaže na kršitev pravil postopka (nejasnost in nedoločljivost izreka) in je tudi v tem delu podana bistvena kršitev pravil postopka, ki je vplivala ali mogla vplivati na pravilnost in zakonitost odločitve (prvi odstavek 237. člena ZUP v zvezi s 213. členom ZUP).

26. Nadalje sodišče tudi ugotavlja, da iz obrazložitve prvostopenjske odločbe konkretni razlogi o določitvi dostopne poti, njenem poteku na tožnikovem zemljišču, kot tudi v zvezi z časovno omejitvijo poteka dostopne poti niso niti navedeni, drugostopenjski organ pa je s tem v zvezi navedel, da _je iz spisovne dokumentacije razvidno, da gre za začasno pot, ker je namenjena le koriščenju času gradnje stojnega mesta daljnovoda, kar potrjuje in izhaja tudi iz sedme alineje 4. točke drugega in prvega odstavka 10. člena Uredbe._

27. V tem delu tako tudi obrazložitev izpodbijane odločbe ne zadosti standardu obrazložitve po 214. členu ZUP. Po tej določbi mora obrazložitev namreč obsegati: 1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; 2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; 3. razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; 4. navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; 5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in 6. razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Ker odločitve v tem delu ni mogoče preizkusiti (ki jo je sicer v nezadostni meri dopolnil drugostopenjski organ v svoji odločbi) oziroma je podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, je odločitev nezakonita še iz tega razloga (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP in kršitev 213. v zvezi s 214. členom ZUP).

28. Tožnik tudi uveljavlja kršitev pravice do izjave. Iz odločitve drugostopenjskega organa je namreč razvidno, da je na njegovo pritožbo stranka z interesom A., d. d. odgovorila, vendar tožnika s tem odgovorom drugostopenjski organ ni seznanil. 29. Po četrtem odstavku 246. člena ZUP organ druge stopnje pošlje pritožbo v odgovor morebitni stranki z nasprotnim interesom in ji določi rok za odgovor, če tega ni storil že organ prve stopnje. Odločbo, s katero odpravi odločbo, lahko izda šele po prejemu odgovora oziroma po izteku roka za odgovor.

30. Iz povzete določbe tako izhaja, da se opisano ravnanje organa nanaša le na izdajo odločbe, s katero (drugostopenjski organ) odpravi odločbo, ki se izpodbija s pritožbo, vendar je z vidika ustavnoskladne razlage (22. člen Ustave RS) treba šteti, da organ brez sodelovanja stranke z nasprotnimi interesi ne more izdati nobene odločbe, ki bi tej utegnila biti v škodo.

31. Nadaljnjega ravnanja v pritožbenem postopku ZUP organu ne predpisuje. To pomeni, da organ ni zavezan, da odgovor na pritožbo, ki ga pošlje stranka z nasprotnimi interesi, pošlje pritožniku. Ne glede na to pa lahko pride do kršitve pravice do izjave (9. člen ZUP) v primeru, če organ svojo odločitev opre (tudi) na dejstva in okoliščine, ki so bile podane v odgovoru na pritožbo.

32. Tožnik v tožbi niti ne zatrjuje, da se drugostopenjska odločba opira na dejstva in okoliščine, o katerih se ni uspel izjaviti. Kršitve pravice do izjave tožnik zato ni uspel izkazati. Ne glede na to pa sodišče dodaja, da ker ugotovljene bistvene kršitve pravil postopka terjajo odpravo prvostopenjske odločbe, to pomeni, da je ipso iure odpravljena tudi drugostopenjska odločba.

33. Glede na povedano je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano prvostopenjsko odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 in jo, sledeč tretjemu in četrtemu odstavku istega člena zakona vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V ponovnem postopku bo moral prvostopenjski organ po odpravi ugotovljenih kršitev pravil postopka o zadevi ponovno odločiti.

34. Sodišče se do ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo, ker je bilo zgoraj navedeno že zadosten razlog za odpravo izpodbijanega akta, se bo moral pa do njih opredeliti prvostopenjski organ (zlasti v zvezi z obremenitvijo tožnikovega zemljišča z dostopno potjo), ko bo ponovno odločal o zadevi.

**K II. točki izreka**

35. Odločitev o ugoditvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (četrti odstavek 3. člena).