Jedro

Pravilno je sodišče toženki naložilo plačila sorazmernega dela nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. V skladu z 62. členom Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ) je neposredni zavezanec za plačilo NUSZ neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe, neposredni uporabnik pa je oseba, ki ima dejansko in pravno možnost uporabe nepremičnin.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema sodbe sodišča druge stopnje plačati tožeči stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 746,64 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v I. točki izreka odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 41.904,90 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V II. točki je v presežku zahtevek zavrnilo. V III. točki je ugotovilo, da ne obstaja v pobotu uveljavljana terjatev tožene stranke v znesku 20.800,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in v IV. točki izreka je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki 6.237,22 EUR pravdnih stroškov.

2. Zoper sprejeto odločitev se pritožuje tožena stranka ( v nadaljevanju toženka) iz vseh pritožbenih razlogov v skladu s 333. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) zaradi absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz prvega odstavka ter 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne odločitve o stroških postopka. Primarno izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, ker je toženki naložilo plačilo sorazmernega dela nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča - NUSZ, saj se je toženka iz predmetne nepremičnine izselila junija 2014, sodišče prve stopnje pa je zmotno uporabilo materialno pravo, saj je zavezanec za plačilo NUSZ neposredni in dejanski uporabnik nepremičnine. Nadalje navaja, da je sodišče zmotno zavrnilo dokaz s sodnim izvedencem psihiatrom s tem, ko ni dopustilo izvedbe njenega dokaznega predloga z dopolnitvijo izvedenskega mnenja. Toženka je namreč že v pisnih pripombah na izvedensko mnenje navedla, da zahteva, da sodni izvedenec mnenje dopolni in opravi osebni razgovor tudi s toženko ne pa zgolj s tožnikom, saj je bistveno za predmetni postopek ali se je toženka v času selitve iz skupne hiše počutila ogrožena za lastno varnost in varnost njenih otrok. Sodišče prve stopnje pa je predlog zavrnilo, ker toženka sama ni podala predloga z izvedencem psihiatrom ampak je šlo zgolj za dodatni predlog tožeče stranke (v nadaljevanju tožnika). S tem pa je sodišče prve stopnje storilo procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršilo pravico toženke do izjave v postopku ter jo neenakopravno obravnavalo v razmerju do nasprotne stranke, saj v konkretnem primeru ni šlo za navajanje novih dejstev temveč zgolj za predlog toženke za dopolnitev že podanega izvedenskega mnenja. Nadalje graja odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi pobotnega ugovora (III. točka izreka), saj je sodišče v zvezi s tem dejansko stanje nepopolno in zmotno ugotovilo, prav tako pa je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Gre za zahtevek za plačilo uporabnine v primeru solastnine. Solastnik, ki mora trpeti nasilje, solastne stvari ne more uživati v skladu z njenim bistvom in z namenom solastninske pravice in zato v primeru, da izvrševanje solastninske pravice opusti je neupravičeno prikrajšan. Sodišče pri podanem pobotnem ugovoru ni upoštevalo sodne praske VS RS v povezavi z relevantno pravno podlago, zaradi česar je tudi zmotno uporabilo materialno pravo. Toženka se je namreč iz skupne hiše odselila zaradi psihičnega nasilja tožnika in skrbi za lastno varnost in varnost skupnih mladoletnih otrok, ki so bili tedaj stari 10, 9 in 2 leti. Tožniku je večkrat predlagala, da skupno premoženje sporazumno razdelita, vendar je on to odklanjal, pogovor z njim ni bil možen in je vsak predlog zavrnil ter se raje spustil v pravdo z njo. Med pravdnima strankama je namreč potekal spor glede višine deleža na skupnem premoženju, v tej zadevi je bila izdana sodba II P 70/2016 z dne 28. 11. 2016, saj je tožnik zatrjeval, da ima toženka zgolj delež 5 % celote, sodišče pa je odločilo, da je delež toženke na skupnem premoženju 40 %. Prav tako je toženka bila tista, ki je predlagala razvezo zakonske zveze. Iz spisa Pr 54/2014 pa izhaja, da je tožnik poskušal narediti samomor, sodeloval je v pretepu z bratom in bil prisilno hospitaliziran., zapravljal je družinski denar in denar otrok in se družil z nevarnimi ljudmi. Toženka je opisala konkretne dogodke zaradi katerih se je prestrašila za svojo varnost in varnost svojih otrok, sodišče prve stopnje pa slednjega ni upoštevalo in je pobotni ugovor preuranjeno zavrnilo, v posledici slednjega pa tudi ni izvedlo dokaza z izvedencem gradbene stroke. Podredno graja odločitev sodišča prve stopnje, saj v predmetni zadevi gre za res iudicata, med pravdnima strankama je namreč že potekal pravdni postopek, v katerem je tožnik postavil specificiran zahtevek kaj vse spada v skupno premoženje pravdnih strank, predmetnega kredita, ki je predmet tega postopka pa med naštetimi ni bilo. Pravdni stranki sta takrat tudi sklenili sporazum o delitvi skupnega premoženja. Sodišče prve stopnje pa je tudi zmotno odločilo o stroških postopka, ko je pooblaščencu tožnika priznalo kilometrino in stroške za odsotnost iz pisarne. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi v celoti ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in vrne v novo odločanje drugemu sodniku, saj je predmetni sodnik odločal precej enostransko, ne da bi upošteval sodno prakso revizijskega sodišča. 3. V odgovoru na pritožbo tožnik odgovarja na pritožbene navedbe toženke in se zavzema za zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti (350. člen ZPP).

6. Toženka je podala ugovor pravnomočno razsojene stvari (res iudicata) torej, da je sodišče že v postopku III P 70/2016 odločilo o obsegu skupnega premoženja in deležih na njem in da sta stranki v nepravdnem postopku razdelili skupno premoženje, s tem pa ni več mogoče odločati ali neko premoženje še spada v skupno premoženje. Nesporno je, da o kreditu, ki sta ga pravdni stranki imeli najetega za nakup skupne nepremičnine še ni bilo odločeno. Sodišče prve stopnje ima o slednjem obrazložene razloge v 9. do 11. točki obrazložitve, ki jo sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju v celoti povzema kot pravilne. Skupno premoženje namreč predstavlja tudi kredit in zanj odgovarjata zakonca nerazdelno oziroma glede na ugotovljene deleže na skupnem premoženju. Med pravdnima strankama pa je nesporno ugotovljeno, da toženka kredita ni odplačevala ter da ga je v celoti odplačal tožnik, zato ima pravico od toženke zahtevati vračilo tega kar je plačal več kot je znašal njegov del dolga. Glede na navedeno je ugovor res iudicata v celoti neutemeljen.

7. Pravilno je sodišče toženki naložilo plačila sorazmernega dela nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča. V skladu z 62. členom Zakona o stavbnih zemljiščih (ZSZ) je neposredni zavezanec za plačilo NUSZ neposredni uporabnik zemljišča oziroma stavbe, neposredni uporabnik pa je oseba, ki ima dejansko in pravno možnost uporabe nepremičnin. O slednjem pa ima izpodbijana sodba razloge v 16. in 17. točki obrazložitve. Toženka je imela ves čas dokler stranki nista dogovorili sodno izvršljive poravnave možnost dejansko in pravno uporabljati nepremičnino, zato je zavezana tudi k plačilu sorazmernega deleža NUSZ.

8. Toženka nadalje graja odločitev sodišča prve stopnje, ki ni izvedlo dokaza z izvedencem in sicer kot sama navaja dopolnitev izvedenskega mnenja tudi s tem, da bi izvedenec opravil razgovor z njo in ugotovil ali se je toženka v času selitve iz skupne hiše junija 2014 počutila ogrožena za lastno varnost in varnost njenih otrok. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je tožnik predlagal izvedbo dokaza z izvedencem psihiatrom, da presodi ali je bil tožnik zaradi zdravstvenih razlogov nevaren sebi ali okolici. V zvezi s tem je sodišče v postopek pritegnilo izvedenca psihiatra dr. M.K. in ga tudi neposredno zaslišalo. O slednjem pa ima izpodbijana sodba razloge v 23. do 25. točki obrazložitve. Pravilno sodišče prve stopnje v postopku ni izvedlo predloga toženke z dopolnitvijo izvedenskega mnenja oziroma s pritegnitvijo drugega izvedenca v smeri razgovora s toženko, saj toženka, kot ugotavlja sodišče prve stopnje v 5 točki obrazložitve v okviru pravočasnega trditvenega in dokaznega bremena v skladu z 212. členom ZPP dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca psihiatra, ki bi potrdil njene navedbe, da se je izselila, ker jo je bilo strah zanjo in za mladoletne otroke, ni podala. Sam izvedenec pa je v postopku, na podlagi razpoložljive dokumentacije ugotovil, da življenje in zdravje tožnikove družine v letih 2014 in 2015 ni bilo ogroženo. Toženka, ki sama dokaza z izvedencem glede njenega subjektivnega dojemanja tožnikove hospitalizacije v letu 2014 ni podala, neupravičeno zahteva, da bi sodišče moralo izvesti dokaz z izvedencem psihiatrom, ki bi moral pregledati tudi njo. Njen predlog namreč ne predstavlja dopolnitev že podanega izvedenskega mnenja, ampak gre za samostojen dokazni predlog toženke po pritegnitvi izvedenca psihiatra v postopek, ki pa je bil podan prepozno, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje in utemeljeno njen predlog zavrnilo.

9. Pritožba nadalje graja odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo pobotni ugovor toženke na plačilo uporabnine za čas, ko se je iz stanovanjske hiše izselila torej od junija 2014 pa do delitve premoženja, torej do oktobra 2018, ko je bila sklenjena sodna poravnava o razdelitvi skupnega premoženja.

10. Toženka navaja, da se je iz stanovanjske hiše izselila zaradi psihičnega nasilja tožnika in skrbi za lastno varnost in varnost skupnih mladoletnih otrok. Tožnik je namreč že od leta 2011 imel resne težave z duševnim zdravjem. Sodišče prve stopnje je v postopek pritegnilo izvedenca psihiatrične stroke dr. M.K., ki je ugotovil, da so pri tožniku bile prisotne ponavljajoče depresivne motnje in da je v letu 2014 prišlo do poslabšanja njegovega psihičnega zdrava. Vendar so bile vse tožnikove grožnje, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje v 24. točki obrazložitve s tem, ko je sledilo izvedencu psihiatrične stroke, usmerjene v nasilje do nadrejenega v službi ali brata ali proti sebi in družina nikoli ni bila neposredno ogrožena, lahko so bili le zaskrbljeni, saj je bil tožnik v stiski. Prav tako je izvedenec ugotovil, da iz zdravstvene dokumentacije izhaja, da tožnik nikoli ni neposredno grozil ženi ali otrokom, nasprotno tožnik je v tem obdobju potreboval prav podpora bližnje socialne okolice in njegove družine in ne da bi bilo potrebno tožnika od njegove življenjske okolice izolirati. V posledici slednjega izvedenec ugotavlja, da v letu 2014 in 2015 ni bilo ogroženo zdravje tožnikovih družinskih članov. Zdravljenje pa je bila posledica konflikta z bratom, ko je tožnik najprej bil zaradi pretepa hospitaliziran na travmatološkem oddelku, kasneje pa je zdravljenje nadaljeval na psihiatričnem oddelku. Po zaključnem hospitaliziranem zdravljenju pa je dosegel remisijo oziroma stanje brez bolezenskih znakov, ki bi vplivali na kvaliteto življenja njega oziroma družinskih članov. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da zaradi zdravstvenega stanja tožnika, toženka ni bila prisiljena zapustiti doma, saj je bilo samo zdravljenje posledica konflikta z bratom, izvedenec pa je tudi ocenil, da v kolikor bi bila podana ogroženost družine tožnika, bi slednje iz medicinske dokumentacije izhajalo, oziroma bi bilo to diagnosticirano, potek zdravljenja pri tožniku pa je bil sorazmerno kratek. O slednjem pa ima sodišče prve stopnje obsežne razloge v 23. do 30. točki obrazložitve.

11. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da se je v posledici tožnikove psihične bolezni toženka odločila, da ne bo več vztrajala v zvezi s tožnikom, kljub temu pa je obdržala ključe od hiše, saj je tudi sama izpovedala, da je ključ vrnila šele po razdelitvi premoženja v nepravdnem postopku. Po vrnitvi tožnika iz bolnišnice, pa jo je slednji tudi poklical in mu je pojasnila, da z njim več ne more živeti. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da se toženka iz skupne družinske hiše ni izselila zaradi tega, ker bi se tožnika bala oziroma, da bi se bala za sebe in lastne otroke, razlog za njeno neuporabo nepremičnine je tako bila njena prostovoljna izselitev in ne prisilna zapustitev hiše. Gre za odločitev, da s tožnikom ne bo več živela, s tem pa toženka s strani tožnika ni bila onemogočena v souporabi skupne hiše. Zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni upravičena do uporabnine njenega solastnega deleža zaradi nezmožnosti uporabe stanovanjske hiše. S tem pa sodišče prve stopnje ni imelo podlage za uporabo sodne prakse Vrhovnega sodišča na katero se sklicuje pritožba in od nje ni neutemeljeno odstopilo, saj gre za primer, ko je solastnik zavestno in prostovoljno zapustil uporabo svojega solastnega deleža in se s tem tudi brezplačno odpovedal uporabi v korist drugega solastnika in ne za primer, kot ga navaja pritožba, da gre za izključitev drugega solastnika iz uporabe ter preprečevanja nadaljnje uporabe1. 12. Pritožba neutemeljeno graja odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno v skladu z ustavljeno sodno prakso pooblaščencu tožnika priznalo potne stroške za prihod na sodišče kot tudi stroške odsotnosti iz pisarne (6. člen Odvetniške tarife - OT), slednje izhaja iz pravice stranke do zastopanja po odvetniku in pravice do svobodne izbire odvetnika.

13. Toženka s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s 154. členom ZPP), dolžna pa je povrnit stroške tožnika (155. člen ZPP) za odgovor na pritožbo, in sicer 1000 točk z dogovor na pritožbo, 2 % materialne stroške, kar glede na vrednost odvetniške točke 0,60 EUR in upoštevaje 22 % DDV znaša 746,64 EUR kot izhaja iz izreka sodbe sodišča druge stopnje.

1 VS RS sodba in sklep II Ips 90/2017 z dne 4. 10. 2018.