Jedro

Davčni organ je imel veljavno pravno podlago, da je tožnici odmeril akontacijo dohodnine od dohodka, doseženega z oddajanjem premoženja v najem v ZDA.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Ljubljana tožnici od dohodka, doseženega iz oddajanja premoženja v najem, v obdobju od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012 odmeril akontacijo dohodnine od davčne osnove 18.270 EUR po stopnji 15 % v znesku 4.567,50 EUR, kar vse mora biti plačano v 30 dneh. V obrazložitvi pojasnjuje, da je zavezanka v skladu s 318. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) vložila napoved za odmero akontacije dohodnine od dohodka iz oddajanja premoženja v najem tako doma kot v tujini. V njej je uveljavljala normirane stroške v višini 40 % od dohodka v skladu s prvim odstavkom 77. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2). Davčni organ se sklicuje še na 136. člen ZDoh-2. Glede izjave zavezanke v njeni napovedi, da od dohodkov iz oddajanja premoženja v najem v znesku 19.600 EUR, doseženih izven Slovenije, uveljavlja odbitek tujega davka, pa pripominja naslednje. V Mednarodni pogodbi o izogibanju dvojnega obdavčenja dohodka in premoženja, ki jo ima Slovenija sklenjeno z Združeno državo Amerike (v nadaljevanju Konvencija), se odprava dvojne obdavčitve istovrstnega dohodka rezidentu Slovenije zagotovi tako, da se mu dovoli odbitek v tujini plačanega davka. Pri tem tak odbitek ne sme preseči zneska akontacije dohodnine, ki bi ga bilo treba plačati po ZDoh-2 od tujih dohodkov. Sklicuje se še na 136. člen ZDoh-2. Ministrstvo za finance je s svojo odločbo št. DT 499-06-13/2014-3 z dne 23. 1. 2014 pritožbo tožnice zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. Najprej se sklicuje na določbo prvega odstavka 75. člena ZDoh-2 oziroma njegov 77. člen. Glede ugovora tožnice, da bi morala biti najemnina, dosežena iz naslova oddajanja premoženja v najem v ZDA, izvzeta iz obračuna davka, ker je uveljavljala oprostitev iz razloga, ker bo na neto osnovi za leto 2013 v ZDA iz najemnine izkazovala poslovno izgubo in ne dohodka, pojasnjuje sledeče. Pritožnica ima v skladu z določbami ZDavP-2 možnost, da že v napovedi za odmero akontacije dohodnine od dohodka iz oddajanja premoženja v najem uveljavlja odbitek v tujini plačanega davka na podlagi svoje izjave o davčni obveznosti izven Republike Slovenije, kot to določa 284.a člen ZDavP-2. Ne glede na to pa se ji odbitek davka, plačanega v tujini, prizna pri izračunu in poračunu dohodnine na letni ravni samo, če uveljavlja odbitek tudi v ugovoru zoper informativni izračun. V konkretni zadevi je sporno dejstvo, da pritožnica v času izdaje odločbe o akontaciji davka še ni razpolagala z dokončno odločbo o plačilu davka, temveč le z napovedjo za odmero davka. Kot je sklepati iz pritožničinih navedb, pa v ZDA zaradi izbire obdavčitve, dobička ne bo izkazovala. Zato ji tudi davek ne bo odmerjen.

V konkretni zadevi ni sporno dejstvo, da je pritožnica zavezanka za plačilo dohodnine tudi iz naslova dohodkov, ki jih je v ZDA prejela iz naslova oddajanja premoženja v najem. Ker pa v Sloveniji nima registrirane dejavnosti, se prejeti dohodek obravnava kot dohodek iz oddajanja premoženja v najem v skladu z določbo 75. člena ZDoh-2. Tudi ni sporno, da se morajo pri obdavčitvi upoštevati določbe Konvencije. Vendar iz določb Konvencije ne izhaja oprostitev plačila akontacije pritožničinih dohodkov doseženih v ZDA, ampak le možnost načina izbire izračuna davka v državi vira na neto osnovi, kot da bi bil poslovni dobiček, ki se pripiše stalni poslovni enoti v tej državi. To je pritožnica v ZDA tudi izkoristila na podlagi 6. člena Konvencije. Država rezidenstva, to je Slovenija, mora v skladu z določbo 23. člena Konvencije zagotoviti odpravo dvojne obdavčitve, ki jo zagotavlja z odbitkom v ZDA plačanega davka. Pritožnica pa v napovedi za odmero akontacije davka ni dokazala plačila davka, zato podlage za odbitek davka ni.

Tožnica v tožbi ponovno poudarja, da bi morala biti sporna najemnina, prejeta iz oddajanja nepremičnine v najem v ZDA, izvzeta iz obdavčenja v Republiki Sloveniji. Sklicuje se na 5. alinejo 6. člena Konvencije. Poudarja, da je v ZDA v letu 2012 nesporno prejela najemnino v višini 19.600 EUR. Po metodologiji obračuna davka od dohodkov najemnine, pa je tega leta v ZDA izkazovala poslovno izgubo. V letu 2012 je tako na neto osnovi izkazala za 13.582 USD poslovne izgube. Glede na dejstvo poslovne izgube, se po določbi Konvencije davek v Sloveniji po njenem ne ugotavlja. Sporoča tudi internetni naslov, na katerem je mogoče dobiti informacijo o načinu obračuna davka od najemnine v ZDA. Poudarja, da je v obrazložitvi izpodbijane odločbe tudi navedeno, da se tožnici prizna odbitek davka v znesku 2.940 EUR, kar pa v izreku izpodbijane odločbe ni upoštevano. Predlaga, da se slednje uskladi.

Glede na vse navedeno sodišču predlaga naj se izpodbijana odločba odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga naj tožbo kot neutemeljeno zavrne. Poudarja, da vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijane odločbe.

Sodišče je v zadevi odločilo na seji v skladu z določbo 1.odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Med strankama ostaja sporno, ali je tožena stranka imela veljavno pravno podlago, da tožnici od v tujini doseženega dohodka iz oddajanja premoženja v najem v zadevi odmere akontacije dohodnine, ne odmeri. Pri tem ni sporno, da znaša tak v tujini pridobljen dohodek za leto 2012 znesek 19.600 EUR.

Prvi odstavek 6. člena Konvencije izrecno določa, da se dohodek rezidenta države pogodbenice, ki izhaja iz nepremičnin, ki so v drugi državi pogodbenici, lahko obdavči v tej drugi državi. Pri tem se določba prvega odstavka omenjenega člena uporablja za dohodke, ki se ustvarijo z neposredno uporabo oddajanjem v najem, ali vsako drugo obliko uporabe nepremičnin (tretji odstavek 6. člena Konvencije). Ne more biti tudi sporno, da se omenjeni davek odmeri in naloži v plačilo tožnici v skladu s slovensko zakonodajo. Ta pa v 284.a členu ZDavP-2 določa, da davčni zavezanec, ki je rezident, lahko ne glede na zakon o obdavčenju, uveljavlja odbitek davka plačanega v tujini, ali oprostitev na podlagi svoje izjave o davčni obveznosti izven Republike Slovenije, ki vsebuje podatke o dohodku, davku plačanem v tujini ter podatke, potrebne za identifikacijo davčnega zavezanca. Ni spora, da tožnica v ZDA ni plačala nobenega davka, kar priznava tudi sama. V danem primeru pa omenjeno dejstvo ni nastopilo zaradi oprostitve davka, pač pa zato, ker je tožnica v zvezi z dohodki pridobljenimi v tujini, izkazovala izgubo. V kolikor je ne bi, bi ji bil davek odmerjen.

Glede spornega zneska 2.940 EUR, ki je v izpodbijani odločbi omenjen v obrazložitvi, medtem ko v izreku odločbe ni zajet, sodišče ugotavlja, da je drugostopni organ zadevo raziskal ter tožnici tudi pojasnil, da gre za pomotoma navedeni stavek v obrazložitvi odločbe, ki pa na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, glede na to, da je izrek pravilen, ni vplival. V ostalem se sodišče z dejanskimi in pravnimi argumenti prvostopnega organa v izpodbijani odločbi ter s pritožbenimi razlogi, s katerimi pritožbeni organ zavrne pritožnikovo pritožbo, strinja. Da ne bi prišlo do ponavljanja, se nanje sklicuje v smislu 71. člena ZUS-1. Glede na povedano sodišče ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega akta pravilen, da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.