Jedro

Tožnica je dokazala, da ima astmo, anemijo in globo vensko trombozo, zaradi česar potrebuje posebno zdravstveno oskrbo, da hodi na redne, tudi tedenske zdravniške preglede, da ima predpisano posebno dieto in potrebuje konkretno zdravniško terapijo, zato bi morala toženka, upoštevajoč sodbo SEU C-578/16; C. K., H. F., A. S. proti Republiki Sloveniji, pridobiti individualno zagotovilo, da bo tožnica dejansko prejela zdravniško pomoč in oskrbo, ki jo potrebuje. Po presoji sodišča splošno zagotovilo in sklicevanje na splošne primere, zakonske obveznosti, povzemanje zakonskih določil matičnega predpisa in običajno ravnanje hrvaških organov, glede na ugotovljeno zdravstveno stanje tožnice, v tem konkretnem primeru namreč ne zadošča. Sodišče pojasnjuje, da bi morala toženka za to, da bi odpravila vsakršen resen pomislek v zvezi z učinkom predaje na zdravstveno stanje tožnice, pridobiti zagotovilo, da bo tožnici glede na ugotovljene zdravstvene težave, zahtevane terapije, kontrole, dieto in zdravljenje, vse to zagotovljeno, v izogib nepopravljivim posledicam za tožnico, ki bi izhajale iz predaje, če zdravstvene oskrbe, ki jo njeno stanje zahteva, ne bi bila deležna.

Potrebnost izdaje predlagane začasne odredbe v obravnavani zadevi vsaj s stopnjo verjetnosti izkazana že zato, ker toženka ni argumentirano prerekala tožbenih navedb glede zatrjevane težko popravljive škode, poleg tega je sodišče ugotovilo procesno kršitev ravno gele ugotovitev, s katero tožnici utemeljujeta nastanek težke škode. Toženka pa ni navedla dejstev, ki bi lahko ustrezno utemeljila prevladujoč javni interes oziroma drugo prizadetost javne koristi, ki bi bila nesorazmerno prizadeta z izdajo začasne odredbe.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za notranje zadeve številka Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-5372/2022/12 (1221-05) z dne 25. 4. 2023 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II. Zahtevi za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se do pravnomočne odločitve pristojnega sodišča v tem upravnem sporu odloži izvršitev sklepa Ministrstva za notranje zadeve številka Ministrstva za notranje zadeve številka 2142-5372/2022/12 (1221-05) z dne 25. 4. 2023.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) združila postopke obeh tožnic (1. točka izreka) in zavrgla prošnji za mednarodno zaščito (2. točka izreka). Odločila je še, da ne bo obravnavala prošnji obeh tožnic, saj bodo predani Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v Uredbi EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (v nadaljevanju Uredba Dublin III) za to odgovorna država članica (3. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da sta tožnici 8. 11. 2022 vložili prošnji za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju prošnji). Polnoletna tožnica (prvotožnica, v nadaljevanju tudi tožnica) v postopku ni predložila nobenih identifikacijskih dokumentov s fotografijo zase ali za svojo mladoletno hči, zaradi česar njuna istovetnost v postopku ni nesporno ugotovljena. Toženka je ugotovila, da je bila tožnica 18. 10. 2022 vnesena v Centralni sistem EURODAC kot prosilka za mednarodno zaščito s strani Republike Hrvaške. Pristojni organ je 5. 12. 2022 odgovoril, da je Republika Hrvaška v skladu s 5. točko 20. člena Uredbe Dublin III odgovorna država članica za obravnavanje njunih prošenj za mednarodno zaščito.

3. Toženka je uvodoma povzela izjavo tožnice iz osebnega razgovora. Povedala je, da bo v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško, njeno življenje v veliki depresiji. Na ozemlje Republike Hrvaške sta s hčerko vstopili ilegalno 19. ali 20. oktobra 2022 zjutraj. Hrvaških policisti so jo z nogo udarili v predel zadnjice in hrbta. Doživela je napad astme, za katero prejema terapijo. Izgubila je zavest in se zbudila ob 10.00 uri zjutraj. Med 4.00 uro zjutraj in do 22.00 uro zvečer, je bila ves čas na mejnem območju med Republiko Hrvaško ter Bosno in Hercegovino. Bilo je mrzlo, bili so lačni in otroci so jokali. Policisti so jih odpeljali na nek kraj, za katerega meni, da je bilo policijsko območje. Tam so jih registrirali, vzeli prstne odtise in fotografirali. Ob odvzemu prstnih odtisov in registraciji ni bil prisoten tolmač. Dali so jim v podpis neke dokumente, a pravzaprav niso vedeli, kaj podpisujejo, saj so bili dokumenti zapisani v njej nerazumljivem jeziku. Nato so jih napotili v begunski center, kjer so prvič dobili hrano. Po tem, ko so ji bili vzeti prstni odtisi, ni imela več težav s hrvaško policijo niti jih ni več srečala. Ob nastanitvi v begunski center, je takoj prejela »papir«, za katerega ne ve, kaj je na njem pisalo. Na dan, ko je zapustila begunski center, pa je prejela kartico. Republiko Hrvaško je zapustila, ker so ji v begunskem centru ukradli mobilni telefon, ki ga je pustila na postelji. Zaposleni, za katerega ne ve, če je bil policist, ji je pomagal iskati telefon. Najprej je doživela slabo izkušnjo ob ilegalnem prestopu bosansko-hrvaške meje s strani hrvaških policistov in nato še slabo izkušnjo v beguncem centru, saj so ji ukradli mobilni telefon. V begunskem centru je bila dva dni. Od zunaj je izgledalo v redu, sobe so bile že malo obrabljene. V restavraciji so hrano čakali v vrsti, kar jo je zelo presenetilo. Lahko se je zgodilo, da je hrane zmanjkalo in takrat so jih poslali nazaj v sobe ter niso dobili obroka. V begunskem centru zdravniška oskrba ni bila voljo, je pa tožnica niti ni potrebovala. Ni ji bil pojasnjen postopek mednarodne zaščite, osebnega razgovora ni imela. Po mnenju tožnice v Republiki Hrvaški obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s postopkom mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja, zato, ker ji niso pojasnili kako poteka postopek in zaradi ravnanja policistov, udarcev, ki jih je prejela ter ker je doživela astmatični napad. Na ozemlju Republike Hrvaške je bila skoraj tri dni in sicer od 19. ali 20. oktobra, od 4. ure zjutraj, in potem še dve nočitvi v begunskem centru. Navedla je tudi, da je imela težave s strani zaposlenega iz begunskega centra. Meni namreč, da ji je mobilni telefon ukradel prav on, saj je bil edini, ki je bil tam poleg nje in njene hčerke. Prosila ga je, če ji lahko pomaga iskati telefon in če lahko pogleda na kamere, a jo je zavrnil. Ob prihodu v begunski center so popisali denar, ki ga je imela in znamko mobilnega telefona. Za krajo mobilnega telefona je povedala tudi na recepciji. Receptor je poklical tolmača za francoski jezik. Oseba je kričala na njo, zato se je odločila, da mora zapustiti Republiko Hrvaško. Tožnica je na osebnem razgovoru še povedala, da se je z zaposlenim, za katerega je menila, da ji je ukradel mobilni telefon, pogovarjala s pomočjo tolmača za francoski jezik. Zaposleni je kategorično zanikal, da bi ji ukradel mobilni telefon. V skupini, s katero je ilegalno vstopila na ozemlje Republike Hrvaški, ni bilo osebe, ki bi znala angleški jezik, da bi jim pojasnila, kaj podpisujejo. Sama je sicer vprašala, kaj podpisuje, a so ji dejali, da naj samo podpiše. Bili so grobi. Bilo jo je strah, da bo spet dobila kakšen udarec, če tega ne stori. Toženka je ocenila, da povzete navedbe tožnice ne izkazujejo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, zaradi katerih tožnici v dublinskem postopku ne bi mogli biti vrnjeni v Republiko Hrvaško. S sklicevanjem na sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 906/2022-15 z 8 7. 2022 je izpostavila izjavo tožnice, da so jo v policijskem postopku udarili in da iz izjav tožnice ne izhaja slabo ravnanje hrvaških oblasti po tem, ko je imela status prosilke za mednarodno zaščito. Tožnici bosta vrnjeni v postopku mednarodne zaščite na podlagi Uredbe Dublin III in ne bosta ponovno obravnavani v policijskem postopku. Sprejeti bosta s strani drugih uradnih oseb notranjega ministrstva in ne policistov, nastanjeni pa bosta v azilni dom.

4. Toženka je v zvezi z izjavo tožnice, da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti, ker naj bi ji v azilnem domu tam zaposleni ukradel telefon, izpostavila, da tožnica kraje ni prijavila policiji, kaznivo dejanje ni bilo raziskano in zato kraje ni moč pripisati zaposlenim v azilnem domu. Ne glede na storilca, pa po oceni toženke to ne izkazuje sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku ali postopku sprejema, ki bi nakazovale, da bi bili tožnici ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvrženi nečloveškemu ali nehumanemu ravnanju. Toženka je še izpostavila, da sta se v Republiki Hrvaški nahajali manj kot tri dni, da razgovor v postopku mednarodne zaščite ni bilo, ker tožnica ni počakala na razgovor. V zvezi z odsotnostjo tolmača v policijskem postopku pa pojasnila, da bosta tožnici v primeru predaje Republiki Hrvaški, predani v okviru dublinskega postopka, ki je del azilnega postopka, v katerem je pravica do tolmača zagotovljena. Glede na uradno objavljene podatke iz podatkovne baze Asylum Information Database (AIDA), ki jo upravlja Evropski svet za begunce in izgnanstvo (ECRE), imajo vsi prosilci za mednarodno zaščito, torej tudi tisti, ki so vrnjeni iz druge države članice po določilih Dublinske uredbe, pri postopkih mednarodne zaščite prisotnega tolmača, edina izjema so prosilci, ki razumejo in govorijo hrvaško. Toženka je še izpostavila, da tožnica zdravniške oskrbe v kratkem času bivanja v azilnem domu v Republiki Hrvaški ni potrebovala. Zavrnila je tudi izjavo tožnice, da bo v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško v veliki depresiji, z obrazložitvijo, da bo v primeru morebitnih težav z duševnim zdravjem ali drugih zdravstvenih težav, tudi v Republiki Hrvaški prejela ustrezno oskrbo. Po oceni toženke čakanje v vrsti na obrok ne izkazuje sistemskih pomanjkljivosti v postopku sprejema. Povsem običajno je, da se ob razdeljevanju hrane večjemu številu oseb le-te postavi v vrsto. Na enak način se hrana razdeljuje tudi v azilnih domovih v Republiki Sloveniji, sploh ob povečanem številu nastanjenih prosilcev za mednarodno zaščito. Izjavo tožnice, da se s hčerko ne želi vrniti v Republiko Hrvaško, je toženka ocenila za konkretni postopek za brezpredmetno, saj mora po Uredbi Dublin III prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica Evropske unije, in sicer tista, ki je glede na merila iz poglavja III za to odgovorna. Prosilka si namreč ne more sama izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njunih prošenj.

5. Iz obrazložitve dalje izhaja, da je toženka vpogledala v prejet dokument »Informacije o stanju na Hrvaškem«, ki je vključeval več člankov1. Ugotovila je, da se veliko informacij iz dokumenta »Informacije o stanju na Hrvaškem«, nanaša na ravnanja z osebami, ki ilegalno vstopajo na ozemlje Republike Hrvaške. Opredelila, se je do Poročila Amnesty International za Hrvaško, ki se nanaša na nezakonita vračanja ter onemogočen dostop do azila, kar ni uporabljivo v tem postopku, ker je bil tožnikom dostop do azilnega postopka omogočen.

6. Toženka je v zvezi s sodbo Upravnega oddelka Državnega sveta št. 202102939/1/V3 in 20204072/1/v3, izdani 13. 4. 2022 menila, da odločitve v konkretnem primeru ne gre posploševati na vse prosilce, sploh pa ne na te, ki so v dublinskem postopku vrnjeni v Republiko Hrvaško. Izpostavila je, da se prosilcev v Republiko Hrvaško ne sme več vračati, temveč gre za to, da mora pristojni organ Kraljevine Nizozemske pred vsako predajo osebe Republiki Hrvaški raziskati trenutna dejstva in okoliščine vsakega konkretnega primera.

7. Toženka je upoštevaje poročili AIDA in EUAA menila, da imajo osebe, ki so v dublinskem postopku predane Republiki Hrvaški, omogočen dostop do azilnega postopka, da osebe po predaji v Republiko Hrvaško niso ovirane v tem, da ne bi mogle zaprositi za mednarodno zaščito, zato je toženka ocenila, da med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško velja načelo vzajemnega zaupanja, zato za predaje oseb po pravilih dublinskega postopka načeloma ni ovir. Tako stališče je julija 2021 sprejel tudi Državni svet Kraljevine Nizozemske.

8. Toženka je v zvezi s sodbama Evropskega sodišča za človekove pravice št. 43115/18 in 18810/19 iz marca 2020 poudarila, da se obe tožbi nanašata na delo hrvaške policije in ne organov, pristojnih za obravnavo vloge za mednarodno zaščito. Prav tako v ničemer ne naslavljata razmer, v katerih se v Republiki Hrvaški znajdejo osebe, vrnjene tekom dublinskega postopka Poleg tega sodbi obravnavata dogajanje pred dobrimi štirimi leti, torej leta 2018. 9. Toženka je pojasnila, da se izvleček poročila Odbora za preprečevanje mučenja in nehumanega ter poniževalnega ravnanja ali kaznovanja po obisku na Hrvaškem med 10. in 14. 8. 2020, ne nanaša na azilni ampak policijski postopek s tujci na Hrvaškem, zato za konkretno zadevo ni relevanten. Toženka je izpostavila, da iz poročila AIDA (Country Report: Dublin Croatia) z 22. 4. 2022 izhaja, da prosilci, ki so predani Republiki Hrvaški iz drugih držav članic Evropske unije niso v ničemer ovirani pri dostopu do postopka za priznanje mednarodne zaščite. Iz poročila EUAA pa izhaja, da je nizozemski državni svet pri preverjanju položaja oseb, ki so bile vrnjene v Republiko Hrvaško po Uredbi Dublin III, ugotovil, da ni znakov, da omenjene osebe ne bi imele dostopa do azilnega sistema oziroma, da po predaji ne bi mogle zaprositi za mednarodno zaščito.

10. Iz obrazložitve še izhaja, da je toženka od pristojnega organa Republike Hrvaške v tem konkretnem primeru prejela zagotovilo št. 216-03/22-07/4456 z dne 5. 12. 2022, da bosta tožnica in njena mladoletna hči v Republiki Hrvaški obravnavani v skladu s pravicami, določenimi v 3. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah oziroma v členu 4 Listine Evropske unije ter pojasnilo, da jima je zagotovljen dostop do postopka mednarodne zaščite in sodno varstvo v ter postopku.

11. Toženka je še izpostavila, da je merilo za odločitev, da se predaje prosilcev Republiki Hrvaški ustavijo, obstoj dejanskih sistemskih pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki pa lahko, kakor izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije IUp 23/2021 z 9. 4. 2021, izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. Enaka obrazložitev izhaja tudi iz najnovejše sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 245/2022 z 11. 1. 2023, saj namreč pristojni evropski organi, kot so Svet Evrope in Evropsko sodišče za človekove pravice dokumentov, v katerih bi bil azilni sistem v Republiki Hrvaški obravnavan kot kritičen, niso izdali, prav tako pa niso znani niti Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije. Z omenjeno sodbo je Vrhovno sodišče RS nazadnje tudi zavrnilo pritožbo takrat tožeče stranke in potrdilo predajo osebe Republiki Hrvaški, saj obstoj sistemskih pomanjkljivosti ni bil dokazan (sklicuje se tudi na sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije I U 1223/2022 s 16. 9, 2022, I U 1566/2022 s 24. 11. 2022 in I U 148/2023 s 3. 2. 2023, ki so potrdile, da v Republiki Hrvaški ni sistemskih pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite in zato ni zadržkov pri vračanju oseb v to državo).

12. Toženka je ugotovila, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bosta v konkretnem primeru tožnici ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvrženi nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju, prav tako tam ni sistemskih pomanjkljivosti v zvezi s postopkom za priznanje mednarodne zaščite in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile takšno ravnanje. Tožnica po oceni toženke ni navedla nobenih takih osebnih okoliščin, zaradi katerih njuna predaja Republiki Hrvaški ne bi bila možna. Zato je upoštevajoč, da je Republika Hrvaška potrdila sprejem tožnic, ki nista izkazali razlogov, ki bi govorili v prid nevračanju v Republiko Hrvaško, odločila, kot izhaja iz izreka izpodbijane odločbe. Pojasnila je, da se bo s pristojnim organom Republike Hrvaške dogovorila o predaji prosilk, ki bo potekala na mednarodnem mejnem prehodu Obrežje.

_Povzetek relevantnih navedb tožeče stranke_

13. Tožeča stranka izpodbija sklep zaradi nepopolno oz. zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka in predlaga odpravo izpodbijanega sklepa. Predlaga tudi, da sodišče zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločitve sodišča v tem postopku.

14. Tožnica oporeka dokaznemu sklepu toženke in njeni presoji. Navaja, da same določbe in preambula Uredbe Dublin III niso nikoli bile tako mišljene in zasnovane, da bi se osebe v tako hudi osebni stiski vračalo v prvo državo, kjer so jim bili kot tujcem pod psihično prisilo odvzeti prstni odtisi, sploh z načelom humanitarnosti in sočutja. Tožnica vztraja, da je bila žrtev fizičnega nasilja s strani hrvaških policistov - udarcev v več predelov njenega telesa (hrbet in zadnjico, kar se sploh spomni) in je kot kronična astmatična bolnica doživela astmatičen napad ter izgubila za šest ur zavest. Ko se je zbudila, ni vedela, kje se njena hči nahaja in jo je nato panično iskala. Zdravstveno ni bila oskrbljena. S hčerko sta morali prisilno do desete ure zvečer sedeti na tleh, zunaj, na hladnem (od četrte ure zjutraj do desete zvečer 20. oktobra 2022); bile sta v skupini z nekaj tujcev, kateri so ji povedali kasneje, da so bili tudi pretepeni, bili sta lačni in spominja se, da so tudi drugi otroci jokali. Tožnica je bila izjemno šokirana nad ravnanjem hrvaške policije; utemeljeno se jih boji in trdi, da pri izvajanju svojih pooblastil kršijo človekove pravice. Tožnica meni, da tovrstno mineraliziranje nasilja s strani resno presega nivo razumevanja t. i. ničelne tolerance do nasilja pri ravnanju kogarkoli s komerkoli, sploh pa z ranljivimi skupinami oseb, kot sta tožnici. Vztraja, da vse informacije, ki jih je priložil njen prejšnji pooblaščenec (Informacije o stanju v Republiki Hrvaški), kažejo na resne pomanjkljivosti glede dostopa tujcev do azilnega postopka na Hrvaškem. Poudarja, da iz mnogih sodb naslovnega sodišča izhaja, da toženka pri svojih odločitvah v upravnem postopku nepravilno strogo loči med »azilnimi postopki« in »policijskimi postopki«. Osebe pridobijo status prosilca za mednarodno zaščito in so subjekt azilnega postopka, ki jim pripadajo recepcijske pravice v skladu z Direktivo o sprejemu 2013/33/EU že z dnem, ko izrazijo (seveda v njihovem maternem jeziku in svojevoljno ter pod nobeno obliko prisile) že z dnem, ko so izrazili namero in ne šele takrat, ko je ta v obliki prošnje formalno sprejeta.

15. Tožnica ponavlja, da je bila ob nadaljnjih postopkih s hrvaškimi varnostnimi organi izjemno travmatizirana in v skrbi za svojo hčerko, da ni razumela ničesar, le upala je, da več ne bo pretepena, zato je »neke dokumente« v njej nerazumljivem jeziku podpisala, elektronsko podala prstne odtise in upala, da ne bosta s hčerko prisilno vrnjeni nazaj v Bosno. Tožnica se zelo dobro zaveda pomena ponižujočih in nečloveških ravnanj in zatrjuje, da je bila tem na Hrvaškem podvržena ne le ob prvem stiku s hrvaško policijo, ampak tudi kasneje. Po njenem mnenju ni utemeljen očitek, da se ni v zadostni meri zavzela, da bi svoje pravice uveljavila in, da bi za njeno hčerko lahko bilo primerneje poskrbljeno. Tožnica je bila namreč izredno travmatizirana od predhodnih dogajanj, bila je v bolečinah zaradi fizičnega nasilja hrvaških varnostnih organov nad njo. Ob nastanitvi do nje in hčerke nobeden ni pristopil, da bi ji pojasnil karkoli; zdravstveno ob sprejemu nista bili pregledani. Ponavlja, da misli, da ve, kdo ji je ukradel mobilni telefon, ker v njeno sobo niso imeli ostali prosilci vstopa, vendar sama kraja ni v tolikšni meri relevantna. Navaja, da je zaradi kraje telefona nastala bistvena težava, ker se brez telefona ni mogla sporazumevati z zaposlenimi, saj ga je nujno potrebovala za prevode, v kolikor bi sploh do kakršnega stika z zaposlenimi ali uradnimi osebami prišlo (npr. socialno službo). Do slednjega sicer ni prišlo, vendar nasprotuje očitku toženke, da se ni v največji možni meri potrudila skrbeti za svoje koristi ob kraji. Povedala je namreč receptorju v azilnem domu, da so ji ukradli telefon, ki je poklical »nekega gospoda, ki je znal francoski jezik«, tistega, ki naj bi ji ukradel telefon - zaposlenega je opisala, vendar so ji zatrdili, da on res ni kriv. Ne razume, kako naj bi še tatvino prijavila hrvaški policiji, če je storila vse, kar je bilo v njeni moči, da je obvestila o tem zaposlene v azilnem domu; sploh pa, kako naj sama ve, kje se nahaja pristojna policijska postaja v Zagrebu in, če sme sploh imeti izhode iz azilnega doma, kar ji tudi nihče ni pojasnil. 16. Tožnica izrecno nasprotuje dokazni oceni dveh dokumentov, izdanih s strani hrvaške dublinske pisarne, ki naj bi izrecno zagotavljala tožnicama, da bosta ob vrnitvi na Hrvaško povsem drugače obravnavani kot sta bili in izrecno, da ne bosta podvrženi ponižujočemu in nečloveškemu ravnanju (verjetno se t.i. splošno zagotovilo nanaša vsebinsko kot je navedeno v Prilogi 3 in posebno zagotovilo zanju, kot naj bi bilo razvidno v Prilogi 4). Tožnica poudarja, da gre za enostranski izjavi upravnih organov, ki niso v obliki upravnega akta, zato je dokazna vrednost listin po njeni oceni izjemno vprašljiva. Meni, da nobena država podpisnica Uredbe Dublin III ne bi trdila, da krši njene določbe ali katerokoli določbo mednarodnih aktov.

17. Tožnica dalje ugovarja, da se toženka v izpodbijanem sklepu sploh ni opredelila do pomembnih dejstev, zato se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti. Meni, da je bila toženka seznanjena s kroničnimi boleznimi polnoletne tožnice - kronična anemija, astma in tromboza, do česar se toženka ni opredelila. Prav tako se ni opredelila do t.i. največje koristi otroka glede mladoletne drugo tožnice. Ker se toženka do navedenega, kar je bistveno, ni opredelila, se izpodbijanega sklepa ne da preizkusiti.

18. Tožnica navaja, da je Ustavno sodišče RS pri obravnavi sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev na Hrvaškem pojasnilo, da prosilci niso omejeni z izpodbijanjem domneve o varnosti držav članic EU zgolj takrat, ko bi tveganje za nastanek nečloveškega ali ponižujočega ravnanja izhajalo iz zgolj sistemskih pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in sprejemnimi pogoji v odgovorni državi članici. Države članice morajo upoštevati, da so vsebinska merila, ki so določena v prvem odstavku 33. člena Ženevske konvencije in členu 3 EKČP bistveno širša kot merilo, določeno v drugem pododstavku drugega odstavka člena 3 Uredbe Dublin III. V kolikor bi predaja prosilca drugi državi članici EU pomenila kršitev absolutnega načela nevračanja, postane izjemoma uporaba klavzule suverenosti iz prvega odstavka člena 17 Dublinske Uredbe za državo obvezna. Iz slednjega izhaja obveznost pristojnih organov in sodišča, da v primeru prosilčevega zatrjevanja, da katerakoli država podpisnica Uredbe Dublin III zanj ni varna država, presoje vseh okoliščin, ki so pomembne z vidika spoštovanja načela nevračanja. Tožnica meni, da se mora zato upoštevati in podati zelo obrazloženo dokazno oceno glede npr. zdravstvenega stanja prosilca, njegove obravnave v RS ter ostalih osebnih situacij. Sama presoja mora biti po mnenju tožnice izjemno preudarna in bi morala biti vsaka domneva, ki bi pri povprečnem človeku vzbudila sum kršitev katerihkoli človekovih pravic v državi podpisnici Uredbe Dublin III, izključena. Gre za absolutno zavarovano človekovo pravico. Tožnica s sklicevanjem na ESČP v primeru M.S.S. izpostavlja, da se v primeru obstoja javnih informacij o pomanjkljivostih sistema mednarodne zaščite v določeni državi EU, dokazno breme prenese na toženo stranko, ki ima dolžnost, da presodi ali so razmere v državi kamor bo prosilec vrnjen, primerne. ESČP je nadalje izpostavilo, da mora država vračanja aktivno preveriti stanje v državi sprejema in ne zgolj predpostaviti, da bo država sprejema spoštovala človekove pravice.

19. Polnoletna tožnica ima več kroničnih zdravstvenih težav, ki so potrjene s strani resno zaskrbljenega zdravstvenega osebja v Sloveniji. Iz zdravniških izvidov je razvidno, da so se astmatični napadi umirili, ker se je bila zmožna končno psihično tudi umiriti in morda v določeni meri predelati posledice travmatičnih dogajanj na Hrvaškem. Še vedno vsakodnevno uporablja inhalator Ventolin, ker je astmatična bolnica, četudi se kaže morda izboljšanje in napadi več niso tako pogosti. Diagnosticirana ji je bila tudi kronična anemija, ki je povezana s še težjo anamnezo - trombozo, za katero prejema antikoagulacijsko terapijo in se mora držati izjemno stroge diete (živila brez vitamina K in posebna živila ter način prehranjevanje zaradi anemije) ob jemanju medikamentozne terapije. Zdravstveno stanje se ji je po dogodkih na Hrvaškem izjemno poslabšalo. Toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ne poda izrecnega zagotovila, da bo (in kaj bo sploh v njem navedeno) ob predaji tožnice predložila obrazec »Standardni obrazec za izmenjavo zdravstvenih podatkov pred izvedbo transferja«, torej, da bi bilo s tem izkazano res medsebojno zaupanje med RS in RH, ki ju Uredba Dublin III zavezuje. Ponavlja, da se je nastanjena v hrvaškem azilnem domu bala vseh; do nje ni pristopila nobena uradna oseba, socialna delavka, zdravnik, nihče; prihaja iz drugega družbenega in kulturnega okolja, boji se vseh ljudi v uniformah, ni zmogla več, in meni, da ob morebitni vrnitvi nazaj ne bo primerno oskrbljena glede na njeno zaskrbljujoče zdravstveno stanje. Toženka v zadevnem primeru glede tožnice po njenem mnenju ni storila vsega kar bi lahko, da je ne bi zopet izpostavila tveganju ponižujočega ravnanja.

20. Tožnica še navaja, da je še bolj sporna odločitev toženke glede mladoletne tožnice, ki v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sploh ni omenjena, s čimer je toženka kršila tako materialno kot procesno prava. Drugotožnica bi morala nujno biti subjekt posebne obravnave in ne le, kot izhaja iz spisovne dokumentacije, dodatek k zaprosilu hrvaški dublinski pisarni za njen sprejem poleg polnoletne tožnice. To ni primerno v povezavi z načelom največjega varovanja otrokovih koristi iz člena 24(2) Listine EU o temeljenjih pravicah in prvega odstavka ter po določbi druge in tretje alineje drugega odstavka 15. člena ZMZ-1. Meni, da bi morala toženka presoditi varnost in zaščito drugotožnice v povezavi z morebitno vrnitvijo na Hrvaško, ali se bo tam dobro počutila ali ji bo, ne le glede na hrvaško zakonodajo, dejansko zagotovljena in ji bo primerna oskrba nudena, saj njena mati trdi, da ji tudi predhodno ni bila. Tega tožnici nihče ne zagotavlja.

21. Tožnica meni, da bi toženka, ki je vedela, da sta tožnici ranljivi, morala pred izdajo izpodbijanega sklepa, primerno oceniti njune posebne potrebe, kaj pomenijo z vidika predaje in morebitnega tveganja za kršitev pravice do prepovedi nečloveškega ravnanja. Tega ni izvedla, zgolj navedla je določbe zakona o mednarodni in začasni zaščiti v RH z vidika pravice do zdravstvenega varstva. Meni, da je toženka nepravilno uporabila Uredbo Dublin III zaradi tveganja kršitve 3. člena EKČP in 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah ob morebitni vrnitvi na Hrvaško in da je v njunem primeru zagotovo izkazan dokazni standard, ki bi pri povprečnemu človeku vzbudil utemeljeno domnevo v spoštovanje človekovih pravic tako tujcev kot prosilcev za mednarodno zaščito na Hrvaškem, tudi v primeru dublinskega transferja.

22. Tožnici še zahtevata, da se izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe odloži. V kolikor bi bil izpodbijani sklep izvršen še pred odločitvijo sodišča o glavni stvari, bi to pomenilo, da se tožnici lahko izročita Republiki Hrvaški, kjer bi bili izpostavljeni nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP (tožniki se glede tega v celoti sklicujejo na zgoraj navedeno tožbeno argumentacijo). V kolikor bi se to zgodilo, bi tožnicama nastala težko popravljiva škoda. Prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja absolutna in glede na to, da tožnici v zvezi z varstvom pravice do prepovedi kršitve 3. člena Konvencije nimata očitno neutemeljenega zahtevka (t.i. arguable claim), mora učinkovito pravno sredstvo zoper sporni pravni akt zagotoviti suspenzivni učinek, sicer gre za kršitev 13. člena Konvencije.

_Trditve toženke_

23. Toženka predlaga zavrnitev tožbe, ker je izpodbijani sklep zakonit in pravilen.

24. Toženka s sklicevanjem na drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III, sodbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Up 79/2023 z 19. 4. 2023, I Up 250/2016 s 16. 11. 2016, I Up 309/2016 s 6. 9. 2017 in I Up 193/2022 s 7. 12. 2022 izpostavlja, da navedbe tožnice o slabih osebnih izkušnjah v Republiki Hrvaški same po sebi še ne morejo pomeniti sistemskih pomanjkljivosti v ureditvi azilnega postopka v tej državi. Toženka v zvezi s slabo izkušnjo tožnice, ki naj bi utrpela nasilje s strani hrvaške policije, izpostavlja, da to ne more in ne sme biti dokaz za sistemske pomanjkljivosti v azilnem sistemu v Republiki Hrvaški.

25. V zvezi s tožbenimi očitki, da tožnica v nadaljnjih postopkih s hrvaškimi varnostnimi organi ni razumela ničesar in je v njej nerazumljivem jeziku podpisala neke dokumente ter elektronsko podala prstne odtise, saj je upala, da s hčerko ne bosta vrnjeni nazaj v Bosno in Hercegovino, se toženka v celoti opira na obrazložite v izpodbijanem sklepu in hkrati poudarja, da mora biti v primeru predaje v okviru dublinskega postopka tolmač zagotovljen. Za primere dublinskih predaj je bistvenega pomena, kako bodo prosilci obravnavani v nadaljnjem postopku v zvezi z obravnavo njihove prošnje za mednarodno zaščito in ne, kakšno je bilo ravnanje hrvaških policistov v času, ko še niti niso vložili prošnje.

26. Toženka v zvezi z očitkom glede kraje mobilnega telefona pojasnjuje, da kraja mobilnega telefona v azilnem domu ne predstavlja niti ponižujočega ali nečloveškega ravnanja niti sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku v Republiki Hrvaški, zaradi česar se predaja v Republiko Hrvaško ne bi smela opraviti.

27. Toženka v zvezi s tožbenim očitkom o neupoštevanju kroničnih bolezni tožnice (kronična anemija, astma in tromboza) ter izraženo bojaznijo, da ne bo deležna potrebne zdravstvene oskrbe v primeru vrnitve v Republiko Hrvaško, pojasnjuje, da se je do prav vseh navedb tožnice opredelila z vso potrebno skrbnostjo in jih pri odločitvi upoštevala. Meni, da posebne potrebe tožeče stranke nikakor ne vplivajo in tudi ne smejo vplivati na postopek določitve odgovorne države članice na način, da bi tožeča stranka s svojimi posebnimi potrebami lahko izpodbijala obravnavo prošnje v drugi državi članici oziroma ne prestavljajo merila za odločitev odgovorne države članice. Toženka meni, da posebnih potreb tožeče stranke ni treba upoštevati v postopku določitve odgovorne države članice za obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, mora pa jih ustrezno nasloviti pred predajo prosilca v odgovorno državo članico, ki pomeni izvršitev odločitve, izdane v postopku.

28. Toženka v zvezi z očitkom kršitev pravic drugotožnice pojasnjuje, da gre za mladoletno hčerko, ki še ni stara niti dve leti in tako ni morala aktivno sodelovati v postopku, zato je polnoletna tožnica tudi v njenem imenu v Republiki Sloveniji vložila prošnjo za mednarodno zaščito. Toženka je v konkretnem primeru presojala pogoje za predajo obeh tožnic odgovorni državi članici in ju zaradi starosti drugotožnice obravnavala kot družino.

29. Toženka v zvezi z zahtevo za izdajo začasne odredbe navaja, da se ne strinja z navedbo, da bi tožnicama v primeru predaje Republiki Hrvaški nastala težko popravljiva škoda. Meni, da v tej odgovorni državi članici Evropske unije ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti v azilnem sistemu in dostopu do azilnega postopka, prav tako pa ni nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja. Iz tega razloga odlog izvršitve izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe po mnenju toženke ni utemeljen.

**K I. točki izreka**

30. Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer prebralo listine, ki so v sodnem spisu označene kot priloga od A1 do A6, B1, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa toženke št. 2142-5372/2022 ter prvotožnico zaslišalo.

Tožba je utemeljena.

31. Toženka je na podlagi Uredbe Dublin III odločila, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje za mednarodno zaščito obeh tožnic in da bosta predani Republiki Hrvaški, ki bo obravnavala njuni prošnji na podlagi Uredbe Dublin III.

32. Prošnjo za mednarodno zaščito lahko pristojni organ s sklepom zavrže kot nedopustno med drugim tudi, če se na podlagi meril, določenih v Uredbi 604/2013/EU, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi 604/2013/EU (četrta alineja prvega odstavka 51. člena ZMZ-1). Države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, vloženo na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, prošnjo pa obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III (prvi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III).

33. Kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina)2, država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej proučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno (drugi odstavek 3. člena Uredbe Dublin III).

34. Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je torej domneva, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti v izvajanju postopkov glede vloženih prošenj za mednarodno zaščito ali/in pri namestitvi prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev pravil direktiv3, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil4 in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca,5 ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da bo glede na razmere odgovorna država članica resno obravnavala vloženo prošnjo in da prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oziroma nečloveško ravnanje6. Države članice so namreč zavezane k spoštovanju temeljnih pravic prosilcev za mednarodno zaščito, zato prosilca ne smejo predati odgovorni državi članici, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti sistema azilnega postopka in pogojev za sprejem prosilcev za azil v tej državi članici pomenijo utemeljene razloge za prepričanje, da bi bil prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine.7

35. Ni sporno, da sta bili tožnici pred prihodom v Republiko Slovenijo v Republiki Hrvaški, kjer je bila prvotožnica 18. 10. 2022 vnesena v Centralni evidenci EURODAC kot prosilka za mednarodno zaščito. Ker sta tožnici v Evropsko unijo vstopili najprej na ozemlju Republike Hrvaške, je na podlagi prvega odstavka 13. člena Uredbe Dublin III za reševanje njune prošnje za mednarodno zaščito odgovorna Republika Hrvaška, ki je dne 5. 12. 2022 s svojim pozitivnim odgovorom na prošnjo za ponovni sprejem tudi prevzela odgovornost za obravnavo tožnic.

36. Sodišče se bo zaradi utemeljenosti najprej opredelilo do tožbenega ugovora procesne kršitve, ker se toženka ni opredelila do zdravstvenega stanja tožnice ter ni pridobila zagotovil ter ni preverila stanja v državi sprejema, ni preverila, kako bo v Republiki Hrvaški, tudi z vidika zdravstvenih težav, obravnavana tožnica niti se ni opredelila do zdravstvenega stanja tožnice tudi z vidika morebitne izpostavljenosti resnične nevarnosti, da se bo s tožnico nečloveško ali ponižujoče ravnalo v smislu 4. člena Listine.

37. Tožnica, ki je po izobrazbi medicinski - laboratorijski tehnik, je namreč v svojem zaslišanju prepričljivo izpovedala, da njene zdravstvene težave izhajajo še iz obdobja, ko je prebivala v Burundiju, kjer je bila zaradi teh zdravstvenih težav tudi hospitalizirana v bolnišnici, v kateri je bila zaposlena. Iste težave so se nadaljevale tudi med potjo, ko je imela globoko vensko trombozo, jemala zdravila proti strjevanju krvi, antikoagulante, ki jih ima pri sebi tudi sedaj in jih je imela pri sebi, ko je zapustila Burundi in tekom celotne poti do Slovenije. Tožnica je tudi astmatik. Za astmo boleha že od zgodnjega otroštva in kot mladostnica je bolehala tudi za anemijo. Tožnica, ki je bila na zaslišanju vidno utrujena in je težko stala ter v naročju z mladoletno drugotožnico, je bila prepričljiva tudi v delu izpovedi, da potrebuje Ventolin, da ima vsak teden pregled v antikoagulacijski ambulanti, da ji je trenutno zdravnik zdravljenje anemije odsvetoval, ker lahko pride do interaktivnega delovanja z ostalimi zdravili. Tožnica je bila zaradi pregleda za trombozo v bolnici tudi dan pred glavno obravnavo in hodi na redno tedensko obravnavo v antikoagulacijsko ambulanto. Izpoved tožnice v delu, ki se nanaša na njeno zdravstveno stanje, je v bistvenem potrjena tudi s predloženimi zdravniškimi potrdili. Iz zdravniškega potrdila z dne 13. 1. 2023 (priloga A2) namreč izhaja, da je tožničina astma v izboljšanju, da je končala terapijo z Medrolom, da je bila ob kontroli v laboratoriju odkrita anemija, ki jo ima že 20 let, da ima pogoste težave z želodcem in prebavo z enomesečno terapijo in kontrolo v laboratoriju. Iz izvida antikoagulacijskega zdravljenja (priloga A3) in kontrole antikoagulacijske zaščite, je potrjena izpoved tožnice tudi o zdravljenju globoke venske tromboze s posebej prilagojeno dieto. Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka sodišče šteje tožničine navedbe, da ima astmo, anemijo in globo vensko trombozo, zaradi česar potrebuje posebno zdravstveno oskrbo, za dokazane. Toženka je zato s tem, ko ni pridobila posebnih zagotovil za tožničin primer, torej konkretno za tožničino zdravstveno stanje z zgoraj ugotovljenimi zdravstvenimi težavami in potrebno terapijo, po presoji sodišča storila procesno kršitev, kot bo pojasnjeno tudi v nadaljevanju.

38. Pri odločitvi se sodišče sklicuje namreč predvsem na sodbo Sodišča Evropske unije v zadevi C-578/16; C. K., H. F., A. S. proti Republiki Sloveniji, z dne 16. februarja 2017, v kateri je SEU med drugim zavzelo stališče, da je mogoče predajo prosilca za azil v okviru Uredbe Dublin III opraviti le v okoliščinah, v katerih ta predaja ne more povzročiti dejanske nevarnosti, da bi se z zadevno osebo ravnalo nečloveško ali ponižujoče v smislu člena 4 Listine. SEU je opozorilo, da prepoved nečloveškega ali ponižujočega ravnanja iz člena 4 Listine ustreza tisti iz člena 3 EKČP ter da sta v tem okviru njena vsebina in obseg v skladu s členom 52(3) Listine enaka kot tista, ki ju določa ta konvencija. Izpostavilo je, da morajo Države članice, ki jih zavezuje Direktiva o sprejemu, med katere spada Republika Hrvaška, prosilcem za azil– tudi v okviru postopka na podlagi Uredbe Dublin III – v skladu s členi od 17 do 19 te uredbe zagotoviti potrebno zdravstveno varstvo in zdravniško pomoč, ki vključujeta vsaj nujno oskrbo ter osnovno zdravljenje bolezni in resnih duševnih motenj. V teh okoliščinah in v skladu z vzajemnim zaupanjem med državami članicami obstaja močna domneva, da bo zdravljenje, ki bo na voljo prosilcem za azil v državah članicah, ustrezno (glej po analogiji sodbo z dne 21. decembra 2011, N. S. in drugi, C‑411/10 in C‑493/10, EU:C:2011:865, točke 78, 80 in od 100 do 105. Kljub temu pa po presoji SEU ni mogoče izključiti, da lahko že sama predaja prosilca za azil, čigar zdravstveno stanje je posebej resno, zanj pomeni dejansko nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu člena 4 Listine, ne glede na kakovost sprejema in oskrbe, ki sta na voljo v državi članici, odgovorni za obravnavanje njegove prošnje. V tem okviru je treba ugotoviti, da bi v okoliščinah, v katerih bi predaja prosilca za azil s posebej hudo duševno ali fizično boleznijo povzročila dejansko in izkazano nevarnost za znatno in nepopravljivo poslabšanje njegovega zdravstvenega stanja, ta predaja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu navedenega člena. Po presoji SEU to pomeni, da če prosilec za azil zlasti v okviru učinkovitega pravnega sredstva, ki mu je zagotovljeno s členom 27 Uredbe Dublin III, predloži objektivne elemente, kot so zdravniška potrdila, ki so bila pripravljena v zvezi z njim in s katerimi je mogoče izkazati, da je njegovo zdravstveno stanje posebej resno in da bi lahko imela predaja znatne in nepopravljive posledice za to zdravstveno stanje, organi zadevne države članice, vključno z njenimi sodišči, teh elementov ne smejo zanemariti. Nasprotno, pri odločanju o predaji zadevne osebe, ali če gre za sodišča, o zakonitosti sklepa o predaji morajo presoditi nevarnost za uresničitev teh posledic, ker bi lahko izvršitev tega sklepa pripeljala do nečloveškega ali ponižujočega ravnanja s to osebo (glej po analogiji sodbo z dne 5. aprila 2016, Aranyosi in Căldăraru, C‑404/15 in C‑659/15 PPU, EU:C:2016:198, točka 88). Ti organi bi morali, kot zapiše SEU, odpraviti vsakršen resen pomislek v zvezi z učinkom predaje na zdravstveno stanje zadevne osebe. Glede tega je zlasti v primeru hude duševne bolezni primerno, da se ne upoštevajo samo posledice fizičnega prevoza zadevne osebe iz ene države članice v drugo, ampak da se upošteva celota znatnih in nepopravljivih posledic, ki bi izhajale iz predaje. V tem okviru morajo po presoji SEU organi zadevne države članice preveriti, ali bi bilo zdravstveno stanje zadevne osebe mogoče ustrezno in zadostno zavarovati s preventivnimi ukrepi, ki jih predvideva Uredba Dublin III, in če bi ga bilo mogoče, jih morajo izvesti.

39. Tožnica je po presoji sodišča dokazala, da ima astmo, anemijo in globo vensko trombozo, zaradi česar potrebuje posebno zdravstveno oskrbo, da hodi na redne, tudi tedenske zdravniške preglede, da ima predpisano posebno dieto in potrebuje konkretno zdravniško terapijo, zato bi morala toženka, upoštevajoč tudi povzeto sodbo SEU, pridobiti individualno zagotovilo, da bo tožnica dejansko prejela zdravniško pomoč in oskrbo, ki jo potrebuje. Po presoji sodišča splošno zagotovilo in sklicevanje na splošne primere, zakonske obveznosti, povzemanje zakonskih določil matičnega predpisa in običajno ravnanje hrvaških organov, glede na ugotovljeno zdravstveno stanje tožnice, v tem konkretnem primeru namreč ne zadošča. Sodišče pojasnjuje, da bi morala toženka za to, da bi odpravila vsakršen resen pomislek v zvezi z učinkom predaje na zdravstveno stanje tožnice, pridobiti zagotovilo, da bo tožnici glede na ugotovljene zdravstvene težave, zahtevane terapije, kontrole, dieto in zdravljenje, vse to zagotovljeno, v izogib nepopravljivim posledicam za tožnico, ki bi izhajale iz predaje, če zdravstvene oskrbe, ki jo njeno stanje zahteva, ne bi bila deležna.

40. Zato je utemeljen tožbeni očitek, da dokazna ocena toženke ne omogoča preizkusa tožbenih trditev o zatrjevanih sistemskih pomanjkljivostih glede zagotavljanja ustreznega zdravstvenega varstva tožnici in je podana bistvena kršitev določb postopka, ki je vplivala na zakonitost izpodbijanega sklepa (2. točka prvega odstavka 27. člena ZUS-1). Sodišče je zato tožbi ugodilo, izpodbijani sklep odpravilo in zadevo vrnilo toženki v ponoven postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1).

41. V ponovljenem postopku bo morala toženka, glede na ugotovljeno zdravstveno stanje tožnice, odpraviti vsakršen resen pomislek v zvezi z učinkom predaje na zdravstveno stanje tožnice in preveriti, ali bi bilo zdravstveno stanje tožnice mogoče ustrezno in zadostno zavarovati s preventivnimi ukrepi, ki jih predvideva Uredba Dublin III, in če bi ga bilo mogoče, jih morajo izvesti. Toženka bo morala v okviru dolžnosti, da stori vse, kar bi lahko, da tožnice ne bi izpostavila tveganju nečloveškega ali ponižujočega ravnanja,8 pridobiti individualno zagotovilo, da bo tožnica dejansko prejela zdravniško pomoč in oskrbo, ki jo potrebuje. Šele nato bo lahko toženka ob upoštevanju načela proste presoje dokazov ugotovila, ali so v Republiki Hrvaški podane zatrjevane sistemske pomanjkljivosti ali ne.9 **K II. točki izreka** Zahteva za izdajo začasne odredbe je utemeljena.

42. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje. Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva.

43. Tožnici težko popravljivo škodo utemeljujeta s tem, da bi bili v primeru izvršitve izpodbijanega sklepa izročeni Hrvaški, s čimer bi bili izpostavljen nevarnosti nečloveškega in ponižujočega ravnanja v smislu kršitve 3. člena EKČP in bi jima nastala težko popravljiva škoda. Prepoved nečloveškega in ponižujočega ravnanja je absolutna, tožbeni zahtevek pa ni očitno neutemeljen, zato je treba zagotoviti suspenzivnost izpodbijanega akta, saj bi bil sicer kršen 13. člen EKČP. 44. Sodišče pojasnjuje, da izdaja začasne odredbe v obravnavani zadevi ne more temeljiti le na dejstvu, da sta tožnici v nasprotnem primeru predani drugi državi članici EU na podlagi Uredbe Dublin III, ampak na obstoju težko popravljive škode, ki bi zaradi te predaje oziroma v povezavi z njo lahko nastala, še preden bi pristojno sodišče v upravnem sporu pravnomočno presodilo, da je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Navedena težko popravljiva škoda pa mora pretehtati nad potrebnim varstvom javnega interesa, da bi bilo začasno odredbo mogoče izdati (32. člen ZUS-1), kar je treba ugotoviti v vsakem primeru posebej.

45. Po presoji sodišča je potrebnost izdaje predlagane začasne odredbe v obravnavani zadevi vsaj s stopnjo verjetnosti izkazana že zato, ker toženka ni argumentirano prerekala tožbenih navedb glede zatrjevane težko popravljive škode, poleg tega je sodišče ugotovilo procesno kršitev ravno gele ugotovitev, s katero tožnici utemeljujeta nastanek težke škode. Toženka pa ni navedla dejstev, ki bi lahko ustrezno utemeljila prevladujoč javni interes oziroma drugo prizadetost javne koristi, ki bi bila nesorazmerno prizadeta z izdajo začasne odredbe.10

46. Ker sta tožnici izkazali, da jima bo s takojšnjo izvršitvijo izpodbijanega sklepa nastala škoda, ki bo težka popravljiva, toženka pa ne, da bo z začasnim zadržanjem prisilne izvršitve nesorazmerno prizadeta javna korist, je sodišče ugodilo zahtevi za izdajo začasne odredbe tako, da se do pravnomočne odločitve sodišča v tem upravnem sporu začasno odloži izvršitev izpodbijanega sklepa.

1 Amnesty international report - CROATIA 2021, 2022; Evidence that asylum seekers are facing human rights violations in Croatia is now incontestable, says new study, 22. 7. 2022; AIDA - Country Report: Croatia 2021 update, 6. maj 2022; CROATIA CONDEMNED FOR SYSTEMIC ABUSE OF MIGRANTS, 14. april 2022; Po razkritju pretepanja prebežnikov: kako je s tem povezana Slovenija, 7. oktober 2021; Križev pot prebežnikov čez Balkan, 25. januar 2021; The Netherlands: District Court held that Dublin transfer to Croatia should be considered In light of the expulsion risks contrary to Art 4 Charter and Art 3 ECHR, 13 april 2022; Sodišče: zavračanje migrantov in njihovo vračanje v Slovenijo je nezakonito, 21. januar 2021; S B. and Others v Croatia (Application No. 18810/19), 29. maj 2020; M.H and Others v Croatia (Application No. 43115/18) (No.2), 27. marec 2020; Hrvatska jednim izbjeglicama pomaže, a druge nasilno tjera s granice, 30. april 2022; Odbor Sveta Evrope obtožil Hrvaško hudih zlorab prebežnikov; Hrvaški policisti so mi vzeli čevlje in me nagnali nazaj v Bosno. Bos sem hodil 25 kilometrov 17. oktober 2021; Hrvaška policija obtožena kraje in nasilnega zavračanja afganistanskih beguncev, 31. avgust 2021; ZN prejeli verodostojne navedbe o nasilju hrvaških policistov nad prebežniki, 20. julij 2021; Spolno nasilje hrvaškega policista na meji: prosilki za azil grozil z nožem, 7. april 2021; Swiss refugee council - Situation of asylum seekers and beneficiaries of protection with mental health problems in Croatia - Summary of the Report published in December 2021; VG Braunschweig 2. Kammer, Beschluss vom 25.02.2022, 2 B 27/22,ECLI:DE:VGBRAUN:2022:0225.2B27.22.00,GermanyVerwaltungsgericht, 25. 1. 2022; Netherlands. Council of State [Afdeling Bestuursrechtspraak van de Raad van State], Applicant v State Secretary for Security and Justice (Staatssecretaris van Justitie en Veiligheid), 202104072/1/V3, 13. 4. 2022. 2 Glasi se: "Nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanju in kaznovanju." 3 V tem smislu Sodišče Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v sodbi _N. S._ (združeni zadevi C-411/10 in C-493/10) z dne 21. 12. 2011 (85. točka). 4 Direktiva 2013/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o standardih za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito (prenovitev). 5 Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (prenovitev). 6 C-411/10 (88. točka). 7 Prav tam, 94. točka. 8 Prav tam. 9 Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS v zadevi I Up 23/2021 (66. točka obrazložitve). 10 Stališče, da mora tožena stranka navesti dejstva, ki bi lahko ustrezno utemeljila prevladujoč javni interes oziroma drugo prizadetost javne koristi, ki bi bila nesorazmerno prizadeta z izdajo začasne odredbe, je Vrhovno sodišče sprejelo v zadevi I Up 109/2022 (19. točka obrazložitve).