Jedro

Tožeča stranka po končanem šolanju ni izpolnila svoje obveznosti ponuditi ustrezno zaposlitev tožencu, zato mu ne more očitati, da ponujene zaposlitve ni sprejel in od njega posledično zahtevati vračilo štipendije in stroškov izobraževanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 28.648,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi 22. 4. 2015 do plačila in za povrnitev pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, naj tožencu v 15 dneh povrne stroške postopka v višini 2.165,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi vse pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. ‒ ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi, oziroma naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje zavzelo zmotno stališče, da je Pogodbo o šolanju pripravila tožeča stranka in da toženec na njeno vsebino ni imel možnosti vplivati. Iz izpovedi prič, zakonitega zastopnika tožeče stranke in toženca izhaja, da je toženec bil v naprej seznanjen z vsebino Pogodbe o šolanju in da je imel možnost vplivati na njeno vsebino. Toženec se je o vsebini te pogodbe in o obveznostih pogovarjal z zakonitim zastopnikom tožeče stranke, s A.A. in B.B.. Pripomb toženec ni imel. Sodišče prve stopnje svoje odločitve ni argumentiralo in ni navedlo razlogov, zakaj je sledilo izpovedi toženca, ne pa izpovedim drugih prič in zakonitega zastopnika tožeče stranke. Sodišče prve stopnje tudi ni obrazložilo svojega zaključka, da ni jasno določilo iz 5. točke 3. člena Pogodbe o šolanju. Prav tako sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je to določilo sploh relevantno v obravnavanem sporu. Pravdni stranki namreč nista zatrjevali, da bi bilo to določilo sporno. Med pravdnima strankama je spor, ali je toženec dolžan povrniti tožeči stranki dvakratnik stroškov šolanja, ker ni sklenil pogodbe o zaposlitvi in ker ni pet let ostal v delovnem razmerju pri tožeči stranki, kot je bila to njegova obveznost po Pogodbi o šolanju. Pogodba o šolanju v 6. točki 3. člena res eksplicitno ne določa sankcije za primer, ko štipendist (toženec) sploh ne sklene pogodbe o zaposlitvi s štipenditorjem (tožečo stranko). Sodišče prve stopnje bi moralo uporabiti drugi odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika in ugotavljati, kakšen je bil skupen namen pogodbenih strank, kakšna je bila kavza pogodbe. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da toženec ni bil dolžan skleniti ponujene pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto optometrist ‒ optik, ker naj ne bi opravljal del, za katera se je šolal. Iz akta o sistemizaciji za to delovno mesto izhaja, da bi toženec opravljal dela optometrista, torej dela, za katera se je šolal (pregled oči, določanje dioptrije, pregled vseh vrst optičnih in funkcionalno-vidnih napak, izdelava in prilagoditev vseh vrst optičnih pripomočkov ob težavah z vidom itd.). Tožeča stranka je tako tožencu ponudila ustrezno pogodbo o zaposlitvi. To pa izhaja tudi iz izpovedi zakonitega zastopnika tožeče stranke, da je bilo tožencu predstavljeno in znano, kakšno delo bo opravljal po zaključku šolanja in da je bilo tudi v interesu tožeče stranke, da opravlja delo optomestrista, saj ga je zato poslala na šolanje. Dejstvo, da je toženec zavrnil podpis pogodbe že takoj, še preden mu je bila ponujena, kar je po zmotnem stališču sodišča prve stopnje nebistveno, pa dodatno dokazuje, da toženec pogodbe o zaposlitvi ni sklenil zato, ker bi opravljal dela na delovnem mestu optometrist ‒ optik, ampak zato, ker se je preselil v Anglijo. To je potrdila tudi priča B.B.. Podana je kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj so nasprotujoče si navedbe, da toženec dela, za katerega se je šolal, v Republiki Sloveniji ne more opravljati, ker ne gre za priznan poklic, in navedbe, da mu tožeča stranka ni ponudila ustrezne zaposlitve.

3. Toženec je podal odgovor na pritožbo, v katerem odgovarja na pritožbene navedbe tožeče stranke in predlaga zavrnitev pritožbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere opozarja pritožba, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo.

6. V tem individualnem delovnem sporu je sodišče prve stopnje odločalo o zahtevku tožeče stranke za vračilo štipendije in stroškov izobraževanja toženca. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil toženec zaposlen pri tožeči stranki od 1. 10. 2011 dalje na delovnem mestu optik ‒ prodajalec, sprva na podlagi dveh pogodb o zaposlitvi za določen čas, nato pa na podlagi dveh pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas. Delovno razmerje mu je prenehalo na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi toženca z dne 5. 5. 2015. Pravdni stranki sta 27. 9. 2011 sklenili Pogodbo o šolanju (A6), s katero sta uredili medsebojno razmerje v zvezi s šolanjem toženca za poklic optometrista, in sicer za obdobje treh let oziroma šestih semestrov do zaključka rednega šolanja. Dne 18. 2. 2015 sta pravdni stranki sklenili še Aneks k Pogodbi o šolanju za optometrista (A7), s katerim se je toženec zavezal, da bo šolanje zaključil do 31. 3. 2015. Toženec je šolanje uspešno zaključil. Tožeča stranka mu je ponudila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto optometrist ‒ optik za nedoločen čas (A8), ki je toženec ni sprejel. 7. Pogodba o šolanju v 3. členu, kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, določa obveznosti štipendista (toženca). V 5. točki tega člena je določeno, da se mora toženec po zaključku šolanja zaposliti pri štipenditorju. Pod navedeno točko je še pripis: "Poznam določilo Zakona o zdravniški službi, ki pravi: 'Specializant, ki po končani specializaciji odkloni sklenitev delovnega razmerja pri izvajalcu zdravstvenih storitev v okviru regije, za katero je opravljal specializacijo, za enkratno časovno obdobje trajanja specializacije, in specializant, ki mu je bila v skladu s tretjim odstavkom 18. člena tega zakona izdana odločba o trajnem prenehanju specializacije, mora zavodu povrniti vse stroške (opisane v točki 6.), nastale v zvezi s specializacijo, razen plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja.'" V 6. točki 3. člena Pogodbe o šolanju pa je določeno, da mora toženec ostati v delovnem razmerju 5 let, v nasprotnem primeru mora povrniti sorazmerni del izplačane štipendije po (v tej točki določenih) merilih, in sicer v primeru prekinitve delovnega razmerja med prvim in drugim letom po uspešnem končanem šolanju mora povrniti dvakratnik zneska šolnine in vse stroške šolanja.

8. Tožeča stranka v tem sporu vtožuje dvakratnik zneska šolnine in stroške šolanja, ker toženec ni sklenil pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto optometrist ‒ optik in ker ni pet let ostal v delovnem razmerju na tem delovnem mestu. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo iz dveh razlogov: ker je ugotovilo, da sankcija vračila štipendije in stroškov šolanja v Pogodbi o šolanju ni bila dogovorjena in ker toženec ponudbe neustrezne pogodbe o o zaposlitvi ni bil dolžan sprejeti.

9. Glede na trditveno podlago tožeče stranke v tem sporu je sodišče prve stopnje pravilno kot bistveno upoštevalo le določilo 5. točke 3. člena Pogodbe o šolanju, ki določa obveznost zaposlitve toženca pri tožeči stranki po končanem šolanju, in ne 6. točke 3. člena te pogodbe, ki določa obveznost toženca ostati v delovnem razmerju še pet let. Za kršitev obveznosti iz 6. točke 3. člena Pogodbe o šolanju bi šlo le v primeru, če bi toženec po zaključku šolanja ponujeno zaposlitev sprejel, nato pa v delovnem razmerju, sklenjenem na podlagi te pogodbe o zaposlitvi, ne bi ostal pet let. Tega pa tožeča stranka tožencu ne očita in vtoževanega zneska iz tega razloga ne zahteva (kot je razvidno že iz tožbenih navedb). Glede na navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe, da je v tem sporu določilo 5. točke 3. člena Pogodbe o šolanju nebistveno in da spor temelji na razlagi 6. točke istega člena te pogodbe. Prav tako so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je kot bistveno štelo določilo 5. točke 3. člena te pogodbe, saj to (smiselno) izhaja iz obrazložitve sodbe, da tožeča stranka tožencu očita, da se ni pri njej zaposlil po zaključku šolanja (1. in 8. točka obrazložitve sodbe), in iz povzete vsebine določil Pogodbe o šolanju (9. in 10. točka obrazložitve sodbe).

10. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da določilo 5. točke 3. člena Pogodbe o šolanju ni jasno. Iz tega določila jasno izhaja obveznost toženca, da se po zaključku šolanju zaposli pri tožeči stranki, ni pa jasno, ali je v tem določilu med strankama dogovorjena tudi sankcija za kršitev te obveznosti. Na podlagi pristavka v tej točki, da toženec pozna določbo Zakona o zdravniški službi, ki določa sankcijo specializantu, ki po končani specializaciji odkloni sklenitev delovnega razmerja pri izvajalcu zdravstvenih storitev, namreč ni mogoče zaključiti, ali sta pravdni stranki določbo Zakona o zdravniški službi (Ur. l. RS, št. 98/99 in nasl. ‒ ZZdrS), ki sicer za toženca ne velja, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje in čemur pritožba ne nasprotuje, prevzeli kot pogodbeno obveznost v sklenjeno Pogodbo o šolanju ali ne. Ker navedeno določilo ni jasno, ga je treba, kot je to pravilno storilo sodišče prve stopnje, v skladu s 83. členom Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl. ‒ OZ) razlagati v korist toženca pod pogojem, da je bila Pogodba o šolanju pripravljena in predlagana od tožeče stranke. Tudi zaključek sodišča prve stopnje, da določilo 5. točke 3. člena Pogodbe o šolanju ni jasno, je sodišče prve stopnje ustrezno obrazložilo v 10. točki obrazložitve sodbe (to obrazložitev nenazadnje povzema tudi pritožba sama), zato ni podana očitana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

11. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov pravilno zaključilo, da je Pogodbo o šolanju pripravila tožeča stranka. Iz izpovedi vseh zaslišanih (toženca, zakonitega zastopnika tožeče stranke, A.A. in B.B.) namreč izhaja enako, in sicer da je Pogodbo o šolanju po vzorcu, ki ga je imela tožeča stranka, in po navodilih zakonitega zastopnika tožeče stranke, pripravila zaposlena pri tožeči stranki A.A.. Na podlagi izpovedi strank in prič, da sta se zakoniti zastopnik tožeče stranke in toženec pogovarjala o vsebini te pogodbe, pa še ni mogoče zaključiti, za kar se neutemeljeno zavzema pritožba, da bi imel toženec možnost aktivno sodelovati pri pripravi te pogodbe oziroma vplivati na njeno vsebino. Ali je bil toženec seznanjen z vsebino te pogodbe, pa z vidika uporabe 83. člena OZ ni bistveno. Sodišče prve stopnje je svoje dejanske ugotovitve v tem delu povsem jasno navedlo in obrazložilo v izpodbijani sodbi, prav tako je iz sodbe razvidno, na podlagi katerih izvedenih dokazov je relevantna dejstva ugotovilo. Ker so vsi zaslišani o bistvenih dejstvih izpovedali enako, je neutemeljena pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je nekaterim zaslišanim verjelo, drugim pa ne, in da je zato podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

12. Dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da je bila Pogodba o šolanju pripravljena od tožeče stranke, je torej pravilen, kar pomeni, da je treba nejasno določilo 5. točke 3. člena te pogodbe razlagati v korist toženca, torej tako, da sankcija za kršitev obveznosti zaposlitve pri tožeči stranki po zaključku šolanja toženca ni dogovorjena. Tožeča stranka zato od toženca vtoževanega zneska ne more uspešno zahtevati, kot je pravilno zaključilo sodišče prve stopnje.

13. Čeprav je odločitev sodišča prve stopnje pravilna že zato, ker med strankama v sklenjeni Pogodbi o šolanju sankcije za kršitev obveznosti zaposlitve pri tožeči stranki po zaključku šolanja toženca ni bilo dogovorjene, pa se pritožbeno sodišče strinja tudi s presojo sodišča prve stopnje, da toženec ponujene pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto optometrist ‒ optik ni bil dolžan sprejeti, ker ta ni bila ustrezna. Iz 2. člena Pogodbe o šolanju izhaja (med drugim) obveznost tožeče stranke, da tožencu po končanju šolanja zagotovi ustrezno zaposlitev, pri čemer je še določeno, da se po uspešnem končanem šolanju sklene delovno razmerje za optometrist ‒ optik. Ob sklepanju Pogodbe o šolanju je bilo, kot je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi skladnih izpovedi toženca in zakonitega zastopnika tožeče stranke, govora o tem, kakšno delo bo toženec opravljal po končanem šolanju, pri čemer je bil tožencu predstavljen opis delovnega mesta optometrist ‒ optik iz akta o sistemizaciji (A17). Sodišče prve stopnje je na podlagi primerjave med opisom tega delovnega mesta v aktu o sistemizaciji in navedbe delovnih nalog v 1. členu ponujene pogodbe o zaposlitvi (A8) pravilno ugotovilo, da se delovno mesto, o katerem je bilo med strankama govora ob sklepanju Pogodbe o zaposlitvi, bistveno razlikuje od dejansko ponujenega delovnega mesta v tem, da delo na slednjem vsebuje tudi opravljanje delovne naloge prodaje sončnih očal in korekcijskih okvirjev. Ta delovna naloga pa ne spada med naloge optometrista, kar je potrdil tudi zakoniti zastopnik tožeče stranke v izpovedi, da delo na delovnem mestu optometrist ‒ optik ni neposredno povezano z delom optometrista. Da toženec dela optometrista (po ponujeni pogodbi o zaposlitvi) ne bi mogel opravljati, dokazuje tudi dejstvo, da poklic optometrista v Sloveniji še ni priznan, kot je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi izvedenih dokazov. Tudi to dejstvo je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo pri svojih zaključkih in v zvezi s tem ne obstaja nikakršno nasprotje med razlogi sodbe, zaradi katerega naj bi bila podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

14. Ker tožeča stranka ni izpolnila svoje obveznosti ponuditi ustrezno zaposlitev tožencu po končanem šolanju, ne more tožencu utemeljeno očitati, da ponujene zaposlitve ni sprejel, in posledično od njega uspešno zahtevati vračilo štipendije in stroškov izobraževanja. Pri tem pa ni pomembno, na kar neutemeljeno opozarja pritožba, ali je toženec ponujeno zaposlitev dejansko odklonil, ker ni bila primerna ali zaradi kakšnih drugih razlogov (ker je odšel v Anglijo). Prav tako ni pomembno, ali je tožeča stranka imela kakšen upravičljiv razlog, da ni ravnala v skladu s pogodbeno dogovorjenimi obveznostmi.

15. Ker niso podani niti s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Odgovor na pritožbo toženca ni bistveno pripomogel k pravilni rešitvi v obravnavani zadevi, zato te stroške kot nepotrebne krije toženec sam (prvi odstavek 155. člena ZPP).