Jedro

Zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba prava, niso pravilno ali v celoti ugotovljena, ni dovoljeno. Vrhovno sodišče se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki jih mora konkretizirati tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti;

Izrek

I.Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II.Obsojenec je dolžan plačati 700,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A.

1.Okrajno sodišče v Ljubljani je obsojenega A. A. spoznalo za krivega storitve nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe izvršbe po prvem odstavku 216. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s 54. členom KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto in šest mesecev zapora ter preizkusno dobo treh let. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obsojencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, vključno s sodno takso. Višje sodišče v Ljubljani je ugodilo pritožbi državnega tožilca in izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je v okviru pogojne obsodbe določeno kazen zvišalo na dve leti zapora, določeno preizkusno dobo pa podaljšalo na pet let. Pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika je zavrnilo kot neutemeljeni ter v nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Odločilo je, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka.

2.Zoper pravnomočno sodbo je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil obsojenec, kot navaja uvodoma, zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi tako, da ga oprosti obtožbe, podrejeno, da izpodbijani sodbi razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje (sodišču prve stopnje).

3.Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec Hinko Jenull, ki ocenjuje, da v zahtevi uveljavljane bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona niso podane, v delu pa vložnik nedovoljeno izpodbija dejansko stanje in odločbo o kazenski sankciji. Glede na navedeno predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne.

4.Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca vročilo obsojencu, ki so o njem ni izjavil.

B.

Kazenskopravni očitek

Obsojenec je bil spoznan za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe izvršbe po prvem odstavku 216. člena KZ-1 v zvezi s 54. členom KZ-1, ker je

1.najprej dne 10. 12. 2016 na Okrajnem sodišču v Ljubljani - centralni oddelek za verodostojno listino vložil predlog za dovolitev izvršbe na podlagi verodostojne listine, v katerem je navedel, da ima na podlagi verodostojne listine, to je izpisa odprtih postavk z dne 12. 3. 2014, zahtevek v znesku 482.214,72 EUR do družbe B. d. o. o., čeprav mu navedena družba ni bila dolžna tega zneska, dejanja pa ni dokončal, ker je navedena družba zoper sklep o izvršbi vložila ugovor, zaradi česar je bila sklep o izvršbi razveljavljen,

2.nato pa je dne 23. 12. 2016 po njegovem naročilu C. C., pripravnica v njegovi odvetniški pisarni, v njegovem imenu in za njegov račun vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine z enakimi podatki, kot izhajajo iz predhodnega predloga za izvršbo ter sklepa o izvršbi, pri čemer B. d. o. o. tokrat zoper sklep o izvršbi ni vložila ugovora, saj je bila zaposlena v tej družbi prepričana, da gre za isti sklep, zoper katerega so že vložili ugovor. Sklep o izvršbi je tako postal pravnomočen, na fiduciarni račun obsojenega pa je bil na škodo družbe B. d. o. o. nakazan skupni znesek v višini 595.272,28 EUR, kar poleg glavnice predstavlja še zakonske zamudne obresti.

Z navedenima dejanjema, ki pomenita enotno dejavnost, storjena iz koristoljubnosti, si je tako obsojenec na škodo družbe B. d. o. o. protipravno prilastil 595.272,28 EUR.

Izhodišča za odločanje in obseg zahteve

5.Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče pojasnjuje, da:

i)tega izrednega pravnega sredstva ni mogoče vložiti iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), to je navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba prava, niso pravilno ali v celoti ugotovljena;

ii)se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki jih mora konkretizirati tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti;

iii)se sme z zahtevo za varstvo zakonitosti odločba o kazenski sankciji izpodbijati iz razloga po 5. točki 372. člena ZKP, torej če je bila z odločbo o kazni, pogojni obsodbi ali sodnem opominu oziroma z odločbo o varnostnem ukrepu ali o odvzemu premoženjske koristi prekoračena pravica, ki jo ima sodišče po zakonu.

6.Vložnik mimo zakonske določbe drugega odstavka 420. člena ZKP v pretežnem delu zahteve nasprotuje v izpodbijanih sodbah ugotovljenemu pravnomočnemu dejanskemu stanju ter s tem uveljavlja nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Nižji sodišči sta namreč ugotovili, da terjatev, ki jo je vložnik skušal izterjati v izvršbi zoper oškodovano družbo, ni obstajala. Vložnik pa v nasprotju s temi ugotovitvami ponavlja svoj zagovor, da je zgolj terjal plačilo stroškov za opravljeno delo, da je ravnal v skladu s prakso pri vlaganju izvršb, ki se še danes izvaja, ter da je sodišče slepo verjelo pričam, ki so zaposlene pri oškodovani družbi, in podobno. Prav tako vložnik pravnomočnih dejanskih zaključkov sodišča o neobstoju terjatve ne more izpodbijati z navajanjem nadaljnjih okoliščin, ki se obravnavanja konkretnih očitkov pravzaprav ne tičejo, in sicer: da je oškodovana družba zoper njega vložila predloge za izvršbo, čeprav ji ne dolguje ničesar; da sodišče ni izvedlo dokazov zaradi ugotavljanja njegove nasprotne terjatve do oškodovane družbe v postopku zavarovanja odvzema protipravne premoženjske koristi, ki bi jih sodišče moralo pri odvzemu upoštevati, npr. zaradi pobotanja; da je bila oškodovana družba neupravičeno obogatena, in drugo.

7.Vložnik posplošeno, na meji konkretiziranosti, navaja, da je zagovornik opozoril na kršitev (ki je ne opredeli), ker je okrožni državni tožilec umaknil obtožni predlog. Navaja, da umik ni preklicljivin da je stališče nižjih sodišč v zvezi s temi navedbami obrambe napačno. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je že višje sodišče podalo povsem razumen odgovor, da tožilčeve izjave, na katero se nanašajo vložnikove navedbe, ni mogoče šteti kot umik obtožnega predloga (5. točka obrazložitve sodbe). Iz zapisnika o glavni obravnavi dne 6. 11. 2020 je jasno razvidno, da so udeleženci razpravljali o dokaznem predlogu za zaslišanje priče D. D. in da je na poziv obrambe, da naj državni tožilec pojasni umik dokaznega predloga, tožilec zmotno izjavil, da umika obtožni predlog (tako tudi sodišče prve stopnje v 4. točki obrazložitve sodbe).

8.Povsem posplošena je navedba vložnika, da se ne more strinjati s stališčem višjega sodišča o utemeljeni zavrnitvi dokaznih predlogov "po zaslišanju prič in zavrnitvi izvedenca", ki bi ugotovil in potrdil njegovo trditev, da terjani dolg obstaja. Zaradi zavrnitve dokaza z izvedencem zatrjuje kršitev pravice do obrambe ter navaja, da mu je bila onemogočena možnost dokazati njegovo nedolžnost.

Takšne nekonkretizirane navedbe so v nasprotju s t. i. strogim načelom dispozitivnosti, ki zaznamuje odločanje o zahtevi za varstvo zakonitosti (prvi odstavek 424. člena ZKP), zato jih Vrhovno sodišče ne more preizkusiti. Čeprav vsebina zahteve za varstvo zakonitosti v prvem odstavku 424. člena ZKP ni posebej predpisana, načelo dispozitivnosti strankam nalaga, da (poleg razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP) navedejo razloge oziroma okoliščine, ki opredeljujejo in utemeljujejo uveljavljano kršitev zakona. Prvostopenjsko sodišče je v 3. točki obrazložitve obrazložilo zavrnitev več dokaznih predlogov, med katerimi je več prič; tem razlogom je višje sodišče pritrdilo (22. in sl. točke obrazložitve sodbe). Vložnik v konkretnem primeru ne navede, kateri odločitvi o zavrnitvi dokaza z zaslišanjem priče nasprotuje in se ne opredeljuje do stališč nižjih sodišč. Zato Vrhovno sodišče ne more preizkusiti, ali so vložnikovi očitki utemeljeni.

Glede zavrnitve dokaza s postavitvijo izvedenca Vrhovno sodišče sicer ugotavlja, da je obramba v pritožbi nasprotovala zavrnitvi dokaznega predloga za postavitev izvedenca finančne stroke. Okrajno sodišče je razloge za zavrnitev podalo v 3. točki obrazložitve na 13. strani sodbe. Dokazni predlog je zavrnilo zato, ker je ocenilo, da za presojo (ne)obstoja terjatve in verodostojne listine, izvedenca ne potrebuje. Višje sodišče je tem razlogom pritrdilo in hkrati povsem razumno pojasnilo (26. točka obrazložitve sodbe), da obsojenec, kot je sam navedel v svojem zagovoru in v pritožbi, ni imel podatkov o prejetih plačilih oškodovane družbe s strani njenih dolžnikov. Oškodovani družbi pa tudi ni izdal specificiranega računa z rokom plačila skladno s pogodbo, zato njegova terjatev ni zapadla in ni izterljiva ter zato tudi ne more biti predmet izvršbe na podlagi verodostojne listine in je posledično brezpredmetno ugotavljanje potencialnih, nezapadlih obveznosti s pomočjo izvedenca. Vložnik v zahtevi ne navede, v čem naj bi bili takšni stališči nižjih sodišč v nasprotju s pravicami obrambe, konkretneje s pravico do izvajanja dokazov v obdolženčevo korist (29. člen Ustave). Zato njegove navedbe ni mogoče preizkusiti.

9.Preskop za vsebinski preizkus je tudi očitek o neustavnosti določbe prvega odstavka 216. člena KZ-1. Vložnik namreč navaja le, da je sprožil postopek pred Ustavnim sodiščem, ki še ni odločilo o njegovi pobudi za oceno ustavnosti določbe 216. člena KZ-1. To je vložil, ker meni, da so mu kršene ustavne pravice, ker znaki kaznivega dejanja niso točno določeni in prihaja do napačne uporabe zakona v nasprotju z voljo zakonodajalca. Sam določbo razume drugače, po njegovem mnenju pravilno, sodišče pa je začelo izvajati sodno prakso od leta 2017, ki ne ustreza zapisu v navedenem členu. V teh navedbah po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče prepoznati konkretnih razlogov o neustavnosti navedene materialne določbe.

10.Vložnik navaja, da se ne strinja z odločitvijo višjega sodišča glede zvišanja kazni ter navaja, da okoliščine zadeve utemeljujejo nižjo sankcijo. S temi navedbami vložnik ne uveljavlja vprašanja zakonitosti določene kazni, ampak jo izpodbija z vidika primernosti njene višine, torej ali so bile ugotovljene okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni, pravilno upoštevane. Gre za razlog, s katerim se lahko izpodbija sodba sodišča prve stopnje (374. člena ZKP), ne gre pa za dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

C.

11.Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila vložena pretežno zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu s prvim odstavkom 425. člena ZKP zavrnilo.

12.Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenec z zahtevo za varstvo zakonitosti ni uspel, zato je dolžan plačati sodno takso v višini 700,00 EUR po tarifni številki 7113 v zvezi s tarifnima številkama 71113 ter 7152 Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1), ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju obsojenčevih premoženjskih razmer in zapletenosti postopka.

13.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 216 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 240, 420/2, 424, 424/1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.