Jedro

Kadar sodno varstvo industrijske lastnine zahteva prijavitelj na podlagi začasne pravice po 2.odst. 36.čl. ZIL, sodišče presoja (tudi) izglede za pridobitev pravice tožeče stranke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na prepoved uporabe imena "Pavliha" in tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitev določb pravdnega postopka in zaradi napačne uporabe materialnega prava. V pritožbi navaja, da dne 12.4.1999 znamke "Pavliha" ni prijavila tožena stranka in ji zato ne gre začasna pravica iz 2.odst. 36.čl. ZIL. Napačno je tudi stališče prvostopnega sodišča, da dejanja tožene stranke niso dejanja nelojalne konkurence. Ime toženkine publikacije namreč ne povzroča zmedo le med potrošniki, ampak celo pri uradnih organih v postopku pridobivanja "ISSN številk".

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki odgovora nanjo ni vložila.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da se velik del pritožbenih izvajanj tožeče stranke nanaša na vprašanja, o katerih se je pritožbeno sodišče že opredelilo v sklepu opr. št. ... z dne .... Kakšnega bistveno novega trditvenega ali dokaznega gradiva v postopku po odločanju o predlogu stranki nista podali. Zato argumentacija iz cit. sklepa še vedno velja in jo bo drugostopno sodišče v obrazložitvi sodbe le dopolnilo. Tako ni mogoče nič bistvenega dodati stališčem o tem, da so vprašanja v zvezi s pridobivanjem t.i. "ISSN številk" za predmetni postopek irelevantna.

Argumentacija iz sklepa z dne 1.7.1999 ostaja tudi v zvezi z zatrjevanimi toženkinimi dejanji nelojalne konkurence. Ključna ugotovitev, ki se ji pritožba sicer izogne, ostaja v tem, da tožeča stranka publikacije z imenom "Pavliha" že od leta 1992 ne izdaja in je tudi ne namerava oživiti. Zmeda glede izvora publikacije tožene stranke, tudi če morda obstaja, ne zadeva ničesar, kar bi pomenilo dobrino tožeče stranke na trgu. S tem pa tudi ni ničesar, glede česar bi lahko bili potrošniki z ozirom na toženkino publikacijo zmedeni.

Niti javni in niti zasebni interesa po zdravi in lojalni tržni konkurenci zato v obravnavanem primeru nista ogrožena. S pritožbo tožeče stranke tudi ni izpodbijan zaključek, da tožeča stranka trži oglasni prostor le v publikacijah, ki se ne imejujejo "Pavliha".

Sodišče prve stopnje izpodbijano sodbo sicer obrazlaga tudi s tem, da naj bi prijava znamke "Pavliha" z dne 12.4.1999 dajala toženi stranki močnejšo pravico od tiste, ki jo izvaja tožeča stranka iz svoje prijave z dne 14.4.1999. Če bi v tem sporu res šlo za komparacijo pravic obeh strank, potem seveda ne bi bilo irelevatno, ali je prijavo z dne 12.4.1999 res podal toženec. Vprašanje pa je po oceni pritožbenega sodišča treba postaviti nekoliko drugače. Predmet presoje sodišča so le izgledi za pridobitev pravice tožeče stranke.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno zaključilo, da je zaradi prijave z dne 12.4.1999 tožničina morebitna bodoča pravica tako vprašljiva, da ji sodno varstvo na podlagi začasne pravice po 2.odst. 36.čl. ZIL iz prijave z dne 12.4.1999 ne gre. Razlog za tak zaključek pa ni "močnejša pravica toženca" in tudi ne njegova začasna pravica po 2.odst. 36.čl. ZIL, ampak predhodna prijava enake znamke (kogarkoli).

Glede na vse to pritožbeni razlogi niso podani, kot tudi ne tisti, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba pritožbo tožeče stranke zavrniti ter izpodbijano sodbo po 353.čl. ZPP potrditi.