Jedro

Dejstvo, da plani stanovanjske in komunalne graditve v času podržavljenja za območje Občine A. niso obstajali, ne more biti zadostna podlaga za odločitev, da sta bili podržavljeni parceli dejansko kmetijski zemljišči - pri dokazovanju statusa zemljišč mora upravni organ upoštevati tudi vse razpoložljive dokaze, ki tak status dokazujejo.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano RS, št. ... z dne 11. 7. 2006 odpravi ter se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

Obrazložitev

: Z izpodbijano odločbo je toženec zavrnil pritožbo tožnice proti odločbi Upravne enote A., št. ... z dne 25. 5. 2004, s katero je bilo odločeno, da je Slovenska odškodninska družba, d.d. kot zavezanka dolžna tožnici kot denacionalizacijski upravičenki za podržavljeno premoženje parc. št. 2296/3 v izmeri 14.231 m2, vpisano pod vl. št. 1453 in parc. št. 2280/3 v izmeri 682 m2, vpisano pod vl. št. 1452, obe k.o. A., izročiti obveznice v skupnem znesku 15.597,00 DEM. Iz obrazložitve izhaja, da sta bili sporni zemljišči podržavljeni kot kmetijski zemljišči z odločbo Okrajne razlastitvene komisije pri OLO B., opr. št. ... z dne 7. 5. 1952, ki je bila izdana na podlagi Temeljnega zakona o razlastitvi za potrebe Ministrstva za narodno obrambo FLRJ. Iz razlastitvene odločbe je izhajalo, da se izdaja v zvezi z razlastitvenim aktom Ministrstva za narodno obrambo ... Beograd z dne 10. 10. 1951, pov. br. .... Zadevo je obravnavalo Ministrstvo za okolje, prostor in energijo RS, ki je v pritožbenem postopku z odločbo, št. ... z dne 21. 10. 2003 odpravilo odločbo prvostopnega organa v delu, ki se nanaša na obravnavani parceli in sicer iz razloga, ker dejansko stanje glede statusa zemljišč ob podržavljenju ni bilo nesporno ugotovljeno. Kot napotek prvostopnemu organu je pritožbeni organ navedel, da naj v ponovljenem postopku pridobi dokaze, iz katerih bo razviden namen razlastitve - predvsem razlastitveni akt, ki ga je izdalo Ministrstvo za narodno obrambo ... Beograd dne 10. 10. 1951, pov. br. ..., ter planske akte Občine A., iz katerih bo razvidno, ali sta bili predmetni parceli v času podržavljenja opredeljeni kot gradbeni oziroma ali sta bili namenjeni za gradnjo. Prvostopenjski upravni organ je opravil poizvedbe glede manjkajočih listin na različnih naslovih, vendar željenih podatkov ni uspel pridobiti. Planski akti Občine A. v času podržavljenja namreč še niso obstajali, z razlastitvenim aktom Ministrstva za narodno obrambo pa ne razpolaga noben arhiv. Zaradi razjasnitve dejanskega stanja je prvostopni organ zaslišal priče, ki so vedele povedati, da se je gradnja na predmetnih parcelah začela v letu 1947 (izgradnja konjušnic), ter da je bila leta 1953 zaključena. Sklicuje se na Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije (Uradni list RS, št. 16/92 in 21/92, v nadaljevanju Odlok), ki v 1. členu določa, da ureja način vrednotenja podržavljenih kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč, uporabljenih za gradnjo, ne glede na to, ali jim je bila po podržavljenju spremenjena namembnost. Zemljišča, ki so bila podržavljena kot kmetijska ali gozdna, komunalno niso bila urejena in denacionalizacijski upravičenci k njihovi povečani vrednosti pred podržavljenjem in po njem niso ničesar prispevali. Iz tega razloga so bila kmetijska in gozdna zemljišča, ne glede na pravno podlago podržavljenja, nacionalizirana kot kmetijska ali gozdna, če v načrtih stanovanjske gradnje niso bila predvidena za zazidavo, namembnost pa jim tudi s samim predpisom, ki je bil podlaga za nacionalizacijo, ni bila spremenjena. Drugačen pravni status pa imajo tista zemljišča, ki so bila opredeljena kot stavbna v načrtih stanovanjsko komunalne gradnje oziroma tista, ki jim je namembnost spremenil sam nacionalizacijski predpis. Prvostopni upravni organ je predmetni parceli ocenil kot kmetijski zemljišči na podlagi Odloka, kar je v skladu z določbami Zakona o denacionalizaciji ter tudi z odločbo Ustavnega sodišča, št. U-I-42/93-15 z dne 15. 12. 1994, ki kot podlago vrednotenja zemljišč upošteva njihov status ob podržavljenju in ne kasnejšega statusa. Iz citirane odločbe Ustavnega sodišča izhaja, da je sicer možno, da se določena zemljišča, ki so bila nacionalizirana kot kmetijska oziroma gozdna, v denacionalizacijskem postopku obravnavajo kot stavbna, vendar le v primerih, kadar je njihovo namembnost spremenil sam nacionalizacijski predpis (na primer Zakon o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč) ter glede tistih zemljišč, ki so bila sicer podržavljena kot kmetijska ali gozdna, v planih stanovanjske in komunalne graditve pa so bila ob podržavljenju že opredeljena kot gradbena. Ker v postopku prvostopni upravni organ ni uspel pridobiti listinske dokumentacije, na podlagi katere bi se sporni parceli lahko vrednotili kot gradbeni parceli, je njegova odločitev pravilna, zaradi česar je toženec pritožbo zavrnil kot neutemeljeno.

Tožnica vlaga tožbo zaradi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in napačne uporabe zakona. Navaja, da je bilo z ogledom na kraju samem in z zaslišanjem prič v postopku nedvomno ugotovljeno, da sta bili parc. št. 2296/3 in parc. št. 2280/3, obe k.o. A., delno pozidani že v času okupacije, leta 1947 pa je takratna JLA na parcelah zgradila konjušnice in kasneje tudi kasarno oziroma objekte, ki so služili za namestitev takratne konjeniške enote JLA v A.. Glede na navedeno parceli ob podržavljenju nista več imeli statusa kmetijskih zemljišč, čeprav sta bili kot taki zavedeni v katastru, ki pa v tistem času ni bil urejen in novo nastali objekti niso bili vrisani v obstoječe katastrske mape. Nepravilno je stališče toženca, da se zemljišča, ki so bila nacionalizirana kot kmetijska oziroma gozdna, v denacionalizacijskem postopku obravnavajo kot stavbna le v primeru, če je njihovo namembnost spremenil sam nacionalizacijski predpis. Tožnica tudi ne more biti oškodovana zato, ker akta Ministrstva za narodno obrambo ... Beograd z dne 10. 10. 1951 ni bilo mogoče pridobiti, in ji gre odškodnina po predpisih, ki urejajo odškodnino za komunalno opremljena zemljišča. Namembnost parcelam je bila namreč spremenjena že pred podržavljenjem, kar so izpovedale tudi v postopku zaslišane priče. V tem primeru gre tudi za neenakopravno obravnavanje upravičencev, saj je neposredni sosed tožnice A.A. za svojo nepremičnino dobil odškodnino kot za gradbeno zemljišče. Poudarja, da statusa zemljišč v tem primeru ni mogoče presojati glede na planske akte oziroma predpis o podržavljenju, ker teh predpisov in teh aktov v času podržavljenja ni bilo, nesporno pa je bilo ugotovljeno, da sta bili parceli namenjeni za gradnjo in sta imeli vse elemente stavbnega zemljišča. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo toženca spremeni tako, da se odškodnina za parc. št. 2296/3 v izmeri 14.231 m2 in parc. št. 2280/3 v izmeri 682 m2, obe k.o. A., izplača v obveznicah Slovenske odškodninske družbe po predpisih, ki veljajo za odškodnino za komunalno urejena oziroma za stavbna zemljišča in ne po predpisih, ki veljajo za kmetijska oziroma gozdna zemljišča. Podrejeno predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo toženca odpravi in vrne zadevo tožencu v ponovni postopek.

Toženec v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijan odločbe in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Slovenska odškodninska družba, d.d., kot stranka z interesom v tem upravnem sporu, odgovora na tožbo ni podala.

Zastopnik javnega interesa svoje udeležbe v tem upravnem sporu ni priglasil. Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna določitev statusa nepremičnin ob podržavljenju, ki predstavlja podlago za določitev odškodnine po 44. členu Zakona o denacionalizaciji (ZDen, Uradni list RS, št. 27/91-I-18/05 - OdlUS), po katerem se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob upoštevanju njegove sedanje vrednosti (1. odstavek). Tožnica je tekom postopka zatrjevala (kar zatrjuje tudi v tožbi), da sta bili podržavljeni parceli že v času podržavljenja pozidani s stavbami ter zato stavbni zemljišči. Med strankami ni sporno, da sta bili predmetni parceli tožnici podržavljeni z odločbo Okrajne razlastitvene komisije OLO B., št. ... 7. 5. 1952 na podlagi Temeljnega zakona o razlastitvi, sporno pa tudi ni, da sta bili parceli tedaj v zemljiškem katastru zavedeni kot kmetijski zemljišči (travnik in njiva). Vendar pa je bilo v postopku tudi ugotovljeno, da so na parc. št. 2296/3 in 2280/3 k.o. A. v času podržavljenja stali vojaški objekti, kar so potrdile priče, ki so bile zaslišane na glavni obravnavi z dne 23. 12. 2003 (B.B., C.C., D.D., E.E.), da naj bi šlo za stavbni zemljišči pa izkazujejo tudi podatki o komunalni opremljenosti zemljišč v času podržavljenja (potrdilo Komunale A. z dne 11. 1. 2002 in Elektra C. z dne 21. 1. 2002). V zvezi s povedanim sodišče pritrjuje tožbenim ugovorom, da dejstvo, da plani stanovanjske in komunalne graditve v času podržavljenja za območje Občine A. niso obstajali, ter da v arhivskih podatkih ne obstaja razlastitveni akt Ministrstva za narodno obrambo ... Beograd z dne 10 10. 1951, ne more biti zadostna podlaga za odločitev toženca, da sta bili parceli v času podržavljenja dejansko kmetijski zemljišči. Kakšno zemljišče je bilo podržavljeno (kmetijsko ali stavbno), je v postopku denacionalizacije dejansko vprašanje, pri dokazovanju statusa zemljišč pa mora upravni organ upoštevati tudi vse razpoložljive dokaze, ki tak status dokazujejo.

Tožnica je že v pritožbi uveljavljala, da je bilo v postopku na podlagi izvedenih dokazov ugotovljeno, da je sporni parceli že v času druge svetovne vojne uporabljala italijanska vojska, v letu 1947 pa je JLA na njih začela graditi vojaške objekte, ki so bili v času izdaje razlastitvene odločbe že zgrajeni. Opozarjala je tudi, da je bila za nepremičnino iz istega vojaškega kompleksa v postopku denacionalizacije priznana odškodnina razlaščencu A.A. kot za gradbeno parcelo. Sodišče ugotavlja, da se toženec v izpodbijani odločbi do pritožbenih navedb tožnice ni opredelil (kršitev določbe 2. odstavka 245. člena ZUP/86), po presoji sodišča pa je tudi v nasprotju s podatki v upravnih spisih zaključil, da sta bili sporni parceli v času podržavljenja kmetijski zemljišči. Toženec bo moral v ponovljenem postopku (v kolikor ne bo zadeve ob reševanju pritožbe tožnice odstopil prvostopnemu organu) ugotoviti, kakšno je bilo stanje parcel v času podržavljenja, ter se opredeliti do dokazov, ki so bili v postopku že izvedeni, ki pa jih v izpodbijani odločbi ni ocenil. Od tožnice bo moral zahtevati (kajti na njej je dokazno breme), da dostavi še dodatne dokaze (npr. fotografske posnetke spornega območja v času podržavljenja in druge razpoložljive zgodovinske podatke), na podlagi katerih bo mogoče ugotoviti dejanski status podržavljenih parcel. Sodišče je tožbi ugodilo in odločbo toženke odpravilo na podlagi 2. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo akta, ne more rešiti spora, ker so dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena. Zadevo je na podlagi 3. odstavka in v smislu 4. odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo tožencu v ponoven postopek.

Določbe ZUS-1 je sodišče v tem postopku uporabilo v skladu z 2. odstavkom 105. člena tega zakona.