Jedro

Za osebo, ki je odgovorna za varnost in zdravje pri delu na gradbiščih je šteti tudi tistega obrtnika kateri s svojim delavcem še ni sklenil veljavne pogodbe o delu, če je ta v času, ko je prišlo do delovne nezgode v kateri se je hudo telesno poškodoval na delovišču za obrtnika delal.

Izrek

Pritožba obdolženega D. O. po zagovorniku se z a v r n e kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi D.O. je dolžan plačati 100.000,00 SIT povprečnine.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je bil obdolženi D. O. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti pri delu po čl. 208/IV, III in II KZ. Izrečena mu je bila pogojna obsodba z določeno kaznijo šestih mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Obdolženi O.je bil, po določilu čl. 95/I Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obsojen še na povrnitev doslej znanih stroškov kazenskega postopka v višini 3.320,00 SIT in plačilo povprečnine, odmerjene v višini 40.000,00 SIT. Z isto sodbo je bil, v njenem izreku pod točko II, obdolženi D.T., po določilu čl. 358 točka 3 ZKP oproščen storitve istega kaznivega dejanja s tem,da je bilo zanj odločeno, da po čl. 96/I ZKP, obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke II. odst. 92. čl. ZKP, njegovi potrebni stroški in potrebni stroški z nagrado njegovega zagovornika, proračun.

Proti obsodilnemu delu sodbe se je pritožil obdolženi D.O. po zagovorniku zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa tudi odločb o kazenski sankciji in stroških kazenskega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni ter obdolženega O. oprosti storitve kaznivega dejanja, ki se mu očita, podredno pa še, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba obdolženega D.O. po zagovorniku ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ni moglo slediti pritožniku, ko ta v vloženi pritožbi trdi, da je sodišče prve stopnje v nasprotju z izvedenimi dokazi napačno ugotovilo kazensko odgovornost obdolženega O. za obravnavano delovno nezgodo, z v postopku pravilno ugotovljenimi, za oškodovanca hudimi posledicami. Pravilno in v celoti skladno zagovoru obeh obdolžencev, izpovedbam zaslišanih prič in v spisu se nahajajoči listinski dokumentaciji je namreč spoznanje sodišča prve stopnje, da je obvezo prestavitve v izreku izpodbijane sodbe navedenega objekta od S. s sklenjeno pogodbo sprejel D.T. v okviru svoje takratne registrirane dejavnosti. Za razsojo te zadeve je prav vseeno kakšna je vsebina te pogodbe, kot to trdi sodišče prve stopnje in jo dejansko ni bilo potrebno vpogledati. Neizpodbitno je namreč dokazano, da je rušenje objekta D.T.kasneje prepustil obdolženemu D.O. v okviru njegove takratne registrirane dejavnosti, kar pomeni, da ne on, še manj pa S. nista bila dolžna poskrbeti za organizacijo varnega dela, kot to sedaj skuša prikazati pritožnik. To še zlasti, ker med njima ni bila sklenjena pogodba, ki bi vsebovala morebitno takšno določbo, teh pa ni tudi v naročilnici številka 10/94, katera nosi datum 30. 6. 1994. Vsaj tej bi to moralo biti pripisano, če bi D.T. res prevzel navedene obveznosti, zlasti, če je bila res pisana šele kasneje, po nezgodi,saj bi obdolženi O. pri tem vsekakor vztrajal. Pa ne le, da se to ni zgodilo, česa takšnega ne trdi niti sedaj. Z deli pa je pričel, sicer do obravnavane delovne nezgode dne 5. 7. 1994 ne bi prišlo. Prav to pa dokončno potrjuje pravilnost zaključka izpodbijane sodbe, da je prav vseeno, kdaj je navedena naročilnica bila dejansko izpolnjena.

Zaradi doslej povedanega je bil obdolženi O. tisti, ki je bil dolžan organizirati prevzeto delo, kar potrjuje nadaljnje dejstvo, da je za pomoč pri delu nagovoril oškodovanca, s katerim se glede tega ni pogovarjal ne D.T., kot tudi ne kdo drug iz S.. V zvezi z njim je potrebno sicer pritrditi, da med obdolženim O. kot delodajalcem in M.D., v času opravljanja del formalno še ni bila sklenjena pogodba o delu, je pa po zatrjevanju obdolženca samega že obstajala, le da še ni bila podpisana po oškodovancu. Tudi to za presojo ni odločilno.

Prav ima namreč pritožnik, da so določila člena 9 takrat veljavne Kolektivne pogodbe o delovnih razmerjih med delavci in zasebnimi obrtniki jasna, saj določajo, da delovno razmerje med delavci in obrtniki nastane z nastopom dela, to je dnem, ko je delavec začel delati. M.D. je dne 5. 7. 1994 pri obdolžencu kot obrtniku delal, kar pomeni, da je bil ta v smislu določil čl. 71 navedene pogodbe zanj dolžan poskrbeti tudi z vidika varstva pri delu, torej ga je šteti za odgovorno osebo v smislu določil člena 208/II KZ. Še več, takšna njegova obveznost bi bila podana že v primeru, če med njima ne bi šlo za sklenitev delovnega razmerja, ampak zgolj za opravljene prakse učenca ali študenta, kar se sicer ne zatrjuje (čl. 71/II navedene kolektivne pogodbe). Te svoje obveznosti do svojega delavca, pa tudi drugih, ki so se na delovišču nahajali, obdolženi O. ni izpolnil, česar v bistvu niti sam izrecno ne negira. Del dejansko ni organiziral tako, kot to določata člena 119/II in I ter 118/II Pravilnika o varstvu pri gradbenih delih, katera je, po lastnih zatrjevanjih sicer poznal. Navedena opustitev je obdolžencu dokazana tako, kot je to navedlo v obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje, k čemer je dodati le-to, da obdolženca ne more opravičiti okoliščina, da bi naj oškodovanec sam pustil varnostni pas v avtomobilu, kot to trdi v pritožbi. Tudi, če bi bilo to res, ga namreč obdolženec, kateri je tudi sam takrat na delovišču delal, ne bi smel pustiti na objekt. O vsem navedenem je sodišče prve stopnje podalo jasne razloge v obrazložitvi izpodbijane sodbe, kar pomeni, da ne drži pritožbena trditev, da je zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke I. odst. čl. 371 ZKP, tudi ne zato, ker ti, kar je že bilo povedano, temeljijo na pravilni oceni v postopku izvedenih dokazov. Ob razsoji pa je tudi pravilno uporabilo kazenski zakon, ko je obdolženca spoznalo za krivega storitve očitanega mu kaznivega dejanja.

V zvezi s pritožbo je pritožbeno sodišče preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje še v odločbi o kazenski sankciji. Ugotovilo je, da je obdolžencu izrečena pogojna obsodba v celoti primerna in ni videti potrebe po njeni spremembi v njegovo korist. Pravilno so bili odmerjeni tudi stroški kazenskega postopka, katere je dolžan plačati obdolženec, zlasti, ker pritožnik v pritožbi ne navaja, zakaj bi bili ti odmerjeni nepravilno.

Ker tudi uradni preizkus izpodbijane sodbe ni pokazal nepravilnosti, je bilo potrebno pritožbo obdolženega O. po zagovorniku zavrniti kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrditi.

Obdolženi s pritožbo ni uspel zato mora plačati povprečnino. Njena višina je odmerjena skladno z dobo trajanja in zamotanostjo pritožbenega postopka pa tudi premoženjskimi in pridobitnimi sposobnostmi obdolženca, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje.