Jedro

O ugovoru, da dolžnik ni insolventen, je treba odločiti s stopnjo prepričanja. Takšen dokazni standard pa je tudi v postopku prisilne poravnave mogoče doseči, kljub izrazitemu načelu hitrosti postopka, saj mora biti tudi v ugovornem postopku, ki teče znotraj postopka prisilne poravnave, zagotovljeno načelo kontradiktornosti kot izraz pravice do izjavljanja in udeležencem zagotovljena vsa procesna jamstva za uresničitev pravice do enakega varstva pravic.

Namen postopka prisilne poravnave je insolventnemu dolžniku omogočiti, da z izvedbo ustreznih ukrepov prestrukturiranja odpravi vzroke svoje insolventnosti in znova postane kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben. Takšen namen pa bi bil s prekinitvijo postopka do pravnomočne odločitve v pravdni zadevi povsem izvotljen, pa čeprav je sporno, ali je dolžnik sploh insolventen.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek prisilne poravnave nad dolžnikom, ki se vodi pred Okrožnim sodiščem v Celju pod opr. št. St 000/2020, prekinilo z dnem 4. 10. 2022 do pravnomočne odločitve v postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru opr. št. I Pg 607/2020. 2. Upnica Družba za upravljanje terjatev bank, d. d. (v nadaljevanju DUTB) ter dolžnik sta proti sklepu pravočasno vložila pritožbi iz vseh pritožbenih razlogov. Upnica pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter odloči, da se postopek prisilne poravnave nadaljuje brez prekinitve. Dolžnik pa pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da zavrne predlog delničarja za prekinitev postopka prisilne poravnave.

3. Delničar A., d. o. o. (v nadaljevanju A.) je na pritožbi odgovoril. 4. Pritožbi sta utemeljeni.

5. Pritožbeno sodišče bo na pritožbene navedbe, ki so v bistvenem identične, odgovarjalo s skupnimi odgovori, na ostale pa posebej.

6. Sodišče prve stopnje se je v ponovljenem postopku, po tem, ko je pritožbeno sodišče razveljavilo sklep z dne 2. 10. 2021, s katerim je sodišče prve stopnje postopek prisilne poravnave nad dolžnikom prekinilo do pravnomočne odločitve v postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru I Pg 607/2020,1 ukvarjalo z vprašanjem, ali velja, kar trdi DUTB, da bi bil dolžnik insolventen, četudi se ne upoštevajo terjatve, o katerih teče ta pravda. V ta namen je postavilo izvedenca, ki je ugotovil, da v kolikor se upoštevajo le terjatve iz naslova kreditnih pogodb DUTB, dolžnik ni dolgoročno plačilno nesposoben. V zvezi z dolžnikovo trajnejšo nelikvidnostjo pa je ugotovil, da bi lahko dolžnik, upoštevaje le terjatve DUTB iz naslova kreditnih pogodb v višini 2.083.745,00 EUR, te nadomestil z drugimi viri (posojili drugih bank) ter je (bi bil) posledično na dan 17. 9. 2020 solventen. Navedel je, da pri tej trditvi ne gre za sposobnost dolžnika za odplačila posojila iz (bilančnih) virov sredstev za odplačilo posojil, ampak za sposobnost najetja posojila pri drugi banki, s katerim bi se refinanciralo posojilo do DUTB, pa tudi pridobilo posojilne vire za nujne investicije. Poudaril je, da je naveden odgovor hipotetičen, saj je pri dejanskih razgovorih s poslovnimi bankami o najemu/ refinanciranju posojil še zlasti pomembno dejansko finančno stanje družbe kot izhaja iz zadnjih revidiranih računovodskih izkazov družbe in tekočih računovodskih izkazov družbe. Finančni položaj družbe oziroma sposobnost najetja/nadomestitve posojil, kot izhaja iz revidiranih računovodskih izkazov za poslovno leto 2019, še posebej pa za leto 2020, pa po mnenju izvedenca znatno zmanjšuje možnost najetja kreditov za nadomestitev posojil in (nujne) investicije družbe. Pri tem je izvedenec omenil še pomembno pomanjkljivost oziroma nerazkritje/neknjiženje danih poroštev po ti. subrogaciji v letnih poročilih/ računovodskih izkazih družbe do vključno leta 2019, bodisi v zunajbilančni evidenci ali med rezervacijami, odvisno od vsakoletne presoje možnosti (verjetnosti unovčenja poroštev). Možnost nadomestitve prejetega posojila od DUTB bi bila po mnenju izvedenca tako mogoča le ob finančnem položaju družbe in revidiranih računovodskih izkazih družbe, ki ne vključuje obveznosti iz subrogacije in iz danih poroštev.

7. Sodišče prve stopnje je glede na takšne ugotovitve izvedenca glede dolžnikove trajnejše (ne)likvidnosti in glede na to, da dolžnikove dolgoročne plačilne nesposobnosti, v kolikor se upoštevajo le terjatve iz naslova kreditnih pogodb DUTB, ni ugotovil, pravilno zaključilo, da veljavnost poroštvenih pogodb in subrogacij predstavlja predhodno vprašanje za odločitev o ugovoru A., ki je bil podan iz razloga po 1. točki 172. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP). Sporno je namreč bilo tudi, ali so terjatve DUTB iz naslova kreditnih pogodb v višini 2.083.745,00 EUR zapadle glede na trditve A. o neutemeljenosti odstopa od MRA in njegovi neveljavnosti. Prav te terjatve pa je izvedenec upošteval pri ugotovitvi, da zapadle obveznosti dolžnika iz naslova kreditov na dan 17. 9. 2020 presegajo 20% vseh obveznosti dolžnika iz zadnjega objavljenega letnega poročila. Zato se na ugotovitev izvedenca, da je dolžnik po zakonskem kriteriju iz prve alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP trajneje nelikviden, utemeljeno ni oprlo.

8. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju, ko je odločalo o tem, ali bo postopek prisilne poravnave prekinilo do pravnomočne odločitve pravdnega sodišča o veljavnosti spornih poroštvenih pogodb in subrogacijskih terjatev zavzelo pravilno izhodiščno stališče, da mora pri odločitvi o prekinitvi postopka prednostno zasledovati načela, ki veljajo v postopkih zaradi insolventnosti, to so načelo enakega obravnavanja upnikov, načelo zagotavljanja najboljših pogojev za plačilo upnikov in načelo hitrosti postopka ter da mora glede na izjemno poudarjeno načelo hitrosti postopka iz 48. člena ZFPPIPP določbe ZPP glede prekinitve postopka uporabiti le izjemoma. Zmotno pa je ocenilo, da je v okoliščinah danega primera prekinitev postopka prisilne poravnave do pravnomočne odločitve pravdnega sodišča utemeljena. Kot bistvene razloge za svojo odločitev je navedlo: - da ima potrjena prisilna poravnava tako za dolžnika kot za upnika delničarja daljnosežne in nereverzibilne posledice, zato mora sodišče o obstoju relevantnih dejstev sklepati z dokaznim standardom prepričanja, ki pa ga insolvenčno sodišče glede na izpostavljeno načelo hitrosti postopka in prekluzij v insolvenčnih postopkih ne more zagotoviti; - da bi ugovorni postopek zoper vodenje prisilne poravnave zaradi števila, obsežnosti vlog, navedb in dokaznih predlogov (postavitev izvedenca, zaslišanje prič …) postal tako obsežen, da bi se približal pravdnemu postopku; - da z vidika dolžnika prekinitev postopka ne bi imela posledic v smislu nezmožnosti delovanja, poslovanja podjetja, saj ta lahko opravlja redne posle v zvezi z opravljanjem svoje dejavnosti in poravnavanjem svojih obveznosti; - da upnik DUTB zaradi prekinitve postopka prisilne poravnave ne trpi nobenih večjih posledic, da je edini ločitveni upnik dolžnika in ima največji delež navadnih terjatev finančnih upnikov, na katere naj bi predlagana prisilna poravnava učinkovala, nanj pa je sodišče preneslo tudi pooblastila za vodenje poslov dolžnika; - da se lahko izkaže, da so poroštva nična, posledic postopka prisilne poravnave, ki bi za delničarja A. pomenila razlastitev, pa ne bi bilo več mogoče odpraviti; - da bi potrjena prisilna poravnava sicer dolžnika razbremenila finančnih težav, vendar bi tudi uspeh delničarja v pravdnem postopku ob morebitni ugotovitvi ničnosti poroštvenih obveznosti in subrogacijskih pogodb dolžnika razbremenil obveznosti in ga postavil v položaj likvidnega podjetja; - da bo v zvezi z ugovorom A., da dolžnik ni insolventen, potrebno ugotavljati lastniško povezavo podjetij, neposreden vpliv lastniške strukture na sklenitev poroštev, nedobrovernost bank, ustreznost listin itd., za kar bo potrebno zaslišati udeležence pri takratnem poslovanju, angažirati izvedenca finančne stroke in odgovoriti na zapletena pravna vprašanja, ter da kljub vezanosti na načelo hitrosti postopka stečajno sodišče zaradi obsežnosti zadeve ne bo moglo postopati hitreje, kot bo to storilo pravdno sodišče, če naj bo zagotovljena zakonitost in pravilnost sodnega varstva, pri čemer rešitev predhodnega vprašanja znotraj postopka prisilne poravnave nima splošne veljave, temveč bo veljala le v insolvenčnem postopku, na drugi strani pa ima pravnomočna odločitev v matičnem postopku značaj razsojene zadeve; - da je matično sodišče v zgoraj navedeni pravdni zadevi po dveh preloženih narokih dne 1. 12. 2021 izvedlo prvi narok za glavno obravnavo, tistega dne pa je tožeča stranka svoj zahtevek še razširila, kar je povzročilo prilive novih pripravljalnih vlog ter da upoštevaje zahtevnost in obsežnost zadeve ni za pričakovati, da bi insolvenčno sodišče ob tako kompleksni zadevi in ob tako izraženi odsotnosti pripravljenosti strank za pogajanja, ugovorni postopek rešilo prej kot matično sodišče. 9. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je o ugovoru A., da dolžnik ni insolventen, treba odločiti s stopnjo prepričanja. Takšen dokazni standard pa je tudi v postopku prisilne poravnave mogoče doseči, kljub izrazitemu načelu hitrosti postopka, saj mora biti tudi v ugovornem postopku, ki teče znotraj postopka prisilne poravnave, zagotovljeno načelo kontradiktornosti kot izraz pravice do izjavljanja in udeležencem zagotovljena vsa procesna jamstva za uresničitev pravice do enakega varstva pravic. Sodišče prve stopnje je tudi samo navedlo, da bi bilo v ugovornem postopku strankam zagotovljeno zakonito in pošteno sojenje, kot bo zagotovljeno v matičnem postopku. Vendar pa je zmotno ocenilo, da z vidika smotrnosti in ekonomičnosti postopka ni smiselno, da v zvezi z identičnim zahtevkom tečeta dva tako obsežna postopka. Pritožnika namreč utemeljeno izpostavljata, da se v pravdnem postopku dokazni postopek še niti izvajati ni začel, kar izhaja tudi iz ugotovitev sodišča prve stopnje in iz spisovnega gradiva. V postopku prisilne poravnave je izrazito poudarjeno načelo hitrosti postopka, ki se izraža s prekluzivnimi in nepodaljšljivimi roki za procesna dejanja dolžnika in upnikov ter s kratkimi roki za odločanje sodišča v posameznih zadevah v tem postopku, kot je to pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. Namen postopka prisilne poravnave je namreč insolventnemu dolžniku omogočiti, da z izvedbo ustreznih ukrepov prestrukturiranja odpravi vzroke svoje insolventnosti in znova postane kratkoročno in dolgoročno plačilno sposoben. Takšen namen pa bi bil s prekinitvijo postopka do pravnomočne odločitve v zgoraj navedeni pravdni zadevi povsem izvotljen, pa čeprav je sporno, ali je dolžnik sploh insolventen. Dolžnik utemeljeno izpostavlja, da postopek prisilne poravnave bistveno otežuje poslovanje dolžnika tako z obstoječimi kooperanti kot tudi z najpomembnejšimi kupci, da dokler teče postopek prisilne poravnave, ne more črpati odobrenih nepovratnih sredstev, da se ne more prijaviti na razpise ter da ne more izvesti nujno potrebnih investicij v povečanje proizvodnih kapacitet. 10. Reševanje predhodnega vprašanja sodišče prepusti matičnemu postopku zlasti takrat, ko bo pričakovati, da bo zadeva tam kmalu rešena. Iz ugotovljenega stanja zgoraj navedene pravdne zadeve pa česa takšnega ni mogoče zaključiti, niti ne, da bi jo pravdno sodišče obravnavalo kot nujno.

11. Zgoraj navedene ugotovitve zato narekujejo sodišču prve stopnje, da samo odloči o veljavnosti poroštvenih pogodb in subrogacijskih terjatev kot o predhodnem vprašanju.

12. Pritožbeno sodišče je glede na navedeno pritožbama ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnje postopanje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

1 V tem postopku se ugotavlja ničnost sklenjenih poroštvenih pogodb in subrogacijskih terjatev, iz katerih izvirajo terjatve DUTB.