Jedro

Objektivne informacije o stanju v Srbiji in Črni gori, ki so pravzaprav splošno znana dejstva, kažejo na to, da opisano ravnanje (zaničevanje in določene oblike diskriminacije) pripadnikov srbskega naroda do obeh tožnikov kot pripadnikov romske narodnosti, ne dosega kriterijev preganjanja, ki po ustaljeni upravno-sodni praksi pomeni trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države, pri čemer obstaja nenehno trpinčenje oziroma mučenje, s katerim so državne oblasti seznanjene, pa ga ne preprečijo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožbo tožečih strank proti odločbi tožene stranke z dne 9.8.2005 (1. točka izreka sodbe in sklepa), s sklepom pa je tožeči stranki oprostilo plačila sodnih taks (2. točka izreka sodbe in sklepa). Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila prošnji tožečih strank za priznanje azila v Republiki Sloveniji (1. točka izreka) in odločila, da morata v roku treh dni od pravnomočno končanega azilnega postopka zapustiti Republiko Slovenijo (2. točka izreka).

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbe 2. in 3. odstavka 1. člena, 4. odstavka 24. člena, 3. odstavka 29. člena in na določbi 1. in 2. odstavka 35. člena Zakona o azilu (ZAzil UPB 1, št. 134/2003). V obravnavanem primeru je predmet spora odločba o zavrnitvi prošnje za azil, ki jo je tožena stranka izdala na podlagi 1. alineje 1. odstavka 35. člena ZAzil, po izvedenem upravnem postopku, v katerem je bila tožnica zaslišana dne 9.11.2004, dne 10.11.2004 pa je bil zaslišan tudi tožnik. Tožena stranka si je pridobila in vpogledala številne aktualne informacije o objektivnem stanju v izvorni državi tožečih strank (Poročilo Notranjega ministrstva Velike Britanije o Srbiji in Črni gori iz aprila 2005, Poročilo ameriškega zunanjega ministrstva o Srbiji in Črni gori iz februarja 2005, Poročilo Helsinškega odbora za človekove pravice v Srbiji o narodnih manjšinah v Srbiji iz oktobra 2004, Uradni zaznamek Informacijsko - dokumentacijskega centra Sektorja za azil z dne 24.5.2005, Zakon o pravicah in svoboščinah narodnostnih manjšin, objavljen v Uradnem listu SRJ, št. 11/2002, članek: "Čisto na robu obupa," objavljen v častniku Delo z dne 19.3.2005). Na podlagi teh je tožena stranka sklepala, da tožečima strankama v izvorni državi ne grozi preganjanje takšne vrste in intenzivnosti, ki se je v azilnem pravu in praksi uveljavilo kot pravni standard, ki je lahko podlaga za priznanje azila oziroma statusa begunca in s tem povezanih pravic iz razlogov, ki jih določa Ženevska konvencija. Povzeti pa so tudi z določbo 2. odstavka 1. člena ZAzil, in sicer zaradi rase, narodnosti, verske pripadnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini. Tožeči stranki tako po mnenju sodišča prve stopnje ne izpolnjujeta pogojev za priznanje azila, določenih v 2. odstavku 1. člena ZAzil, niti pogojev, ki so določeni v 3. odstavku 1. člena ZAzil za priznanje azila iz humanitarnih razlogov. Po mmenju sodišča prve stopnje je tožena stranka svoje preudarke v obrazložitvi s tožbo izpodbijane odločbe vsebinsko pravilno povezala z navedbami tožečih strank, njunih prošnjah za azil in izjavah na ustnih zaslišanjih ter z relevantnimi informacijami o objektivnem stanju v izvorni državi (Srbiji in Črni gori), kot jih je pravilno povzela po predhodno navedenih poročilih v skladu z dokaznimi standardi oziroma dokaznim bremenom, ki je v azilnih zadevah deljeno. Pri čemer je na strani prosilcev za azil dolžnost, da sami navedejo vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo njihov strah pred preganjanjem in do konca zaslišanja navedejo vsa dejstva in predložijo vse razpoložljive dokaze, ki so potrebni za odločanje o prošnji. Sodišče prve stopnje se z razlogi tožene stranke popolnoma strinja in jih zato na tem mestu ne ponavlja (2. odstavek 67. člena ZUS), glede tožbenih navedb tožečih strank pa še dodaja: Tožeči stranki neutemeljeno grajata izpodbijano odločbo z navedbo, naj bi tožena stranka njuni prošnji za azil zavrnila kot očitno neutemeljeni (2. odstavek 35. člena ZAzil), saj je tožena stranka v izpodbijani odločbi pravilno navedla pravno podlago svoje odločitve, in sicer 1. alineo, 1. odstavka 35. člena ZAzil, po kateri tožena stranka kot pristojni organ zavrne prošnjo za azil kot neutemeljeno, če v (rednem) postopku ugotovi, da prosilec za azil ne izpolnjuje pogojev za azil in priznanje statusa begunca po 2. ali 3. odstavku 1. člena ZAzil. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno sklepala, ob upoštevanju razlogov tožečih strank za zapustitev njune izvorne države, da jima v izvorni državi ne grozi preganjanje, glede na način in intenzivnost preganjanja, kot sta ju navedli tožeči stranki. Pri tem se je tožena stranka, glede na njune navedbe, pri svojem sklepanju oprla na podatke verodostojnih in aktualnih virov, ki jih v svoji obrazložitvi povzema in navaja, tožeči stranki pa uporabljenih virov v tožbi ne izpodbijata. Po mnenju sodišča prve stopnje je tožena stranka v svoji obrazložitvi izčrpno navedla razloge za sklepanje, zakaj šteje, da v obravnavanem primeru niso podani razlogi za priznanje azila niti po 2. niti po 3. odstavku 1. člena ZAzil, v svoji obrazložitvi pa je navedla tudi, zakaj šteje, da tožečima strankama v izvorni državi ne grozi preganjanje oziroma da so njune izjave o preganjanju objektivno neutemeljene oziroma da za subjektivni občutek strahu tožnikov ni objektivne podlage. Po presoji sodišča prve stopnje je tožena stranka pravilno upoštevala vse podatke, razloge in okoliščine, ki sta jih navedli tožeči stranki in o njunih prošnjah za azil in priznanje statusa begunca pravilno odločila. Odločitev tožene stranke, da morata tožeči stranki zapustiti Republiko Slovenijo v danem roku po pravnomočno končanem azilnem postopku, pa po presoji sodišča prve stopnje ima oporo v določbi 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil, zato pri tem ne gre za kršitev pravila o nevračanju (non - refoulement). Kot neutemeljen pa sodišče prve stopnje zavrača tožbeni ugovor o bistvenih kršitvah določb postopka v upravnem sporu, saj jih tožeči stranki le posplošeno zatrjujeta, vendar jih niti ne konkretizirata in ne obrazložita, v čem naj bi bile zatrjevane bistvene kršitve določb postopka, sodišče prve stopnje pa takšnih kršitev tudi ni našlo.

V pritožbi zoper izpodbijano sodbo tožeči stranki ponavljata tožbene navedbe in še dodajata: Tožena stranka dokaznega postopka ni izpeljala v celoti. Tožena stranka ni izvedla nobenega dokaznega sklepa, ampak je zgolj subjektivno navedla, da v konkretnem primeru ni moč govoriti o individualni ogroženosti njiju in preuranjeno sklepala, da sta njuni prošnji za azil neutemeljeni. Objektivne okoliščine, v katerih se nahajata, vsekakor niso takšne, da bi se mogla, brez škode za fizično in psihično integriteto, vrniti v izvorno državo. Tudi v primeru, če bi bila vrnitev v izvorno okolje sicer varna, glede na okoliščine, v katerih se nahajata, za njiju osebno takšna vrnitev ni varna oziroma je utemeljena določba 3. člena EKČP, ki varuje osebo pred vračanjem v državo, kjer obstoji realna možnost, da bo izpostavljena nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju. Ta pravica je absolutna in je države ne morejo omejiti (EKČP se nanaša na vse osebe, ki se nahajajo na ozemlju države podpisnice, država pa mora v EKČP zagotovljene pravice in svoboščine omogočiti vsakomur, ki se nahaja na njenem ozemlju). Njuna vrnitev v izvorno državo bi, v skladu s pojasnjenim, glede na objektivne okoliščine, v katerih se nahajata, pomenila resno grožnjo njuni osebni varnosti, kar pomeni kršitev temeljnih človekovih pravic - načela nevračanja (non - refoulement). Predlagata, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi, razveljavi izpodbijano sodbo in jo tako spremeni, da ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo tožene stranke, ki naj ugodi njunima prošnjama in jima prizna azil v Republiki Sloveniji; podrejeno pa naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tožbo in za zavrnitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Sodišče prve stopnje je v obravnavanem primeru uporabilo pravilno materialno pravo, in sicer določbi 2. in 3. odstavka 1. člena ZAzil, ki določata pogoje za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Po teh določbah ZAzil je za presojo, ali so podani pogoji za priznanje azila, pravno pomembno, ali je podan utemeljen strah pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določenemu političnemu prepričanju, v smislu razlogov Ženevske konvencije oziroma utemeljen strah pred mučenjem ali drugačnim nečloveškim ravnanjem ali kaznovanjem v primeru vrnitve prosilca v izvorno državo v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spremenjene in dopolnjene s protokoli, v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne ureja. Pravilno je bila uporabljena tudi določba 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil, po kateri organ, ko prošnjo za azil kot neutemeljeno zavrne, določi tudi rok, v katerem mora prosilec za azil zapustiti Republiko Slovenijo.

Pridobitev azila temelji predvsem na oceni dogodkov, ki so prosilca za azil prisilili, da je zapustil izvorno državo, njegova subjektivna ogroženost pa se lahko ugotavlja le na podlagi izjav, ki jih poda v prošnji za azil in na zaslišanju, v povezavi z objektivnimi okoliščinami v izvorni državi.

Tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka v postopku pridobila in vpogledala objektivne informacije o stanju v Srbiji in Črni gori, ki so pravzaprav splošno znana dejstva, in ki kažejo na to, da opisano ravnanje, ki izhaja iz virov, ki jih citira tožena stranka in iz izjav, ki sta jih podali tožeči stranki v prošnjah za azil in na zaslišanjih v upravnem postopku, pripadnikov večinskega srbskega naroda do njih kot pripadnikov romske narodnosti, ne dosega kriterijev preganjanja, ki po ustaljeni upravno - sodni praksi pomeni trajno in sistematično kršenje osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države, pri čemer obstaja nenehno trpinčenje oziroma mučenje, s katerim so državne oblasti seznanjene, pa ga ne preprečijo. Tudi pritožbeno sodišče meni, da način in stopnja preganjanja, kot sta ju navedli tožeči stranki, in diskriminacija zaradi tega, ne dosegajo intenzivnosti, da bi tožečima strankama grozilo preganjanje v izvorni državi v smislu definicije Jamesa C. Hathawaya in Direktive EU.

Pritožbeno sodišče pritrjuje presoji sodišča prve stopnje v zvezi z tožbeno navedbo tožečih strank o kršitvi načela nevračanja, ki jo ponavljata v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, da ima odločitev tožene stranke, da morata tožeči stranki zapustiti Republiko Slovenijo v danem roku po pravnomočno končanem azilnem postopku, oporo v določbi 2. alinee 1. odstavka 34. člena ZAzil, zato pri tem ne gre za kršitev načela o nevračanju (non - refoulement). Sicer pa po presoji pritožbenega sodišča tožečima strankama ob vrnitvi v izvorno državo ne grozi preganjanje, zaradi katerega bi bili njuni življenji ali svoboda ogroženi, kot tudi ne, da bi bila izpostavljena mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kazni.

Sicer pa tožeči stranki v pritožbi zoper izpodbijano sodbo ne navajata nobenih novih dejstev in okoliščin, zaradi katerih bi pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo tožečih strank kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.