Jedro

Organ je ob ugotovitvi, da je tožnikova vloga dosegla 36 točk, enako kot zadnja uspešna vloga, vlogi korektno primerjal z uporabo ponderjev. Tožnik ob takem ravnanju ni v drugačnem položaju (ali neenakem položaju) zaradi ponovnega odločanja, kot sam pravi zaradi napake organa pri prvem odločanju. Lahko se seveda špekulira, da bi bila njegova vloga v prvem postopku odobrena, v kolikor primerjana vloga ne bi bila pravilno ocenjena, vendar naveden argument ni argument, s katerim bi bil tožnik lahko uspešen v upravnem sporu. Argument tudi ne izhaja iz načela enakosti pred zakonom (14. člen Ustave). Tožnik bi se v enakem položaju nahajal tudi, kolikor bi si obe vlogi konkurirali v prvem postopku oziroma obe v drugem.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil vlogo tožnika prejeto dne 15. 5. 2019. V obrazložitvi je navedel, da je odločal o vlogi, ki jo je tožnik vložil za dodelitev nepovratnih sredstev za sofinanciranje iz podukrepa Podpora za naložbe v kmetijska gospodarstva, ki so bila razpisana z 11. Javnim razpisom za podukrep 4.1 – Podpora za naložbe v kmetijska gospodarstva za leto 2019, namenjene prilagoditvi kmetijskih gospodarstev na podnebne spremembe (Javni razpis). Sredstva se stranki odobrijo po postopku in pogojih, ki so navedeni v Uredbi o izvajanju ukrepa naložbe v osnovna sredstva in podukrepa podpore za naložbe v gospodarske tehnologije in predelavo, mobilizacijo in trženje gozdarskih proizvodov iz Programa razvoja podeželja Republike Slovenije za obdobje 2014 – 2020 (Uredba) in Javnemu razpisu. V obravnavani zadevi je organ v ponovnem postopku točk0vanja ugotovil, da vloga tožnika dosega 36 točk, kar pa je enako kot zadnja obravnavana vloga, za katero so še zadoščala z Javnim razpisom razpisana sredstva. Zato je v skladu z drugim odstavkom 8. poglavja Javnega razpisa in četrtim odstavkom 93. člena Uredbe število točk ponderiral z merili določenimi v javnem razpisu, tako da je vloga stranke prejela še 8,35 točke, kar pa ni zadostovalo za sofinanciranje, ker je zadnja vloga, ki je bila še odobrena in je prejela 36 točk, prejela po ponderiranju 9,38 točk. 2. Drugostopni organ je pritožbo tožnika zavrnil, zavrnil je tudi njegova stališča, da je bil v neenakopravnem položaju, ker se je o njegovi vlogi odločalo v ponovljenem postopku. Končni rezultat je enak, kot če bi se odločalo s ponderiranjem v prvem postopku. Zavrača zahtevo tožnika, da bi vpogledal v druge odobrene vloge in preveril, ali jih je prvostopni organ pravilno ocenil. 3. Tožnik izpodbija odločbo, ker pri izdaji odločbe materialni predpis ni bil pravilno uporabljen; ker je dejansko stanje ugotovljeno nepopolno ali napačno in ker so podane kršitve postopka. Pred izdajo odločbe z dne 3. 2. 2020 ni bil seznanjen z dejstvom, da sredstev ni dovolj za vse. Prvostopni organ zaradi svoje napake pri uporabi merila Inovacije pred porabo sredstev na Javnem razpisu in pred izdajo izpodbijane odločbe sploh ni izvedla ponderiranja takrat, ko je za to še imela navedeno pravno podlago. Sklicuje se na določbo 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in na pravico do izjave, saj kolikor bi toženka tožnika seznanila z dejstvi, bi ta lahko skladno z drugim odstavkom 82. člena ZUP zahteval vpogled v vloge, ki so bile točkovane z višjim številom točk, predvsem pa v ostale vloge, pri katerih je toženka uporabila postopek ponderiranja. V kolikor bi pri tem vpogledu ugotovil, da so bile vloge napačno točkovane ali narobe ponderirane, bi lahko v skladu z določbo prvega odstavka 43. člena ZUP izkazal svojo pravno korist do stranske udeležbe v postopku s temi vlogami. Vse to bi bilo mogoče v času pred sočasno obravnavo in izdajo odločb (tretja alineja prvega odstavka 51. člena Zakona o kmetijstvu (ZKme-1)) in pred porabo sredstev. Sedaj pa te možnosti nima več in zato je ponderiranje, ko so sredstva porabljena nezakonito, temveč tudi izrazito nasprotuje načelu enakosti pred zakonom. Tožnik pa se v neenakem položaju nahaja samo zaradi napake organa. Kasnejše ponovno odločanje o vlogi stranke po uspešni pritožbi zoper odločbo z dne 3. 2. 2020, predstavlja za tožnika bistveno drugačno dejansko stanje kot pred zaprtjem Javnega razpisa, ko sredstva še niso bila dodeljena in še ni bilo odločeno o nobeni od vlog. Če bi namreč organ vlogo, ki je po ponderiranju dobila 9,38 točk napačno točkoval s premajhnim število točk, kot je to naredil pri tožniku, in bi vlogo tožnika pravilno ocenil, bi tožnik sredstva prejel, zato ker bi bila ocenjena z več točkami kot tista vloga. Do neenakosti lahko pride tudi iz razloga, ker se obravnava v več pritožb in je dodelitev sredstev odvisna od tega, katera pritožba bo obravnavana prej. Točkovanje in ponderiranje je lahko objektivno pošten način določanja vrstnega reda razdelitve sredstev le, kadar se ocenjuje s točkovanjem in ponderiranjem sočasno, ne pa naknadno. Obrazložitev drugostopenjskega organa v ničemer ne pojasnjuje temeljnega očitka, da se točkovanje in ponderiranje ne izvaja sočasno, pač pa laično rečeno v dveh krogih. Drugostopenjska odločba očitka v ničemer ne pojasnjuje in tudi ne izpodbijana prvostopenjska odločba, s čimer je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Predstavlja pa to tudi kršitev ustavne pravice do enakega varstva pravic. Prvostopenjska odločba je bila izdana v ponovnem postopku, organ je prišel do drugačnih zaključkov kot pri prvi obravnavi, pri tem pa stranki ni dal možnosti izjasniti se o dejstvih odločilnih za njeno odločitev. Tožnik tudi ni imel možnost vpogledati v vlogo, ki je tudi pridobila 36 točk in s ponderiranjem dosegla več točk. S tem mu je bilo onemogočeno sodelovanje v postopku. Uporabo ponderja je možno razumeti šele po vpogledu v izpodbijano odločbo. Zgrešena so navajanja, da tožnik ne izkazuje pravnega interesa za vpogled v odločbo, ki je s ponderiranjem pridobila 9,38 točk. Toženka si arbitrarno dovoljuje odločanje na podlagi tajnih dokazov, ki jih strankam ne razkrije in odklanja pravico, da bi se s takšnimi dokazi seznanile. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe in zahteva povrnitev stroškov postopka.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Predmet upravnega spora je odločba, s katero je organ zavrnil tožnikovo vlogo, ki jo je vložil na podlagi 11. Javnega razpisa za dodelitev nepovratnih sredstev v njegovo naložbo.

7. Ni sporno, da je tožnikova vloga v ponovnem postopku odločanja prejela 36 točk (prej 32), kar je enako kot zadnja odobrena vloga. V tej procesni situaciji je organ, da bi ugotovil, ali je tudi tožnikova vloga upravičena do dodelitve sredstev, uporabil merila (ponderje), določene v 8. poglavju Javnega razpisa. Na podlagi primerjave višine prejetih točk na podlagi ponderiranja, tožnikova vloga ni presegla 9,38 točk (prejel je 8,35 točke), ki jih je dosegla zadnja odobrena vloga, zato je vlogo tožnika zavrnil. 8. Tožnik uvodoma nerelevantno za odločanje v zadevi ugovarja, da pred izdajo odločbe z dne 3. 2. 2020 (odločba iz postopka prvega odločanja), ni bil seznanjen z dejstvom, da ni dovolj sredstev za vse vloge. Ugovarja, da organ zaradi napake pri uporabi merila Inovacije, pred porabo sredstev in pred izdajo odločbe z dne 3. 2. 2020, ni izvedel ponderiranja in izpostavlja več procesnih kršitev določb ZUP iz prvega postopka, ki naj bi vplivale na odločitev v izpodbijani zadevi.

9. Postopek javnega razpisa za (so)financiranje iz javnih sredstev je poseben konkurenčni postopek, v katerem sodelujejo kandidati, katerih interesi si zaradi omejenosti finančnih sredstev nasprotujejo. Zato po ustaljeni sodni praksi odločanje o dodelitvi javnih sredstev na podlagi javnih razpisov, nima značaja upravne zadeve po 2. členu ZUP, temveč gre za odločanje o drugi javnopravni stvari v smislu 4. člena ZUP, pravila upravnega postopka pa se uporabljajo zgolj smiselno, če ta področja niso urejena s posebnim postopkom. Določbe ZUP se zato uporabijo le, če in kolikor je to glede na konkreten postopek mogoče in smotrno. Velika količina vlog narekuje, da se v teh postopkih praviloma vodi skrajšani ugotovitveni postopek (144. člen ZUP), v katerem se strokovna presoja izpolnjevanja pogojev opravlja zgolj na podlagi vlog prijaviteljev. V skrajšanem ugotovitvenem postopku pa zaslišanje strank ni obvezno (tretji odstavek 144. člena ZUP). Navedeno sodišče navaja v zvezi s sklicevanjem tožnika na 146. člen ZUP in zatrjevanje, da organ tožnika pred izdajo odločbe z dne 3. 2. 2020 ni seznanil z dejstvi v zvezi s točkovanjem. V kolikor bi ga, bi tožnik zahteval vpoglede v druge vloge (82. člen ZUP) oziroma vstop v postopek po 43. členu ZUP. Zadnje navedeno pa tožnik le pojasnjuje oziroma navaja kot prikrajšanje v posledici neseznanitve pred izdajo odločbe, ne pa, da je dejansko zahteval vpogled v spis oziroma stransko intervencijo in mu je bila ta zavrnjena, zato se sodišče konkretno do kršitve 82. oziroma 43. člena ZUP v obravnavanem postopku ne opredeljuje. Kot že rečeno zgoraj, organ ni vodil posebnega ugotovitvenega postopka, torej ni bil dolžan ravnati po 146. členu ZUP in tožnika seznaniti z ugotovitvami postopka in mu dati možnost, da se o njih seznani in poda svoje videnje zadeve (3. odstavek 144. člena ZUP).

10. Tožnik meni, da ker v postopku ponovnega odločanja vseh teh procesnih možnosti, ki jih je naštel, nima več, je ponderiranje nezakonito. Sodišče ugovor zavrača. Organ je korektno, ko je ugotovil, da je tožnikova vloga dosegla 36 točk, enako kot zadnja uspešna vloga, vlogi primerjal z uporabo ponderjev. Tožnik ob takem ravnanju ni v drugačnem položaju (ali neenakem položaju) zaradi ponovnega odločanja, kot sam pravi zaradi napake organa pri prvem odločanju. Lahko se seveda špekulira, da bi bila njegova vloga v prvem postopku odobrena, v kolikor primerjana vloga ne bi bila pravilno ocenjena, vendar naveden argument ni argument, s katerim bi bil tožnik lahko uspešen v upravnem sporu. Argument tudi ne izhaja iz načela enakosti pred zakonom - 14. člen Ustave. Tožnik bi se v enakem položaju, imel bi manj točk kot primerjana vloga, nahajal tudi, kolikor bi si obe vlogi konkurirali v prvem postopku oziroma obe v drugem. Nejasen in nerazumljiv pa je tožnikov ugovor, da bi lahko bil ponder zaradi nesočasnega obravnavanja vlog različen, saj je bil ponder kot merilo določen v Javnem razpisu.

11. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče glavne obravnave ni opravilo, ker sta se stranki glavni obravnavi na podlagi 279.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) glavni obravnavi odpovedali, ter je sodišče odločilo na podlagi pisnih vlog in dokazov, drugačnih dokazov kot pisnih pa tožnik v tožbi v izvedbo tudi ni predlagal. 12. Odločitev o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.