Jedro

V postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča se ugotavlja naslov, kjer posameznik dejansko prebiva. Odločitev v ničemer ne posega in ne vpliva na sodne postopke, ki tečejo pred drugimi sodišči v zvezi z zatrjevano nezakonito izselitvijo tožnice iz stanovanja na naslovu, kjer je imela doslej prijavljeno stalno prebivališče. Ker tožnica v upravnem sporu ni predložila pravnomočne sodbe o tem, da je bila zatrjevana prisilna izselitev iz omenjenega stanovanja nezakonita, kar bi pomenilo, da ji je bilo nezakonito preprečeno, da bi živela na želenem naslovu, sodišče nima podlage za drugačno odločitev, kot jo je sprejela tožena stranka.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijanim aktom je prvostopenjski organ na podlagi prvega odstavka 5. člena Zakona o prijavi prebivališča (ZPPreb) odločil, da se z dnem dokončnosti odločbe tožnici v registru stalnega prebivalstva vpiše novo stalno prebivališče na naslovu ulica A. št ..., B., stanovanje št. ... V obrazložitvi akta je navedeno, da je upravna enota skladno s 1. odstavkom 8. člena ZPPreb na podlagi obvestila po uradni dolžnosti uvedla postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča Ž.Ž. zaradi dvoma, da dejansko stalno prebiva na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča ulica C. št. ..., B. V upravnem postopku ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča Ž.Ž. je upravni organ ugotovil, da ima imenovana na naslovu ulica C. št. ... B., še vedno prijavljeno stalno prebivališče, vendar na prijavljenem naslovu dejansko stalno ne prebiva. Ugotovljeno je, da stranka prebiva na naslovu ulica A. št. ..., stanovanje št. ..., kjer ima od 26. 10. 2012 prijavljeno tudi začasno prebivališče z veljavnostjo enega leta. Upravni organ je z vpogledom v register stalnega prebivalstva pridobil podatek, da je stranka dne 26. 10. 2012 pri Upravni enoti B. prijavila začasno prebivališče z veljavnostjo enega leta na naslovu ulica A. št. ..., B. in za prijavo priložila najemno pogodbo z dne 1. 9. 2009, sklenjeno do 1. 8. 2014. V ugotovitvenem postopku je tukajšnji upravni organ zaslišal pričo, lastnika stanovanja na C. št. ... . Priča je dne 16. 11. 2012 ustno na zapisnik izpovedala, da vsi trije, Ž.Ž., Z.Z. in V.V. dejansko ne živijo v stanovanju št. ... na ulici C. št. ... v B., da je priča s partnerko kupila to stanovanje od Občine B. 28. 11. 2011, v katerem pa sta bila od 1. 8. 2008 najemnika. Priča je izpovedala, da omenjene tri stranke videva na ulici A. št. ... v B., kamor vozi sina v varstvo k mami svoje partnerke. Priča je izpovedala, da je stanovanje, kjer omenjeni živijo, last U.U. Upravni organ je z vabilom z dne 19. 11. 2012 vabil na zaslišanje pričo, lastnika stanovanja na ulici A. št. ..., U.U., ki je dne 4. 12. 2012 ustno na zapisnik pri tukajšnjem upravnem organu izpovedal, da je pogodbo za najem stanovanja sklenil z Ž.Ž., ki je ob podpisu pogodbe povedala, da ima izven-zakonskega partnerja, ki dela v Č. in hčerko, ki študira v D. Priča je izpovedala, da so na pogodbo navedli vse tri osebe, tako Ž.Ž., Z.Z. in V.V. Pogodbo so sklenili za dobo petih let z možnostjo podaljšanja ali predčasne odpovedi. Navedeno dejstvo potrjujte tudi najemna pogodba z dne 1. 8. 2009, predložena Upravni enoti B. ob prijavi začasnega prebivališča Ž.Ž. in Z.Z. V nadaljevanju zaslišanja je priča izpovedala, sta se na oglas za oddajo stanovanja oglasila skupaj Ž.Ž. in V.V., hčere ni videl in da omenjenih oseb sedaj ne videva, ker ne živi na tem naslovu, z Ž.Ž. pa imata telefonski kontakt. Priča je izpovedala, da imata začasno prebivališče na tem naslovu prijavljeno dve osebi, domneva, da Ž.Ž., za drugo osebo pa ne ve. Na hišnem nabiralniku na naslovu ulica A. št. ..., B. je naveden priimek Ž. in U. Na zaslišanje k upravnemu organu se je osebno zglasila vabljena priča z naslova ulica C. št. ..., B., ki je dne 5. 12. 2012 ustno na zapisnik izpovedala, da omenjene tri stranke pozna, da so prej živeli na naslovu ulica C. št. ... v nasprotnem stanovanju, sedaj pa tam živijo drugi stanovalci. Priča je izpovedala, da strank ne srečuje že več kot dve oz. tri leta. Priča strank ne videva niti ne pozna prijateljev ali sorodnikov strank. Izpovedala je le, da misli, da na zvoncih bloka ni njihovega imena. Dne 17. 1. 2013 se je na zaslišanje k upravnemu organu osebno zglasila vabljena priča z naslova ulica A. št. ..., B., ki je ustno na zapisnik izpovedala, da je po prejetju vabila postala pozorna na omenjene priimke in videla, da je na hišnem nabiralniku in na vratih stanovanja v 1. nadstropju, last U.U., dejansko naveden priimek Ž. Izpovedala je, da se s stanovalci srečujejo le na stopnišču in se le pozdravijo. Gospoda V.V. in gospo Ž.Ž. osebno ne pozna, misli pa, da sta to onadva. Hčerke ne pozna. Upravni organ je z vabilom 17. 1. 2013 vabil pričo z naslova ulica A. št. ..., B., ki se je osebno zglasila dne 25. 1. 2013 in ustno na zapisnik izpovedala, da vse tri stranke občasno videva, včasih le dve, to je g. V.V. in go. Ž.Ž. ter hčerko Z.Z. Videva jih, če se slučajno srečajo, se pozdravijo, stikov pa nimajo. Na hišnem nabiralniku in na vratih stanovanja je naveden priimek Ž. Na vprašanje uradne osebe, če priča ve, koliko časa družina prebiva na naslovu ulica A. št. ..., je priča izpovedala, da približno 4 leta. Na vprašanje ali lahko zatrdi, da g. V.V. in ga. Ž.Ž. živita na tem naslovu, je priča izpovedala, da ju občasno videva, zatrditi pa ne more. Priča je včasih videla, da sta se pripeljala in odpeljala vsak s svojim avtom, verjetno v službo, ni pa vedela, kje sta zaposlena. Stranka je ustno na zapisnik pri upravnem organu izpovedala, da je stalno prebivališče družine še vedno na ulici C. št. ..., od koder so družino izselili proti njihovi volji in da od deložacije dalje, pred približno petimi leti, ne živijo skupaj. Sedaj s tožbami na sodišču proti Občini B. pridobivajo pravico do stanovanja na ulici C. št. ... . Priča je izpovedala, da s hčerko dejansko živita na ulici A. št. ..., da na ulici C. št. ... ne živijo od deložacije dalje, ki se je zgodila pred petimi leti in da se selijo iz stanovanja v stanovanje. Na vprašanje uradne osebe ali obstaja možnost, da stranka prijavi stalno prebivališče do zaključka sodnih postopkov, je stranka izpovedala, da nima nikjer te možnosti niti hčerka ne, za V.V. pa ne ve. Glede prejemanja osebne pošte je stranka izpovedala, da gre pošta še vedno na stalno prebivališče na ulico C., kjer imajo vsi hišni nabiralnik s svojim imenom, na ulici A. pa prejema tisto pošto, ki gre lahko na začasno prebivališče. Na vprašanje, kaj ima stranka na ulici C., je izpovedala, da so vsi navezani na to stanovanje, svoje osebne stvari pa imajo porazdeljeno. Stranka je bila na zaslišanju seznanjena z določbami Zakona o prijavi prebivališča, še posebej z določbo 6. člena. Upravni organ je pri odločitvi o prijavi stalnega prebivališča Ž.Ž. na naslov ulica A. št. ..., B., kot dokazilo, na podlagi katerega se izdaja ta odločba, štel naslov, na katerem je nedvomno izkazano prebivanje stranke. Navedeno dokazuje prijava začasnega prebivališča, osebno vročeno pisanje upravnega organa stranki na ta naslov, izpovedi prič, dane ustno na zapisnik pri upravnem organu, ki so izpovedale, da stranka na naslovu ulica C. št. ..., B. dejansko ne prebiva več, izpovedi prič, da stranka dejansko prebiva na naslovu ulica A. št. ..., B. ter izpoved stranke, dane ustno na zapisnik, da dejansko prebiva na tem naslovu. Kot dokazilo o dejanskem prebivanju Ž.Ž. na naslovu ulica A. št. ..., B., je tukajšnji upravni organ štel sklenjeno najemno pogodbo za dobo 5 let, to je do leta 2014 z lastnikom stanovanja št. ... na naslovu ulica A. št. ..., B., na podlagi katere ima stranka tudi prijavljeno začasno prebivališče za obdobje enega leta. Organ se sklicuje na 3. točko 1. odstavka 3. člena ZPPreb. Temeljni namen zakona je, da ima posameznik prijavljeno stalno prebivališče na naslovu, kjer dejansko živi. S tem pa je ohranjen temeljni namen ZPPreb, ki je v zagotavljanju dejanskega stanja in točnosti podatkov v registru stalnega prebivalstva.

V pritožbi zoper prvostopenjski akt tožnica pravi, da je že na upravni enoti izpovedala, da ni njen namen dejansko stanovati na trenutnem začasnem prebivališču, na ulici A. št. ... v B., kamor se je preselila z razlogom sile razmer, to je, da so z V.V. in hčerko Z.Z. bili protipravno deložirani iz naslova, kjer imajo vsi trije še prijavljeno stalno prebivanje, t.j. na ulici C. št. ... v B. in so jih takrat postavili javni funkcionarji te lokalne skupnosti dobesedno na cesto in se znašli pod milim nebom in so se nekako morali znajti vsak po svoje .

Njen partner V.V. je vložil tožbo proti Občini B., da si pridobi nazaj, kar mu je bilo protipravno odvzeto, t.j. stanovanje na ulici C. št. ... v B. Drugostopenjsko sodišče je namreč že odločilo v korist V.V. Meni, da se bodo nato kot družina spet spravili vsi trije skupaj in dobili nazaj stanovanje, katero se nahaja na ulici C. št. ... B., na naslovu na katerega se glasijo tudi vsi veljavni osebni dokumenti. Na naslovu, kjer trenutno začasno prebiva, se niti slučajno ne namerava za stalno prijaviti, kajti je tudi že prejela opozorilo, da bo lastnik prekinil pogodbo s tožnico, ker ne zmore plačevati stroškov najema, ki skupaj znašajo in presegajo 600 EUR. To je razlog, zakaj se niti ne more prijaviti za stalno na tem naslovu, kjer trenutno prebiva.

Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Ugotavlja, da iz izjave pritožnice nesporno izhaja, da Ž.Ž. že več kot pet let živi na naslovu prijavljenega začasnega prebivališča, na ulici A. št. ..., B. Pričakuje pa, da se bodo sodni postopki glede spornega stanovanja na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča kmalu zaključili tako, da jim bo stanovanje vrnjeno in tedaj se imajo namen vrniti na ta naslov. Ministrstvo poudarja, da namen prebivanja na določenem naslovu ne zadošča za ohranitev stalnega prebivališča na tem naslovu, temveč mora posameznik na naslovu prijavljenega stalnega prebivališča tudi dejansko živeti. Prijava stalnega prebivališča na naslovu dejanskega prebivanja tudi ne pomeni poseganja v premoženjsko-pravna ali lastninska razmerja. Osnovni namen zakona je namreč zagotavljanje ažurne evidence o stanju, gibanju in nastanitvi posameznikov, ta namen pa je dosežen le, če imajo posamezniki prijavljeno stalno prebivališče tam, kjer dejansko živijo. V postopkih ugotavljanja stalnega prebivališča gre torej za ugotavljanje in registracijo dejanskega stanja, s tem pa tudi za točnost podatkov v registru stalnega prebivalstva.

V tožbi tožnica pravi, da naj upravno sodišče tožbi ugodi in na glavni obravnavi izpodbijano odločbo Upravne enote B. št. 210-152/2012-21, z dne 19. 10. 2012 odpravi in samo odloči o sporni stvari tako, da se tožnico Ž.Ž. ne vpiše v register stalnega prebivalstva na novo stalno prebivališče, na naslov ulica A. št. ... v B., v stanovanje št. ... . Tožnica nima namena in ne bo mogla dolgo prebivati na naslovu ulica A. št. ... v B., kajti sama zasluži 600€ na mesec, izven-zakonski partner je brez zaposlitve, star je 57 let, išče zaposlitev, pa od vsepovsod dobiva negativne odgovore, verjetno glede na starost. Hčerka pa občasno zasluži kakšen evro preko študentskih del, vendar zelo malo. Na ulici A. lastniku dolguje že 8 ali 9 najemnin za stanovanje. Po vsej verjetnosti bodo morali ponovno na cesto, saj jo je lastnik že pisno obvestil, da bo sprožil izvršbo. To je največji razlog, zakaj ne more pristati na odločitev Upravne enote v B. Kot glavno prilogo prilaga partnerjevo pripoved in tudi sama stoji za njo. Po krivici so vsi bili postavljeni čez noč na cesto brez kakršne koli človeške ponudbe nekega nadomestnega bivališča. Prosi za oprostitev plačila sodnih taks.

V odgovoru na odgovor tožene stranke pravi, da je bila posredi korupcija, klientelizem, nepotizem, da so stanovanje, katerega bi morali biti lastniki oz. njen partner V.V., najprej dodelili sorodnici gospe, ki opravlja pomembno funkcijo na Občini B. O tej zadevi še vedno teče tožba, prejel jo je partner, tudi že s sodbo, kar bo priložila kot prilogo na vpogled.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišču ni treba navajati razlogov za odločitev, če sledi utemeljitvi upravnega akta in to v sodbi ugotovi. Sodišče ugotavlja, da je tožena stranka pravilno uporabila Zakon o prijavi prebivališča (ZPPreb), kajti pristojna upravna enota mora po določbi 8. člena ZPPreb začeti postopek ugotavljanja dejanskega stalnega prebivališča, če podvomi, da posameznik stalno prebiva v naselju oziroma na naslovu, kjer ima prijavljeno stalno prebivališče, ker je to potrebno zaradi točne in ažurne evidence prebivališč. Odločitev tožene stranke torej v ničemer ne posega in ne vpliva na sodne postopke, ki tečejo pred drugimi sodišči v zvezi z zatrjevano nezakonito izselitvijo tožnice iz stanovanja na naslovu, kjer ima prijavljeno stalno prebivališče, čeprav tudi po njenih navedbah na tem naslovu ne živi od leta 2008. V tovrstnem postopku se torej ugotavlja samo dejansko stalno prebivališče posameznika (6. odstavek 8. člena ZPPreb), torej naslov, kjer posameznik dejansko prebiva in ima na tem naslovu določene vezi (3. točka 1. odstavka 3. člena ZPPreb) in izpodbijana odločitev torej ne vpliva na željo tožnice, da bi živela na naslovu ulica C. št. ..., B., in njeno prepričanje o tem, da je bila nezakonito izseljena iz stanovanja na tem naslovu. Ker tožeča stranke v tem upravnem sporu ni predložila pravnomočne sodbe o tem, da je bila zatrjevana prisilna izselitev iz stanovanja na ulici C. št. ..., B., nezakonita, kar bi pomenilo, da ji je bilo nezakonito preprečeno, da bi živela na želenem naslovu, sodišče nima podlage za drugačno odločitev, kot jo je sprejela tožena stranka. Vprašanje, koliko časa bo tožnica še lahko živela v najemniškem stanovanju na naslovu ulica A. št. ..., B., pa tudi ne vpliva na presojo zakonitosti izpodbijanega akta, kajti tožnica ne zanika, da na tem naslovu dejansko prebiva že več kot 5 let. Tožnica je sicer predlagala izvedbo glavne obravnave, vendar pa ni utemeljila, kako bi lahko izvedba glavne obravnave lahko pomembno vplivala na odločitev, zato je sodišče o zadevi odločilo na seji senata in je tožničine navedbe upoštevalo v pisni obliki (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1). Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, „kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi“ (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (sodba Vrhovnega sodišča v zadevi I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožnica s svojimi navedbami tega ni izkazala, zato je sodišče odločilo na seji.

Na tej podlagi je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (1. odstavek 63. člena ZUS-1).