Jedro

Glede na podano trditveno podlago v zvezi z „nestandardnostjo stopnice“ je presoja o tem, da ne gre za nevarno stvar, na mestu. Tožnica je s pojmom „nestandardnosti“ mislila slabo vidnost in neoznačenost stopnice ter pomanjkanje opozorilnih napisov. To pa, niso lastnosti stopnice kot take, marveč posledica opustitvenih ravnanj toženke.

Toženka se profesionalno ukvarja z gostinsko dejavnostjo, zato mora pri izpolnjevanju obveznosti iz te dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo - po pravilih stroke in po običajih. Stopnice predstavljajo takšen element v prostoru, ki poveča nevarnost škodnega dogodka, zaradi česar mu mora subjekt, ki opravlja gostinsko dejavnost, izkazati posebno pozornost. Toženka bi zato morala stopnico narediti vidnejšo, po potrebi postaviti tudi ustrezno opozorilo.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo toženki naložilo plačilo odškodnine v višini 3.700,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 28. 8. 2008 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek za glavnico v višini 35.300,00 EUR s pripadki je zavrnilo in tožnici naložilo povračilo pravdnih stroškov toženke v višini 1.432,80 EUR, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Pritožbo vlagata obe pravdni stranki. Tožnica izpodbija odločitev v zavrnilnem delu in glede stroškov postopka ter uveljavlja razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku(1) (v nadaljevanju: ZPP). Izpostavlja, da je sodišče prve stopnje nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker ni ugotavljalo, kaj pomeni standardni gabarit stopnice v gradbeništvu. Opozarja, da je bila stopnica zelo slabo vidna; v bližini ni bilo nobenega oprijemala, zato jo je treba šteti za nevarno stvar, kar posledično pomeni, da je podana objektivna odgovornost toženke. Graja odločitev sodišča prve stopnje, ki ji je pripisalo 80 % soodgovornost, toženki pa zgolj 20 % krivdno odgovornost. Meni, da je bil postavljen previsok standard zahtevane skrbnosti in opozarja na nasprotje v obrazložitvi, kjer je sodišče prve stopnje zapisalo, da ni šlo za „izredno močno nevarno stopnico“, medtem ko je na strani sedem izpodbijane sodbe navedlo, da je stopnica zelo slabo opazna. Pritožuje se tudi zoper prisojeno višino odškodnine; iz naslova fizičnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem bi ji moral biti prisojen znesek 12.000,00 EUR, saj je ves čas zdravljenja trpela za glavoboli, ima pa jih še sedaj in jih bo imela tudi v prihodnosti. Upravičena je tudi do odškodnine iz naslova primarnega strahu, saj se spominja dogajanja neposredno pred udarcem. Zmotno pa je bilo uporabljeno materialno pravo tudi pri odmeri odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Izgubila je občutek za čas, ne more sedeti pod neonskimi lučmi, na vetru mora imeti pokrita ušesa, sicer izgubi ravnotežje, intelektualno je na bistveno nižjem nivoju, kot je bila pred nezgodo, saj se ne more več koncentrirati, pozablja, trpi za močnimi glavoboli, zato bi ji morala biti priznana vsa vtoževana odškodnina iz tega naslova. Pritožuje se tudi glede odmerjenih stroškov, saj bi ji morali biti priznani stroški nagrade po tar. št. 2200 (nagrada za posel po količniku 1,5 v zvezi s 13. členom Zakona o odvetniški tarifi). Predlaga, da se njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da se ji prisodi celotna vtoževana odškodnina; podredno pa, da se pritožbi ugodi ter se izpodbijana sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Toženka v pritožbi prav tako uveljavlja razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava iz prvega odstavka 338. člena ZPP ter predlaga, da se njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne; podrejeno pa, da se izpodbijano sodbo v točki I izreka razveljavi in v tem delu zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, tožnici pa naloži povračilo pritožbenih stroškov. Graja odločitev sodišča prve stopnje o njeni krivdni odgovornosti. Poudarja, da je predel, kjer naj bi tožnica padla, dobro viden, saj so tam vgrajeni konvektorji za ogrevanje. Tožnica je padla zaradi svoje malomarnosti, ker pri hoji skozi lokal ni bila pazljiva in ni ravnala s skrbnostjo povprečnega gosta. Za vstop v lokal bi morala uporabljati glavna vrata, na kar kaže tudi postavitev miz v notranjosti lokala, ki gostom preprečujejo prehod preko dela, kjer se je zgodil škodni dogodek. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da so bili stoli v lokalu z relativno ostrim robom. Nedokazano je ostalo, da je do škodnega dogodka prišlo na način, kot ga je zatrjevala tožnica. Graja tudi odločitev glede višine priznane odškodnine, saj je odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem previsoka, enako pa velja tudi za odškodnino za pretrpljeni sekundarni strah in odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti.

Pritožbi sta bili vročeni pravdnim strankam, ki nanju nista podali odgovora.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi tožeče stranke Obstoj odgovornosti toženke je sodišče prve stopnje utemeljilo s subjektivno (krivdno) odgovornostjo in obenem ugotovilo tudi soodgovornost tožnice v deležu 80 %. Takšne ugotovitve v celoti sprejema tudi pritožbeno sodišče, saj je subjektivna oz. krivdna odgovornost natančno argumentirana, pri čemer ugotovljene okoliščine kažejo na njen obstoj, tako da je odločitev o temelju zahtevka preverljiva. Krivdna odgovornost je na podlagi 131. člena Obligacijskega zakonika(2) (v nadaljevanju: OZ) predpisana kot temeljna oblika odgovornosti, objektivna odgovornost pa predstavlja izjemo v primeru posebej predpisanih predpostavk iz 149. člena OZ. Glede na ugotovljene in pojasnjene okoliščine je treba pritrditi stališču sodišča prve stopnje, da v obravnavani zadevi ni moč govoriti o objektivni odgovornosti, za katero se zavzema tožničina pritožba. Prvostopenjsko sodišče je argumentirano pojasnilo, zakaj 4 cm visoke stopnice ni moč šteti za nevarno stvar in temu se v celoti pridružuje tudi pritožbeno sodišče. Glede na podano trditveno podlago v zvezi z „nestandardnostjo stopnice“ je presoja o tem, da ne gre za nevarno stvar, na mestu. Tožnica je s pojmom „nestandardnosti“ mislila slabo vidnost in neoznačenost stopnice ter pomanjkanje opozorilnih napisov. To pa, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, niso lastnosti stopnice kot take, marveč posledica opustitvenih ravnanj toženke. Prvostopenjsko sodišče se je do pravnega standarda nevarne stvari ustrezno opredelilo in glede na podano trditveno podlago ugotovilo, da ni podana objektivna odgovornost toženke.

Tudi odločitev o 80 % soodgovornosti tožnice za nastanek škodnega dogodka ima podlago v izvedenem dokaznem postopku. Standard zahtevane skrbnosti tožnice je bil ustrezno in prepričljivo apliciran na obravnavani primer. Opozorjeno je bilo na razliko tal v zunanjem in notranjem prostoru ter na veliko možnost, da nivoja tal nista enaka. Na skrajno neskrbnost, ki jo je zaznalo sodišče prve stopnje, kaže tudi nesporno dejstvo, da tožnica na tla sploh ni bila pozorna, ampak je pozornost usmerila na iskanje proste mize. Glede na ugotovljene okoliščine nastanka škodnega dogodka je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki je tožnici pripisalo večji delež odgovornosti, saj so razlogi v zvezi s tem skladni in ni nasprotij v obrazložitvi, ki jih izpostavlja pritožba. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bila stopnica zelo slabo opazna oz. vidna glede na tla v notranjosti lokala (visoka je bila zgolj 4 cm), nikakor ni v nasprotju z ugotovitvijo, da ni šlo za neko „izredno močno nevarno stopnico“.

Odškodnina za nepremoženjsko škodo mora biti priznana v skladu s pravnim standardom pravične denarne odškodnine iz 179. člena OZ. To načelo po eni strani narekuje upoštevanje vseh okoliščin na strani oškodovanke, po drugi strani pa upoštevanje sodne prakse v podobnih primerih, razponov odškodnin od najnižjih do najvišjih ter razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami. Šele na ta način določena odškodnina je pravična, tako z vidika konkretnega oškodovanca, kot tudi z vidika drugih. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje tožnici za ugotovljeno škodo po širši in ožji individualizaciji prisodilo pravično denarno odškodnino, ki v celoti ustreza zgoraj navedenim merilom.

Po presoji sodišča prve stopnje znaša pravična denarna odškodnina za prestane telesne bolečine in nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem 7.000,00 EUR, za strah 1.500,00 EUR in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti 10.000,00 EUR.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožnica v nezgodi utrpela udarnino glave v predelu leve orbite in podplutbo obeh vek na levi strani (zelo lahek primer poškodbe), zlom medialne stene leve očnice (lahek primer), udarnine levega zrkla (srednje hud primer) in pretres možganov. En dan je bila hospitalizirana ter enkrat na pregledu pri nevrokirurgu, enkrat pri okulistu, petkrat pa pri izbrani zdravnici. Zaradi prepletanja depresivnih motenj s simptomi po pretresu možganov je bila v letu 2009 dvakrat obravnavana pri psihiatru, enkrat pri nevropsihologu in enkrat v rehabilitacijskem timu. Izpostavljena je bila rentgenskim slikanjem, jemanjem sredstvom proti bolečinam in kriotarapiji levega očesa. Hude bolečine je trpela v času enodnevne hospitalizacije; po odpustu iz bolnišnice je imela v predelu udarnine en teden srednje hude telesne bolečine, lažje pa 4 tedne ter posttravmatske glavobole. Občasne lažje glavobole tožnica trpi še danes, pričakovati pa jih je tudi v bodoče. Sodišče prve stopnje je pri odmeri odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti te okoliščine primerno upoštevalo; prisojeni znesek pa tudi ne odstopa od podobnih primerov iz sodne prakse.

Glede na intenzivnost in trajanje strahu je v primernem znesku odmerjena tudi odškodnina za prestani strah. Sodišče prve stopnje pravilno ni sledilo zatrjevanjem tožnice, da naj bi utrpela primarni strah, saj izvedeniško mnenje ne daje podlage za prisojo tovrstnega strahu. Sodni izvedenec je ugotovil, da tožnica primarnega strahu ni utrpela, saj je takoj po padcu izgubila zavest in se samega dogodka, niti dogajanja po njem, ne spominja.

Celostna in natančna je dokazna ocena glede zatrjevanih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, kar se je izrazilo tudi v ustrezni odmeri odškodnine iz tega naslova. Na podlagi ugotovitev, oprtih na mnenje izvedenca, ima tožnica slabšo sposobnost koncentracije in vzdrževanja pozornosti, motnje spomina in nagnjenost k občasnim lažjim glavobolom. Intelektualne dejavnosti zaradi opisanih motenj lahko opravlja, vendar s povečanimi napori in za izvedbo potrebuje več časa. Motenj vida, jezikovnega izražanja in motenj prostorske orientacije nima več, zato je v nasprotju z ugotovitvami iz izvedeniškega mnenja pritožbeno zatrjevanje, da je izgubila občutek za čas. Po mnenju pritožbenega sodišča je ob dejstvu, da je tožnica ovirana na pomembnih področjih, kar znatno slabša kvaliteto njenega življenja, prisojena odškodnina ustrezna.

Pravilna pa je tudi odločitev o stroških postopka. Neutemeljen je tožničin pritožbeni očitek, da bi ji morala biti priznana tudi nagrada po tar. št. 2200, ker so bila njena predpravdna opravila potrebna. Tožnica te postavke v stroškovniku ni ustrezno konkretizirala in niti ni predložila predpravdnega odškodninskega zahtevka, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, ki ji v tem delu nagrade ni priznalo.

K pritožbi tožene stranke Neutemeljen in v nasprotju z izvedenimi dokazi je pritožbeni očitek, da je tožnica izključno sama odgovorna za padec. V izpodbijani sodbi je bilo med drugim pravilno poudarjeno, da se toženka profesionalno ukvarja z gostinsko dejavnostjo, zato mora pri izpolnjevanju obveznosti iz te dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo - po pravilih stroke in po običajih (6. člen OZ). Pritrditi gre stališču sodišča prve stopnje, da stopnice predstavljajo takšen element v prostoru, ki poveča nevarnost škodnega dogodka, zaradi česar mu mora subjekt, ki opravlja gostinsko dejavnost, izkazati posebno pozornost. Toženka bi zato morala stopnico narediti vidnejšo, po potrebi postaviti tudi ustrezno opozorilo. V zvezi s pritožbenim zatrjevanjem, da bi morala tožnica uporabljati glavni vhod, je treba opozoriti na izpovedbo priče EK, ki je izpovedala o povezanosti med zunanjo traso in notranjostjo lokala ter uporabo tega dela za prehod tako s strani natakarjev kot tudi gostov.

V zvezi s stoli, ki so se nahajali v notranjosti lokala, se je sodišče prve stopnje oprlo na predloženi fotografiji ter podalo ustrezen opis stolov; opozorjeno pa je bilo tudi na dejstvo, da natrpanost prostora zmanjšuje preglednost tal. Pritožbeni očitek, da se škodni dogodek ni pripetil na način, kot ga je zatrjevala tožnica, je v nasprotju s prepričljivo in preverljivo dokazno oceno. Sodišče prve stopnje se je lahko na podlagi izpovedbe priče EK, zaslišanja tožnice in tudi na podlagi listinskih dokazil prepričalo, da se je škodni dogodek res zgodil v toženkinem lokalu in da je tožnica utrpela poškodbe, opisane v izvedeniškem mnenju.

Neutemeljeni in z ničemer izkazani so tudi očitki o previsoko odmerjeni odškodnini iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, za pretrpljeni sekundarni strah in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Teh očitkov toženka ni ustrezno konkretizirala; pritožbeno sodišče pa se v zvezi z odmerjeno višino odškodnine za nepremoženjsko škodo v celoti sklicuje na razloge, podane v delu, ki se nanaša na tožničino pritožbo.

Ker niso podani pritožbeni razlogi, pa tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, sta bili na podlagi 353. člena ZPP pritožbi zvrnjeni. Pritožnika s pritožbo nista uspela, zato sama nosita svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Ur. list RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami.

(2) Ur. list RS, št. 83-4287/2001.