Jedro

Za odškodninsko odgovornost odgovorne osebe zadošča, da je njeno ravnanje (storitev ali opustitev) na splošno nedopustno in ni treba, da bi bilo s pravno normo posebej prepovedano.

Nedopustnost ravnanj oseb, ki se poklicno ukvarjajo z gospodarsko dejavnostjo, je tako treba presojati po merilih o njihovem postroženem profesionalnem ravnanju oziroma skrbnosti glede na pravila stroke in običaje.

Skrbnost dobrega gospodarstvenika je zavarovanki tožene stranke narekovala, da goste v slabo osvetljenem lokalu ustrezno opozori na višinsko razliko v pohodni površini, in sicer bodisi z osvetljenim opozorilom na stopnici ali z osvetljenim robom same stopnice.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem (obsodilnem) delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki plačilo 17.644,87 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 2. 2012 naprej ter 853,49 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka naprej. V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (za znesek 15.928,09 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 2. 2012 – točka II. izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožena stranka. Navaja, da jo izpodbija v celoti, vendar jo smiselno izpodbija le v obsodilnem delu. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Predlaga spremembo z zavrnitvijo celotnega tožbenega zahtevka in povračilom pravdnih stroškov, ali vsaj razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožuje se le zoper temelj zahtevka, češ da ni protipravnosti in malomarnosti njene zavarovanke. Izrecno navaja, da se ne pritožuje glede višine, obresti in stroškov postopka. Sodišču očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja o protipravnosti. S pričami je bilo dokazano le, da se je škodni dogodek res zgodil, o čemer sama ne dvomi. Strinja se tudi z ugotovitvijo, da ni objektivne odgovornosti. Po pritožbenih navedbah tudi krivdne odgovornosti ni. Tožeča stranka ni podala navedb o protipravnem ravnanju. Splošno je znano, da so lokali, ki so odprti ob 3.30 ponoči, manj osvetljeni kot tisti, ki so odprti podnevi. Lastnica lokala je povedala, da je bil lokal osvetljen običajno z barskimi lučkami in da se ni nihče drug poškodoval. Tožeča stranka ni navedla vsebine protipravnega ravnanja niti kršitve pravne norme, zato protipravnosti ni. V primeru opustitev ni fizikalne vzročnosti. Vselej je treba najti pravno pravilo, ki domnevno odgovorni stranki nalaga določeno ravnanje, katerega namen je preprečiti nastanek takšnega tipa škodnega dogodka. Tožeča stranka ni navedla, katero pravno pravilo nalaga zavarovanki tožene stranke, kako močno mora biti osvetljen nočni bar, ker ga ni, niti ni predlagala izvedenca gradbene stroke. Ni zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede opustitev dolžne skrbnosti ob presoji tega standarda v luči splošnega pravnega načela prepovedi povzročanja škode (10. člen Obligacijskega zakonika – OZ) in načela skrbnega ravnanja udeležencev v obligacijskih razmerjih 6. člen OZ). Pri presoji skrbnosti je pomembno, da je bil povprečno razumen človek – lastnik lokala - v danih okoliščinah sposoben predvideti, da bo ravnanje povzročilo negativno posledico. Zavarovanka tožene stranke ni ravnala neskrbno. Razlogi so izključno na strani tožnice. Čeprav lokala ni poznala, bi morala v poznih nočnih urah stopati veliko bolj previdno. Ni bilo trditvene podlage v zvezi z osvetlitvijo stopnice. Zato se sodišče ne bi smelo opreti na take zaključke. Prekršilo je razpravno načelo. Razlogi so nejasni (absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Kršeno je materialno pravo in posledično zmotno ugotovljeno dejansko stanje. Sama nalepka ne more odločilno vplivati na odgovornost zavarovanke tožene stranke. Predpostavki protipravnosti in nedopustnega ravnanja zavarovanke tožene stranke nista podani, ali pa je tožnica vsaj v večji meri soodgovorna za nastalo škodo kot zavarovanka tožene stranke.

3. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnica uveljavlja odškodnino za nematerialno in materialno škodo iz škodnega dogodka z dne 23. 5. 2010, ko se je ob 3.30 poškodovala v gostinskem lokalu zavarovanke tožene stranke. Trdila je, da za škodo v celoti odgovarja lastnica lokala oziroma zanjo tožena stranka, ker je imela pri njej zavarovano civilno odgovornost. Sklicevala se je na objektivno odgovornost, češ da gre za nevarno stvar (neosvetljene in neoznačene stopnice, zaradi česar tožnica ni opazila višinske razlike na poti od točilnega pulta do separeja), in tudi na krivdno odgovornost zavarovanke tožene stranke (ker stopnice ni ustrezno označila in s tem ni opozorila na obstoječo nevarnost). Obstoj škodnega dogodka in zavarovanje civilne odgovornosti lastnice lokala pri toženi stranki nista bila sporna. Tožena stranka se je branila z ugovorom, da odgovornosti njene zavarovanke ni in da je za škodo v celoti odgovorna tožeča stranka.

6. Sodišče prve stopnje je utemeljenost tožbenega zahtevka pravilno presojalo po pravilih o krivdni odgovornosti (prvi odstavek 131. člen OZ). Pravilno je poudarilo, da morajo biti za odškodninsko odgovornost kumulativno izpolnjeni vsi elementi civilnega delikta: poleg škode tudi nedopustno ravnanje, vzročna zveza med njim in škodo ter odgovornost povzročitelja. Pri ocenjevanju nedopustnega ravnanja je pravilno izhajalo iz splošnega pravila o prepovedi povzročanja škode. 10. člen OZ določa, da se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo. Čeprav iz tega pravila izhaja dolžnost vzdržati se aktivnega ravnanja, škoda lahko nastane tudi s pasivnim ravnanjem – opustitvijo. Pritožbeno naziranje, da je za opustitev nujno najti kršitev pravne norme, ki naj bi jo z opustitvijo prekršila odgovorna oseba, je preozko. Po stališčih starejše teorije za odškodninsko odgovornost odgovorne osebe zadošča, da je njeno ravnanje (storitev ali opustitev) na splošno nedopustno in ni treba, da bi bilo s pravno normo posebej prepovedano (Boris Strohsack: Odškodninsko pravo in druge neposlovne obveznosti, Obligacijsko razmerje II, ČZ, Uradni list RS, 1990, stran 23). Tudi v sodni praksi je že preseženo izenačevanje nedopustnega ravnanja s protipravnim ravnanjem. Pojem protipravno ravnanje (v nasprotju s pravno normo, za kar se zavzema pritožba) je ožji od pojma nedopustnega ravnanja. Gre za ravnanje v nasprotju s splošno sprejetimi pravili (običaj, moralnimi načeli) dolžnega ravnanja v določenih razmerjih in položajih. Nedopustnost ravnanj oseb, ki se poklicno ukvarjajo z gospodarsko dejavnostjo, je tako treba presojati po merilih o njihovem postroženem profesionalnem ravnanju oziroma skrbnosti glede na pravila stroke in običaje (primerjaj VS RS II Ips 451/2010 z dne 25. 10. 2012).

7. V obravnavani zadevi je tožeča stranka trdila, da je padla v gostinskem lokalu zavarovanke tožene stranke zaradi slabo osvetljenega lokala in neoznačene stopnice, zaradi česar sama ni opazila višinske razlike na poti od točilnega pulta do separeja. Zavarovanki tožene stranke je očitala, da stopnice kot samostojna podjetnica ni ustrezno označila in obiskovalcev ni opozorila na nevarnost, zaradi česar je ravnala malomarno in v nasprotju s potrebno skrbnostjo. Ne drži torej pritožbeni očitek, da tožeča stranka ni podala trditvene podlage o nedopustnem ravnanju zavarovanke tožene stranke. Po prepričanju pritožbenega sodišča so bile povzete navedbe zadostne za utemeljitev nedopustnega ravnanja oziroma nedopustnih opustitev zavarovanke tožene stranke. Glede na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, sprejete po pravilno in popolno ocenjenem dokaznem gradivu, pa so zadostne tudi za pravno presojo, da je element civilnega delikta o nedopustnem ravnanju zavarovanke tožene stranke izpolnjen.

8. Z izjavami prič in izpovedbo zavarovanke tožene stranke je namreč sodišče zanesljivo ugotovilo, da je bila v lokalu le pridušena osvetlitev, prehod med višje postavljenim separejem in nižje postavljenim delom lokala pa ni bil vidneje in osvetljeno označen (razlogi v točki 14 sodbe). Njegove dejanske ugotovitve o stanju (neoznačenosti) stopnice (prehoda nad ugotovljeno višinsko razliko) torej v ničemer niso drugačne oziroma v nasprotju s trditveno podlago tožeče stranke in so neutemeljeni očitki pritožbe o relativni bistveni kršitvi razpravnega načela (prvi odstavek 339. člena ZPP v zvezi s sedmim členom istega zakona).

9. Pravna presoja, da je bilo tako ravnanje tožene stranke nedopustno, je pravilna in skladna z drugim odstavkom 6. člena OZ. Tožena stranka se profesionalno ukvarja z gostinsko dejavnostjo. Zato mora pri izpolnjevanju obveznosti iz te dejavnosti ravnati z večjo profesionalno skrbnostjo. Že po splošnih izkustvenih pravilih in običajih mora svojim gostom zagotoviti varno gibanje po lokalu, česar osvetlitev z barskimi lučkami v ugotovljenih okoliščinah (višinska razlika v prostoru) ni omogočila. Pritožba ne pove, ali je bila zatrjevana višinska razlika (stopnica) v obravnavanih okoliščinah vidna, tega tudi njena zavarovanka ni izpovedovala. Zato nasprotne dokazne ocene sodišča prve stopnje, sprejete na podlagi izpovedbe prič in pravilno ocenjene izpovedbe zavarovanke tožene stranke, pritožnica ne more omajati. Skrbnost dobrega gospodarstvenika ji je narekovala, da goste v slabo osvetljenem lokalu ustrezno opozori na višinsko razliko v pohodni površini, in sicer bodisi z osvetljenim opozorilom na stopnici ali z osvetljenim robom same stopnice (razlogi v točkah 18 in 19 sodbe). Da bi zavarovanka tožene stranke ravnala v tej smeri, sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Ravno opustitve takih varstvenih ukrepov pa predstavljajo tisto nedopustno ravnanje, za katero odgovarja tožena stranka za svojo zavarovanko.

10. V odgovor na pritožbeno vztrajanje o (ne)kršitvah pravne norme in pri trditvah, da takih pravil ni, pritožbeno sodišče dodaja, da ji tako ravnanje nalagajo tudi predpisi. Po Zakonu o gostinstvu (ZGos; Ur. l. RS št. 1/95 s spremembami) se namreč gostinska dejavnost opravlja v ustrezno urejenih prostorih – gostinskih obratih, ki morajo imeti uporabno dovoljenje (8. člen ZGos), izpolnjevati minimalne tehnične pogoje (9. člen ZGos), in v katerih morajo biti za opravljanje dejavnosti izpolnjeni tudi pogoji glede varnosti in zdravja, ki jih določajo predpisi o varnosti in zdravju pri delu (tretji odstavek 10. člena ZGos).

11. Profesionalna skrbnost po drugem odstavku 6. člena OZ je tudi merilo za presojo, ali je podjetnik ravnal tako, da mu ni mogoče očitati krivdnega ravnanja oziroma merilo za določitev stopnje njegove krivde. Krivda se domneva. Povzročitelj škode mora dokazati, da je škoda nastala brez njegove krivde oziroma se mora slednje razbremeniti (prvi odstavek 131. člena OZ). Toženka je zatrjevala, da je bil lokal primerno osvetljen. V pritožbi dodaja, da je bil običajno osvetljen (z barskimi lučkami). Navedeno je bilo ovrženo s pričami, drugih dokazov (na primer izvedenca iz varstva pri delu) pa tožena stranka na razbremenitev svoje krivdne odgovornosti ni ponudila. Trditveno in dokazno breme o tem je bilo na njej in ne na tožeči stranki, kot skuša zmotno prikazati v pritožbi. Tudi (zgolj) trditve, da drugih poškodovancev ni bilo in da ima lokal vsa potrebna obratovalna dovoljenja, ne zadoščajo za razbremenitev njene odgovornosti. V ugotovljenih okoliščinah (pridušena svetloba v nočnem lokalu z višinsko razliko na pohodni površini), zaradi katerih je bilo mogoče pričakovati večjo možnost nastanka škode, bi morala njena zavarovanka ravnati preventivno in z varnostnimi ukrepi, na katere je pravilno opozorilo sodišče prve stopnje, ukreniti potrebno za preprečitev nastanka škode. Ker zanje ni poskrbela niti ni uspela dokazati, da je do tožničine poškodbe prišlo brez njene krivde, je materialno pravo o odškodninski odgovornosti tožene stranke pravilno uporabljeno. Vprašanje vzročne zveze (točka 15) in škode namreč za pritožnico nista sporni. Ugotovitve o obeh preostalih predpostavkah civilnega delikta kot pravilne v dejanskem in pravnem pogledu sprejema tudi pritožbeno sodišče. 12. Pritožba ugovarja še odločitvi o soodgovornosti tožnice, češ da je slednja vsaj višja od odgovornosti njene zavarovanke. Oškodovanec, ki je tudi sam prispeval k nastanku škode ali povzročil, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico samo do sorazmerno zmanjšane odškodnine (prvi odstavek 171. člena OZ).

13. Sodišče je ugotovilo, da tožnica ni bila stalna gostja v lokalu (tam je bila šele prvič ali drugič), sicer pa je šlo za nočni lokal, v katerem so bila tla različno obdelana (les – keramika). Glede na take okoliščine je presodilo, da tožnica pri gibanju po prostoru ni bila dovolj previdna. Zato ji je pripisalo delno – 30% soodgovornost za nastalo škodo. Oškodovanec mora tudi sam skrbeti za svojo varnost. Če je premalo pazljiv (skrben), kot je v obravnavanem primeru ugotovilo sodišče prve stopnje, nase prevzame tveganje škodljive posledice. Zato mu ni mogoče nuditi polne odškodninske zaščite. Pri odraslih oškodovancih, kakršna je bila v obravnavanem primeru tožnica, je merilo skrbnosti povprečen, razumen odrasel človek. Skrbnost tožnice v obravnavanem primeru konkurira s krivdno odgovornostjo zavarovanke tožene stranke, za katero pa je merilo (profesionalne) skrbnosti strožje (skrbnost dobrega strokovnjaka). Zato je odločitev, pojasnjena v točki 21 sodbe, pravilna, pritožba pa tudi v tem delu neutemeljena.

14. Pritožba ne izpodbija dosojene višine odškodnine, zamudnih obresti in stroškov. Pritožbeno sodišče je v teh delih sodbo preizkusilo z uradnim preizkusom. Pri tem ni našlo napak in kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

15. Odškodnina za nematerialno škodo je odmerjena skladno z materialnopravnimi merili iz 179. člena OZ. 35-letna tožnica je utrpela hudo poškodbo (spiralni zlom leve nadlahti z delno ohromitvijo mišic, ki jih oživčuje nervus radialis – točka 28 sodbe). Sodišče ji je dosodilo skupno 23.000,00 EUR (13.700,00 EUR za telesne bolečine – razlogi v točkah 29 do 33 sodbe; 2300,00 EUR za skaženost – razlogi v točkah 34 do 38 sodbe; 5.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti – točke 39 do 44 sodbe in 2.000,00 EUR za strah – točke 44 do 47 sodbe). V času sojenja to predstavlja približno 23 povprečnih neto plač (oktober 2013: 999,99 EUR; Ur. l. RS št. 111/2013). Upoštevaje delež tožničine sokrivde znaša dosojena višina 16.100,00 EUR. Glede na ugotovljene konkretne okoliščine pri tožnici je odškodnina primerno individualizirana (načelo individualizacije) in hkrati pravilno umeščena med primerljive primere sodne prakse (načelo objektivizacije).

16. O premoženjski škodi je odločeno ob pravilni uporabi prvega odstavka 174. člena OZ, o zakonitih zamudnih obrestih od dosojenih zneskov na podlagi 299. člena OZ v zvezi s 378. členom OZ, odločitev o pravdnih stroških pa je pravilno oprta na drugi odstavek 154. člena ZPP. Vse odločitve so pojasnjene v pravilnih in popolnih razlogih, da jih je mogoče vsebinsko preizkusiti. Tudi drugih procesnih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni.

17. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje o temelju zahtevka in deljeni odgovornosti strank, nanj pravilno uporabilo materialno pravo in pri odločanju ni zagrešilo uveljavljanih niti uradno upoštevnih procesnih kršitev. Ker tudi pri uradnem preizkusu ni zaslediti kršitev materialnega prava in uradno upoštevnih absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem obsodilnem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona. Ker pritožnica s pritožbo ni uspela, mora sama trpeti svoje pritožbene stroške.