Jedro

Izpodbijani prvostopni akt ne vsebuje vsebinske odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi. To odločitev je vseboval izvršilni naslov, s katerim je bila med drugim tožeči stranki odrejena ustavitev nelegalne gradnje. Ta ukrep se z izpodbijanim aktom le prisilno izvršuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 (Ur. l. RS, št. 105/2006) zavrglo tožbo zoper sklep gradbene inšpektorice Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 18. 4. 2008, o dovolitvi izvršbe. Z navedenim sklepom je upravni organ prve stopnje ugotovil, da je 1. točka izreka odločbe prvostopnega upravnega organa z dne 10. 6. 2004 in 13. 7. 2004, izvršljiva in tožeči stranki kot pravni osebi zagrozil z denarno kaznijo v znesku 41.729,26 EUR, če obveznosti iz 1. točke prej citirane odločbe ne bo izvršila takoj po prejemu tega sklepa. Ministrstvo za okolje in prostor je z odločbo z dne 2. 10. 2008, odločilo, da se v izreku izpodbijanega sklepa doda nova 4. točka (ki se nanaša na odločitev o stroških), v ostalem pa je pritožbo tožeče stranke zavrnilo.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da izpodbijani akt ni upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1, saj z njim ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke, in tudi ne sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, zato je bilo treba tožbo zavreči. 3. Tožeča stranka v pritožbi, ki jo vlaga zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, navaja, da je izpodbijani sklep predpogoj za opravo upravne izvršbe, zato upravni organ z njim dejansko poseže v pravice, obveznosti in pravne koristi tožeče stranke. Izpodbijanega sklepa zato ni mogoče obravnavati kot procesne odločitve, pa tudi, če bi ga obravnavali kot takega, posega v pravni položaj tožeče stranke, zato ji je treba zagotoviti možnost samostojnega sodnega varstva. Sodišče prve stopnje je torej nepravilno uporabilo določbo 2. in 5. člena ZUS-1, kar je vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Razlogi, ki jih navaja prvostopno sodišče, so pravilni in imajo podlago v podatkih spisa ter v določbah ZUS-1, na katere se pravilno sklicuje prvostopno sodišče. Po presoji Vrhovnega sodišča izpodbijani akt ni upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1. V skladu z navedeno določbo je namreč upravni akt upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta.

6. V obravnavani zadevi se izpodbija sklep o dovolitvi izvršbe, izdan na podlagi prvega dostavka 290. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP. Iz določbe drugega odstavka 5. člena ZUS-1 sicer izhaja, da se v upravnem sporu lahko izpodbijajo tudi sklepi, vendar le tisti, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan. Med te sklepe pa izpodbijani sklep o dovolitvi izvršbe ne sodi.

7. Z izpodbijanim sklepom je upravni organ prve stopnje ugotovil, da je inšpektorjeva odločba - izvršilni naslov, s katero so bili izrečeni inšpekcijski ukrepi zaradi nelegalne gradnje, postala izvršljiva in tožeči stranki v primeru nadaljnjega nespoštovanja inšpekcijske odločbe zagrozil z denarno kaznijo. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sklep o izvršbi skladen z izvršilnim naslovom in da je bila tožeči stranki zagrožena skoraj najnižja možna kazen v skladu s prvo alinejo 2. točke prvega odstavka 148. člena Zakona o graditvi objektov – ZGO-1. 8. Tožeča stranka v pritožbi niti ne zatrjuje, da bi prenehala graditi sporni objekt in bi bila zato izdaja sklepa o dovolitvi izvršbe neutemeljena, niti ne zatrjuje nobenega drugega posega v svoje pravice, obveznosti ali pravne koristi, temveč samo navaja, da upravni organ upravne izvršbe, ne da bi izdal izpodbijani sklep, sploh ne more opraviti, česar pa ni mogoče šteti za pravico, obveznost ali pravno korist tožeče stranke. Ta navedba tudi ne more vplivati na drugačno odločitev v tej zadevi.

9. Izpodbijani prvostopni akt po presoji Vrhovnega sodišča ne vsebuje vsebinske odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke. To odločitev je namreč vseboval izvršilni naslov, to je odločba z dne 10. 6. 2004 in 13. 7. 2004, s katero je bila med drugim tožeči stranki odrejena ustavitev nelegalne gradnje spornega objekta. Ta ukrep pa se z izpodbijanim prvostopnim upravnim sklepom le prisilno izvršuje, ker tožeča stranka odrejenega ukrepa ni izpolnila sama. Zato je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 in zavrglo tožbo.

10. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep.