Jedro

Vložena ustavna pritožba zoper pravnomočno sodbo o temelju tožbenega zahtevka ni razlog za preknitev pravdnega postopka, ki še teče o višini zahtevka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo toženčev predlog za prekinitev postopka do odločitve Ustavnega sodišča RS o njegovi ustavni pritožbi pod št. Up 574/03, ki jo je vložil proti sodbi višjega sodišča, I Cp 497/2003, izdani dne 11.6.2003 v tej pravdi.

V pritožbi proti sklepu toženec navaja, da ponovno ponudarja, da višje sodišče kot tudi prvo sodišče nista imeli ne stvarne ne procesne legitimacije za izdajo vmesne sodbe. To pravico sta si vseeno vzeli z močjo sodne oblasti. Tako je sodišče mimo navedb v tožbi in v nasprotju z voljo tožene stranke spremenilo tožbo, in to po 16-ih letih od njene vložitve. Dovolilo si je tudi samovoljno vsebinsko spreminjati sklep o obnovi postopka III P 326/96 Višjega sodišča v L. in ga prilagajati svojemu namenu, medtem ko je iz ustavne odločbe o nepoštenem sojenju tudi potegnilo v svoj prid vse kar se je dalo. Sodna pot, ki si jo je dovolilo sodišče, je zato ne samo nedopustna, temveč tudi kazniva, zaradi česar je toženec zoper sodnike, ki so odločali o stvari, dne 12.7.2005 vložil kazensko ovadbo na Okrožno državno tožilstvo. Do rešitve vprašanja v kazenskem postopku o predlaganem vprašanju, ali je bilo v danem primeru storjeno očitano kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic po členu 161 KZ RS, naj torej višje sodišče postopek prekine.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet tega pritožbenega postopka je lahko izključno preizkus pravilnosti izpodbijane odločitve o zavrnitvi toženčevega predloga za prekinitev pravdnega postopka, dokler ne bo Ustavno sodišče RS odločilo o njegovi ustavni pritožbi zoper sodbo Višjega sodišča v L., opr. št. I Cp 497/03 z dne 11.6.2003. Toženčeve pritožbene trditve, kot je razvidno iz njihovega povzetka, se nanašajo na povsem druge okoliščine tega primera, zato je bilo treba konkretno pritožbo obravnavati kot neobrazloženo. Na taki podlagi opravljeni preizkus izpodbijanega sklepa (2. odst. 350. člena ZPP) pa pokaže, da je ta pravilen in zakonit. V celoti je namreč treba pritrditi prvostopenjskemu stališču, da vložena ustavna pritožba zoper pravnomočno sodbo o temelju vtoževanega zahtevka na plačilo rente ni zakoniti razlog za prekinitev postopka v smislu določb člena 205. in

206. ZPP, v zvezi z odločanjem o višini denarnega zahtevka. Predhodno vprašanje, ki na tej podlagi dopušča prekinitev pravde, je namreč po

13. členu ZPP vprašanje o obstoju kakšne pravice ali pravnega razmerja, od katerega je odvisna odločba sodišča. V zvezi z ustavno pritožbo pa se presoja le o kršenju ustavnih (človekovih) pravic in torej ne o materialnopravni pravici v smislu 13. člena ZPP.

Predlog za prekinitev pravdnega postopka je torej prvo sodišče po povedanem utemeljeno zavrnilo, zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep potrdilo (člen 365, točka 2 ZPP). Iz tukajšnjega spisa I Cp 497/2003 pa je tudi razvidno, da je Ustavno sodišče RS s sklepom z dne 6.7.2005, Up - 574/03-14 odločilo, da se ne sprejme toženčeva ustavna pritožba, v zvezi s katero je prekinitev predlagal. Odločitev o prekinitvi pravde iz drugih razlogov, ki jih navaja pritožba, je v pristojnosti prvostopenjskega sodišča.