Jedro

Ker zakon dovoljuje spremembo tožbe do konca glavne obravnave, je edino logično, da do istega časovnega mejnika dovoljuje utemeljevanje spremenjene tožbe z novimi dejstvi in dokazi. Dokazi pa morajo biti tudi dejansko predloženi še posebej, ker je tožeča stranka že pred narokom na katerem je tožbo spremenila, z njimi razpolagala. Dodelitev roka za predložitev dokaza je zgolj možnost in ne obveznost sodišča, ki pri tem upošteva načelo ekonomičnosti postopka. Nadalje je po oceni sodišča druge stopnje preuranjen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka dokazov ni predložila do konca glavne obravnave. Res je, da dokazi tožeče stranke niso bili predloženi na naroku, vendar jih sodišče mora upoštevati, če so predloženi na vložišču pred koncem obravnave sodišča prve stopnje. Iz spisovnih podatkov pa izhaja da so bili dokazi predloženi na dan obravnave v vložišču sodišča. O tem, zakaj sodišče prve stopnje meni, da so dokazi predloženi prepozno oz. na podlagi česa zaključuje, da le-ti niso bili na vložišču oddani pred zaključkom naroka, pa izpodbijana sodba nima razlogov.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v II. in III. točki izreka razveljavi in se v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožba tožene stranke se zavrne in se v I. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Stroški pritožbenega postopka so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje v točki I izreka sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 165240/2012 z dne 2. 11. 2012 vzdržalo v veljavi glede plačila 10.045,34 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega zneska dalje do plačila in stroški izvršilnega postopka v znesku 86,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 11. 2012 dalje do plačila. V II. točki izreka je zahtevek tožeče stranke v višini 4.270,00 EUR zavrnilo. V III. točki izreka je toženi stranki naložilo plačilo stroškov postopka tožeče stranke v višini 1.831,45 EUR v roku 8 dni od prejema sodbe sodišča prve stopnje.

2. Zoper odločitev sodišča prve stopnje pod točko II izreka, s katerim je bil zavrnjen zahtevek v višini 4.270,00 EUR, se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov (338. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Navaja, da je pred zaključkom glavne obravnave dne 28. 11. 2015 spremenila tožbo oz. razširila tožbeni zahtevek in poleg zneska 10.045,34 EUR zahteva še dodatno plačilo v višini 4.270,00 EUR. Sodišče prve stopnje je spremembo tožbe dovolilo, vendar glede tega dela zahtevka ni izvedlo ustreznega dokaznega postopka, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ter je tožeči stranki bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prav tako se sodišče v sodbi ni opredelilo do prošnje tožeče stranke po dodatnem roku za predložitev listin, zaradi česar je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka z dokazi za razširitev zahtevka prekludirana, ker jih ni predložila do konca glavne obravnave. Tožeča stranka je namreč listine predložila pri naslovnem sodišču še pred zaključkom naroka za glavno obravnavo z dne 28. 10. 2015, kar lahko potrdita zakoniti zastopnik tožeče stranke F.Ž., kot tudi S.R., ki sta dokazne listine osebno oddala v vložišču naslovnega sodišča. Ker so bile dokazne listine v konkretnem primeru sodišču predložene še pred zaključkom naroka je predmetne dokazne listine potrebno šteti kot pravočasne. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani II. točki izreka razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka v pravočasni pritožbi izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v točki I in III izreka iz vseh pritožbenih razlogov, saj je sodišče prve stopnje nepravilno in v nasprotju z dokazi v spisu določilo kot datum prenehanja najemnega razmerja 31. 12. 2010 in ne 31. 12. 2009. Nadalje je v izpodbijani sodbi nepravilen zaključek o začetku teka odpovednega roka, saj odpovedni rok ni mogel začeti teči preden je bila pogodbena stranka z odpovedjo seznanjena. Ker je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je začel teči odpovedni rok na dan naveden v odpovedi, je v posledici tega tudi zmotno ugotovilo dejansko stanje. Prav tako tožena stranka nikdar ni imela uradnega naslova na Ul. kneza Koclja 36 v M., zato poziva sploh ni mogla prejeti. Napačen pa je zaključek sodišča, da je priča Z.Š.potrdil, da je poziv prejel, saj je le ta potrdil, da je tožena stranka bila pozvana k prevzemu stvari, ni pa potrdil, da je kot direktor tedaj, torej 5. 1. 2010 oziroma 23. 1. 2010, te pozive dejansko tudi prejel. Sicer pa je sodišče spregledalo sklep o začasni odredbi, s katerim je bilo tožeči stranki naloženo, da dokumentacijo in ključe prostorov na naslovu Ul. kneza Koclja 36 izroči toženi stranki. Sodišče prve stopnje tudi napačno utemeljuje dokazno oceno s stališčem, da tožena stranka ni uspela izpodbiti trditve tožeče stranke glede odločilnih dejstev po 266. členu Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Odločilne trditve bi morala dokazati tožeča stranka in v kolikor bi sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo bi moralo zahtevek zavrniti. Predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v točki I in III izreka razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

4. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga sodišču prve stopnje, da pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje v točki I. 5. Prav tako tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožeče stranke predlaga, da se pritožba tožeče stranke kot neutemeljena zavrne.

6. Pritožba tožeča stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa neutemeljena.

7. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb, kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa po drugem odstavku 350. člena ZPP.

8. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta pravdni stranki dne 30. 9. 2005 sklenili Pogodbo o najemu stanovanja (v nadaljevanju: Najemna pogodba). Tožena stranka je v dopisu, s katerim je odpovedala Najemno pogodbo zapisala, da z dnem 1. 9. 2009 odjavlja mesečne storitve za najem prostorov zaradi zaprtja lokalov. Predmetni dopis je tožeča stranka prejela dne 22. 9. 2009. Sodišče prve stopnje je štelo, da je bila odpoved pogodbe dana dne 1. 9. 2009 in je pogodbeno razmerje prenehalo z 31. 12. 2009, z iztekom štirimesečnega pogodbeno dogovorjenega roka. Sodišče prve stopnje je v 12. točki obrazložitve zapisalo, da je z dnem prenehanja veljavnosti najemne pogodbe 31. 12. 2010 (pravilno 31. 12. 2009) tožena stranka bila dolžna izprazniti najemne prostore in jih izročiti tožeči stranke. Nadalje je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožeča stranka z dopisom z dne 4. 1. 2010 in 20. 1. 2010 obvestila toženo stranko, da v kolikor ne bo izpraznila in očistila poslovnih prostorov ter jih vrnila tožeči stranki, bo slednje storila tožeča stranka na njene stroške. Prejem obvestila je potrdil takratni direktor tožene stranke Z.Š.. Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje zaključilo, da je tožeča stranka v skladu z 266. členom OZ upravičeno, potem ko je obvestila toženo stranko, da bo na njene stroške izpraznila stanovanje, slednje tudi storila in je v zvezi s hrambo dokumentacije in opreme izstavila račune na temelju določb najemne pogodbe in 266. člena OZ ter ji zaračunala stroške čiščenja in izpraznitve stanovanja, prevzem opreme in dokumentacije ter skladiščenja po poteku štirimesečnega odpovednega roka.

- Nadalje je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke po spremenjeni tožbi z dne 28. 10. 2015 za znesek 4.270,00 EUR bruto, saj je zaključilo, da tožeča stranka dokazov za razširitev tožbenega zahtevka ni predložila do zaključka glavne obravnave, ampak po njej in so predloženi dokazi prepozni ter je tožeča stranka prekludirana v skladu z določilom 286.a člena ZPP.

- K pritožbi tožeče stranke:

9. Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe, saj je ugotovilo, da gre za priviligirano spremembo po 186. členu ZPP. Vodilo, ki je odločilno za presojo, ali naj sodišče spremembo tožbe dopusti je načelo ekonomičnosti, ki je eno od temeljnih načel pravdnega postopka. Tožeča stranka je s tožbo zajela obdobje do vložitve tožbe, s spremenjeno tožbo pa obdobje po vložitvi tožbe.

10. Sprememba tožbe je dopustna do konca glavne obravnave, zato zanjo ne veljajo omejitve iz prvega odstavka 286. člena ZPP, po katerem mora stranka na prvem naroku navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, in predlagati dokaze, potrebne za ugotovitev njenih navedb. Ker zakon dovoljuje spremembo tožbe do konca glavne obravnave, je edino logično, da do istega časovnega mejnika dovoljuje utemeljevanje spremenjene tožbe z novimi dejstvi in dokazi. Dokazi pa morajo biti tudi dejansko predloženi še posebej, ker je tožeča stranka že pred narokom na katerem je tožbo spremenila, z njimi razpolagala. Dodelitev roka za predložitev dokaza je zgolj možnost in ne obveznost sodišča, ki pri tem upošteva načelo ekonomičnosti postopka.

11. Nadalje je po oceni sodišča druge stopnje preuranjen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka dokazov ni predložila do konca glavne obravnave. Res je, da dokazi tožeče stranke niso bili predloženi na naroku, vendar jih sodišče mora upoštevati, če so predloženi na vložišču pred koncem obravnave sodišča prve stopnje. Iz spisovnih podatkov pa izhaja da so bili dokazi predloženi na dan obravnave v vložišču sodišča. O tem, zakaj sodišče prve stopnje meni, da so dokazi predloženi prepozno oz. na podlagi česa zaključuje, da le-ti niso bili na vložišču oddani pred zaključkom naroka, pa izpodbijana sodba nima razlogov.

12. Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami strank seznani ter se do njih, če so za odločitev relevantne in očitno niso neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli. Pravica do izjavljanja vsebuje tudi dolžnost sodišča do opredelitve do strankinih navedb. Ker pa se sodišče prve stopnje do navedb tožeče stranke podanih glede spremenjene tožbe ni opredelilo, je bila tožeči stranki kršena pravica do izjavljanja, s tem pa je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in je sodišče druge stopnje v skladu s prvim odstavkom 354. člena ZPP pritožbi zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje ugodilo in izpodbijano sodbo v tem obsegu (točka II izreka) in posledično stroškovni del odločitve (točka III izreka) razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

13. Sodišče prve stopnje bo v novem sojenju obravnavalo spremembo tožbe v skladu s 184. členom - 186. členom ZPP in se glede zahtevka po spremenjeni tožbi celovito opredelilo in sicer najprej bo obrazložilo zakaj zaključuje, da so predloženi dokazi prepozni torej predloženi po končanem naroku, saj slednje iz spisa ne izhaja. V kolikor bo ugotovilo, da so predloženi dokazi pravočasni pa jih bo moralo pred odločitvijo predložiti nasprotni stranki v izjasnitev, da se bo tako izognilo storitvi nove absolutne bistvene kršitve določb postopka. Zatem pa bo moralo opraviti celovito, vestno in skrbno dokazno oceno vseh dokazov v skladu s metodološkimi napotki iz 8. člena ZPP upoštevaje, da zahtevek po spremenjeni tožbe temelji na isti dejanski podlagi.

- K pritožbi tožene stranke:

14. Sodišče prve stopnje je dejansko v 12. točki obrazložitve kot datum prenehanja najemnega razmerja določilo datum 31. 12. 2010 medtem, ko je med pravdnima strankama nesporno, da je pravilen datum 31. 12. 2009. Slednje pa predstavlja zgolj pisno napako sodišča prve stopnje in ne absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj zaradi slednjega sodba ni nerazumljiva, niti sama s seboj v nasprotju. Iz ostalih ugotovitev izpodbijane sodbe namreč izhaja, da je tožena stranka (in ne tožeča stranka, kot to v pritožbi zmotno navaja tožena stranka) najemno razmerje odpovedala z dnem 1. 9. 2009 in je v Najemni pogodbi določen štirimesečni odpovedni rok.

15. Pritožba zmotno navaja, da je odpoved najemne pogodbe dala tožeča stranka, saj je tekom postopka kot nesporno med pravdnima strankama bilo ugotovljeno, da je najemno razmerje odpovedala tožena stranka s 1. 9. 2009 in je tako njeno sklicevanje na datum, ko je odpoved najemne pogodbe prejela tožeča stranka dne 22. 9. 2009 neutemeljeno. Tožena stranka je namreč v odpovedi najemnega razmerja jasno zapisala, da pogodbo odpoveduje s 1. 9. 2009, s čemer je tožeča stranka soglašala. Prav tako nima prav pritožba, da tožena stranka ni prejela poziva za izpraznitev stanovanja, saj je takratni direktor tožene Z.Š. potrdil, da je poziv prejel, zato je nerelevantno na kateri naslov je bil poziv poslan, bistveno je, da ga je tožena stranka oz. njen zakoniti zastopnik prejel. 16. Pritožba se nadalje sklicuje na sklep o začasni odredbi, s katerim je bilo tožeči stranki naloženo, da dokumentacijo in ključe prostorov izroči toženi stranki. Predmetnih trditev tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni podala, niti ni predložila sklepa in gre za pritožbeno novoto, ki je sodišče druge stopnje v skladu s 337. členom ZPP ne sme upoštevati.

17. Pritožba povsem pavšalno graja odločitev sodišča glede stroškov tožeče stranke za hrambo opreme in dokumentacije in se pri tem se sklicuje na navedbe iz svoje prve pripravljalne vloge. Pritožba je samostojna vloga, zato je v njej potrebno specificirati in natančno navesti pritožbene razloge in zgolj sklicevanje na razloge, podane v drugi vlogi predloženi pred sodiščem prve stopnje ni zadostno. Ker tožena stranka v pritožbi ni navedla podrobnejših razlogov o tem, katerih dokazov sodišče prve stopnje ni pravilno izvedlo in v zvezi s katerimi zaključki je zmotno uporabilo pravila o dokaznem bremenu pritožba v tem delu ni obrazložena. Pritožba mora namreč vsebovati specificirane konkretno opredeljene razloge, za katere stranka želi, da jih pritožbeno sodišče obravnava.

18. Sodišče druge stopnje tako v celoti soglaša z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje iz 21. - 23. točke obrazložitve, zato je pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka.

19. V skladu s četrtim odstavkom 165. člena ZPP se odločitev o pritožbenih stroških pravdnih strank pridrži do končne odločbe.