Jedro

Tožniku ni uspelo izkazati, da je toženka z njim sklenila kupoprodajno pogodbo. Glede na celoten sklop okoliščin, ki jih je sodišče prve stopnje skrbno ugotovilo in ovrednotilo, ni moč govoriti o pomanjkanju toženkine skrbnosti. Sodišče prve stopnje je prepričljivo argumentiralo svojo ugotovitev, da toženka ni mogla vedeti, da B. Č. pri dogovorih nastopa kot pooblaščenec tožnika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 14753/2015 z dne 16. 2. 2015 tudi v 1. in 3. odstavku izreka sklepa ter tožnikov zahtevek za plačilo 7.990,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 4. 2013 dalje do plačila zavrnilo (I. točka izreka). Tožniku je naložilo povračilo 1.001,55 EUR toženkinih pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Opozarja, da bi tožnik(1) moral ali pa vsaj lahko sklepal, da novo motorno kolo H. ni last B. Č. Toženka bi takoj po prejemu računa lahko sklepala, da je vozilo last tožnika in da je v pogodbenem razmerju z njim, ne pa z B. Č. Toženka je sklepala, da bo kupnino za to motorno kolo poravnal B. Č., zato je vedela ali pa bi vsaj lahko na podlagi tega sklepala, da motorno kolo ni v njegovi lasti. Na računu je bil kot prodajalec naveden tožnik, zato bi ji po prejemu računa moralo biti jasno, da ji B. Č. prodaja motor, ki ni njegov in za katerega ni nič plačal. B. Č. jo je po lastnih zatrjevanjih v preteklosti že ogoljufal, zato bi morala biti še bolj previdna. Toženka bi lahko že na podlagi preteklih izkušenj sklepala, da B. Č. ni prodajalec motorja. Sodišče se je pri odločanju opiralo le na razmerje med toženko in B. Č., kar je vodilo do napačne odločitve. Dogovori toženke z B. Č. za razmerje med pravdnima strankama niso relevantni. Toženka je od tožnika prevzela novo motorno vozilo H., zanj ji je bil izdan račun, kupnine pa ni poravnala. Sicer pa bi sodišče moralo ugotoviti, da je prišlo do neupravičene obogatitve. Toženka je bila obogatena na škodo tožnika in brez pravne podlage, zato mu je dolžna nadomestiti vrednost dosežene koristi ter mu plačati vtoževani znesek. Sodišče je presojalo zgolj obstoj tiste pravne podlage, ki jo je tožnik izrecno navedel - obstoj pogodbenega razmerja med pravdnima strankama - pri čemer pa tožnik ni dolžan izrecno navesti pravne podlage, saj slednja ni nujna sestavina tožbe. Toženka je napačno navajala, da je motorno vozilo že plačala v letu 2008, saj je takrat plačala drugo vozilo in ne tožnikovega. Dejstvo, da je B. Č. toženko ponovno ogoljufal, ne more iti v tožnikovo škodo. Pritožnik oporeka tudi stroškovnemu delu sodbe, saj bi moralo sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugoditi in toženki naložiti plačilo njegovih stroškov postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, toženki pa naloži povračilo tožnikovih stroškov. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Pritožba je bila vročena v odgovor toženki, ki pa se nanjo ni odzvala.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijana sodba temelji na naslednjih pravno relevantnih ugotovitvah sodišča prve stopnje: - B. Č. je bilo s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 8434/2010 naloženo plačilo premoženjskopravnega zahtevka A. K. (toženke) v višini 5.550,00 EUR; - toženka in B. Č. sta 18. 12. 2012 sklenila aneks k dogovoru o poravnavi obveznosti, s katerim se je B. Č. zavezal toženki dobaviti novo motorno kolo H., bele barve, letnik 2013, in to brez vsakršnih dodatnih stroškov; - B. Č. je toženki 26. 4. 2013 izročil motorno kolo, skupaj z računom št. 104/2013, ki ga je izdal tožnik, glasil pa se je na kupnino v višini 7.990,00 EUR; - toženka je motorno kolo registrirala in ga nemoteno uporabljala vse do 29. 5. 2014, ko je od pooblaščenca tožnika dobila prvi opomin za plačilo spornega računa.

6. Na podlagi pravno relevantnih dejstev pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku prvega sodišča o neutemeljenosti tožbenega zahtevka. Prvo sodišče pravilno izpostavlja, da račun sam po sebi še ne izkazuje dejansko sklenjenih dogovorov v zvezi s prodajo motorja. Tožniku namreč ni uspelo izkazati, da je toženka z njim sklenila kupoprodajno pogodbo. Glede na celoten sklop okoliščin, ki jih je sodišče prve stopnje skrbno ugotovilo in ovrednotilo, ni moč govoriti o pomanjkanju toženkine skrbnosti. Sodišče prve stopnje je v 8. točki obrazložitve prepričljivo argumentiralo svojo ugotovitev, da toženka ni mogla vedeti, da B. Č. pri dogovorih nastopa kot pooblaščenec tožnika. Glede na vse okoliščine ji ni mogoče očitati, da bi morala na podlagi prejetega računa sklepati, da je v pogodbenem razmerju s tožnikom in ne B. Č. Sodišče prve stopnje je utemeljeno sledilo njeni prepričljivi izpovedbi o njenem prepričanju, da je B. Č. račun plačal; račun pa se nanjo glasi zato, da bo lahko uredila prepis in registracijo. Motorno kolo je brez vsakršnih težav prevzela, ga registrirala in uporabljala skoraj leto dni. Nobena od okoliščin ni očitno kazala na to, da je B. Č. zaposlen pri tožniku in da toženka pravzaprav sklepa kupoprodajno pogodbo s tožnikom. To pa pomeni, da kljub dejstvu, da jo je B. Č. v preteklosti že ogoljufal, ni imela razloga, da bi se ji glede na vse okoliščine, ki jih je sodišče skrbno pojasnilo v 6. - 8. točki obrazložitve, vzbudil dvom, da je v poslovnem razmerju le z B. Č., ne pa tudi tožnikom.

7. Ne drži pritožbena navedba, da se je sodišče pri odločanju opiralo le na razmerje med toženko in B. Č. V 8. točki obrazložitve je namreč jasno zapisalo, da račun, ki ga je izdal tožnik, sam po sebi ne izkazuje dejansko sklenjenih dogovorov v zvezi s prodajo motorja. Na podlagi izvedenih dokazov je prišlo do prepričanja, da toženka - glede na okoliščine - ni mogla sklepati, da B. Č. nastopa v imenu tožnika. Nato pa je na podlagi prepričljive dokazne ocene zaključilo, da ima zahtevek za plačilo kupnine lahko podlago le v sklenjeni kupoprodajni pogodbi, ki pa je tožnik ni uspel izkazati.

8. V pritožbi izpostavljeno zatrjevanje, da bi moralo sodišče prve stopnje razmerje presojati na podlagi neupravičene obogatitve, je zmotno. Tožnik v zvezi s slednjim ni podal ustrezne trditvene podlage, zato se sodišče prve stopnje z vprašanjem neupravičene obogatitve ni ukvarjalo.

9. Glede na pojasnjeno pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP), zato je pritožbo na podlagi določbe 353. člena ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Op. št. (1): Iz konteksta izhaja, da gre za pomoto in da je pritožnik imel v mislih toženko.