Jedro

Dovoljevanje graditve objektov na zemljiščih in drugih posegov v zemljišče v zvezi s takšno gradnjo je pristojnost upravnih organov.

Določba 190. člena ZPP se uporabi tudi, če pride v pravdi zaradi ugotovitve služnosti do spremembe lastništva na služečem zemljišču. Če je sedanji lastnik med pravdo z odplačnim pravnim poslom pridobil služečo nepremičnino v dobri veri, da ta ni obremenjena z v tem postopku vtoževano stvarno služnostjo, je treba tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja služnostne pravice na navedeni nepremičnini zaradi določbe 2. odstavka 44. člena SPZ zavrniti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prave stopnje je z izpodbijano sodbo, ki je dejansko sklep in sodba, pod prvo točko izreka s sklepom zavrglo tožbo glede tožbenega zahtevka, da se tožencu prepoveduje gradnja objekta na parcelah št. 103 (v izpodbijani odločbi je sodišče prve stopnje očitno pomotoma navedlo parcelo št. 13) in 770 ter je dolžan opustiti vsakršna zemeljska in gradbena dela na teh zemljiščih, pod 2 točko izreka pa je s sodbo kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da obstaja služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi vozili preko parcel št. 103 in 767, v lasti toženca, v korist vsakokratnih lastnikov parcel št. 104, 655, 760/2, 760/1, 769, 656, 658 in 758, v lasti tožnikov vsakega do 1/2, kar je toženec dolžan priznati in izdati zemljiškoknjižno listino za vknjižbo te služnostne pravice, ker bo sicer takšno listino nadomestila sodba, in da je toženec dolžan tožnikoma povrniti njune pravdne stroške.

Zoper odločitev s sklepom in s sodbo sta se v roku pritožila tožeči stranki iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, ki predlagata, da pritožbeno sodišče odločitev z izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede odločitve s sklepom (1. točka izreka) navajata, da če je nepremičnina obremenjena s služnostjo, na njej pač lastnik služeče stvari ne more graditi, saj bi to pomenilo poseg v izvrševanje služnosti. Varovanje le-te je stvarno pravno (in šele sekundarno upravno) vprašanje. Glede odločitve s sodbo (2. točka izreka) pa navajata, da je ratio legis določbe 190. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v varovanju materialnih in procesnih pravic tožnika, ki ima pravovarstveni zahtevek in njega sodišče primerno ščiti. V obravnavanem primeru je bistveno, da služnostna pravica nastane na podlagi zakona, da je torej bila že ustanovljena, sodna odločba pa to le za nazaj ugotovi. Za pridobitev pravice, ki nastane na podlagi zakona, pridobitni način (vknjižba) ni obligatorna sestavina njenega prenosa. Iz novejše pravne teorije, na katero se sklicuje izpodbijana sodba, sicer izhaja stališče, na podlagi katerega je nižje sodišče zahtevek tožnikov zavrnilo. Vendar je tako pravno naziranje zmotno, predvsem pa ne predstavlja formalnega pravnega vira. Pritožba torej sodbo izpodbija iz dveh razlogov: ker je pravno naziranje pravnega teoretika generalno zmotno in ker to naziranje ne pride v poštev v konkretnem primeru, za kar pritožnika ponujata več razlogov. Pravna norma 190. člena ZPP je zaradi svoje jezikovne jasnosti absolutna in nanjo sta se tožnika zanesla. Varuje tožnika in njima nudi pravno varstvo, ne pa npr. tretjim osebam, ki imajo v primeru svojega pravnega interesa še vedno možnost v drugem pravdnem postopku, da jim sodišče nudi pravno varstvo. Zaznamba spora ni obvezen pravni instrument. Predvsem pa ni nobenega zagotovila, da je tedaj bil pridobitelj v dobri veri, torej ni nobenega vedenja o tem, ali je bil z zakupom s služnostjo obremenjene nepremičnine prizadet. Če se je torej tretji v resnici zanesel na zemljiškoknjižno stanje, potem naj to uveljavlja v pravdi zoper odsvojitelja. Na zlonamerno ravnanje toženca pokaže tudi dejstvo, da o prenosu lastninske pravice na sporni nepremičnini ni obvestil ne tožnikov, ne sodišča, po odsvojitvi pa je postal v pravdnem postopku popolnoma pasiven. Sicer pa tudi, če bi tožnika med postopkom spremenila tožbo tako, da bi jo naperila proti novemu lastniku služečih zemljišč, s tem ne bi nič dosegla, ker pridobitelj sigurno ne bi vstopil v pravdo. Proti njemu bi morala vložiti novo tožbo. Enako bi bilo, če bi bila pri služečih zemljiščih vpisana zaznamba spora.

Pritožba ni utemeljena.

Pravilno je sodišče prve stopnje pojasnilo v razlogih izpodbijane odločbe, da je stvar dovoljevanja graditve objektov na zemljiščih in drugih posegov v zemljišče v zvezi s takšno gradnjo pristojnost upravnih organov v upravnem postopku. Upravni postopek je torej tisti, v katerem se izda gradbeno dovoljenje, in v tem upravnem postopku imata tožnika kot zainteresirana pravico sodelovati, tudi z uveljavitvijo preprečitve morebitne gradnje ali drugih posegov v nepremičnine toženca zaradi obstoja zatrjevane stvarne služnosti. Zato je sodišče prve stopnje pod 1. točko izreka izpodbijane sodbe moralo zavreči tožbo glede tam navedenega tožbenega zahtevka. Redno sodišče bi bilo pristojno za odločanje v primeru posegov v nepremičnino šele, če bi tak poseg predstavljal civilnopravno (ne upravnopravno) razmerje med strankami (1. člen ZPP).

Pravilna pa je tudi odločitev sodišča prve stopnje s sodbo, ko je kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek glede ugotovitve obstoja in vknjižbe obravnavane stvarne služnosti hoje in vožnje. V odgovor pritožbi je, poleg razlogov sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, dodati le še, da se določba 190. člena ZPP uporabi tudi, če pride v pravdi zaradi ugotovitve služnosti do spremembe lastništva na služečem zemljišču. Vendar pa je tožbeni zahtevek neutemeljen glede na določbo 2. odstavka 44. člena Stvarnopravnega zakonika (SPZ), po kateri pravica, pridobljena s prisostvovanjem, ne sme biti v škodo tistemu, ki je v dobri veri in v zaupanju javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisa v javno knjigo. Sedanji lastnik služečih zemljišč je z odplačnim pravnim poslom pridobil te nepremičnine leta 2004 (torej med to pravdo) v dobri veri, da ta ni obremenjena z v tem postopku vtoževano stvarno služnostjo. Pojasniti je, da se dobra vera domneva, če se ne dokaže drugače (9. člen SPZ). Torej jo je sodišče prve stopnje upravičeno upoštevalo pri svoji odločitvi, saj tožnika z dokazi dobre vere sedanjega lastnika nista izpodbila oziroma niti nista navajala dejstev, povezanih z izostankom njegove dobre vere. Tudi iz zgoraj navedenega izhaja, da je zmotno pritožbeno prepričanje o absolutnosti določbe 190. člena ZPP glede zaščite interesov tožečih strank in da ni slediti novejši pravni teoriji, na katero opira svojo odločitev sodišče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo tožečih strank kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev s sklepom in s sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).