Jedro

Tudi iz programa opremljanja stavbnih zemljišč ni razvidno, da gre za izračun, kakršen se zahteva po Navodilu o vsebini programa za opremljanje stavbnih zemljišč (Uradni list RS, št. 4/99). Po Navodilu lahko namreč občina izračuna prispevek le na podlagi sprejetega programa, s tem, da se pri izračunu poleg tega obvezno upoštevajo tudi merila za razdelitev stroškov med zavezance in občino, ki jih določa finančni del programa opremljanja, sam izračun pa se opravi na način predpisan v členih 6. in 7. Navodila. Da bi bil izračun opravljen na opisan način iz obrazložitve prvostopne odločbe ni razvidno, zaradi česar je bistveno pomanjkljiva.

Izrek

1. Tožbi se ugodi in se odločba Župana občine A št. 6/02-352-90/2003-3 z dne 10. 2. 2004 odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek 2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnila pritožbo tožnika zoper delno odločbo o odmeri komunalnega prispevka za kanalizacijo in elektriko št. 14/1-35300-0090/03 z dne 20. 1. 2004, s katero je bil tožniku odmerjen komunalni prispevek za kanalizacijo, elektriko, geodetski posnetek in idejni projekt na zemljišču parc. št. 976/1, k.o. A, v skupni višini 2.132.401,20 SIT. Tožena stranka se ob zavrnitvi pritožbe sklicuje na določbe Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list RS, št. 44/97, v nadaljevanju ZSZ), to je 39., 42. in 44. člena in na določbe Navodila za izračun komunalnega prispevka (Uradni list RS, št. 4/99). Pojasni, da je bil tožniku dne 18. 3. 2002 z odločbo o določitvi sorazmernega dela stroškov opremljanja stavbnega zemljišča št. 14/1-462-44/02 za isto zemljišče, na vlogo stranke, odmerjen komunalni prispevek za urbanistično dokumentacijo, za tehnično dokumentacijo, za stroške upravljavca stavbnih zemljišč, za makadam za skupaj 239 m2 neto uporabne tlorisne površine v višini 290.324,00 SIT. V isti odločbi je bilo tudi navedeno, da bo potrebno po izgradnji še neizgrajenih komunalnih naprav zaprositi za soglasje oziroma za potrdilo upravljavca komunalnih naprav oziroma stavbnih zemljišč. Nadalje tožena stranka navaja, da je velikost gradbene parcele določena v zazidalnem načrtu za del območja urejanje V2S/2 B 2 na A, številka projekta 5/01, decembra 2001, ki je bil objavljen v uradnem glasilu C številka 278 dne 17. 12. 2001, ter doda, da stroški za gradnjo ceste in stroški za izdelavo zazidalnega načrta niso predmet v tem postopku izpodbijane delne odločbe z dne 20. 1. 2004. Po Navodilu za izračun komunalnega prispevka se v območjih, kjer se nov zazidalni načrt ter izvede nova infrastruktura v skladu z novimi stroški investicije na območju urejanja, izračuna komunalni prispevek za tisti del stroškov, ki jih povzroči zgraditev nove ali rekonstrukcija in povečanje zmogljivosti obstoječe infrastrukture. Odmerjeni komunalni prispevek za kanalizacijo in elektriko je izračunan na podlagi Sklepa o sprejemu Programa opremljanja stavbnih zemljišč v ZN B (Uradni list RS, št. 80/03) in Programa opremljanja infrastrukturnih objektov v ZN B (DD d.d., december 2002). V zvezi z izračunom višine komunalnega prispevka se tožena stranka sklicuje na 4. odstavek obrazložitve prvostopne odločbe. Sklepno navaja še 236. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 do 52/02, v nadaljevanju ZUP).

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu in navaja, da je že pred izdajo enotnega dovoljenja za gradnjo št. 3/6-351-50/02 z dne 17. 6. 2002 na parc. št. 976/1 k.o. A zgradila stanovanjsko hišo in plačala komunalni prispevek, ki je bil odmerjen z odločbo o določitvi sorazmernega dela stroškov opremljanja stavbnega zemljišča št. 14/1-462-44/02 z dne 18. 3. 2002. Navaja, da se z odmerjenim komunalnim prispevkom za kanalizacijo in elektriko ne strinja in zato objekt še vedno ni priklopljen na navedeno infrastrukturo. Po mnenju tožnika je občina kršila določbe ZSZ, saj je investitorjem omogočila gradnjo na stavbno neopremljenih zemljiščih, stroške naknadnega komunalnega opremljanja stavbnih pa skuša z izdajo delnih odločb o odmeri komunalnega prispevka v celoti prevaliti na investitorje objektov, kar je v nasprotju z določbami ZSZ. Komunalni prispevek za kanalizacijo in elektriko je tožena stranka odmerila samovoljno in brez ustrezne pravne podlage, v nasprotju z določbami ZSZ in podzakonskimi predpisi. Komunalni prispevek bi moral biti, kot to izhaja iz določb ZSZ, izračunan na podlagi dejanskih ali povprečnih stroškov opremljanja stavbnega zemljišča, ne pa na podlagi predvidenih stroškov, kot je bilo to v konkretnem primeru. Občina A je izdala delno odločbo o komunalnem prispevku brez prejetega lastnega odloka o komunalnem prispevku, ki bi določal podrobnejša merila za odmero komunalnega prispevka, kot to določa 4. odstavek 42. člena ZSZ. Tožnik ponovno poudarja, da je že s prvo odločbo, ki jo je občina A izdala pred izdajo gradbenega dovoljenja, bil odmerjen komunalni prispevek. Tega je tožnik v dobri veri, da plačuje zakonito odmerjen komunalni prispevek, tudi plačal. Šlo naj bi sicer za tehnično dokumentacijo stroškov upravljavca stavbnih zemljišč in makadam, za kar se komunalni prispevek v skladu z ZSZ ne odmerja, vendar pa je tožnik kot prava neuka stranka prispevek v dobri veri, da plačuje potreben komunalni prispevek, le tega tudi plačal. Nadalje tožnik tudi meni, da ni pogojev za izdajo delne odločbe po določbi 219. člena ZUP, saj je bil tožniku komunalni prispevek že odmerjen z dokončno in pravnomočno odločbo. Izrek delne odločbe je nejasen in nedoločen. Pojasnila in obveznosti določene z izrekom presegajo predmet odločanja upravnega organa prve stopnje. Drugi odstavek izreka delne odločbe je pojasnjevalne narave, zaradi česar ne spada v izrek odločbe. Dela izreka, ki govorita o valorizaciji odmerjenega komunalnega prispevka in o sankciji v primeru neplačila, pa sta brez vsake podlage v materialnih predpisih. Nadalje iz izpodbijane odločbe in odločbe prve stopnje ni razvidno, da bi postopek na obeh stopnjah vodili osebi, ki za vodenje postopka izpolnjujeta pogoje, kot jih določa ZUP in Uredbe o izobrazbi, ki jo morajo imeti zaposleni za vodenje in odločanje v upravnem postopku in strokovnem izpitu iz upravnega postopka. Z izpodbijano odločbo je bil tožniku odmerjen tudi komunalni prispevek za geodetski posnetek in idejni projekt ceste brez vsake podlage v določbah ZSZ. Razen tega iz obrazložitve delne odločbe ni razviden izračun komunalnega prispevka za izdelavo teh dveh dokumentov. Odmera komunalnega prispevka za izdelavo teh dveh dokumentov pa potrjuje, da poskuša tožena stranka brez pravne podlage praktično vse stroške povezane z izvedbo ZN B prevaliti na investitorje objektov. Sodišču predlaga, da odloči po določbi 61. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS) in da izpodbijano odločbo in odločbo prve stopnje odpravi, ter zahtevo tožnika za izdajo odločbe o odmeri komunalnega prispevka z dne 14. 11. 2003 zavrne, ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo obširno odgovarja na tožbene ugovore in navaja, da niso utemeljene navedbe kršitve določb ZSZ, ter da naj bi komunalni prispevek bil odmerjen brez pravne podlage in v nasprotju z določbami ZSZ. Tožena stranka je odmerila komunalni prispevek potem, ko sta bila za področje B, kjer se nahaja objekt tožnika, sprejeta dva zazidalna načrta. V skladu z Navodilom o vsebini programa za opremljanje stavbnih zemljišč (Uradni list RS, št. 4/99) je tožena stranka sprejela program opremljanja stavbnih zemljišč. Na podlagi navedenega programa opremljanja in 4. člena Navodila za izračun komunalnega prispevka je tožena stranka izračunala komunalni prispevek za kanalizacijo in elektriko. Ne strinja se z tožbenim ugovorom, da program opremljanja stavbnih zemljišč naj ne bi opredeljeval vrednost investicije v kanalizacijo in elektriko, in da ta akt ne predstavlja programa po določbi 4. odstavka 39. člena ZSZ, tožbene ugovore pa oceni kot pavšalne. Nadalje pojasnjuje, da je odločba z dne 18. 3. 2002 pravnomočna, da je bil tožnik v njej seznanjen, da bo moral poravnati komunalni prispevek za infrastrukturo, ki se bo gradila kasneje. Meni, da delna odločba ni nejasna in da dejstvo, da sta 2. in 3. odstavek izreka pojasnjevalne narave, na zakonitost odločbe ne vpliva. Sankcija v primeru neplačila ima podlago v 5. členu Sklepa o sprejemu programa opremljanja stavbnih zemljišč z dne 22. 7. 2003, smiselno pa je tudi, da je predvidena sankcija tudi v primeru, da zavezanec, ki mu je omogočeno obročno plačilo ne plača dveh zaporednih obrokov, pri čemer se sklicuje na 43. in 44. člen ZSZ. Nesporno tožnik na podlagi odločbe z dne 18. 3. 2002 ni plačal komunalnega prispevka za kanalizacijo in elektriko, saj se je le ta gradila kasneje. Tožnik je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka tako na podlagi določb ZSZ kot na podlagi določb Zakona o urejanju prostora (Uradni list RS, št. 110/02 in 8/03, v nadaljevanju ZUreP). Komunalni prispevek za geodetski posnetek in idejni projekt ceste je odmerjen na podlagi 16. člena Navodila, kjer je specificirano, kaj lahko občina zajame v oceno stroškov. Geodetski posnetek in idejni projekt ceste spadata pod stroške izdelave projektne dokumentacije (2. točka 1. odstavka 16. člena Navodila). Stroški projektne dokumentacije pa so razvidni tudi iz programa opremljanja. Tožena stranka v zvezi s tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na osebe, ki so vodile upravni postopek, prilaga potrdili za obe osebi. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Odgovor tožene stranke na tožbo je bil posredovan pooblaščencu tožeče stranke.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa udeležbe v tem postopku ni prijavilo.

Tožba je utemeljena.

V zadevi ni sporno, da tožnik na podlagi odločbe o odmeri sorazmernega dela stroškov opremljanja stavbnega zemljišča z dne 18. 3. 2000 ni plačal prispevka za kanalizacijo in električno napeljavo, ter da se je oboje gradilo kasneje, že po izdaji navedene odločbe. To pa tudi po presoji sodišča pomeni, da je zavezan plačati komunalni prispevek in sicer na podlagi ter v skladu z določbo 2. odstavka 43. člena ZSZ, na katerega se pravilno sklicuje že tožena stranka in po katerem je zavezanec za plačilo komunalnega prispevka tudi lastnik že zgrajenega objekta na neopremljenem ali delno opremljenem stavbnem zemljišču, če se to zemljišče komunalno opremlja. Gre za situacijo, do katere po ZSZ sicer ne bi smelo priti, vendar očitno samo praviloma, saj za gradnjo na neopremljenem zemljišču po eni strani ni sankcije, po drugi strani pa je izrecno določeno, da se tudi v takšnem primeru plača komunalni prispevek. Pravni temelj za odmero komunalnega prispevka je torej podan. Tožnik zato s sklicevanjem na napačno ravnanje občine, ter na že plačani sorazmerni del stroškov, v konkretnem primeru ne more uspeti. Prav tako ne more uspeti z ugovorom, da občina nima sprejetega lastnega odloka o komunalnem prispevku. Občina namreč po 4. odstavku 42. člena ZSZ lahko s svojim predpisom določi podrobnejša merila za odmero komunalnega prispevka, ni pa tega dolžna storiti. Ker vsebina odločbe z dne 18. 3. 2000 ni predmet tega postopka, tožnik v tem postopku ne more uveljavljati ugovorov povezanih z omenjeno odločbo. Prvostopna odločba ni bistveno pomanjkljiva zato, ker je izdana kot delna. Gre sicer za napačno poimenovanje, ki pa samo po sebi na pravilnost odločitve ne vpliva. Na zakonitost tudi ne morajo vplivati, kot pravilno navaja tožena stranka v odgovoru na tožbo, tisti deli izreka, ki so izključno pojasnjevalne narave. Zato v tem pogledu tožena stranka pritožbo utemeljeno zavrne. Ustrezno pa tudi dopolni spise s potrdili o strokovni usposobljenosti oseb, ki sta vodili postopek.

Pač pa po presoji sodišča ni ustrezno utemeljen in pojasnjen izrek prvostopne odločbe v tistem delu, ki se nanaša na valorizacijo in na zagroženo sankcijo v zvezi z neplačilom, saj tudi še po odgovoru na tožbo ostaja brez utemeljitve v ustreznem predpisu. Zlasti pa po presoji sodišča ni dovolj obrazložen izračun prispevka in s tem odgovorjeno na pritožbene navedbe, po katerih prispevek ni odmerjen v skladu s predpisi, to je z zakonom (ZSZ) in Navodilom sprejetim na podlagi zakona. Res je sicer, da kot relevanten akt in s tem podlaga za izračun ne obstaja samo Sklep o sprejemu Programa opremljanja stavbnih zemljišč v ZN B, ampak tudi program opremljanja, ki je bil sprejet z navedenim sklepom in na katerem izračunu očitno temelji. Vendar pa tudi iz programa ni razvidno, da gre za izračun, kakršen se zahteva po Navodilu. Po Navodilu lahko namreč občina izračuna prispevek le na podlagi sprejetega programa, s tem, da se pri izračunu poleg tega obvezno upoštevajo tudi merila za razdelitev stroškov med zavezance in občino, ki jih določa finančni del programa opremljanja, sam izračun pa se opravi na način predpisan v členih 6. in 7. Navodila. Da bi bil izračun opravljen na opisan način iz obrazložitve prvostopne odločbe ni razvidno, zaradi česar je bistveno pomanjkljiva. Ker pomanjkljivosti tožena stranka ne odpravi, je bistveno pomanjkljiva tudi izpodbijana odločba, saj pravilnosti izračuna naložene obveznosti ni mogoče preizkusiti in ugotoviti ali je skladen z zakonom oziroma z Navodilom. Bistveno pomanjkljivo obrazložitev odločbe pa pomeni bistveno kršitev pravil postopka, bistvena kršitev pa je razlog zato, da se odločba odpravi.

Sodišče je zato na podlagi 3. točke. 1. odstavka 60. člena ZUS tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, ter zadevo vrnilo toženi stranki, da ponovni odloči o pritožbi. Pri tem je dolžna upoštevati pravno mnenje sodišča in njegova stališča, ki se tičejo postopka. Sodišče ni sledilo tožnikovemu predlogu za odločanje po 61. členu ZUS, ker za to niso izpolnjeni pogoji.

Zahtevo za povrnitev stroškov postopka pa je zavrnilo, saj v primeru, kadar se odloča zgolj o zakonitosti upravnega akta, nosi vsaka stranka svoje stroške postopka (3. odstavek 23. člena ZUS).