Jedro

Z navedbami, da je sodišče dejstva v zvezi z obsojenčevim poslovanjem zmotno ugotovilo, zahteva za varstvo zakonitosti s ponujanjem njihove lastne ocene uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obs. P.J. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenca se oprosti plačila stroškov, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

V pravnomočno končani kazenski zadevi zoper obs. P.J. zaradi kaznivih dejanj goljufije po 1. odstavku 217. člena v zvezi s 25. členom KZ in 1. odstavku 217. člena KZ je Okrajno sodišče v Škofji Loki s sklepom z dne 21.09.2000 na podlagi določbe 1. odstavka 414. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) zavrnilo zahtevo za obnovo kazenskega postopka, ki jo je vložil obsojenčev zagovornik. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 16.11.2000 zavrnilo pritožbo obsojenčevega zagovornika kot neutemeljeno.

Zagovornik obs. P.J., odvetnik F.B. iz L., je dne 17.04.2001 priporočeno po pošti vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper navedeni pravnomočni sklep zaradi kršitve določb kazenskega postopka. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije izpodbijana sklepa razveljavi in vrne zadevo Okrajnemu sodišču v Škofji Loki v novo odločanje.

Vrhovna državna tožilka K.U.-K. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Navaja, da kršitev določb kazenskega postopka ni razbrati iz zahteve, večina navedb je namenjena napadanju dejanskega stanja, ki ga ni mogoče izpodbijati z zahtevo za varstvo zakonitosti. Obsojenčev zagovornik je v postopku obnove kot nov dokaz predložil sodbo Okrožnega sodišča v Novi Gorici. Zahtevi za varstvo zakonitosti pa je priložil sodbo Okrajnega sodišča v Tolminu z dne 17.11.2000. Podatkov iz te sodbe ne bo mogoče upoštevati, saj v zadevi teče postopek za obnovo kazenskega postopka, ko je potrebno nov dokaz predlagati v postopku obnove postopka, ni pa ga mogoče uveljavljati v zahtevi za varstvo zakonitosti, ki se nanaša na utemeljenost odločitve sodišča v zvezi z obnovo postopka, kjer je bila kot nov dokaz predložena sodba Okrožnega sodišča v Novi Gorici, ne pa tudi sodba Okrajnega sodišča v Tolminu.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

S trditvijo, da so odločilna dejstva v zvezi s poslovanjem obsojenca ugotovljena v nasprotju s podatki kazenskega spisa, vložnik zahteve za varstvo zakonitosti opozarja na protispisnost in s tem na bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Napadeni pravnomočni sklep je zaključek, da sodba Okrožnega sodišča v Novi Gorici z dne 15.03.2000 ne predstavlja novih dejstev oziroma novega dokaza po 3. točki 1. odstavka 410. člena ZKP, oprl na okoliščine, da je obsojenec še vedno izdajal naročilnice za prodajo opeke, čeprav od decembra 1995 ni več proizvajal strešnikov, da glede na finančno stanje in dotedanjo prezadolženost ni imel nobenih realnih možnosti, da oškodovancem vrne izposojeni denar ali da jim nabavi strešnike, da je bil vse od prekinitve proizvodnje od leta 1995 dalje nezaposlen, da je družba K. d.o.o. Ž. imela odprt žiro račun, ki je bil neprekinjeno blokiran od 08.11.1994 do 11.07.1998, skupaj 990 dni, ter da v letu 1995 in 1996 ta družba ni imela nobenega prometa na žiro računu in ni predložila računovodskih poročil Agenciji Republike Slovenije za plačilni promet, Ekspozituri Š.L. Po stališču pravnomočnega sklepa obsojenec z navedenim novim dokazom ne dokazuje, da bi lahko sam ali kot samostojni podjetnik poplačal svoje dolgove. Izvršba je bila nedopustna, ker predmeti izvršbe niso bili v lasti samostojnega podjetnika P.J., ne pa zato, ker bi bila sicer nedopustna, ali ker obsojenec kot samostojni podjetnik ne bi ničesar dolgoval upnikom.

Stališče zahteve za varstvo zakonitosti, da so navedeni zaključki pravnomočnega sklepa v nasprotju s podatki spisa, ni sprejemljivo. Družba K. d.o.o. je bila vpisana v sodni register na podlagi sklepa Temeljnega sodišča v Kranju, enote v Kranju z dne 03.11.1992. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti se v nasprotju s tem sklicuje na datum vpisa dne 30.06.1997, ko je bil izdan izpis iz sodnega registra s stanjem na dan 30.06.1997, iz katerega je prav tako razviden datum vpisa v sodni register 03.11.1992. Dopis Davčnega urada Republike Slovenije, Izpostave T. z dne 08.07.1997, potrjuje, da obsojenec za leto 1996 ni vložil napovedi za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti in da ima neporavnane obveznosti v višini 1.446.892,00 SIT. Agencija Republike Slovenije za plačilni promet, Podružnica K., Ekspozitura Š.L., je z dopisom z dne 11.07.1997 sporočila, da obsojenec kot ustanovitelj in direktor podjetja K. d.o.o. ni imel v preteklih poslovnih letih 1995 in 1996 prometa na žiro računu ter da je le-ta bil neprekinjeno blokiran 990 dni in da znašajo neporavnane obveznosti 1.917.085,85 SIT. Izpodbijani pravnomočni sklep opira svoje zaključke v zvezi z odločilnimi dejstvi na podatke in dokaze, ki glede na navedeno niso v nasprotju z njihovo dejansko vsebino. Zato Vrhovno sodišče Republike Slovenije ugotavlja, da ni podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Zahtevi za varstvo zakonitosti je zagovornik priložil sodbo Okrajnega sodišča v Tolminu z dne 17.11.2001. Toda ta sodba, ki v postopku zahteve za obnovo pred nižjima sodiščima ni bila predložena, v bistvu predstavlja nov dokaz, na podlagi katerega bo mogoče znova vložiti zahtevo za obnovo kazenskega postopka. Tega dokaza ni mogoče upoštevati pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti, s katero Vrhovno sodišče presoja zakonitost izpodbijanega pravnomočnega sklepa. Z navedbami, da je sodišče dejstva v zvezi z obsojenčevim poslovanjem ugotovilo zmotno, zahteva za varstvo zakonitosti s ponujanjem njihove lastne ocene uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, zato jo je zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 4. odstavka 95. člena ZKP.