Jedro

Bistvo kaznivega dejanja poslovne goljufije je prav v tem, da ima ravnanje storilca, s katerim je oškodovanca spravil ali držal v zmoti, za posledico, da oškodovanec v svojo škodo razpolaga s premoženjem. Preslepitveni namen pa je, kot subjektivni znak poslovne goljufije, odločilni element, ki glede na dane okoliščine konkretnega primera, razmejuje civilno neizpolnitev obveznosti od kaznivega dejanja preslepitve. Gre za zavest storilca, da kljub danim zavezam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo.

Iz utrjene sodne prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da subjektivne okoliščine niso predmet opisa kaznivega dejanja, temveč sodijo v obrazložitev sodbe, pri čemer se na te okoliščine sklepa na podlagi navedb v izreku sodbe.

Izrek

I.Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II.Obsojenec je dolžan plačati 750,00 EUR sodne takse.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Ljubljani je s sodbo X K 3767/2019 z dne 6. 1. 2025 obsojenca A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem v zvezi z drugim odstavkom 228. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Izreklo mu je kazen eno leto in en mesec zapora, pri čemer je odločilo, da se ta izvrši z delom v splošno korist v trajanju sedemsto osemdeset ur, ki jih mora opraviti v obdobju največ treh let od izvršljivosti sodbe. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovanca z njegovim premoženjskopravim zahtevkom v višini 192.704,70 EUR napotilo na pravdo. Obsojencu je naložilo povrnitev stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je ob obravnavanju pritožbe, po uradni dolžnosti izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je pri izvršitvi kazni izpustilo urni obseg dela v splošno korist. Pritožbo obsojenčevih zagovornikov je zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2.Zoper pravnomočno sodbo so zahtevo za varstvo zakonitosti vložili obsojenčevi zagovorniki, kot navajajo, zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, drugih kršitev kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe ter zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Predlagajo, da se zahtevi ugodi in izpodbijano pravnomočno sodbo spremeni tako, da se obsojenca oprosti obtožbe oziroma podredno, da se izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred popolnoma spremenjenim senatom. V obrazložitvi zahteve trdijo, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo izvedbo dokaznega predloga s postavitvijo izvedenca grebene stroke, da je izrek protispisen in v nasprotju z obrazložitvijo, da sodišče enači pravno osebo z njenim zakonitim zastopnikom, da v opisa kaznivega dejanja ni konkretiziran zakonski znak preslepitve, da niso opisane subjektivne okoliščine, ki bi kazale na obsojenčev preslepitveni namen, da ni podan obsojenčev naklep, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih glede tega, da naj bi bil preslepitveni namen podan že od samega začetka.

3.Vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti in predlagal njeno zavrnitev. Navaja, da preko zatrjevanja kršitve kazenskega zakona in kršitve pravice do obrambe, pravice do izvajanja dokazov v obsojenčevo korist ter pravice do poštenega sojenja vložniki uveljavljajo nedovoljen razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, prav tako pa niso podane kršitve določb kazenskega postopka. Izpostavlja še, da sklicevanje na precejšen dvom v resničnost odločilnih dejstev ne more predstavljati samostojnega razloga za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti na način in v obsegu, kot ga v obravnavani zadevi predlagajo vložniki.

4.Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan obsojencu in njegovim zagovornikom. Slednji so se o njem izjavili, v odgovoru izražajo nestrinjanje z oceno vrhovnega državnega tožilca ter vztrajajo pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti.

B.

5.Vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti pravnomočni sodbi očitajo, da iz opisa kaznivega dejanja ne izhaja zakonski znak preslepitve in preslepitvenega namena oziroma da ta z v izreku opisanimi dejanskimi okoliščinami nista konkretizirana.

6.Objektivni zakonski znaki kaznivega dejanja poslovne goljufije iz 228. člena KZ-1 so (i) lažno prikazovanje in prikrivanje dejstev, (ii) zmota pri tistem, ki razpolaga s premoženjem, (iii) razpolaganje s premoženjem in (iv) premoženjska škoda oziroma premoženjska korist, subjektivni zakonski znak poslovne goljufije pa je preslepitveni namen. Izvršitveno ravnanje preslepitve pri kaznivem dejanju poslovne goljufije se običajno kaže tako, da ena stran v poslovni odnos stopa v dobri veri, druga stran pa pogodbeno partnerico spravi ali drži v zmoti, da tudi sama spoštuje načela vestnosti in poštenja. Za uresničitev zakonskega znaka preslepitve je treba v opisu kaznivega dejanja navesti okoliščine, na podlagi katerih je ravnanje mogoče razločiti od običajne neizpolnitve pogodbenega razmerja

ter ga opredeliti z navedbami konkretnih ravnanj storilca, ki pomenijo uresničitev zakonskega znaka, po potrebi pa navesti tudi spremljajoče dejanske okoliščine, ki ravnanju storilca jasno in nedvoumno dajejo obeležje preslepitve.

V praksi se preslepitev najpogosteje kaže na primer v zamolčanju ali prikrivanju blokade transakcijskih računov, prikrivanju obstoja številnih dolgov, ter vseh tistih dejstev in okoliščin, zaradi katerih oškodovanec gotovo ne bi izpolnil svojih obveznosti, kolikor bi za prikrite okoliščine vedel.

Bistvo kaznivega dejanja poslovne goljufije je prav v tem, da ima ravnanje storilca, s katerim je oškodovanca spravil ali držal v zmoti, za posledico, da oškodovanec v svojo škodo razpolaga s premoženjem.

Preslepitveni namen pa je, kot subjektivni znak poslovne goljufije (differentia specifica), odločilni element, ki glede na dane okoliščine konkretnega primera, razmejuje civilno neizpolnitev obveznosti od kaznivega dejanja preslepitve.

Gre za zavest storilca, da kljub danim zavezam do izpolnitve obveznosti ne bo prišlo.

11.Vložniki v zahtevi za varstvo zakonitosti nadalje uveljavljajo kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, z navedbami, da izrek izpodbijane pravnomočne sodbe nasprotuje razlogom sodbe, da je sodba očitno neobrazložena in protispisna. Tako vložniki trdijo, da iz izreka izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja, da je imel obsojenec preslepitveni namen že od začetka oziroma ob izvajanju strojnih inštalacij, kar naj ne bi izhajalo iz obrazložitve prvostopenjske sodbe. Iz izreka izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja, da je obsojenec goljufivo ravnal pri izvajanju projekta gradnje stanovanj v Ljubljani (projekt ...), in me drugim, pred in ob izvajanju strojnih inštalacij prikrival slabo poslovanje družbe B. d. o. o., zakoniti zastopnik oškodovane družbe pa je zaradi preteklega dobrega poslovnega sodelovanja verjel, da bo družba C. d. o. o. poplačana. Podlaga za navedbe v izreku, da je do preslepitve prišlo pred izvajanjem strojnih inštalacij, izhaja iz obrazložitve prvostopenjske sodbe, da so se z aneksom št. 1 z dne 5. 10. 2010 (A75) vsa dela, ki jih je do takrat opravila podjetnica F. F. s. p. in so bila tudi vsa plačana, od 4. 10. 2010 dalje, prenesla na družbo C. d. o. o., katere zakoniti zastopnik je bil G. G. Iz ugotovitev dokaznega postopka dalje izhaja, da je oškodovana družba dogovorjena dela v celoti opravila do sredi leta 2011 (tč. 10 obrazložitve), družba B. d. o. o. pa je bila slabo plačilno sposobna v obdobju od 2010 oziroma naprej po tem letu, kar je potrdil zunanji računovodja H. H., račune pa je imela prvič blokirane dne 8. 4. 2011, od tedaj dalje pa skoraj v celotnem obdobju do uvedbe stečajnega postopka (tč. 12 obrazložitve). Tako iz razlogov izpodbijane pravnomočne sodbe izhaja, da je obsojenčeva družba zapadla v nelikvidnost v času neposredno pred, račune pa imela blokirane že med opravljanjem strojnoinštalacijskih del, kar pomeni, da je do preslepitve prišlo že pred in med izvajanjem posla. Tako se kot zmotne izkažejo trditve vložnikov, da izrek nasprotuje razlogom zato ni podana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

12.Dalje vložniki uveljavljajo, da sodišče v izreku izpodbijane pravnomočne sodbe meša pravne in fizične osebe in je izrek zato protispisen. Pritrditi je sicer vložnikom, da iz opisa kaznivega dejanja izhaja, da sta kupoprodajno pogodbo obsojenec in oškodovanec podpisala kot fizični osebi ("... sta A. A. in G. G. dne 10. 1. 2014 sklenila prodajno pogodbo..."), vendar pa je iz celotnega opisa jasno razvidno, da sta to storila kot zakonita zastopnika družb, oškodovanec C. d.o.o., obsojenec pa B. d.o.o.. V uvodnem delu izreka je opisano, da "... je A. A. kot direktor družbe B. d. o. o. … G. G. kot direktorja … družbe C. d. o. o.." Upoštevaje navedeno vložniki z očitkom o kršitvi 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ne morejo uspeti.

13.Navedeno so vložniki uveljavljali že v pritožbenem postopku z navedbami, da je sodišče prve stopnje zanemarilo pravno osebnost pogodbenih strank zaradi česar naj bi napačno ugotovilo dejanskega stanja, ki naj bi ga bistveno izkrivilo, kar naj bi imelo vpliv na zakonitost in pravilnost sodbe. Pritožbeno sodišče je na navedeni očitek odgovorilo in v točki 6 obrazložitve svoje odločitve pravilno pojasnilo, da se pravna oseba lahko izjavlja le preko fizične osebe - zakonitega zastopnika. Vložniki se v zahtevi za varstvo zakonitosti do utemeljenih razlogov pritožbenega sodišča ne opredelijo in ponovijo pritožbene navedbe z dostavkom, da je izrek v nasprotju z obrazložitvijo in protispisen, vendar z golim nestrinjanjem z odgovorom pritožbenega sodišča ne morejo uspeti.

14.Vložniki z navedbami v zahtevi, da je sodišče prve stopnje napačno interpretiralo odnos med obsojencem in zakonitim zastopnikom oškodovane družbe, da je opravilo presojo ex post, da premoženjska škoda ni posledica preslepitve ampak nezmožnosti plačila, da subjektivne okoliščine preslepitve niso podane, s čimer poskušajo prepričati, da ne gre za preslepitev temveč civilno neizpolnitev obveznosti in preslepitveni namen ni podan oziroma iz izreka ne izhaja, po vsebini ne uveljavljajo kršitve zakona, temveč izražajo nestrinjanje z dokaznimi zaključki v izpodbijani pravnomočni sodbi, kar na podlagi drugega odstavka 420. člena ZKP ni dovoljen razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti.

15.Vložniki v zahtevi navajajo še, da je nastal precejšen dvom o pravilnosti dejanskega stanja ugotovljenega v izpodbijani pravnomočni sodbi, ter pozivajo k uporabi 427. člena ZKP. Pooblastilo iz 427. člena ZKP je izključno namenjeno Vrhovnemu sodišču, kadar ob odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti nastane precejšen dvom o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v pravnomočni sodbi in nikoli zaradi uveljavljanja takšnega dvoma s strani vložnikov v zahtevi za varstvo zakonitosti.⁸ V konkretnem primeru ob obravnavanju zahteve pri sodišču takšen dvom ni nastal.

C.

16.Vrhovno sodišče je ugotovilo, da uveljavljane kršitve niso podane, zahteva pa je bila v pretežnem delu vložena zaradi izpodbojnega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

17.Odločba o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Ker vložniki z zahtevo za varstvo zakonitosti niso uspeli, je obsojenec dolžan plačati sodno takso v višini 750,00 EUR po tarifnih številkah 7113 in 7152 Taksne tarife v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena ZST-1, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju premoženjskih razmer obsojenca in okoliščin predmetnega kazenskega postopka.

18.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

1Devetak, H. (2023). 228. člen v: Veliki komentar posebnega dela kazenskega zakona (KZ-1), 2. knjiga. Ljubljana: Uradni list RS, str. 965.

2Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 93283/2010 z dne 21. 9. 2017.

3Primerjaj Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 361/2004 z dne 2. 6. 2005.

4Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 55081/2018 z dne 30. 5. 2024.

5Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 2668/2016 z dne 28. 10. 2021.

6Sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 19555/2015 z dne 26. 1. 2017, I Ips 33477/2015 z dne 18. 2. 2021, I Ips 46546/2016 z dne 15. 9. 2022, I Ips 14471/2016 z dne 26. 1. 2023, I Ips 6088/2018 z dne 6. 1. 2025 in mnoge druge.

7Primerjaj npr. sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 34188/2020 z dne 16. 2. 2023, I Ips 23697/2018 z dne 8. 7. 2021, I Ips 53443/2014 z dne 8. 6. 2017, I Ips 38853/2013-144 z dne 13. 10. 2016, I Ips 502/2007 z dne 5. 6. 2008 in I Ips 70/ 97 z dne 25. 2. 1999 pa tudi odločbe Ustavnega sodišča U-I-271/08 z dne 24. 3. 2011, Up-88/05 z dne 14. 6. 2007, Up-34/93 z dne 8. 6. 1995.

8Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 49427/2020 z dne 19. 1. 2023.