Jedro

Nova delavca sta bila zaposlena na istem delovnem mestu, kot je bil tožnik, kar pomeni, da je obseg dela, ki se opravlja pod pogoji pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za to delovno mesto, ostajal povečan. Povečan je bil vsaj od leta 2018, ko je tožnik delo opravljal kot napoteni delavec, pa vse do leta 2020 in še naprej. To ob ugotovljeni visoki volativnosti proizvodnje toženke potrjuje, da obseg dela ni bil začasno povečan, da bi bila sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas s tožnikom zakonita.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe (točka I izreka). Ugotovilo je, da pogodba o zaposlitvi, sklenjena med pravdnima strankama, ni prenehala veljati dne 19. 6. 2020, ampak je trajala do sodne razveze dne 9. 5. 2021 (točka II izreka). Toženki je naložilo, da tožnika za čas od 20. 6. 2020 do 9. 5. 2021 prijavi v obvezna zavarovanja in mu plača mesečno nadomestilo plače v višini 1.160,32 EUR, zmanjšano za prejeta nadomestila za čas brezposelnosti od 20. 6. 2020 do 19. 12. 2020 v višini 892,50 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. dne v mesecu za pretekli mesec (točka III izreka). Naložilo ji je, da mu plača denarno povračilo v višini 1.160,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (točka IV izreka). Višji zahtevek je zavrnilo (točka V izreka). Toženki je naložilo, da tožniku plača pravdne stroške v višini 642,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila (točka VI izreka).

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe in sklepa ter odločitev o pravdnih stroških (točke II, III, IV in VI izreka) se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da je imela do sredine leta 2018 na oddelku vlečene embalaže, kjer je delal tožnik, zaposlenih od 7 do 8 preddelavcev. Zaradi povečanega obsega naročil in posledično povečane proizvodnje je od sredine leta 2018 do konca leta 2018 dodatno zaposlila 3 preddelavce, v začetku leta 2019 pa še dva. Do dodatnega izrednega povečanja proizvodnje je prišlo še v marcu in aprilu 2020. Z umirjanjem situacije, povezane z epidemijo koronavirusne bolezni, se je obseg naročil nato vrnil na običajno raven. Toženka je začasno povečanje dokazala s predloženimi listinami. Šlo je za začasno povečanje proizvodnje in ne za običajna nihanja. Tožnikovo delo je bilo neposredno povezano z začasnim povečanjem proizvodnje. Toženka ima delovno mesto preddelavec sicer sistemizirano kot eno delovno mesto za celotno proizvodnjo, kar pa ne pomeni, da lahko preddelavec dela v kateremkoli oddelku. Vsak oddelek je specifičen. Toženka preddelavce zaposli za točno določeni oddelek. Tožnik nikoli ni opravljal dela izven oddelka vlečene embalaže. Tožnik je izpovedal o liniji D1, kar je napačno, delo je opravljal na linijah DDC2 in DDC3. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo, da je delo opravljal tudi na drugih linijah. Zmotno je ugotovilo dejansko stanje. Podana je kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotno je povzelo izpoved priče A. A. Priča je izpovedal, da so bila dodatna naročila s strani obstoječih naročnikov toženke, za kar je toženka zaposlila dodatne preddelavce. Pričakovati je bilo, da se bo obseg proizvodnje vrnil na običajno raven, kot je bil pred letom 2018. Prihodnje povečanje proizvodnje je hipotetično. Pri toženki ni šlo za nihanje naročil, ampak za začasno povečanje. Ugotovitev sodišča prve stopnje o nihanju naročil je nejasna. To ne izhaja iz izpovedi prič B. B. in A. A. Podana je kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženka s svojimi naročniki sklepa enoletne pogodbe in kot drugi subjekti na trgu pripravlja letni plan, ima pa okvirno predstavo, kakšna je običajna proizvodnja. V primeru začasno povečane proizvodnje zakonito sklepa pogodbe o zaposlitvi za določen čas, kot jo je s tožnikom. Ugotovitev sodišča prve stopnje o visoki volatilnosti proizvodnje toženke je izven trditvene podlage. Takšna ugotovitev ne izhaja iz predloženih listin ali izpovedi prič. Preddelavca C. C. in D. D. sta bila v maju 2021 zaposlena preko agencije za delo na drugih linijah SLC2 in SLC3. Namesto tožnika toženka ni zaposlovala. Toženka je ob sklenitvi druge pogodbe o zaposlitvi za določen čas predvidela povečan obseg dela še vsaj do konca leta 2019 in za prvo polovico leta 2020. Takrat sicer ni predvidela epidemije koronavirusne bolezni, kar pa na zakonitost pogodbe o zaposlitvi za določen čas ne vpliva. Noben izveden dokaz ne kaže, da bi bila proizvodnja trajno povečana. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe in sklepa spremeni tako, da zahtevek zavrne.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe in sklepa preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti kršitve, ki jo uveljavlja pritožba. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev, ki jo je ustrezno in pravilno utemeljilo.

5. Toženka neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi (protispisnost).

6. Pritožba neutemeljeno navaja, da je podano nasprotje med prepisom zvočnega posnetka izpovedi priče A. A. (str. 6 in 7) in tem, kar o vsebini izpovedi navaja sodišče prve stopnje (točka 11 obrazložitve). Priča A. A., ki je delo pri toženki opravljal na delovnem mestu Finančni manager, je izpovedal o dodatnih naročilih s strani obstoječih naročnikov toženke, kot je razvidno iz prepisa, in tako je njegovo izpoved povzelo sodišče prve stopnje. Nobenega nasprotja, ki ga prikazuje pritožba, ni niti ni sodišče prve stopnje v izpostavljeni 11. točki obrazložitve (ali kjerkoli drugje v izpodbijani sodbi) ugotovilo, da bi toženka pridobila nove naročnike oziroma da bi bila njena proizvodnja povečana zaradi naročil novih naročnikov, pri čemer dejstvo, ali je prišlo do povečanja zaradi dodatnih naročil obstoječih naročnikov ali novih naročil novih naročnikov, niti ni bistveno. Poleg tega je sodišče prve stopnje na podlagi ocene izpovedi priče A. A. pravilno ugotovilo, da bi lahko proizvodnja toženke teoretično ostala povečana še naprej. Tej ugotovitvi toženka v pritožbi niti ne nasprotuje, poudarja le, da gre za teoretično možnost, bolj verjetno pa je, da bi proizvodnja upadla oziroma da je bilo začasno povečanje proizvodnje v letih 2018, 2019 in tudi 2020, za leto 2021 pa se je predvidelo, da bo proizvodnja upadla nazaj na raven pred letom 2018. 7. Toženka je pred sodiščem prve stopnje povečan obseg dela utemeljevala z začasnim povečanjem proizvodnje na dveh linijah DDC2 in DDC3, na katerih je (pretežno) delo opravljal tožnik v Oddelku vlečene embalaže, pri čemer je predložila listino – Pregled proizvedenih kosov (B2), ki kaže, da je bilo v letih 2016 in 2017 proizvedenih približno 34 milijonov kosov, v letu 2018 (povečanje) 38,4 milijona kosov (+ 12 %), v letu 2019 37,6 milijona kosov in v letu 2020 (zaradi razmer, povezanih z epidemijo koronavirusne bolezni) 51,5 milijona kosov. Te navedbe ponavlja v pritožbi, pri čemer dodaja, da je bilo povprečno zaposlenih 7 do 8 preddelavcev, v letu 2018 je dodatno zaposlila 3 delavce (kar je približno 40 %-no povečanje, dodaja pritožbeno sodišče), v letu 2019 pa še dodatno dva delavca na delovnem mestu Preddelavec. Že te navedbe toženke ne utemeljijo povsem zaposlovanja za določen čas, saj je proizvodnja v letu 2019 malenkostno upadla glede na leto 2018, se je pa v letu 2020, ko je tožniku delovno razmerje prenehalo, bistveno povečala.

8. Pritožba neutemeljeno graja stališče (presojo) sodišča prve stopnje v točki 13 obrazložitve izpodbijane sodbe, da je šlo pri toženki za običajno nihanje naročil oziroma proizvodnje, ne za povečan obseg dela, pri čemer kot nejasno označi ugotovitev sodišča prve stopnje, da naročila toženke redno varirajo. Takšno ugotovitev je naredilo na podlagi ocene izvedenih dokazov, izpovedi prič B. B. in A. A., pri čemer toženka neutemeljeno uveljavlja kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj ne gre za napako pri povzemanju izpovedi, ampak za drugačno dokazno oceno, kot jo ponuja toženka. V pritožbi sama navaja, da z naročniki ne sklepa večletnih pogodb, kar za odločitev ni bistveno, bistveno je, da sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi toženka ob sklenitvi pogodb o zaposlitvi za določen čas s tožnikom imela (predvidela) začasno povečan obseg dela. Tako je na primer za drugo pogodbo o zaposlitvi, ki je bila sklenjena v sredini leta 2019, upoštevalo iz izpovedi priče A. A. ugotovljeno dejstvo o načrtovanju proizvodnje poleti tekočega leta za prihodnje leto in dejstvo o pričakovani "običajni proizvodnji" za leto 2020, ter pravilno zaključilo, da sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas enega leta ob pričakovani "običajni proizvodnji" ni zakonita (pri čemer je nebistveno, da je v letu 2020 prišlo do epidemije koronavirusne bolezni in s tem povečanega obsega dela, saj tega toženka v času sklepanja pogodbe o zaposlitvi ni mogla predvideti). Navedbe, da je upad proizvodnje načrtovala šele za drugo polovico leta 2020, toženka pred sodiščem prve stopnje ni podala, ampak je upad proizvodnje opredelila za leto 2021, in sicer na 36,8 milijonov kosov (kar je še vedno za 8 % več, kot je bilo povprečno v letih 2016 in 2017).

9. Priča B. B., pri toženki zaposlena na delovnem mestu Vodja kadrov, je izrecno izpovedala, kot je razvidno iz prepisa zvočnega posnetka (str. 4), da je proizvodnja zelo nepredvidljiva, ker nimajo letnih pogodb, nimajo trajnih naročil in morajo biti fleksibilni pri načrtovanju, organizaciji in zaposlovanju. Za "letošnje leto" – leto 2021 je izpovedala (str. 5), da so se izkazala povečana naročila in je bilo treba zaposliti nove preddelavce. Priča A. A. je na vprašanje, kako so pri toženki ocenili povečano povpraševanje, odgovoril, da ocenjujejo vedno za eno leto, kar je začasno; izpovedal je, da je težko reči, da bi deset let delali isto, ker so naročila oziroma pogodbe zelo okvirne, veliko kupcev ima kvartalna naročila. Na podlagi ocene takšnih izpovedi je sodišče prve stopnje utemeljeno ugotovilo visoko stopnjo volatilnosti proizvodnje toženke (14. točka obrazložitve sodbe). Toženkina navedba, da je s tem storilo kršitev določb pravdnega postopka, je neutemeljena, kot je neutemeljena navedba, da sama tega ni zatrjevala. Zatrjevala je, da je šlo za povečan obseg dela, pri čemer je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da navedba ni dokazana.

10. Toženka je s tožnikom, ki je najprej pri njej delo opravljal šest mesecev kot napoteni delavec, sklenila dve pogodbi o zaposlitvi za določen čas, obe iz razloga povečanega obsega dela. Prvo pogodbo je sklenila dne 6. 12. 2018 za čas od 20. 12. 2018 do 19. 6. 2019 in drugo dne 14. 6. 2019 za čas od 20. 6. 2019 do 19. 6. 2020. Za presojo, ali je pogodba o zaposlitvi za določen čas sklenjena zakonito, je tako bistveno, ali dejansko obstaja razlog, ki je v njej naveden, in sicer že v času sklepanja pogodbe, v konkretnem primeru začasno povečan obseg dela (1. alineja prvega odstavka 54. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.), kot je pravilno opredelilo sodišče prve stopnje. Pravilno je upoštevalo ugotovitev o visoki volativnosti proizvodnje toženke in spremembe v njeni proizvodnji štelo za običajno poslovanje.

11. Navedba časa, za katerega je sklenjena pogodba, in razloga za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas sta bistveni sestavini pogodbe o zaposlitvi (5. alineja prvega odstavka 31. člena ZDR-1) kot je naziv delovnega mesta oziroma vrsta dela s kratkim opisom dela, ki ga mora delavec opravljati po pogodbi o zaposlitvi (3. alineja prvega odstavka 31. člena ZDR-1). Pogodbi o zaposlitvi sta bili s tožnikom sklenjeni za opravljanje dela na delovnem mestu Preddelavec. V zvezi s tem toženka v pritožbi neutemeljeno poudarja, da je delo opravljal v Oddelku vlečene embalaže na linijah DDC2 in DDC3, pri čemer sama priznava, da je delovno mesto Preddelavec enotno za celotno mehansko proizvodnjo, kar pomeni, da bi posamezni delavec na tem delovnem mestu (kot tožnik) delo lahko opravljal tudi v drugih oddelkih mehanske proizvodnje in na drugih linijah; ali bi ga bilo treba predhodno usposobiti, kot navaja toženka, za odločitev ni bistveno, kot tudi ne, ali toženka delavce po posameznih oddelkih prestavlja. Zato je nebistveno, ali je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik v določenem obsegu opravljal tudi delo izven Oddelka vlečene embalaže in na drugih linijah. Ker ne gre za bistveno dejstvo za odločitev, tudi v tem delu s strani toženke uveljavljana kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

12. Pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami, da bi toženka ob povečanem obsegu dela v letu 2020 lahko zaposlila nove delavce za določen čas oziroma da je zaposlila dva nova delavca, ki sta delo opravljala na linijah SLC2 in SLC3 (proizvodnja embalaže za kozmetiko, ne prehrambeno industrijo), pritrjuje sodišču prve stopnje, da te zaposlitve dodatno negirajo njene navedbe o začasno povečanem obsegu dela. Pri tem je bistveno, kar je pravilno izpostavilo sodišče prve stopnje, da sta bila nova delavca zaposlena na istem delovnem mestu, kot je bil tožnik, Preddelavec, kar pomeni, da je obseg dela, ki se opravlja pod pogoji pogodbe o zaposlitvi, sklenjene za delovno mesto Preddelavec ostajal povečan. Povečan je bil vsaj od leta 2018, ko je tožnik delo opravljal kot napoteni delavec, pa vse do leta 2020 in še naprej (izpoved priče B. B.). To ob ugotovljeni visoki volativnosti proizvodnje toženke potrjuje, da obseg dela ni bil začasno povečan, da bi bila sklenitev pogodb o zaposlitvi za določen čas s tožnikom zakonita.

13. Toženka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje na tretji odstavek 55. člena ZDR-1, ki določa, da se za isto delo šteje delo na delovnem mestu oziroma vrsti dela, ki se dejansko opravlja po določeni pogodbi o zaposlitvi za določen čas. S to določbo zakon ureja situacijo, ko bi delodajalec zaobšel omejitev zaposlovanja za določen čas na dve leti, tako da bi formalno sklepal pogodbe o zaposlitvi za različna delovna mesta. V konkretnem primeru časovna omejitev zaposlovanja iz drugega odstavka 55. člena ZDR-1 ni bila prekršena (tožnik kot napoteni delavec in delavec toženke dela ni opravljal več kot dve leti), ampak se šteje, da je s toženko sklenil pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ker je pogodbo sklenil v nasprotju z zakonom, ne da bi bil podan razlog iz 1. alineje prvega odstavka 54. člena ZDR-1, začasno povečan obseg dela (56. člen ZPP).

14. Ker niso podani uveljavljeni pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).