Jedro

To, da je tožena stranka v izreku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi kršitve opisala z drugimi besedami, kot v vabilu na zagovor, same identitete kršitev ni spremenilo. Vsebinsko se kršitve, ki so bile tožniku očitane in kršitve, zaradi katerih je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana, ne razlikujejo.

Tožnik je s svojim vedenjem ustvaril žaljivo, ponižujoče in zastraševalno delovno okolje. Ugotovljeno dejansko stanje kaže na vzorec njegovega obnašanja v vsakodnevnem komuniciranju s sodelavci oziroma podrejenimi, zato takšno ravnanje, ki ga posamezni opisani primeri le osvetljujejo, ne potrebuje podrobnejše konkretizacije (kdaj, komu in kaj je izrekel).

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 2. 2010, za ugotovitev, da je tožniku 11. 2. 2010 nezakonito prenehalo delovno razmerje in da to še traja na delovnem mestu direktor Območne enote ..., za vrnitev tožnika nazaj na delo in za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja od vključno 12. 2. 2010 do vrnitve na delo, s pripadajočim nadomestilom plače, ki bi ga prejel, če bi delal in s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je tožena stranka tožniku zakonito izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je huje kršil pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja naklepoma ali iz hude malomarnosti. Tožniku se je očitalo, da je podrejenim delavcem naročil, naj rešijo škodni primer B. v nasprotju s sklenjeno zavarovalno pogodbo, da je nevestno opravljal delo, ker vloge B. ni obravnaval kot pritožbe, da je M. K. omogočal delo med bolniškim staležem, in da je imel neprimeren in žaljiv odnos do podrejenih delavcev. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da prva in tretja kršitev nista podani, medtem ko je kršitev postopka po Pravilniku o pritožbenem postopku tožene stranke v zvezi s primerom B. ter kršitev glede neprimernega in žaljivega odnosa do sodelavcev podana. Zlasti slednja po oceni sodišča prve stopnje utemeljuje tudi naslednji pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je nezmožnost nadaljevanja delovnega razmerja do poteka odpovednega roka.

2. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Zavrnilo je vse očitke o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka, zlasti iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). V zvezi z razlogom za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi je presodilo, da tožnik z vlogo M. B. ni ravnal v skladu s Pravilnikom o pritožbenem postopku, zaradi česar mu je tožena stranka utemeljeno očitala nevestno opravljanje dela, posebno težo pa tožnikovi kršitvi daje ravno dejstvo, da je namesto, da bi poskrbel za reševanje pritožbe po predpisanem postopku, pritiskal na podrejene, da bi ti škodni zahtevek rešili na način, ki očitno ni mogel biti zakonit. Ocenilo je, da je s tem zavestno kršil postopek in je zato odpovedni razlog podan. Prav tako je pritrdilo zaključku sodišča prve stopnje, da ugotovljen neprimeren in žaljiv odnos tožnika do sodelavcev pomeni hujšo kršitev pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja. Strinjalo se je s presojo, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do poteka odpovednega roka.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da očitane kršitve niso bile konkretizirane in da se je sodišče prve stopnje zateklo k poenostavitvi, na kar je opozarjal že v pritožbi. Vendar pa je sodišče druge stopnje ocenilo, da so razlogi sodbe sodišča prve stopnje glede vprašanja, na podlagi česa je bila tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi, povsem jasni in se je izognilo odgovoru na vprašanje, kaj je konkretno bila posamezna kršitev, ki se je tožniku očitala. Pri drugi očitani kršitvi ni jasno, ali jo je ugotovila tožena stranka ali sodišče, oziroma katero je ugotovila tožena stranka, katero sodišče. Tožniku je bilo očitano, da ni evidentiral pritožbe M. B. v LN aplikacijo in ni imenoval pritožbene komisije za reševanje pritožbe. Kaj je sodišče glede teh očitkov ugotovilo, iz sodbe sodišča prve stopnje ni bilo razvidno, kot tudi ne, ali je sodišče ugotovilo, da sta ti dve opustitvi dokazani in je tožnik zanje odgovoren. Skratka ne ve se, zaradi katerega konkretnega dejanja v zvezi s to kršitvijo je tožnik po oceni sodišča moral izgubiti službo. V zvezi s četrto kršitvijo pa je bilo tožniku očitano, da je imel neprimeren in žaljiv odnos do sodelavcev ter da je bilo očitno negativno in žaljivo ravnanje ter vedenje pogosto usmerjeno proti sodelavcem na delovnem mestu in v zvezi z delom, kar zagotovo ni jasna opredelitev. Tudi ni bilo navedeno, kdaj naj bi bila ta kršitev storjena, saj termin „pogosto“ ne omogoča ugotovitve časovne komponente. Če ta ni znana, ni mogoče vedeti, za katero kršitev gre in na katere „sodelavce“ se nanaša. Tožena stranka je skušala določene pomanjkljivosti v odpovedi sanirati in je navedla dve konkretni dejanji, glede ostalega pa je ta kršitev tudi nekonkretizirana (glede očitka, da se je to dogajalo „na vseh kolegijih“). Tožnik je s pritožbo želel doseči vsaj to, da se mu konkretno pojasni, kaj tako zavržnega naj bi počel na kolegijih v spornem obdobju petih mesecev, da mu je bila upravičeno odpovedana pogodba o zaposlitvi zaradi kršitve z znaki kaznivega dejanja. S tem, da naj bi imela četrta kršitev tudi znake kaznivega dejanja, tožnik ni bil seznanjen tako, da bi lahko podal vsebinski zagovor. Sodišču druge stopnje zato očita kršitev postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker da ocena sodišča temelji na pavšalnih in nekonkretiziranih očitkih. Navaja tudi, da dve očitani kršitvi nista bili podani, ugotovljena pa je bila odgovornost za drugi dve. Glavna in nosilna je bila kršitev, opredeljena v prvi točki odpovedi, pa se je izkazala za neutemeljeno. Kljub temu je sodišče vzdržalo izpodbijano izredno odpoved v veljavi. Očitki so se najmanj prepolovili, sankcija pa je ostala enaka. Zato meni, da je odločitev nesorazmerna glede na kršitve, ki jih je sodišče štelo za dokazane. V pritožbi je tožnik izpostavil številne okoliščine, na podlagi katerih bi bilo pričakovati bolj kritičen odnos sodišča druge stopnje do izpodbijane odpovedi. Vseeno ni opazilo, da je tožena stranka po zagovoru tožnika, zaradi očitne neutemeljenosti v odpovedi, opustila v obdolžitvi povsem nedodelan očitek, da je bil tožnik kot odgovorna oseba zadolžen za zagotovitev ustreznega sistema oziroma kontrole nad reševanjem zaostankov pri zavarovalnih zastopnikih. Očitno je dojela, da na podlagi prvotnega konstrukta ne bo mogla podati odpovedi, zato je očitek zgradila na novi in izmišljeni tezi, da naj bi naročil I. S. in J. K., kako naj zadevo (nezakonito) rešita. Vse ostale kršitve, tako kot so zastavljene, kažejo na to, da je tožena stranka konstruirala očitke tako, da bi tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi. Tako kot postopek izredne odpovedi, je bilo tudi sojenje očitno usmerjeno k temu rezultatu. Tudi kršitve, ki sta jih očitno zagrešila K. in S. v zvezi s polico stranke B., je pripisalo njemu. V zvezi z vlogo B. navaja, da jo je utemeljeno štel za urgenco in ne za pritožbo. Ta kršitev, tudi če bi bila podana, ne predstavlja hujše kršitve delovnih obveznosti. Zakaj je kršitev hujša niti sodišče niti tožena stranka nista pojasnila. Kršitev v zvezi z žaljenjem podrejenih tudi ni imela znakov kaznivega dejanja. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo pritožbi in spremembo sodbe sodišča prve stopnje tako, da se zahtevku ugodi, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču druge stopnje v novo sojenje.

4. Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga njeno zavrnitev.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena ZPP preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Sodišče ni zagrešilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Prva je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov, ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Druga je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisniku o izvedbi dokazov, ali prepisov zvočnih posnetkov in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Revizijsko sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Tako sodba sodišča prve kot sodba sodišča druge stopnje vsebujeta jasne razloge o odločilnih dejstvih, in sicer glede obstoja odpovednega razloga ter drugih pogojev za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Med razlogi izpodbijane sodbe ni nasprotij, prav tako o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami in zapisniki.

8. Neutemeljen je tudi očitek kršitve ustavno zajamčene človekove pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in pravic iz 25. člena Ustave RS, ki naj bi jo sodišče druge stopnje zagrešilo z načinom obravnavanja, ker naj bi tako kot sodišče prve stopnje skušalo izsledke dokaznega postopka in razlago predpisov prilagoditi cilju, to je potrditvi sporne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje zadevo obravnavalo poglobljeno, odgovorilo prav na vsako pritožbeno navedbo in objektivno preizkusilo dokazno oceno sodišča prve stopnje.

9. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

10. Očitek, da izpodbijana sodba temelji na nekonkretiziranih kršitvah, ni utemeljen. Tožniku so se očitale štiri kršitve pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, glede katerih je bilo v sodnem postopku ugotovljeno, da dve nista bili podani. Kršitve so bile podrobno opisane v obrazložitvi vabila na zagovor, bile so dovolj in povsem jasno konkretizirane ter podprte z listinami, tako da ni bilo prav nobenega dvoma, kaj se je tožniku očitalo in za katera tožnikova ravnanja konkretno gre. Na zagovoru z dne 25. 1. 2010 je bila tožniku posredovana tudi listinska dokumentacija, ki se je nanašala na očitane kršitve, tožniku pa je bil omogočen dodatni rok za pisni zagovor, ki ga je podal 29. 1. 2010. Iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne izhaja, da bi bila tožniku podana iz razlogov, ki v vabilu na zagovor niso bili navedeni, oziroma ki tožniku pred podajo pisnega zagovora niso bili predstavljeni. To, da je tožena stranka v izreku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi kršitve opisala z drugimi besedami, kot v vabilu na zagovor, same identitete kršitev ni spremenilo. Zato revizija neutemeljeno zatrjuje, da se kršitve, navedene v obrazložitvi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, razlikujejo od opisov kršitev v obdolžitvi iz vabila na zagovor. Vsebinsko se kršitve, ki so bile tožniku očitane in kršitve, zaradi katerih je bila pogodba o zaposlitvi izredno odpovedana, ne razlikujejo. Tožniku je bil omogočen zagovor, ki ga je glede vseh očitanih kršitev tudi podal in nobenega dvoma ni, da mu je bilo povsem jasno, na katera ravnanja so se nanašale. Obrazložitev v izpodbijani sodbi v zvezi s tem je jasna in natančna, zato je revizijski očitek, da je sodišče druge stopnje oceno dokazov podredilo končnemu cilju, ki naj bi bil potrditev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, nekorekten.

11. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik odgovoren za kršitev pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, 1) ker z vlogo M. B. ni ravnal tako, kot je treba ravnati s pritožbo po internih aktih tožene stranke, zlasti Pravilnika o pritožbenem postopku in 2) ker je imel do sodelavcev neprimeren, žaljiv in nesramen odnos. Sodišče druge stopnje je temu pritrdilo. Tudi revizijsko sodišče soglaša s presojo, da sta glede na ugotovljeno dejansko stanje obe kršitvi podani in da utemeljujeta izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, čeprav gre za odgovornost le za dve od štirih očitanih kršitev. Pravilna je ocena sodišča druge stopnje, da tožnikovi prvi kršitvi daje posebno težo ravno dejstvo, da je namesto, da bi poskrbel za reševanje pritožbe B. po predpisanem postopku, pritiskal na podrejene, tako da so ti škodni zahtevek rešili na način, ki očitno ni mogel biti zakonit. S tem je zavestno kršil postopek, določen v Pravilniku o pritožbenem postopku, kar pomeni kršitev obveznosti, da delavec svoje delo opravlja vestno oziroma odgovorno in strokovno. Prav tako pa soglaša s tem, da je tožnik s svojim vedenjem ustvaril žaljivo, ponižujoče in zastraševalno delovno okolje in s tem prekršil prepoved iz prvega odstavka 6. a člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002 in naslednji). Ugotovljeno dejansko stanje kaže na vzorec njegovega obnašanja v vsakodnevnem komuniciranju s sodelavci oziroma podrejenimi, zato takšno ravnanje, ki ga posamezni opisani primeri le osvetljujejo, ne potrebuje podrobnejše konkretizacije (kdaj, komu in kaj je izrekel). Sodišče druge stopnje je pojasnilo, zakaj ugotavlja obstoj okoliščin, zaradi katerih delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do poteka odpovednega roka, zato je nasproten revizijski očitek neutemeljen. Revizijsko sodišče se pridružuje presoji, da človek s takim odnosom do podrejenih ni primeren za vodstveno funkcijo, oziroma da tožena stranka z njim utemeljeno ne more več sodelovati.

12. Tožena stranka je izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljila z razlogi iz druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR, s tem, da je za kršitev v zvezi z obnašanjem do sodelavcev dodatno opredelila tudi kot kršitev iz prve alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Sodišče druge stopnje je presodilo, da ima tožnikovo ravnanje, ki predstavlja kršitev prepovedi iz prvega odstavka 6. a člena ZDR, tudi znake kaznivega dejanja šikaniranja na delovnem mestu po 197. členu KZ-1 („Kdor na delovnem mestu ali v zvezi z delom s spolnim nadlegovanjem, psihičnim nasiljem, trpinčenjem ali neenakopravnim obravnavanjem povzroči drugemu zaposlenemu ponižanje ali prestrašenost, se kaznuje z zaporom do dveh let“.) Vpitje in poniževanje v komunikaciji s podrejenimi, ki je bila tožnikova redna praksa, je nedvomno psihično nasilje, saj iz izvedenih dokazov izhaja, da so člani kolegija zaradi tega imeli manjvrednostni kompleks, predvsem ženske pa so ob takšnem početju pogosto jokale. To, da so se nekateri delavci spričo dolgotrajnosti tovrstnega obnašanja sprijaznili z načinom komuniciranja, ravnanju ne odvzema teže. Sicer pa za presojo zakonitosti izredne odpovedi zadošča že pravilna ugotovitev, da ravnanje tožnika predstavlja kršitev pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kar je podrobno obrazložilo že sodišče druge stopnje (na strani 15).

13. Ker niso podani razlogi, uveljavljani z revizijo, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.