Jedro

V obravnavanem primeru tožena stranka nikoli ne bo mogla izpolniti svoje obveznosti, zato je tožnik lahko odstopil od pogodbe z navadno izjavo brez dodatnega roka. Tako izjavo lahko upnik/tožnik da izrecno, mogoče pa je od pogodbe odstopiti tudi s konkludentnimi dejanji. Če tista pogodbena stranka, ki je že izpolnila svojo obveznost, zahteva vrnitev tistega, kar je izpolnila, je treba šteti, da je z vložitvijo tožbe odstopila od pogodbe.

Pri razlagi nepravilne izpolnitve je treba dopustiti možnost, da lahko vsaka oblika odstopanja od vsebine obveznosti, razen neizpolnitev neznatnega dela, dejansko pomeni neizpolnitev. Če so ob tem izpolnjeni tudi pogoji za uveljavljanje drugih pravnih posledic iz naslova jamčevanja za napake, pa je treba pogodbi zvesti stranki dati možnost, da izbere tiste posledice, ki najbolj ustrezajo njenim interesom.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: * v I. točki izreka v celoti ter * v prvi alineji 2. točke izreka za znesek 48,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrne.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu II. točke izreka sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Tožena stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pogodbo z dne 11. 4. 2008, sklenjeno med pravdnima strankama, razglasilo za nično (I. točka izreka) ter toženi stranki naložilo (II. točka izreka), da tožniku plača 2.048,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 7. 2010, 434,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 4. 2008, 244,80 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2008 in 385,78 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 11. 2008 ter pravdne stroške. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo (III. točka izreka).

2. Tožena stranka v pravočasni pritožbi sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da bi bila pogodba nična le v primeru, da podlage ne bi bilo ali bi bila ta nedopustna. Pri dvostranskih obveznih pogodbah kavza ne obstaja, če je obveznost brez predmeta ali jo je nemogoče izvršiti. V predmetni zadevi je pogodbeni predmet obstajal, in sicer izdelava projektne dokumentacije v zameno za plačilo pogodbeno dogovorjene cene, ter je bil tudi izvršen, saj je bila projektna dokumentacija izdelana, izročena in delno plačana. Prav tako namen/kavza, zaradi katerega sta pravdni stranki sklenili pogodbo, ni nedopusten, saj ni v nasprotju z ustavo, prisilnimi predpisi ali moralnimi načeli. Pravdni stranki sta pri sklenitvi pogodbe izražali različne nagibe, pri čemer je tožena stranka pogodbo sklenila iz ekonomskega nagiba, tožnik pa, da bi projektno dokumentacijo uporabil za kasnejšo pridobitev gradbenega dovoljenja za gradnjo počitniškega objekta. Nagibi po prvem odstavku 40. člena OZ ne vplivajo na veljavnost pogodbe. Pravdni stranki sta predmetno pogodbo sklenili na podlagi javne listine - lokacijske informacije, ki je dopuščala gradnjo počitniškega objekta na predmetni nepremičnini in tožena stranka ni imela nobenega razloga, da podvomi v njeno pristnost/verodostojnost. Nobeno zakonsko določilo toženi stranki kot projektantu ne nalaga, da mora preveriti verodostojnost lokacijske informacije ter sama podati razlago občinskih predpisov, saj za tovrstno razlago ni usposobljena in tudi ne more dati pravno veljavne zaveze, da bo izdano določeno gradbeno dovoljenje. Projekt je samo ena izmed predpostavk za pridobitev gradbenega dovoljenja in ta je bil izdelan v skladu s pravili stroke. Če projektna dokumentacija nima lastnosti, ki jih je pričakoval tožnik, bi moral uveljavljati jamčevalne zahtevke in če pomanjkljivosti ne bi bilo mogoče odpraviti, odstopiti od pogodbe, a tožnik ni izpolnil predpostavk za uveljavljenje jamčevalnih zahtevkov, zato bi bili tudi slednji neutemeljeni. Predmetna pogodba je lahko le izpodbojna zaradi stvarnih napak, ker projektant ni pravilno upošteval lastnosti zemljišča. Sodišče je tudi bistveno kršilo določila pravdnega postopka, saj je brez ustreznega zahtevka in trditvene podlage valoriziralo tožbeni zahtevek na dan podaje tožbe. Tožena stranka ni odgovorna za škodo, nastalo tožniku s podpisom predmetne pogodbe, saj se je sam odločil za podpis pogodbe na podlagi lokacijske informacije in ga tožena stranka ni z ničemer prisilila k podpisu. Nikakor ne more biti odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala pred škodnim dogodkom, tj. pred podpisom pogodbe 11. 4. 2008, in sicer za stroške geodetskega načrta, ki ga je tožnik naročil in plačal že 8. 4. 2008. Stroški so nastali zaradi pridobitve gradbenega dovoljenja in niso v neposredni vzročni zvezi s samo pogodbo in izdelano projektno dokumentacijo. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ustrezno stroškovno posledico.

3. Tožnik je na pritožbo pravočasno odgovoril in navaja, da so bili v lokacijski informaciji izrecno navedeni prostorski akti, ki so veljali na območju parcele in pod pogoji katerih je gradnja tam dopuščena, tožena stranka pa v njih ni pogledala. Poleg tega lokacijska informacija ni zavezujoča, pač pa so zavezujoči prostorski akti. Zakon od projektanta zahteva in mu nalaga, da upošteva zakon in občinske predpise, česar tožena stranka ni storila. S pogodbo se je zavezala, da bo projektno dokumentacijo izdelala v skladu z ZGO, ki pa v 47. členu določa, da projektant jamči, da je načrt v skladu s prostorskimi akti in gradbenimi predpisi. Tega ni izpolnila, zato projekt ni izdelan v skladu s pravili stroke. V konkretnem primeru ne gre za napake v lastnostih zemljišča, ampak za neupoštevanje predpisov, ki se nanašajo na zemljišče glede dopustnosti gradnje, kar pa ne more biti predmet jamčevanja in grajanja napak. Predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pogodba je nična, če ni podlage ali je ta nedopustna (četrti odstavek 39. člena OZ). Prima facie je vsak posel kavzalen, zato OZ v tretjem odstavku 39. člena vzpostavlja domnevo, da ima obveznost podlago, čeprav ta ni izražena. Glede na navedeno o neobstoječi kavzi govorimo, če v pogodbi ne najdemo nobenega razloga za zavezo. (1) V konkretnem primeru je tovrsten razlog, torej kavza pogodbe jasna in izhaja že iz pogodbe same, in sicer je to izdelava projektne dokumentacije. Prav tako ni bila podana zmota o kavzi, v smislu, da sta stranki imeli v mislih vsaka drugačno kavzo, kot je materialnopravno nepravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Obe stranki sta se, kot izhaja iz prepričljive dokazne ocene sodišča prve stopnje, zavedali in sklenili pogodbo z razlogom, da se izdela projektna dokumentacija, ki jo bo tožnik kasneje uporabil pri oddaji vloge za pridobitev gradbenega dovoljenja. Seveda pogodbene stranke pri sklepanju pogodb vodijo različni interesi (motivi, nagibi), ki pa skladno s prvim odstavkom 40. člena OZ na veljavnost (odplačne) pogodbe ne vplivajo. V konkretnem primeru je toženo stranko k sklenitvi pogodbe vodil ekonomski interes (zaslužek z izdelavo projekta), tožnikov motiv pa je bila želja po izgradnji počitniške hiše, za katero je potreboval predmetno projektno dokumentacijo. Gradnja vikenda predstavlja le tožnikov nagib, nagib ene stranke pa ne predstavlja kavze pogodbe. Sodišče prve stopnje je nepravilno zaključilo, da kavza zaradi zmote ne obstoji in predmetno pogodbo neutemeljeno razglasilo za nično. Ker niso podani razlogi, zaradi katerih bi bila pogodba nična, je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v I. točki izreka v skladu s peto alinejo 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na ugotovitev ničnosti pogodbe zavrnilo.

6. Osnovno materialnopravno podlago v obravnavanem primeru predstavljajo določbe OZ, ki se nanašajo na prenehanje pogodbe zaradi neizpolnitve. Če pri dvostranskih pogodbah ena stranka ne izpolni svoje obveznosti in ni določeno kaj drugega, lahko druga stranka zahteva izpolnitev obveznosti ali pa pod pogoji iz naslednjih členov odstopi od pogodbe z navadno izjavo, če pogodba ni razvezana že po samem zakonu, v vsakem primeru pa ima pravico do odškodnine (103. člen OZ). Skladno s 106. členom OZ lahko upnik odstopi od pogodbe, ne da bi pustil dolžniku dodatni rok za izpolnitev, če iz dolžnikovega ravnanja izhaja, da svoje obveznosti niti v dodatnem roku ne bo izpolnil. V konkretnem primeru se je tožena stranka s pogodbo z dne 11. 4. 2008 zavezala, da bo za tožnika izdelala projektno dokumentacijo za fazo PGD (projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja) za gradnjo počitniškega objekta, ki bo izdelana v skladu z ZGO, ki pa v 47. in 48. členu določa, da mora biti projekt v skladu s prostorskimi akti. Poleg tega je po naravi stvari in običajnih okoliščinah jasno, da mora biti projektna dokumentacija za pridobitev gradbenega dovoljenja skladna s prostorskimi akti. Tožena stranka svoje obveznosti ni izpolnila, saj je izdelala projekt za gradnjo počitniškega objekta, prostorski akti, ki veljajo na predmetnem območju, pa slednjega sploh ne dopuščajo, saj dovoljujejo le gradnjo individualnih objektov za osebno rekreacijo. Ker projektna dokumentacija ni bila skladna z občinskimi prostorskimi akti, je bila zavrnjena tudi tožnikova vloga za pridobitev gradbenega dovoljenja. Glede na predmetne prostorske akte, ki gradnje počitniških objektov pod nobenim pogojem ne dovoljujejo, tožena stranka nikoli ne bo mogla izpolniti svoje obveznosti (več glej v 8. točki te obrazložitve), zato je tožnik lahko odstopil od pogodbe z navadno izjavo brez dodatnega roka. Tako izjavo lahko upnik/tožnik da izrecno, mogoče pa je od pogodbe odstopiti tudi s konkludentnimi dejanji. Če tista pogodbena stranka, ki je že izpolnila svojo obveznost, zahteva vrnitev tistega, kar je izpolnila, je treba šteti, da je z vložitvijo tožbe (2) odstopila od pogodbe. (3) Tožnik je del svoje denarne obveznosti po pogodbi izpolnil, in sicer v višini 2.000 EUR, in slednje s tožbo zahteva nazaj, s čimer se pravno veljavno šteje, da je odstopil od pogodbe. Skladno s 111. členom OZ sta obe stranki, če je pogodba razvezana, prosti svojih obveznosti (4), razen obveznosti za povrnitev morebitne škode, tista stranka, ki je popolnoma ali delno izpolnila pogodbo, pa ima pravico do vrnitve tistega, kar je dala. Na podlagi navedenega je tožnik upravičen do vrnitve 2.000 EUR, ki jih je dal toženi stranki in s katerimi je delno že izpolnil svojo pogodbeno obveznost. 7. Neutemeljeno pa je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo tudi valorizacijo že plačanega pogodbenega zneska (48,00 EUR). Tožniku zaradi zamude s plačilom s strani tožene stranke pripadajo zgolj zamudne obresti, ki mu jih je prisodilo sodišče prve stopnje, ne pa tudi valoriziran znesek plačila, saj za kaj takega ni pravne podlage. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke tudi v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v prvi alineji II. točki izreka v skladu s peto alinejo 358. člena ZPP spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek za plačilo 48,00 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi zavrnilo.

8. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi tožnik, če meni, da projektna dokumentacija nima takšnih lastnosti, kot jih je sam pričakoval, lahko uveljavljal le jamčevalne zahtevke in bi šlo v takem primeru za stvarno napako. Pri razlagi nepravilne izpolnitve je treba namreč dopustiti možnost, da lahko vsaka oblika odstopanja od vsebine obveznosti, razen neizpolnitev neznatnega dela, dejansko pomeni neizpolnitev. Če so ob tem izpolnjeni tudi pogoji za uveljavljanje drugih pravnih posledic iz naslova jamčevanja za napake, pa je treba pogodbi zvesti stranki dati možnost, da izbere tiste posledice, ki najbolj ustrezajo njenim interesom. (5) Pri konkurenci med prenehanjem pogodbe zaradi neizpolnitve in jamčevalnimi zahtevki je treba tako stranki dopustiti alternativno uveljavljanje izbranega načina pravnega varstva. V konkretnem primeru je predmetna projektna dokumentacija, ki ni bila skladna s prostorskimi akti, za tožnika zagotovo predstavljala neizpolnitev pogodbe, saj zanj takšna dokumentacija nima nobene uporabne vrednosti. Jamčevalni zahtevki ne pridejo v poštev, saj tožena stranka napake nikoli ne bi mogla odpraviti, zahtevek na znižanje pogodbenega plačila pa glede na neuporabnost dokumentacije ni smiseln. Pri predmetni nepravilni izpolnitvi gre torej za takó veliko odstopanje od vsebine pogodbene obveznosti, ki je hkrati tudi neodpravljivo, da gre dejansko za neizpolnitev pogodbe.

9. Skladno z 239. členom OZ, ki vsebuje splošno pravilo o pogodbeni odškodninski odgovornosti, je upnik, če dolžnik ne izpolni obveznosti, upravičen zahtevati tudi povrnitev škode, ki mu je zaradi tega nastala (glej tudi 103. člen OZ). Predpostavke poslovne odškodninske odgovornosti so tako: kršitev pogodbene obveznosti, pri čemer vzrok za kršitev mora izvirati iz sfere pogodbene stranke, ki bi morala opraviti izpolnitev obveznosti, vzročna zveza med kršitvijo pogodbene obveznosti in škodo ter škoda, ki zaradi te kršitve nastane pogodbi zvesti stranki. (6) Dokazno breme za razbremenitev poslovne odškodninske odgovornosti je na dolžniku - konkretno toženi stranki (240. člen OZ). Tožena stranka je, kot že zgoraj obrazloženo, kršila pogodbeno obveznost s tem, da ni izdelala projektne dokumentacije skladno s prostorskimi akti, k čemur se je zavezala s pogodbo. Pritožbeno izvajanje, da se je zanašala na lokacijsko informacijo, ki je javna listina in ki je dopuščala gradnjo počitniških objektov, je neutemeljeno. Lokacijska informacija ni zavezujoč akt, ampak le informacija, kar je tožena stranka, ki se ukvarja s projektiranjem kot poklicno dejavnostjo, morala vedeti. Poleg tega so bili v lokacijski informaciji izrecno navedeni prostorski akti, ki so veljali na območju parcele, v katere bi tožena stranka kot dober strokovnjak morala pogledati, pa tega ni storila oziroma je to storila kasneje in kljub temu da prostorski akti na tem območju niso dopuščali gradnje počitniških objektov, izdelala projekt za gradnjo tovrstnega objekta. O pojmu individualnega objekta za osebno rekreacijo, gradnjo katerega omenjeni prostorski akti dopuščajo, in dejstvu, da ga ni mogoče enačiti s pojmom počitniški objekt (kar je pred sodiščem prve stopnje jasno obrazložil postavljeni izvedenec), je jasne in prepričljive razloge navedlo že sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, zato se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju nanje sklicuje.

10. Pritožbeno sodišče zaključuje, da tožena stranka s tem, ko je opustila vpogled v predmetne prostorske akte oziroma ni delovala skladno z njimi, ni ravnala z dolžno skrbnostjo dobrega strokovnjaka, ki ji jo nalaga drugi odstavek 6. člena OZ. S tem, ko posledično ni izdelala dokumentacije, ki bi bila skladna s temi prostorskimi akti, pa je kršila pogodbeno obveznost, zaradi česar tožnik ni mogel pridobiti gradbenega dovoljenja za postavitev počitniškega objekta, kar je bil njegov končni cilj, za katerega je tožena stranka, kot izhaja iz ugotovitev sodišča prve stopnje, vedela. S takšnim ravnanjem je tožena stranka tožniku povzročila škodo, saj je slednji v pričakovanju, da bo tožena stranka izdelala pravilno in popolno projektno dokumentacijo, na podlagi katere bo lahko pridobil gradbeno dovoljenje, pridobil tudi ostale potrebne dokumente za pridobitev gradbenega dovoljenja, in sicer elektro soglasje, geodetski posnetek in geološko poročilo. Upnik pa ima pravico do povračila navadne škode in izgubljenega dobička, ki bi ju dolžnik moral pričakovati ob kršitvi pogodbe kot možni posledici kršitve pogodbe glede na dejstva, ki so mu bila takrat znana ali bi mu morala biti znana (prvi odstavek 243. člena OZ). Tožena stranka je sama navedla, da je geodetski posnetek in geološke storitve treba naročiti že v fazi izdelave IDZ ter da je elektro soglasje nujno potrebno. Tožniku je zaradi plačila navedenih storitev nastala škoda zaradi ravnanja tožene stranke – kršitve pogodbeno dogovorjene obveznosti, zato je podana tudi vzročna zveza med kršitvijo pogodbene obveznosti in nastalo škodo.

11. Na podlagi obrazloženega je pritožbeno pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo v nespremenjenem, a izpodbijanem delu na podlagi 353. člena ZPP potrdilo.

12. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na drugem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka je uspela samo s sorazmerno majhnim delom pritožbe, zato sama krije svoje pritožbene stroške.

(1) Plavšak in drugi: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, str. 312. (2) Pogodbo je razdrla (oblikovalna) izjava volje, ki jo je tožena stranka podala z (nasprotno) tožbo. Tako Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi z dne 7. 11. 2006, opr. št. III Ips 51/2006. (3) Plavšak in drugi: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, str. 578. (4) Primerjaj tudi odločitev Vrhovnega sodišča z dne 8. 10. 1997, opr. št. II Ips 11/1996. (5) Plavšak in drugi: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 1. knjiga, str. 564. (6) Plavšak in drugi: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, stran 207- 208.