Jedro

Obrazloženo je že bilo, da tožniku ni mogoče očitati odtujitve, tako da zaključki sodišča prve stopnje ne morejo biti podlaga za ugotovitev utemeljenosti odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Vendar pa se sodišče prve stopnje v tem delu obrazložitve sodbe ni jasno opredelilo do očitka iz odpovedi, da tudi če tožnik ni imel namena odtujiti blaga, bi ga skladno z določili internih pravilnikov in navodili moral poravnati istega dne in blaga ne bi smel odnesti iz poslovalnice brez plačila. Tudi na ta očitek, ne le na odtujitev, je namreč tožena stranka vezala odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Navedeni očitek je sicer povezan z vprašanjem, ali se je pri toženi stranki vendarle dopuščala praksa, da so delavci, ki ob nakupu niso imeli gotovine, blago lahko odnesli iz poslovalnice brez plačila in ga plačali naslednji dan. Glede te prakse je sodišče prve stopnje tudi zaslišalo tožnika ter priče, a je (sicer pravilne) ugotovitve v zvezi s tem, da se takšna praksa pri toženi stranki ni dopuščala, uporabilo le v podkrepitev odtujitve, ne pa tudi v zvezi s presojo, ali je tožnik v zvezi s tem huje kršil delovne obveznosti. Zato je pritožbeno sodišče opravilo pritožbeno obravnavo, da je saniralo te pomanjkljivosti izpodbijane sodbe (348. člen ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se ugotovi, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila tožeči stranki vročena dne 20. 4. 2017, s katero je tožena stranka odpovedala tožeči stranki pogodbo o zaposlitvi z dne 31. 3. 2011, nezakonita in se razveljavi; da se ugotovi, da delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki ni prenehalo 20. 4. 2017, ampak še traja, zaradi česar je tožena stranka dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo; da je tožena stranka dolžna tožečo stranko prijaviti v zavarovanje za čas od prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo in ji za ta čas obračunati nadomestilo plače v mesečnem bruto znesku, kot ji pripada v skladu s sklenjeno pogodbo o zaposlitvi 31. 3. 2011, obračunati in plačati predpisane davke in prispevke ter tožeči stranki plačati dobljene zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila; da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila. Odločilo je še, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče napačno zaključilo, da je tožena stranka dokazala, da je imel namen prilastiti si blago brez plačila. Ni sporno, da je odpeljal blago, ki ga ni plačal, kar pa še ne pomeni, da ga je imel namen ukrasti. Imel je namen plačati ga naslednji dan. Dne 3. 3. 2017 pri sebi ni imel dovolj gotovine, plačilo s kartico pa v tej prodajalni ni možno. Zato sta z blagajničarko blago popisala, da bi ga tožnik naslednji dan plačal. Tako je ravnal, ker je bila takšna praksa v tej poslovalnici. Tako se je ravnalo v izjemnih okoliščinah, ko nekdo pri sebi ni imel dovolj denarja. A.A. je to dovoljeval. Da se je to res dogajalo, izhaja iz izpovedi tožnika in priče B.B.. Ta je povedala tudi za konkretne primere, npr. glede A.A. in C.C.. Sodišče tožniku in blagajničarki ni verjelo. Napačno je verjelo ostalim, ki so zanikali iznašanje blaga brez plačila. Vsi ti (A.A., C.C., D.D.) so zaposleni pri toženi stranki in tako zainteresirani za ohranitev zaposlitve. Po internih predpisih res ni dovoljeno odnašati blaga brez predhodnega plačila, a se je to dopuščalo, pod pogojem, da se je blago popisalo na blagajni in plačalo naslednji dan. Tožnik je torej res prekršil pravilnike s tem, ko je blago odpeljal, a ga je nameraval plačati naslednji dan, tako da ne gre za hudo kršitev, ki bi lahko bila podlaga izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Dvom v verodostojnost prič kažejo tudi njihovi identični odgovori. Na vprašanje, ali je delovodja A.A. dovoljeval, da se je blago popisalo na listino, odpeljalo, zaračunalo, plačalo pa naslednji dan, sta A.A. in C.C. odgovorila, da za to ni imel pooblastil. Vprašanje ni bilo, ali je imel pooblastilo, ampak ali se je to v praksi dovoljevalo. To je identično z izpovedjo E.E., ki je bil obema nadrejen. Priče so se izognile konkretnemu odgovoru o dejanski praksi. Sicer pa se to res ni dogajalo pogosto, ampak izjemoma, kot izhaja tudi iz izpovedi blagajničarke. Tožnikova situacija je bila izjemna, ker je bil petek, ko je izvedel, da ima za naslednji teden dopust. Zato je v petek nabavil več blaga za osebne potrebe, saj pred prihodom v službo za dopust ni vedel. Ravnal je na način, ki ni bil neobičajen, zato je menil, da ne počne nič prepovedanega. Zanika, da bi kradel. Tudi bi bilo njegovo ravnanje nelogično, saj je vedel, da je poslovalnica pod video nadzorom. Tako je ravnal, ker ni imel ničesar skrivati. Poleg tega sta z blagajničarko blago popisala in popis pustila pri blagajni. To je še dodaten razlog, da se mu ni zdelo nič spornega. Ta popis dokazuje, da blaga ni imel namena ukrasti. Priče obstoja popisa niso ovrgle, četudi so izpovedale, da pri blagajni niti niso pogledale. Sodišče svojo odločitev opre na manjša neujemanja med izpovedjo tožnika in B.B., iz katerih sklepa na njuno neverodostojnost. Ni jasno, zakaj je sodišču neverjetno, da bi tožnik, če B.B. naslednji dan ne bi bilo v službi, blago lahko plačal kateri drugi blagajničarki, saj je šlo za delovni kolektiv, ki je deloval na zaupanju. Tudi ni neverjetno, da bi se na podlagi popisa ugotovilo, katere izdelke je treba plačati. Sodišče je štelo za nebistveno in v zvezi s tem zavrnilo dokazni predlog glede videoposnetka, ki bi dokazal, da je tožnik ravnal tako kot ravnajo drugi delavci v primeru malice, ki jo plačajo naknadno po koncu delavnika. Če se to dopušča pri malicah, je razumljivo, da se je v določeni meri dopuščalo tudi v primerih, kot je predmetni. Tožena stranka ni dokazala utemeljenosti odpovednega razloga. Tožnik ni imel namena, da si blago prisvoji, pač pa je ravnal v skladu s prakso pri toženi stranki, ki je dopuščala naknadno plačilo. Tožnikovo ravnanje ne izpolnjuje znakov kaznivega dejanja tatvine. Sicer gre pritrditi, da najverjetneje gre za kršitev internih pravil, da se ne iznaša blago pred plačilom, a gre za kršitev, ki ni huda in ki bi utemeljevala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka ni predložila videoposnetka o tem, ko tožnik odpelje blago. Če bi bil obremenilen, bi ga gotovo predložila, a ga ni. Očitno iz njega ne izhaja, da bi tožnik skušal stvari ukrasti. Dokazno breme glede obstoja odpovednega razloga pa je na toženi stranki. Zato vztraja, da odpovedni razlog ni podan. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi oziroma da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev. Poudarja, da tožnik priznava kršitev pravil tožene stranke, neutemeljeno pa se sklicuje na obstoj prakse, ki naj bi dopuščala iznos blaga iz poslovalnice brez plačila in računa.

4. Po razpisu pritožbene obravnave je tožena stranka pritožbenemu sodišču dostavila sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Oddelek v Novem mestu, opr. št. Pd 27/2017 z dne 19. 6. 2018 (izdano v sporu med toženo stranko in B.B., zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi).

5. Tožnik je na pritožbeni obravnavi v zvezi z navedeno sodbo poudaril, da ne utemeljuje zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je predmet spora med tožnikom in toženo stranko.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 4. 2017, podana po 1. in 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1, se je nanašala na dogodek 18. 2. 2017 in na dogodek 3. 3. 2017. Glede prvega dogodka je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka očitanega ni dokazala. Te ugotovitve za odločanje pritožbenega sodišča na podlagi tožnikove pritožbe niso relevantne. Glede dogodka 3. 3. 2017 pa je sodišče prve stopnje, četudi je izvedlo ustrezne dokaze, naredilo pomanjkljive dejanske in pravne zaključke, zaradi česar je pritožbeno sodišče opravilo pritožbeno obravnavo, da je navedeno saniralo.

9. Pritožbeno sodišče je ponovilo izvedene dokaze pred sodiščem prve stopnje. Prebralo je listine po prilogah A, B in C, pisni izjavi prič ter zapisnike o izvedbah zaslišanih na prvi stopnji. Sledilo je tudi zavrnitvi dokaznih predlogov s strani sodišča prve stopnje. Tožnik v pritožbi niti ne izpodbija zavrnitve njegovega dokaznega predloga za zaslišanje priče F.F., ki se je pri toženi stranki upokojila že v letu pred spornim dogodkom. Neutemeljeno pa izpodbija zavrnitev dokaznega predloga za ogled videoposnetka glede zamika pri plačilu malic še istega dne na blagajni v prodajalni. To ni primerljivo s tožnikovim primerom, ki se nanaša na blagajno v skladišču, na odvoz večje količine blaga ter na zamik s plačilom do naslednjega dne. Tudi če bi se navedeni dokaz izvedel, v bistvenem ne bi prispeval k razjasnitvi ključnega dejanskega vprašanja v tem sporu, ali se je pri toženi stranki res dopuščala praksa, na katero se sklicuje tožnik, da so delavci v izjemnem primeru (kot je bil njegov - ko ni imel gotovine) blago lahko odnesli, plačali pa šele naslednji dan.

10. Sodišče prve stopnje se je osredotočilo zlasti na vprašanje, ali je tožnik, prodajalec pri toženi stranki, s tem, ko je iz poslovalnice odpeljal blago, ne da bi ga plačal, blago protipravno odtujil. Ker ni sledilo tožnikovim navedbam, da je imel namen blago plačati naslednjega dne, pač pa je poudarilo tožnikov naklepni namen odtujitve, je posledično ugotovilo utemeljenost odpovednega razloga tako po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja) kot tudi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 (če delavec naklepoma huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja).

11. Pritožbeno sodišče se ne strinja s sodiščem prve stopnje, da je pri tožniku izkazan namen protipravne odtujitve, da gre torej za kršitev delovne obveznosti z znaki kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1. Tudi ni pravilna opredelitev, da naj bi šlo za t.i. obarvani naklep, ker je v dogajanje vpletel blagajničarko. Strinja se s tožnikovimi pritožbenimi navedbami, da popis blaga, ki sta ga spornega dne naredila skupaj z blagajničarko, kaže na to, da tožnik ni imel namena protipravne odtujitve blaga, pač pa je imel namen naslednjega dne blago plačati. Seznam ni nenatančen, kot ga je ocenilo sodišče prve stopnje, češ da ne vsebuje teže artiklov, saj je sicer docela skladen s seznamom artiklov, ki so bili predmet zapisnika o zasegu predmetov z dne 3. 3. 2017, računa z dne 4. 3. 2017, kot tudi kazenske ovadbe z dne 10. 4. 2017, ki je bila s sklepom Okrožnega državnega tožilstva v Novem mestu z dne 6. 6. 2017 zavržena, ker je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja (vrednost spornih predmetov je bila 66,99 EUR) ter posledicami, ki bi jih povzročil kazenski pregon. Pritožba poudarja, da je dokazno breme dokazovanja zakonitosti odpovedi na toženi stranki, ki pa, čeprav se v odpovedi na več mestih sklicuje na videoposnetek spornega dogajanja na blagajni v skladišču 3. 3. 2017, tega videoposnetka ni predložila, na kar prav tako utemeljeno opozarja tožnik.

12. Glede na to, da odpovedni razlog po 1. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1 ni podan, je pritožbeno sodišče preverilo še pravilnost stališča sodišča prve stopnje o tem, da je podana utemeljenost odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem v 17. točki obrazložitve sodbe razlogovalo tako: ''Prav tako je tožnik naklepoma huje kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tatvina blaga prodajalca iz prodajalne, v kateri s sodelavci opravlja svoje delo, je zagotovo huda kršitev obveznosti iz delovnega razmerja. Najmanj, kar se od prodajalca v trgovini pričakuje in zahteva je, da ne bo kradel.''. Obrazloženo je že bilo, da tožniku ni mogoče očitati odtujitve, tako da navedeni zaključki sodišča prve stopnje ne morejo biti podlaga za ugotovitev utemeljenosti odpovednega razloga po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Vendar pa se sodišče prve stopnje v tem delu obrazložitve sodbe ni jasno opredelilo do očitka iz odpovedi, da tudi če tožnik ni imel namena odtujiti blaga, bi ga skladno z določili internih pravilnikov in navodili moral poravnati istega dne in blaga ne bi smel odnesti iz poslovalnice brez plačila. Tudi na ta očitek, ne le na odtujitev, je namreč tožena stranka vezala odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 13. Navedeni očitek je sicer povezan z vprašanjem, ali se je pri toženi stranki vendarle dopuščala praksa, da so delavci, ki ob nakupu niso imeli gotovine, blago lahko odnesli iz poslovalnice brez plačila in ga plačali naslednji dan. Glede te prakse je sodišče prve stopnje tudi zaslišalo tožnika ter priče, a je (sicer pravilne) ugotovitve v zvezi s tem, da se takšna praksa pri toženi stranki ni dopuščala, uporabilo le v podkrepitev odtujitve, ne pa tudi v zvezi s presojo, ali je tožnik v zvezi s tem huje kršil delovne obveznosti. Zato je pritožbeno sodišče opravilo pritožbeno obravnavo, da je saniralo te pomanjkljivosti izpodbijane sodbe (348. člen ZPP).

14. Pritožbeno sodišče sledi sklicevanju tožene stranke na Organizacijsko navodilo o blagajniškem poslovanju v prodaji, da je blago potrebno nemudoma plačati, ter na sklep s sestanka poslovodij tožene stranke z dne 11. 2. 2016, da blago brez računa ne sme zapustiti enote. Že sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi utemeljeno izpostavilo 7. člen pogodbe o zaposlitvi (po katerem je tožnik dolžan opravljati delo odgovorno, strokovno, učinkovito, pravočasno, med drugim upoštevati splošne akte, dosledno spoštovati kodeks obnašanja na delu) ter Kodeks poslovne etike delavcev G. d. d., da so se zaposleni dolžni tudi vzdržati vseh ravnanj, ki materialno ali moralno škodujejo ali bi lahko škodovala poslovnim interesom in ugledu G.. Že odpoved se je pravilno sklicevala tudi na temeljne zakonske obveznosti delavca iz 33. člena (opravljanje dela), 34. člena (upoštevanje delodajalčevih navodil) ter 37. člena (prepoved škodljivega ravnanja) ZDR-1. 15. Sicer pa tožnik v pritožbi sam navaja, da je njegovo ravnanje pomenilo kršitev pravil pri toženi stranki - da res ni dovoljeno odnašati blaga brez predhodnega plačila, a vseeno vztraja, da ne gre za hujšo kršitev delovne obveznosti, ter da je sodišče prve stopnje napačno zaključilo, da se pri toženi stranki praksa postopanja mimo pravil ni dopuščala. Ker ne prvo ne drugo ne drži, je podana hujša kršitev tožnikove delovne obveznosti – iznos blaga brez plačila, sklepati pa je tudi na tožnikov naklep v zvezi s kršeno obveznostjo.

16. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno, podano zlasti v 7., 8., 9., 10. in 16. točki obrazložitve sodbe, iz katere izhaja, da se pri toženi stranki ni dopuščala praksa iznosa blaga iz poslovalnice brez plačila oziroma da bi se iznos blaga dopuščal pod pogojem, da se je blago pri blagajni popisalo in plačalo naslednji dan. Pritožba neutemeljeno navaja, da je dokazni postopek pokazal, da se je tako lahko ravnalo v izjemnih okoliščinah, ko npr. nekdo pri sebi ni imel dovolj denarja. Tudi ni pokazal, da bi A.A. to dovoljeval, tako tudi ne v tožnikovem konkretnem primeru. Sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo izpovedi tožnika ter blagajničarke B.B. v zvezi s tem. Pritožba sicer izpostavlja, da je navedena izpovedala o podobnih konkretnih primerih (pri čemer pa naj bi šlo le za posamezne primere in le za posamezne artikle, ne pa za tako velik obseg blaga kot v tožnikovem primeru), in sicer glede A.A. in C.C., a sta navedena to zanikala. Četudi so A.A., E.E., C.C. in D.D (slednja dva zaslišana na predlog tožnika) zaposleni pri toženi stranki in tako logično zainteresirani za ohranitev zaposlitve, to še ne pomeni, da so njihove izpovedi neverodostojne. Prav tako pritožba neutemeljeno navaja, da dvom v verodostojnost prič kažejo tudi identične izjave prvih treh navedenih prič o tem, da A.A. ni imel pooblastila za to, da bi dovoljeval, da se je blago popisalo na listino, odpeljalo, zaračunalo in plačalo naslednji dan. Iz izpovedi navedenih prič jasno izhaja zanikanje prakse, na katero se sklicuje tožnik.

17. Tožnik v pritožbi neutemeljeno navaja, da je bila njegova situacija izjemna zato, ker je bil petek, on pa je šele takrat zvedel, da ima naslednji teden dopust, zaradi česar da je nabavil več blaga za osebne potrebe, saj pred prihodom v službo za dopust ni vedel. Vendar pa tožnik ob tem ne upošteva, da je naslednji dan, v soboto, še prišel v službo in bi takrat lahko opravil nakup v skladu s pravili pri toženi stranki, ne pa da je v sodelovanju z blagajničarko opravil sporni nakup že v petek. Pritožbeno sodišče sicer glede sodbe Pd 27/2017 z dne 19. 6. 2018 (izdano v sporu med toženo stranko in B.B., zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi), predložene s strani tožne stranke že v fazi pritožbenega postopka, pritrjuje tožniku, da gre za ločen primer od obravnavanega, zato ta listina ni pomembna za sprejem odločitve pritožbenega sodišča. 18. Navedena kršitev je hujša zato, ker se nanaša na napačno izpolnjevanje tožnikovih temeljnih obveznosti. Bil je namreč prodajalec, dalj časa zaposlen pri toženi stranki, pa je vseeno ravnal v nasprotju s pravili pri toženi stranki, kršitev katerih celo priznava. V pritožbi navaja, da je ravnal na način, ki ni bil neobičajen ter da je zato menil, da ne počne nič prepovedanega. A ker mu pritožbeno sodišče ne verjame, da je imel razloge, zaradi katerih bi verjel, da je v njegovem primeru kršenje pravil opravičljivo, pritožbeno sodišče zaključuje, da je ravnal celo naklepno, ne zgolj hudo malomarno. Zato je podan odpovedni razlog po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. 19. Za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi mora biti poleg obstoja zakonskega razloga iz prvega odstavka 110. člena ZDR-1 izpolnjen še dodaten pogoj - da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 109. člena ZDR-1). Tožena stranka je v zvezi s tem v odpovedi poudarila, da je tožniku s tem, ko je bil zaposlen na delovnem mestu prodajalec, v katerega delokrog spada delo z blagom, naklonila posebno zaupanje, on pa ga je zlorabil, pri čemer je očitano storil na posebej predrzen način, s pomočjo sodelavke. Da v tožnika nima več zaupanja in bi z njim težko nadaljeval delovno razmerje, je potrdil tudi poslovodja priča E.E., kar je izpostavilo že sodišče prve stopnje, tožnik pa tega v pritožbi niti ne izpodbija. Glede na to, da sta ravno narava in teža kršitve, na katero se nanaša odpovedni razlog, tisti ključni okoliščini za presojo, ali je izpolnjen navedeni pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, pritožbeno sodišče zaključuje, da je odpoved tudi s tega vidika zakonita.

20. V posledici zakonite odpovedi je neutemeljen tudi zahtevek za reintegracijo in reparacijo. Ker je bil tožnik po lastnih navedbah na naroku z dne 22. 8. 2017 v času od prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki do 31. 12. 2017 zaposlen za določen čas pri drugem delodajalcu, reparacijski zahtevek za ta čas že iz tega razloga ni utemeljen, saj je tožba v tem delu nesklepčna - navedbe se ne prilegajo zahtevku.

21. Zaradi navedenih razlogov, se pritožba kot neutemeljena zavrne in izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi (353. člen ZPP). Ker tožnik s pritožbo ni uspel, krije sam svoje stroške pritožbenega postopka (154., 165. člen ZPP).