Jedro

Do umika tožbe je prišlo zaradi izpolnitve tožbenega zahtevka oz. plačila razlike nezakonito odvzetega zneska pokojnine. Zato je tožena stranka dolžna tožniku povrniti utemeljeno priglašene pravdne stroške (1. odst. 158. člena ZPP).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana II. točka sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek (I. točka izreka) in tožencu naložilo, da tožniku povrne 200,81 EUR stroškov postopka v roku 8 dni (II. točka izreka).

Zoper II. točko izreka se pritožuje toženka. V pritožbi navaja, da je odločitev sodišča o stroških postopka v nasprotju z določbo 154. in 158. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - v nadaljevanju: ZPP). Sodišče ne more s sklepom, s katerim postopek ustavi, odločati tudi o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Tudi ne gre za situacijo, ko bi tožeča stranka tožbo umaknila, zato ker je toženka njen tožbeni zahtevek izpolnila. Toženka je sicer res izdala zdaj že pravnomočno odločbo z dne 24. 6. 2013 glede višine tožnikove pokojnine od 23. 3. 2013 dalje in izplačila pripadajoče razlike pokojnine, pri čemer je celotna razlika že tudi izplačana. Vendar pa je toženka odločbo izdala, ker jo je k temu zavezovala odločitev Ustavnega sodišča RS št. U-I-186/12-34 z dne 14. 3. 2013, predvsem pa določila Zakona o odpravi posledic razveljavitve drugega, tretjega in četrtega odstavka 143. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Ur. l. RS, št. 47/2003 - v nadaljevanju: ZOPRZUJF). Navedeno odločbo bi toženka izdala tudi, če tožnik ne bi vložil tožbe, saj jo je zakon zavezoval v tej smeri. Toženka nadalje meni, da ni šlo za izpolnitev tožbenega zahtevka, temveč tožnik glede na kasneje izdano odločbo z dne 24. 6. 2014 ni bil več zainteresiran za to tožbo in jo je zato umaknil. Toženka je z odločbo z dne 24. 6. 2013 odpravila posledice negativne uskladitve pokojnine po določbah ZUJF tako, da je tožeči stranki na novo določila višino pokojnine od 23. 3. 2013 dalje in odločila glede izplačila pripadajoče razlike. Tožeča stranka tudi ni takoj umaknila tožbo, saj je bil umik tožbe podan šele 9. 4. 2014, ne pa neposredno po izpolnitvi zahtevka. V vmesnem obdobju je bilo s strani strank opravljeno tudi več pravdnih dejanj, tožeča stranka je vložila vlogo dne 18. 12. 2013, toženka pa pripravljalno vlogo dne 27. 3. 2014. Sodišče je tožeči stranki priznalo 20,00 EUR pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev namesto priglašenih 10,00 EUR.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v zadevi. Pri tem ni kršilo določb postopka niti materialnega prava, na kar pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

V sporni zadevi je tožnik dne 2. 11. 2012 vložil tožbo v kateri je zahteval odpravo odločbe tožene stranke z dne 27. 8. 2012, odločbe z dne 2. 10. 2012 ter povrnitev stroškov postopka. Po odgovoru toženke na tožbo z dne 13. 12. 2012 je tožnik dne 8. 4. 2014 umaknil tožbo in zahteval povrnitev postopka. Sodišču je sporočil, da je toženka izpolnila tožbeni zahtevek za odpravo odločbe z dne 27. 8. 2012 ter odločbe z dne 2. 10. 2012 s tem, ko je izdala novo odločbo z dne 24. 6. 2013. Tožnik pa je vztrajal na povrnitvi stroškov postopka.

Sodišče prve stopnje je odločitev, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka, sprejelo na podlagi prvega odstavka 158. člena ZPP, kjer je določeno, da tožeča stranka, ki umakne tožbo, mora povrniti nasprotni stranki pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje toženi stranki utemeljeno naložilo, da tožniku povrne stroške postopka. Iz ustaljene sodne prakse namreč izhaja, da se za povračilo stroškov tožeči stranki ob umiku tožbe uporablja 158. člen ZPP. Tako stališče je že v več zadevah zavzelo tudi pritožbeno sodišče, kot npr. opr. št. Psp 498/2014 z dne 6. 3. 2014, Psp 525/2014 z dne 20. 3. 2014, Psp 124/2014 z dne 22. 5. 2014, itd..

V sporni zadevi je tožena stranka izpolnila tožnikov zahtevek s tem, ko je na podlagi določb ZOPRZUJF izdala novo odločbo. Glede izpolnitve zahtevka ni odločilno, da je tožena stranka odločbo izdala na podlagi prej citiranega predpisa oziroma odločbe Ustavnega sodišča RS z dne 14. 3. 2013. Bistveno je, da je z odločbo sanirala posledice svoje prejšnje odločbe tudi za nazaj. S tako odločitvijo je tožnik soglašal, saj je nova odločba očitno postala pravnomočna. Tožbo je tudi pravočasno umaknil in sicer še pred prvo obravnavo, kar pomeni, da s tem v zvezi toženi stranki tudi še niso nastali nobeni stroški.

Tožnik je v zvezi s stroški priglasil izdatke za tožbo in tudi izdatke po tar. št. 6000 in 6002 v višini 30,00 EUR ter DDV, kar vse je sodišče prve stopnje pri odmeri stroškov pravilno upoštevalo in stroške odmerilo na podlagi 155. člena ZPP ter v skladu z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT, Ur. l. RS, št. 67/08). Glede na vrednost spora po drugem odstavku 25. člena ZOdvT je sodišče prve stopnje tožniku priznalo za vloženo tožbo 141,00 EUR. Od ostalih priglašenih materialnih stroškov (30,00 EUR) je sodišče tožniku skupaj priznalo 23,6 EUR in 22 % DDV (tožnik je namreč priglasil tako materialne stroške kot izdatke - po tar. št. 6000 in po tar. št. 6002). V presežku mu je stroške zavrnilo. Sodišče prve stopnje je tako pravilno tožniku skupaj priznalo (upoštevajoč 22 % DDV) 200,81 EUR stroškov.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.