Jedro

O vprašanju, ali je pritožnik (kot brat zapustnika) nujni dedič, bi sodišče lahko odločalo samo le v primeru, da bi bila dejstva, od katerih je odvisna ta pravica, med dedičema nesporna.

Trditev o delni ničnosti pogodbe o preužitku pomeni spor o obsegu zapuščinskega premoženja, saj bi to premoženje, če bi pritožnik s takšno tožbo v pravdi uspel, bilo predmet dedovanja. Tega vprašanja glede na določbo 212. čl. ZD zapuščinsko sodišče ne more reševati samo, ne glede na to, ali gre za spor o dejstvih ali pravno vprašanje.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sklep o dedovanju se razveljavi in zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

Pritožnik sam nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1.) Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da zapuščinsko premoženje po zapustniku predstavljajo denarna sredstva na osebnem računu pri Poštni banki Slovenije (točka I.), nato pa je za dediča tega premoženja na podlagi zakona razglasilo zapustnikovo sestro O. R. do ½ in zapustnikovega brata A. B. do ½ (točka II). Odločilo še, da se dediča A. B. z zahtevkom na izstavitev zemljiškoknjižne listine za vknjižbo lastninske pravice na njegovo ime pri južnem delu nepremičnine parc. št. 1258 k.o. ... in z zahtevkom, da spadajo v zapuščino tudi nepremičnine parc. št. 1204/2, 1209/2 in 1209/3, vse k.o. ..., napoti na pravdo zoper O. R. in B. R. (točka III/1). Na pravdo je napotilo tudi O. R. in B. R., in sicer z zahtevkom za izstavitev listine, na podlagi katere bo mogoč pri parc. št. 1204/2, 1209/2 in 1209/3, vse k.o. ..., vknjižiti lastninsko pravico na njuni imeni, na vsakega do 1/2. Tožbo naj bi vložila zoper dediča A. B. (točka III/2).

(2.) Proti sklepu vlaga pritožbo dedič A. B. iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v celoti razveljavi. Zahteva tudi povračilo stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da je zapustnik zemljiškoknjižni lastnik nepremičnin parc. št. 1204/2, 1209/2 in 1209/3, vse k.o. ... in zato spadajo v zapuščino. Sodišče bi moralo v primeru, da je menilo, da je v zvezi s tem prišlo do spora, prekiniti postopek in napotiti na pravdo O. R.. Nepravilna je napotitev O. R. in B. R. na pravdo zoper dediča A. B., da jima slednji izstavi za vpis v zemljiško knjigo sposobno listino pri zgoraj navedenih nepremičninah, saj on ni z njima sklepal nobenih pogodb, B. R. ni zakoniti ali oporočni dedič, prav tako pa pritožnik pri teh nepremičninah ni vknjižen kot lastnik oziroma je celo sodišče prve stopnje navedlo, da te nepremičnine ne spadajo v zapuščino. Sklep je tudi sicer nerazumljiv in sam s seboj v nasprotju, poleg tega pa bi moralo sodišče v primeru, da je med dediči spor tudi glede drugih dejstev, postopek prekiniti in izdati sklep o napotitvi na pravdo.

(3.) Na vloženo pritožbo sta odgovorila sodedinja O. R. in upnik B. R. Menita, da je pritožba neutemeljena in predlagata njeno zavrnitev. Opozarjata, da v zapuščinskem postopku vsaka stranka nosi svoje stroške, zato je stroškovni zahtevek v pritožbi neutemeljen.

(4.) Pritožba je utemeljena.

(5.) Pritožbeno sodišče je preizkusilo sklep sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, po uradni dolžnosti pa je pazilo tudi na bistvene kršitve določb postopka iz 2., 3., 6., 7. in 11. točke (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje) ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava, vse upoštevajoč 163. člen Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), ki glede vprašanj, ki niso urejena v tem zakonu, napotuje na uporabo ZPP.

(6.) V zapuščinskem postopku po pokojnem S. B. je bilo, kot izhaja iz podatkov spisa in ugotovitev sodišča v obrazložitvi izpodbijanega sklepa, odprtih več spornih vprašanj. Med drugim je med dedičema (in naknadno tudi B. R.) prišlo do spora glede tega, ali nepremičnine parc. št. 1204/2, 1209/2 in 1209/3, vse k.o. ..., spadajo v zapuščino zapustnika. Pritožnik je tako zatrjeval, da so te nepremičnine zapustnikova last in torej predmet dedovanja, sodedinja O. R., ki se ji je kasneje pridružil tudi B. R. (to je druga pogodbena stranka pogodbe o preužitku) pa, da ne spadajo v sklop zapuščinskega premoženja, ker so bile predmet pogodbe o preužitku z dne 18. 9. 2006. Gre torej za spor o obsegu zapuščinskega premoženja, ki obstaja tako med obema dedičema (1), kot za spor med dediči in tretjo osebo (2).

(7.) 212. člen ZD sodišču v primeru, če pride med dediči do spora o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino, nalaga, da zapuščinsko obravnavo prekine in napoti stranke na pravdo. Prvostopno sodišče je s tem, ko je štelo, da zaradi dodatnega zahtevka s strani tretjega, ne gre več za spor v smislu 212. člena ZD, to določilo zmotno uporabilo in posledično tudi preuranjeno zaključilo zapuščinsko obravnavo in izdalo sklep o dedovanju. Pritožba ima tako prav, da bi moralo sodišče zapuščinski postopek prekiniti in stranke napotiti na pravdo, upoštevajoč pri tem 213. člen Zakona o dedovanju. Pri tem je seveda jasno, da se prekinitev zapuščinskega postopka in napotitev na pravdo lahko nanaša samo na spor med obema dedičema, torej na zahtevek O. R., ne pa tudi na zahtevek B. R., ki je v tem postopku zgolj upnik. Ali bo tožbo vložil tudi slednji, ni stvar tega zapuščinskega postopka in na njegov potek vložitev takšne tožbe tudi ne vpliva.

(8.) Je pa potrebno pojasniti, da bi bila odločitev sodišča nepravilna tudi v primeru, da prekinitev zapuščinskega postopka ne bi bila potrebna in bi torej šlo samo za spor med dediči in tretjo osebo. Zapuščinsko sodišče je namreč v primeru, če podatki zemljiške knjige izkazujejo lastništvo zapustnika, dolžno to premoženje šteti kot last zapustnika in ga s sklepom o dedovanju razdeliti med dediče, tretjega pa z zahtevkom napotiti na pravdo. Šele tako namreč sodišče sploh omogoči tretjemu vložitev tožbe zoper pasivno legitimirano stranko (ki je na podlagi sklepa o dedovanju vpisana v zemljiško knjigo kot lastnica oziroma lastnik), kar smiselno opozarja tudi pritožnik, ko trdi, da sodedinji in njenemu zakoncu ne more izstaviti zemljiškoknjižne listine, saj ni bil pogodbena stranka, pa tudi v zemljiški knjigi ne bo vpisan, saj sodišče teh nepremičnin ni vključilo v sklop zapuščinskega premoženja.

(9.) Izpodbijani sklep o dedovanju je bilo zato že zaradi navedenih razlogov potrebno razveljaviti in vrniti zadevo v ponovno odločanje, pri čemer bo moralo sodišče upoštevati zgoraj navedene napotke glede prekinitve tega zapuščinskega postopka in napotitve na pravdo.

(10.) Ob uradnem preizkusu izpodbijanega sklepa pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je med dedičema v teku postopka prišlo tudi do spora glede vprašanja : - ali je pogodba o preužitku glede južnega dela parcele 1258 k.o. ... nična in posledično, ali je ta del nepremičnine predmet dedovanja; - ali je šlo pri sklenjeni pogodbi o preužitku delno za darilno pogodbo oziroma neodplačno razpolaganje in - ali je dedič A. B. trajno nezmožen za delo in nima potrebnih sredstev za preživljanje (od česar je odvisno, ali je zapustnikov nujni dedič ali ne).

(11.) Sodišče prve stopnje je tudi v zvezi s temi vprašanji nepravilno uporabilo določbi 210. in 212. člena ZD, saj je o teh vprašanjih odločalo samo, oziroma odločalo preuranjeno.

(12.) Vprašanje delne ničnosti pogodbe o preužitku ni vprašanje, ki bi ga zapuščinsko sodišče lahko reševalo samo in to ne glede na to, ali gre za spor o dejstvih ali pravno vprašanje, saj že citirani 212. člen ZD izrecno določa, da je sodišče dolžno dediče napotiti na pravdo in seveda tudi prekiniti zapuščinski postopek, če je med njimi spor o tem, ali kakšno premoženje spada v zapuščino. Trditev o delni ničnosti pogodbe o preužitku namreč posledično pomeni spor o obsegu zapuščinskega premoženja, saj bi to premoženje, če bi pritožnik s takšno tožbo v pravdi uspel, bilo predmet dedovanja. Tudi glede tega vprašanja velja v pogledu prekinitve in napotitve na pravdo enako opozorilo kot pod točko 7. (13.) O vprašanju, ali je pritožnik nujni dedič, bi sodišče lahko odločalo samo le v primeru, da bi bila dejstva, od katerih je odvisna ta pravica, med dedičema nesporna. Da temu ni tako, pa kaže že to, da je sodišče dejansko prevzelo vlogo pravdnega sodišča in izvajalo dokaze (zaslišalo je stranke in priče, pridobivalo podatke o premoženju) in nato zaključilo, da pritožnik je sposoben za delo in da ima sredstva za preživljanje in zato posledično ni nujni dedič po zapustniku. Ker takšno postopanje ni pravilno, bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku, ko bo odločalo o tem, glede katerih spornih vprašanj se zapuščinski postopek prekine in kateri od dedičev se napoti na pravdo, najprej ugotoviti, ali so dejstva, ki so podlaga za odločitev, da pritožnik ni (ali je) nujni dedič (še) sporna ali ne, nato pa temu ustrezno ravnati , upoštevajoč pri tem 1. točko 210. člena ZD.

(14.) Posledično je zato zaenkrat preuranjen zaključek sodišča prve stopnje, da pritožnik ni nujni dedič in da ni potrebe, da bi se ugotavljala narava pogodbe o preužitku (ali gre delno za neodplačno razpolaganje) glede solastnega deleža, ki ga je prejela sodedinja O. R.. Nima pa pritožbeno sodišče pomislekov v tak zaključek glede solastnega deleža, ki ga je po pogodbi prejel B. R..

(15.) Ker je narava spora v pogledu zahtevka pritožnika, ki se nanaša na njegovo terjatev iz sklenjenega dednega dogovora v zapuščinskem postopku D 36/2006 odvisna tudi od tega, ali bo ta nepremičnina predmet dedovanja (če bi pritožnik vztrajal pri trditvi o delni ničnosti pogodbe o preužitku in bi s takšno tožbo tudi uspel), je tudi odločitev, da se pritožnika glede južnega dela parcele 1258 k.o. ... napoti na pravdo, zaenkrat preuranjena oziroma v tem trenutku celo nepotrebna. Zapustnik namreč ni več lastnik te nepremičnine in ni nobene pravne podlage, da se zapuščinsko sodišče s takšnim zahtevkom sploh ukvarja.

(16) Glede priglašenih stroškov za pritožbo, je pritožbeno sodišče odločilo, da te stroške pritožnik nosi sam. Po 174. členu ZD namreč vsaka stranka trpi stroške, ki jih je imela med postopkom ali zaradi postopka in se med stranke delijo zgolj skupni stroški. Pritožnik zato do njihovega povračila, ne glede na to, da je bil s pritožbo uspešen, ni upravičen.

(1) O. R. je trdila, da so te nepremičnine bile predmet pogodbe o preužitku. Po tej pogodbi je sama prejela ½ zapustnikovih nepremičnin in bi ji posledično enak delež šel tudi na spornih nepremičninah.

(2) glede deleža, ki bi na teh nepremičninah po pogodbi o preužitku pripadel B. R.