Jedro

Pomočnik direktorja ni imel namena prizadeti tožnikovo dostojanstvo, niti ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje, temveč je z izjavo želel razmejiti med delovno in sindikalno vsebino sestanka, kar pomeni, da ni bila kršena prepoved nadlegovanja v smislu določb 7. člena ZDR-1 in 15.a člena ZJU. Ne gre niti za trpinčenje, saj vedenje pomočnika direktorja, za katerega je bilo v postopku pri delodajalcu sicer ugotovljeno, da je bilo v povezavi z osebno okoliščino nezaželeno, ni ponavljajoče se ali sistematično. Enkraten dogodek (ali pa dva takšna dogodka) ne more(ta) predstavljati trpinčenja na delovnem mestu. Tožnikovo subjektivno dojemanje ravnanja delavcev tožene stranke kot trpinčenja na delu ni relevantno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbene zahtevke tožnika za razveljavitev sklepov tožene stranke št. ... z dne 7. 7. 2014 in komisije za pritožbe iz delovnega razmerja št. ... z dne 3. 9. 2014, ugotovitev, da je tožena stranka kršila določbi 6. člena Zakona o delovnih razmerjih o prepovedi diskriminacije in povračilnih ukrepov na podlagi članstva v sindikatu in 15.a člena Zakona o javnih uslužbencih o prepovedi nadlegovanja, odpravo kršitev navedenih pravic iz delovnega razmerja ter plačilo zneska 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila. Odločilo je, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 327,50 EUR.

2. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov postopka, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je bil povabljen na sestanek policijske enote na enak način kot ostali uslužbenci in ne le kot sindikalni predstavnik. Tožnik je imel pravico in dolžnost, da se je udeležil delovnega sestanka, ker se je želel seznaniti z aktualno problematiko v enoti. Zato je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da seznanjenost tožnika z aktualnimi temami dela v njegovi enoti ni potrebna. Zatrjuje, da je izpovedba komandirja A.A., da je bil tožnik vabljen le kot sindikalni predstavnik, neresnična, kar je mogoče ugotoviti tudi iz njegovega elektronskega sporočila, ki ga je 8. 5. 2014 poslal tožniku z namenom, da ga seznani z delovnim sestankom. Komandir A.A. ni pojasnil pomočniku direktorja B.B., da se je tožnik delovnega sestanka udeležil kot sindikalni predstavnik. Sicer pa je B.B. vedel, da je tožnik član enote policijske postaje D., kar je potrdil C.C. Splošno znano naj bi bilo, da so pomočniki direktorjev policijskih uprav seznanjeni, iz katerih enot prihajajo sindikalni predstavniki. To potrjuje tudi vsebina sporne izjave B.B. Tožnik je bil prisiljen zapustiti sestanek, saj je bil prizadet in se je počutil manjvrednega. Vztraja, da ga je na delovnem sestanku pri seznanitvi z delom v enoti B.B. neenako obravnaval zaradi članstva v sindikatu. Tožnika je z izjavo prikrajšal do neposredne seznanitve na delovnem sestanku, kar je pravica tožnika, zato je podana protipravnost ravnanja tožene stranke. B.B. je s sovražno, ponižujočo in žaljivo izjavo, ki jo je ponovil, prizadel tožnikovo dostojanstvo. Meni, da je z zlorabo svojega hierarhično višjega položaja B.B. nedopustno posegel v vodenje sestanka in avtoriteto komandirja A.A. Ker je sporne besede B.B. izrekel dvakrat in ignoriral vse na sestanku, dokler tožnik ni zapustil prostora, je po mnenju tožnika šlo za za trpinčenje in prepovedano nadlegovanje. Tožnik meni, da je tožena stranka kršila njegovo pravico do časti in dobrega imena, saj je bilo ravnanje nadrejenega nevljudno in objektivno žaljivo glede na vsebino izjave in okoliščine, v katerih je bila izrečena. Tožnik se je počutil manjvredno in ponižano. Prizadet je bil njegov ugled kot pomembnega sindikalnega predstavnika. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna in zakonita.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo odločilna dejstva. Po natančno izvedenem dokaznem postopku je ugotovilo, da tožena stranka ni maltretirala tožnika na delovnem mestu oziroma mu je zagotavljala delovne pogoje v skladu s 47. členom Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 - ZDR-1). Opredelilo se je do vseh trditev tožnika, natančno analiziralo dejansko situacijo, ki naj bi utemeljevala zatrjevano trpinčenje, diskriminacijo in nadlegovanje kot posebno obliko diskriminacije ter ugotovilo, da trpinčenje in diskriminacija tožnika nista podani, posledično pa tudi ni prišlo do protipravnega ravnanja, ki bi opravičevalo odpravo kršitev pravic iz delovnega razmerja ter priznanje odškodnine zaradi kršenja osebnostnih pravic.

7. Tožnik se je 21. 5. 2014 udeležil delovnega sestanka na Policijski postaji D. (v nadaljevanju: PP D.) E. na povabilo komandirja A.A. Tega sestanka se je udeležil tudi pomočnik direktorja Policijske uprave E - B.B. Po uvodni predstavitvi sindikalne dejavnosti s strani tožnika kot sindikalnega predstavnika (sekretarja sindikata F.) in debati, ki je sledila, je v prostor vstopil pomočnik direktorja, ki mu je komandir prepustil besedo. Pomočnik direktorja je nato izjavil, "da bo svoje povedal, ko na sestanku ne bo prisoten sindikat, saj ne potrebuje odvetnika", in to izjavo še enkrat ponovil. Tožnik je vstal in pomočnika direktorja pozval, naj se seznani z veljavno sistemizacijo enote, razporedom dela in dejstvom, da je na sestanku prisoten tudi kot delavec te enote. Tožnik je nato prostovoljno zapustil prostor, kar izhaja iz skladnih izpovedb in pisnih izjav prič.

8. Za presojo očitanih kršitev pravic oziroma protipravnosti ravnanja ni bistveno, v kakšni vlogi je bil tožnik s strani komandirja vabljen na sestanek. Tovrstne pritožbene navedbe so nepomembne. Pomembna je ugotovitev, da pomočnik direktorja ni vedel za pripadnost tožnika delovni enoti. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje zaslišalo komandirja in pomočnika direktorja ter ugotovilo, da slednji v času, ko je podal sporno izjavo, ni vedel, da se je tožnik udeležil delovnega sestanka tudi kot policist PP D. E. Na drugačno presojo ne more vplivati sklepanje priče C.C., ki je izrazil le mnenje oziroma oceno, da bi pomočnik direktorja moral poznati tožnika kot pripadnika delovne enote PP D., niti dejstvo, da sta se tožnik in pomočnik direktorja pred tem sestankom že srečala, nista pa se pogovarjala o tožnikovem delovnem mestu. Komandir je pomočniku direktorja predstavil le, da se je delovnega sestanka udeležil tudi sindikalni predstavnik. Tožnik se je sestanka udeležil brez uniforme.

9. Glede na navedene ugotovitve je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da pomočnik direktorja B.B. ni imel namena prizadeti tožnikovo dostojanstvo, niti ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje, temveč je z izjavo želel razmejiti med delovno in sindikalno vsebino sestanka, kar pomeni, da ni bila kršena prepoved nadlegovanja v smislu določb 7. člena ZDR-1 in 15.a člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl. - ZJU). Ne gre niti za trpinčenje, saj vedenje pomočnika direktorja, za katerega je bilo v postopku pri delodajalcu sicer ugotovljeno, da je bilo v povezavi z osebno okoliščino nezaželeno, ni ponavljajoče se ali sistematično. Enkraten dogodek (ali pa dva takšna dogodka) ne more(ta) predstavljati trpinčenja na delovnem mestu (prim. zadevo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 622/2012 z dne 2. 8. 2012). Tožnikovo subjektivno dojemanje ravnanja delavcev tožene stranke kot trpinčenja na delu ni relevantno. Tudi če je pomočnik direktorja nedopustno posegel v vodenje sestanka in avtoriteto komandirja, to še ne pomeni protipravnega posega v dostojanstvo tožnika.

10. V zvezi z očitkom neenakega obravnavanja in kršitve prepovedi diskriminacije je sodišče prve stopnje na podlagi izpovedbe komandirja ugotovilo, da tožnik že dve do tri leta opravlja sindikalno dejavnost tako, da ni opravljal dela v enoti PP D. Ugotovilo je tudi, da je tožnik prostovoljno zapustil sestanek in da po zaključku sestanka ni vprašal za povzetek vsebine zamujenega sestanka. Na podlagi teh ugotovitev pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da ni mogoče govoriti o manj ugodnem oziroma neenakem obravnavanju tožnika zaradi tega, ker se kot član sindikata ni mogel seznaniti z vsebino sestanka, pomembnim za delo enote. Nasprotne pritožbene navedbe so zato neutemeljene.

11. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da izjava pomočnika direktorja ni objektivno žaljiva. Sporna izjava je temeljila na dejstvih, ki so bila pomočniku direktorja takrat znana in za katera je utemeljeno verjel, da so resnična, tj. da je tožnik sindikalni predstavnik in ne pripadnik konkretne delovne enote. Tožnik ni bil izrecno imenovan. Okoliščina, da je tožnik neposredno pred odhodom iz prostora opozoril pomočnika direktorja, naj se seznani z delovno organizacijo enote, upoštevaje hitrost oziroma kratkotrajnost dogajanja, ni spremenilo vtisa pomočnika direktorja, da je tožnik na sestanku le kot predstavnik sindikata. Poleg tega dogodek ni zmanjšal tožnikovega ugleda med sodelavci. Ob navedenih okoliščinah je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ni prišlo do protipravnega posega v tožnikovo pravico do časti in dobrega imena, kar pomeni, da tožnik tudi ni upravičen do denarnega zadoščenja v zvezi z zatrjevano nepremoženjsko škodo.

12. Ker nista bila podana s pritožbo uveljavljena razloga niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

13. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbe.