Jedro

Kadar gre za dejstva v postopku izdaje začasne odredbe, ki jih je po naravi stvari mogoče ugotavljati predvsem s strokovno usposobljeno osebo, se sodišče ne bi smelo togo držati pravila, da so poročila oz. mnenja (narejena s strani ustrezno usposobljenih tretjih oseb) zgolj tožbene trditve, ampak jim podeliti tudi dokazno vrednost (z oceno, ali bi s takšnim mnenjem lahko izkazali s stopnjo verjetnosti svoje trditve).

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe z dne 9.10.2014. Zoper sklep se pritožuje tožeča stranka po pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov ter pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi predlogu tožeče stranke oz. podredno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Mnenja je, da je v predlogu za začasno odredbo zadostno substancirala svoj dokazni predlog z zaslišanjem prič M.F., P.K.G. in S.Č.. Povsem jasno je, o čem naj bi priče izpovedale, saj je tožnica določno k vsaki točki svoje trditvene podlage predlagala priče, ki bodo z izpovedbo lahko potrdile trditve tožnice. Tožnica je tudi navedla v kakšnem svojstvu so predlagane priče. Pravdni postopek ne pozna nobenih dokaznih pravil, zato je mogoče nastanek škode dokazovati tudi s predlaganimi pričami in ne zgolj z listinami. Če pa je sodišče prve stopnje menilo, da tožnica ni zadostno substancirala dokaznih predlogov, bi jo moralo v okviru materialno-procesnega vodstva pozvati k dodatni konkretizaciji. Smiselno enako velja za dokazni predlog z izvedencem finančne stroke. Glede Poročila z dne 3.7.2013, Predstavitev pomanjkljivosti pri organiziranju računovodske funkcije v podjetju z dne 31.8.2012 in Poročila družbe R. d.o.o. z dne 30.10.2013, s prilogami, opozarja, da navedene listine niso tvorjene le s trditvami sestavljalcev predmetnih mnenj/poročil, temveč jih sestavljajo tudi listine, ki so dokazni predlogi tožeče stranke in do katerih bi se moralo sodišče prve stopnje tudi opredeliti. Teh prilog tako sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati le kot trditve, ampak jih šteti kot dokaze. Sodišče prve stopnje se tudi ne opredeli do izvedenskega mnenja M.L. z junija 2014 s prilogami, ne do predlaganega dokaza z zaslišanjem P.G. niti do ostalih dokaznih predlogov po I. tč. predloga za začasno odredbo, ki so ključni in bistveni za dokazovanje trditev tožnice, npr. kazenska ovadba z dne 10.7.2014. S tem, ko se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh njenih navedb in dokaznih predlogov, je tožeči stranki onemogočilo pravno varstvo.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo, jo označila za neutemeljeno, zaradi česar je predlagala njeno zavrnitev ter tudi priglasila pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi tožeča stranka vtožuje terjatev do tožene stranke iz naslova odškodninske odgovornosti člana organa vodenja (po 263. členu Zakona o gospodarskih družbah - ZGD-1) na podlagi več škodnih dogodkov, vse v skupni višini 961.880,95 EUR. V zavarovanje te denarne terjatve je tožeča stranka predlagala izdajo začasne odredbe, s katero bi se prepovedalo dolžnikovemu dolžniku (družbi E. d.o.o.) poravnati terjatev dolžniku (toženi stranki).

Temeljni pogoj za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve po prvem odstavku 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ) je, da upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Sodišče prve stopnje je tako pravilno obrazložilo, da mora tožeča stranka za vtoževano škodo na ravni verjetnosti izkazati obstoj škodnega dogodka, nastalo škodo z njeno višino ter vzročno zvezo med škodnimi dogodki in nastalo škodo, saj je trditveno in dokazno breme na njej.

Sodišče prve stopnje je obravnavalo posamezne škodne dogodke, pri čemer je, predvsem na podlagi stališča, da so predlagani dokazi nekonkretizirani in pavšalni (ker ni razvidno katera pravo pomembna dejstva naj bi se z njimi dokazovala) ter, da Poročilo z dne 3.7.2013, Predstavitev pomanjkljivosti pri organiziranju računovodske funkcije v podjetju z dne 31.8.2012 in Poročilo družbe R. d.o.o. z dne 30.10.2013 s prilogami ne predstavljajo dokazov, ampak se štejejo kot navedbe, zaključilo, da tožeča stranka ni s stopnjo verjetnosti uspela izkazati obstoja terjatve zoper toženo stranko.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka podala trditve, katere bi (vsaj nekatere izmed njih) v primeru, če bi se izkazale za resnične, utemeljevale odškodninsko odgovornost toženca. Glede na kompleksnost in specifiko dejanskega stanja v konkretni zadevi (v smeri celovitega vpogleda v časovno oddaljeno dogajanje, tako glede ravnanj posameznih oseb v družbi, kot tudi posledic njihovih ravnanj ali opustitev na poslovnih rezultatih), ko je potrebno za ugotovitev zatrjevanih dejstev izvajati vrsto personalnih dokazov (zaslišanje prič) oz. postaviti sodnega izvedenca, je potrebno tudi poročilom oz. mnenjem, ki so jih pripravili tretji (in za katere je predlagano, da jih bo v sodnem postopku pripravil sodni izvedenec) posvetiti v postopku izdaje začasne odredbe večjo pozornost in jih ne šteti le kot trditve (kar nesporno velja za pravdni postopek), ampak jim podeliti tudi dokazno vrednost (z oceno, ali bi s takšnim mnenjem lahko izkazali s stopnjo verjetnosti svoje trditve). Sodišče namreč ne more v postopku izdaje začasne odredbe, zaradi zahtevane hitrosti tega postopka, dejstev ugotavljati s sodno postavljenim izvedencem. Kadar gre za dejstva, ki jih je po naravi stvari mogoče ugotavljati predvsem s strokovno usposobljeno osebo, se sodišče ne bi smelo togo držati pravila, da so poročila oz. mnenja (narejena s strani ustrezno usposobljenih tretjih oseb) zgolj tožbene trditve, ki so zaradi tega ostale neizkazane.

Glede na to, da tožeča stranka v obsežnem predlogu za izdajo začasne odredbe podaja vrsto različnih trditev v zvezi s poslovanjem tožeče stranke in ravnanji zaposlenih na vodilnih mestih (kar delno niti ni v neposredni povezavi z vtoževanim zahtevkom in samo obremenjuje postopek), ter pri tem na koncu predlaga še vrsto dokazov (naštetih na 7 straneh), bi se sicer lahko postavilo vprašanje substanciranosti dokaznih predlogov (1). Vendar je navkljub temu pritrditi pritožbi, da je tožeča stranka razdelala škodne dogodke po posameznih točkah in k vsaki točki trditvene podlage predlagala določene dokaze, tako, da ni mogoče za vse trditve zaključiti, da se ne da ugotoviti, katero dejstvo izkazuje z določenim dokaznim predlogom.

V postopku izdaje začasne odredbe se odloča na podlagi dokaznega standarda verjetnosti, kar pomeni, da sodišče pri odločanju o predlogu ne izvaja popolnega dokaznega postopka in ne presoja, ali je predlagatelj svoje trditve dokazal, ampak le, ali jih je izkazal za verjetne. Verjetnost pa je podana takrat, ko več razlogov govori v prid nekega zaključka, od tistih, ki kažejo nasprotno. Ker gre za začetno fazo postopka za izdajo začasne odredbe, kjer kontradiktornost še ni vzpostavljena, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je tožeča stranka v tej fazi postopka zadostila dokaznemu

standardu, da bi sodišče lahko s stopnjo verjetnosti ugotavljalo utemeljenost predloga.

Upoštevaje navedeno je po prepričanju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje zmotno presodilo, da tožeča stranka ni na ravni verjetnosti uspela izkazati obstoja terjatve zoper toženo stranko že s tem, ker naj bi bili predlagani dokazi nekonkretizirani in pavšalni (prim. tudi VSL I Cp 1490/2014), oz. ker jih ne bi smela uporabiti v dokazne namene.

Zaradi tega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V novem postopku naj, v skladu z obrazložitvijo pritožbenega sodišča, ponovno presodi izpolnjevanje zahtevanih pogojev za začasno odredbo, izhajajoč iz ponujenih trditev.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

op. št. 1: stranka namreč mora natančno opredeliti, katero pravno pomembno dejstvo naj se s posameznim predlaganim dokazom ugotovi (glej J. Zobec v Pravdni postopek s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, str. 353.