Jedro

Tožnik je razmere, v katerih je živel otrok, nekritično ocenjeval (več izjav, da otrok ni ogrožen), kar pomeni, da ni sledil njegovim razvojnim, socialnim in duševnim potrebam ter mu poskušal zagotoviti razmere za nadaljnji osebnostni razvoj. Kritje določenih materialnih izdatkov za preživljanje za to vprašanje ne more biti relevantno, saj je to zakonska starševska obveznost. Glede na navedeno je organ mogel oceniti njegov odnos do otroka kot pasiven. Prezreti ni, da je bilo v postopku pridobljeno strokovno mnenje, v katerem je ugotovljeno, da tožnik ne izkazuje ustreznega potenciala za vzgojo in skrb sina. Na sprejeto odločitev tudi ne more vplivati sprožitev postopka za predodelitev otroka pred pristojnim sodiščem.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Center za socialno delo L. (v nadaljevanju: organ) je z izpodbijano odločbo odločil, da se mladoletni A.A. dne 11. 5. 2010 od 8.00 ure dopoldan do 15.00 ure popoldan, v prostorih Osnovne šole ..., s strani strokovnih delavcev Centra za socialno delo, odvzame materi B.B. in očetu C.C. (1. točka izreka); da se takoj po odvzemu namesti v varstvo in vzgojo rejniški družini (2. točka izreka); da sta starša dolžna odvzem otroka dovoliti in omogočiti (3. točka izreka); da sta starša dolžna v roku enega tedna od odvzema otroka, v času uradnih ur, Centru za socialno delo L. izročiti zdravstveno kartico, osebne dokumente in oblačila mladoletnega A.A. (4. točka izreka); da pritožba zoper to odločbo ne zadrži izvršitve in se odločba izvrši takoj (5. točka izreka) in ugotovil, da posebnih stroškov v postopku ni bilo. V obrazložitvi navaja, da je pričel postopek ugotavljanja ogroženosti mladoletnega A.A. v letu 2006 ter nato podrobno opisuje ugotovitveni postopek, ki ga je izvajal (pridobivanje informacij od strank, vrtca in šole, zdravniškega osebja, policije, prič, pridobitev strokovnega mnenja). Navaja, da je tožnik po razpadu zunajzakonske skupnosti z B.B. skrb za njunega otroka prepustil otrokovi materi, za katero organ ugotavlja, da je bila uživalka prepovedanih drog, nekritična do zdravljenja odvisnosti od drog in za otroka ni ustrezno skrbela. Kljub temu, da je tožnik za to vedel, je za otroka skrb prevzel šele, ko je bil v to primoran in sicer, ko ga je organ seznanil, da bo otroka roditeljem odvzel. Izkazalo pa se je, da je tudi tedaj za otroka skrbela tedanja tožnikova partnerka D.D. Ko je ta tožnikova zveza razpadla (v začetku leta 2007), je otrok odšel k mami, nato je zanj nekaj časa skrbel oče oziroma sta se z otrokovo materjo sproti dogovarjala, pri kom bo otrok, nato pa zopet mama, ki je tedaj živela pri starejšem moškem. Organ ugotavlja, da tožnik v vrtcu ni sodeloval, razen enkrat, in tudi, ko je otrok začel obiskovati osnovno šolo, se ni udeleževal roditeljskih sestankov, govorilnih ur, delavnic in se ni zanimal glede otrokovega dela in napredovanja v šoli. Nikoli ni sodeloval z otrokovo zdravnico in pediatrinjo. Po izjavi dr. E.E. (zdravnik otrokove matere) je tožnik pasiven do otroka oziroma v zvezi z njim zainteresiran le za nekatere osnovne stvari. Organ ugotavlja, da je imel tožnik veliko možnosti, da bi uredil bodisi zaupanje sina in druge stvari, ki se urejajo ob razpadu zveze, pa tega ni storil. Takšne razmere so po ugotovitvah organa vplivale na otroka, ki se je počutil odrinjenega in prizadetega, še posebej, ko se je rodil polbrat. Tožnik ni opazil njegovih stisk. Tudi ko je bil seznanjen, da živi z materjo v neustreznih razmerah, ni reagiral. Neprimernost je očital otrokovi materi. Organ je tožnikovo skrb za otroka ocenil kot navidezno, njegov odnos do sina kot nepristen. Tožnik je na ustni obravnavi 18. 3. 2010 sam povedal, da se za sina zaradi neredne službe ni dovolj potrudil. Organ je neprimernost tožnika videl v njegovi pasivnosti, površnosti, v dopustitvi stanja, kakršno pač je. Glede na to je dvomil, da bi tožnik za dlje časa in dejansko prevzel skrb za otroka in je bolj verjetno, da bi to storila njegova sedanja partnerka, ter se pri tem spraševal, kako bi bilo ob enoletnem otroku in novorojenčku poskrbljeno za A.A. Čeprav je sledil tožnikovim navedbam na obravnavi dne 18. 3. 2010, da ima redno službo, da si je uredil življenje in da abstinira od alkohola, je ugotovil, da njegova skrb za A.A. ni na konkretnem nivoju. Ker je nujno potrebno, da se otroku zagotovi stalnost, varnost, ljubeče in vzpodbudno okolje, je odločil, da se ga namesti v rejniško družino. To je ukrep začasne narave, dokler se starša ne uredita osebnostno oziroma dokler tožnik ne izkaže varnosti, konkretne skrbi za otroka, odgovornost, videnje otroka in njegovih potreb. Nesuspenzivnost pritožbe na podlagi drugega odstavka 236. člena ZUP je organ utemeljil na okoliščinah obravnavanega primera. Glede določitve načina izvršbe pa se je opiral na tretji odstavek 290. člena ZUP.

Drugostopenjski organ je pritožbi tožnika in B.B. zoper prvostopenjsko odločbo zavrnil. Tožnik v tožbi uveljavlja nepopolno in napačno ugotovitev dejanskega stanja, bistveno kršitev pravil postopka in napačno uporabo materialnega prava. Povzema obrazložitev odločbe, zavrača očitke, da je pasiven in da ni sposoben prevzeti zaščite otroka ter mu omogočiti zdrav razvoj. Meni, da je najslabša možna varianta odločitev organa o oddaji v rejništvo, saj otrok v tej starosti le stežka razume, kaj se dogaja in kaj je razlog, da se ga namesti k rejniški družini, o kateri tožnik sploh ni bil seznanjen. Nadalje poudarja, da je organ začel postopek voditi leta 2006, pozneje pa so se okoliščine dejansko spremenile. Sam si je uredil življenje, ima stalno prebivališče, stalno zaposlitev, novo partnerico in družino, in lahko A.A. nudi stalnost, varnost in ljubeče ter spodbudno okolje. Tudi njegova izvenzakonska partnerica si želi, da se deček dodeli očetu in preseli v njihovo družino. Iz tega razloga je 7. 4. 2010, to je pred izdajo izpodbijane odločbe, vložil na Okrožno sodišče v Ljubljani tožbo za predodelitev otroka v varstvo in vzgojo ter določitev stikov ter predlog za izdajo začasne odredbe (pravdna zadeva opr. št. P 953/2010). Vseskozi se je protivil oddaji otroka v rejniško družino. Zato je bil presenečen, ko je prejel izpodbijano odločbo, saj je organ seznanil, da je storil vse, da se deček dodeli njemu v varstvo in vzgojo. Za otroka je tudi sedaj skrbel, tako materialno, kot tudi na način, da mu je zagotovljena varnost in spodbudno okolje v okviru njegove nove družine. Organ je te spremenjene okoliščine povsem spregledal in otroka tožniku dobesedno iztrgal ter mu s tem onemogočil, da bi ga vzgajal in varoval. Organ svojo odločitev opira predvsem na dogodke v letu 2006, 2007 in 2008 ter na subjektivno oceno, da tudi ob spremenjenih okoliščinah pri tožniku še vedno obstajajo pomisleki, kako bi se A.A. počutil ob drugih tožnikovih otrocih. Dejstev, ki bi utemeljevala takšno odločitev, ne navaja oziroma dejstva, ki jih navaja - da je partnerko v pozni nosečnosti pooblastil, da A.A. pripelje in odpelje iz šole, pa je ne morejo utemeljevati. Organ njegove partnerke sploh ni zaslišal in ni izvedel dokazov oziroma poizvedb, kaj bi bilo za otroka dejansko primerno, v kakšnih razmerah bi otrok živel, če bi bil dodeljen tožniku. Nestrokovno in nekritično je, da organ odloči v dvomu, ne pa da dejstva preveri. Neutemeljeni so očitki, da za dečka ni skrbel oziroma da je bila njegova skrb zgolj navidezna. Za to organ ni ponudil nikakršnega dokaza, temveč zgolj neko subjektivno laično videnje situacije. Takšna subjektivna presoja je v celoti nedopustna in ne vzdrži resne presoje. Tožnik predlaga, da se odločba odpravi v 1. točki izreka v delu, v katerem se A.A. odvzame očetu C.C., v celoti pa v 2., 3. in 4. točki ter se postopek ustavi, mladoletni A.A. pa se dodeli v vzgojo in varstvo očetu C.C., podrejeno pa da se zadeva vrne v navedenem delu v ponovno odločanje prvostopenjskemu upravnemu organu, za čas odločanja pa se otrok dodeli v vzgojo in varstvo C.C. Zahteva tudi stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbe iz razlogov, navedenih v obrazložitvi odločbe.

Stranka z interesom B.B. v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe. Navaja, da tožnik otroku ne posveča potrebne in pričakovane skrbnosti. Z njim nima stikov, kar izhaja tudi iz poročila o spremljanju rejništva z dne 24. 10. 2011. Edini stik sta bila dva telefonska klica. Pojasnjuje, da je sin do izdaje odločbe živel pri njej in ne pri tožniku, ki se je odselil v letu 2002/2003 in je od tedaj imel s sinom le občasne stike. Navaja, da organ v letu 2010 ni izvajal dokazov o njenem tedanjem zdravstvenem stanju, njenih premoženjskih in bivalnih razmerah ter zmožnosti preživljanja sina. Se je že povsem pozdravila, leta 2010 je pridobila neprofitno najemniško stanovanje, se zaposlila in pridobila reden vir preživljanja in so zagotovljeni vsi pogoji za zdrav in primeren razvoj sina, če bo dodeljen njej v varstvo in vzgojo. S sinom je v rednih in vsakodnevnih stikih, ga redno obiskuje ter mu posveča vso potrebno skrb, kolikor jo lahko. Sin je nanjo tudi zelo navezan. Sodišče mora pri tem, kdo je bolj primeren, da se mu otrok dodeli v vzgojo in varstvo, upoštevati tudi potrebe otroka.

Tožba ni utemeljena.

Po določbi prvega odstavka 56. člena Ustave RS uživajo otroci posebno varstvo in skrb. Da morajo biti otrokove koristi glavno vodilo pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, določa 3. člen Konvencije ZN o otrokovih pravicah. Zagotavljanje otrokovih koristi je načelo Evropske konvencije o uresničevanju otrokovih pravic. V navedenih najvišjih aktih vsebovano maksimo o otrokovih koristih je zakonodajalec vgradil v zakonske določbe, s katerimi ureja družinska razmerja; po 5.a členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) morajo starši, druge osebe, državni organi ter nosilci javnih pooblastil v vseh dejavnostih in postopkih v zvezi z otrokom skrbeti za otrokovo korist; 119. člen tega zakona nalaga centrom za socialno delo, da storijo potrebne ukrepe, ki jih zahtevata vzgoja in varstvo otroka ali varstvo njegovih premoženjskih ter drugih pravic in koristi: tako smejo odvzeti otroka staršem in ga dati v vzgojo in varstvo drugi osebi ali zavodu, če so starši zanemarili vzgojo in varstvo ali če je to iz drugih pomembnih razlogov v otrokovo korist (prvi odstavek 120. člena ZZZDR): oddati otroka, ki nima svoje družine, otroka, ki iz različnih vzrokov ne more živeti pri starših ali otroka, katerega telesni in duševni razvoj je ogrožen v okolju, v katerem živi, v rejništvo (prvi odstavek 157. člena ZZZDR). Sodišče ugotavlja, da je odločitev prvostopenjskega organa, da se mladoletni A.A. odvzame tožniku-njegovemu očetu (in materi) ter namesti v varstvo in vzgojo rejniški družini ter njena utemeljitev v izpodbijani odločbi v okviru naštetih določb ter tudi v skladu z dejanskimi ugotovitvami v postopku.

Otrokova korist je nedoločen pravni pojem. Njegova okvirna vsebina je zajeta v drugem odstavku 5.a člena ZZZDR, ki določa, da starši delajo v otrokovo korist, če zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki ga okolje sprejema in odobrava in ki kaže na njihovo skrb in odgovornost do otroka ob upoštevanju njegove osebnosti in želja. V posameznem primeru pa ga popolnjujejo konkretne ugotovitve o starših, o njihovem odnosu do otroka, o njihovih vzgojnih in moralnih kvalitetah, o bivalnih razmerah, o potrebah otroka, o njegovem odnosu do staršev, o navezanosti med staršem in otrokom, o otrokovih željah in drugih okoliščinah tega primera. Izpodbijana odločitev po presoji sodišča izhaja iz takšnega razumevanja otrokovih koristi.

Za ugotovitev, kaj je v korist A.A., je organ izvedel obsežen ugotovitveni postopek, ki ga je začel, kot izhaja iz predloženega upravnega spisa, v letu 2006, v naslednjih letih spremljal dejanske življenjske razmere dečka in njegovih staršev ter v letu 2010 sprejel izpodbijano odločitev. Organ je večkrat zaslišal starša (tožnika na obravnavi dne 15. 11. 2006, na obravnavi dne 22. 11. 2006, se seznanil z njegovo pisno izjavo z dne 27. 11. 2006, z njim opravil razgovor 16. 2. 2007, 28. 3. 2007, 19. 9. 2007, 5. 12. 2007, ga zaslišal na obravnavi dne 19. 1. 2010, na obravnavi dne 11. 3. 2010, na obravnavi dne 18. 3. 2010); opravil razgovore s tožnikovimi starši in njegovo partnerko D.D.; pridobil izjave drugih prič; pridobival poročila vrtca ter nato osnovne šole, ki jo je obiskoval otrok; pridobil mnenja otrokove pediatrinje in materinega zdravnika; dne 23. 10. 2006 je imenoval strokovno komisijo, katere člani so bili defektolog, psihiater, sociolog, socialna delavka in pravnica, in ki je dne 2. 3. 2010 pripravila strokovno poročilo; izvedel pet timskih sestankov (24. 10. 2006, 21. 22. 2007, 4. 4. 2007, 2. 4. 2008, 21. 12. 2009), ki so jim prisostovali predstavniki vrtca oziroma šole, zdravstvenega doma, policije in centra za socialno delo. Po presoji sodišča se je na podlagi spoznanj in ugotovitev, do katerih je prišel organ, oblikovala zadostna dejanska podlaga za sprejeto odločitev. Sodišče se s tožnikom ne strinja, da organ ni upošteval okoliščin v času odločanja, ki so se pri tožniku tedaj spremenile, ker naj bi si uredil življenje, ima stalno prebivališče in zaposlitev, novo partnerico in družino. Kot izhaja iz obrazložitve prvostopenjske odločbe (na strani 14), je organ te njegove navedbe sprejel, vendar je ocenil, da navajane okoliščine ne odtehtajo primanjkljaja v smislu odgovornega starševstva, ki ga je ugotovil pri tožniku. Za ugotovitev relevantnih dejanskih okoliščin tudi po mnenju sodišča ni bilo potrebno zaslišanje sedanje tožnikove partnerke, ki bi po njegovih navedbah izpovedala, da si želi, da bi bil deček dodeljen tožniku in da bi živel v novi tožnikovi družini s polbratom in polsestrico, torej ne o tožnikovi vlogi starša v razmerju do dečka A.A., kar pa je nosilna okoliščina za odločitev. Tožnikov ugovor o zmotnem in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju sodišče ocenjuje za neutemeljen.

Organ v izpodbijani odločbi ugotavlja, da je imel tožnik z otrokom redke stike. Da je, razen v obdobju, ko je otrok živel z njim in njegovo partnerico D.D., imel stike z njim med vikendom (sprva pri njegovih starših), je tožnik navajal tudi sam (njegova izjava na obravnavi dne 19. 1. 2010). Stiki so se torej izvajali občasno, kar je manjšalo možnosti, da bi tožnik z otrokom doživljal raznotere življenjske položaje in preko njih spremljal in vplival na otrokov razvoj. Iz upravnega spisa tudi ne izhaja, da bi si, čeprav je bilo znano, da otrokova mati za otroka ni skrbela in je bil deček zanemarjen (tudi izjava tožnikovih staršev z dne 14. 11. 2006 oziroma je tožnik sam ocenil otrokovo mater za neprimerno za vzgojo sina – njegove izjave leta 2006, na obravnavah 19. 1. 2010 in 18. 3. 2010), prizadeval za razširitev stikov. Zato se sodišče ne more strinjati z njegovo trditvijo, da mu je bil otrok na podlagi izpodbijane odločitve dobesedno iztrgan in mu je bilo s tem onemogočeno, da bi ga vzgajal in varoval. Tožnikovo razmerje s sinom v smislu njegove starševske vloge je organ ocenil za manj kvalitetno. Razloge za to je pojasnil, zato pravne presoje ne vzdrži tožnikov ugovor, da gre za neko subjektivno laično videnje situacije. Da nima pristnega odnosa z njim, je organ lahko sklepal na podlagi izjav delavk vrtca (zapisnik 1. timskega sestanka z dne 24. 10. 2006), učiteljice v šoli (izjava F.F. z dne 24. 2. 2010), izjave dr. E.E. (zapisnik 4. timskega sestanka z dne 2. 4. 2008), zaznavanja več prič. S svojim priznanjem na obravnavi dne 18. 3. 2010, da se za A.A. v preteklosti zaradi neredne službe ni dovolj potrudil, pa je tožnik sam izpovedal, da med njima ni primarne čustvene navezanosti. Takšen sklep potrjujejo tudi po tožniku neprerekane ugotovitve organa, da se tožnik ni zanimal, kako se je otrok počutil in napredoval v vrtcu ter nato v osnovni šoli in da je tudi skrb za otrokovo zdravstveno stanje v celoti prepustil otrokovi materi. Zato tudi sodišče meni, da tožnik ni izkazal potrebne skrbi in čustvenega vlaganja v otroka, za kar je v teku dolgotrajnega upravnega postopka možnosti imel. Prav tako je s podatki v spisih podprta ocena organa, da tožnik ni opazil otrokovih stisk in poskušal zadovoljiti njegovih potreb. Da so se razmere, v katerih je živel, pri otroku negativno odrazile, je v postopku izpovedalo več oseb, tako tudi tožnikovi starši (da je otrok nervozen - izjava z dne 14. 11. 2006), zdravnica v Centru za preprečevanje in zdravljenje odvisnih od nedovoljenih drog (da otrok ni v redu in je zelo žalosten – zapisnik 1. timskega sestavka z dne 24. 10. 2006), učiteljica v šoli (da ima pri šolskem delu določene primanjkljaje – izjava z dne 24. 2. 2010), D.D. (da je pri otroku glede očeta čutila žalost – izjava z dne 16. 12. 2009). Tožnik tega ni prepoznal oziroma je razmere, v katerih je živel otrok, nekritično ocenjeval (več izjav, da otrok ni ogrožen), kar pomeni, da ni sledil njegovim razvojnim, socialnim in duševnim potrebam ter mu poskušal zagotoviti razmere za nadaljnji osebnostni razvoj. Kritje določenih materialnih izdatkov za preživljanje za to vprašanje ne more biti relevantno, saj je to zakonska starševska obveznost (103. člen ZZZDR). Glede na navedeno je po presoji sodišča organ mogel oceniti tožnikov odnos do otroka kot pasiven. V obrazložitvi odločbe izražen dvom organa, da bi tožnik tudi ob zatrjevanih spremenjenih okoliščinah (da je osebno urejen, ima novo družino in je redno zaposlen) za dlje časa in dejansko prevzel skrb za sina, po presoji sodišča ni neka laična domneva organa, katera po tožnikovem mnenju ne bi mogla biti upoštevana, ampak izhaja iz osebnih lastnosti tožnika, kot so bile v postopku ugotovljene. Prezreti ni, da je bilo v postopku pridobljeno mnenje strokovne komisije (poročilo z dne 2. 3. 2010), ki je ugotovila, da (tudi) tožnik ne izkazuje ustreznega potenciala za vzgojo in skrb sina. Sodišče ne vidi razloga, da tega mnenja ne bi bilo mogoče sprejeti (strokovna ocena tožnikove vloge pri razvoju otroka ne temelji zgolj na odvisnosti od alkohola, kar potrditvah tožnika več ne drži). Odločitev je po presoji sodišča strokovno dognana in glede na uvodoma navedene določbe 119., 120. in 157. člena ZZZDR materialnopravno pravilna.

Na sprejeto odločitev tudi ne more vplivati sprožitev postopka za predodelitev otroka pred pristojnim sodiščem. Če so se okoliščine na strani tožnika po izdaji v tem postopku izpodbijane odločbe toliko spremenile, da je sposoben prevzeti otroka v varstvo in vzgojo, bo imel možnost to dokazovati v pravdnem postopku.

Katere bistvene kršitve pravil postopka naj bi organ storil, tožnik v tožbi ni konkretiziral, našlo pa jih tudi ni sodišče pri uradnem preizkusu izpodbijane odločbe. Ugotavlja, da je bilo v postopku upoštevano (tudi) določilo 88. člena Zakona o socialnem varstvu, po katerem si morajo centri za socialno delo, kadar odločajo o pravicah in koristih otroka po 120. členu ZZZDR, v posebnem ugotovitvenem postopku pred odločitvijo pridobiti mnenje strokovne komisije in razpisati ustno obravnavo.

Sodišče je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi vsaka stranka sama svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1) .