Jedro

Prekinitev dejanskega življenja v Republiki Sloveniji, pogojena s pripadnostjo službi tuje države, ne more šteti za dejansko življenje v Sloveniji v smislu 1. odstavka 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92).

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se tožnikovi prošnji za pridobitev državljanstva Republike Slovenije ne ugodi. V obrazložitvi odločbe je navedla, da 1. odstavek 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije določa, da pridobi državljanstvo Republike Slovenije državljan druge republike, ki je imel na dan plebiscita o neodvisnosti in samostojnosti Republike Slovenije dne 23.12.1990 v Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče in tukaj dejansko živi. Ker tožnik dejansko ne živi v Sloveniji, ne izpolnjuje zakonskih pogojev za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije in njegovi prošnji ni mogla ugoditi.

Tožnik v tožbi navaja, da je odločba tožene stranke nezakonita, ker ne drži trditev, da tožnik ne živi v Sloveniji. V času razdruževanja Slovenije od Jugoslavije je tožnik kot državni uslužbenec prejel odločbo Zvezne carinske uprave o premestitvi in se je tej odločbi pokoril. Nekaj časa je delal v Vojvodini, nato pa mu je delovno razmerje prenehalo in se je vrnil v Slovenijo, kjer živi že več kot 20 let in kjer ima družino in stanovanje. Na Slovenijo so vezani vsi njegovi interesi, od intimnih do ekonomskih. Njegovih vezi s Slovenijo ni pretrgalo nekaj mesecev trajajoče delo zunaj nje, zato ni bilo pravne podlage za zavrnitev njegove prošnje in tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bilo v postopku ugotovljeno, da je tožnik zapustil Slovenijo in se s 1.11.1991 zaposlil kot carinski inšpektor pri carinarnici v Vojvodini. Po izjavi, ki jo je podal pri toženi stranki dne 28.9.1992, je bil tedaj še vedno zaposlen tam. Tožnikove odsotnosti zaradi zaposlitve v Srbiji, ki je vezana na poziv Zvezne carinske uprave, tožena stranka ne more šteti za upravičeno odsotnost, zlasti ne ob upoštevanju namena določbe 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije, po kateri se pridobi državljanstvo na način, ki predstavlja izjemo od rednih načinov pridobitve državljanstva. Tožena stranka zato vztraja pri napadeni odločbi in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijana odločba temelji na 1. odstavku 40. člena zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDS, Uradni list RS, št. 1/91-I, 30/91-I in 38/92), po katerem državljan druge republike pridobi državljanstvo Republike Slovenije, če je imel na dan plebiscita 23.12.1990 prijavljeno stalno prebivališče v Republiki Sloveniji in tukaj tudi dejansko živi ter če je vložil vlogo za pridobitev državljanstva v šestih mesecih po uveljavitvi zakona. Če kateri od teh pogojev ni izpolnjen, državljanstva Republike Slovenije na tej pravni podlagi ni mogoče pridobiti.

V tem primeru tožena stranka ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogoja dejanskega življenja v Sloveniji. Kaj je vsebina pogoja "in tukaj tudi dejansko živi", v zakonu ni določneje opredeljeno. Jasno je, da vsaka fizična odsotnost s teritorija Republike Slovenije v obdobju po plebiscitu še ne pomeni, da določena oseba v Sloveniji dejansko ne živi. Toda tožnik sam v tožbi navaja, da se je po razdružitvi Slovenije od Jugoslavije po odločbi Zvezne carinske uprave zaposlil v Vojvodini in se vrnil v Republiko Slovenijo potem, ko mu je delovno razmerje prenehalo. S tem, da se je tožnik, kot pravi sam, pokoril odločbi organa tuje države in odšel iz Slovenije, pa je po presoji sodišča prekinil dejansko življenje v Republiki Sloveniji v smislu navedene zakonske določbe, kajti prekinitev dejanskega življenja v Sloveniji, pogojena s pripadnostjo službi tuje države, ne more šteti za dejansko življenje v Sloveniji. Druge okoliščine, ki jih tožnik navaja v tožbi, na to presojo ne morejo vplivati.

Glede na obrazloženo je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki ga je v skladu s 4. členom ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91.I) smiselno uporabilo kot republiški predpis.