Jedro

Sicer pa sodišče prve stopnje v napadeni sodbi navaja, da je oškodovani v trenutku, ko je videl, da gre obdolženi proti njemu, želel steči vstran, vendar ga je obdolženi uspel z roko prijeti in udariti s pestjo po levi strani obraza v predel nosu in leve ličnice, s čemer mu je povzročil udarnino obraza na levi strani v obnosnem predelu, zaradi katere je bila začasno zmanjšana njegova zmožnost za delo. Takšno ravnanje obdolženega pa nikakor ne potrjuje prekoračenega silobrana, še posebej zato, ker tudi sodišče prve stopnje kot dokazano v napadeni sodbi, obrazlaga prav to, da je oškodovanec, ko je obdolženec šel proti njemu, hotel steči vstran, kot že navedeno.

Izrek

I. Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako: - da se iz opisa obdolžencu očitanega kaznivega dejanja izpusti besedilo „takšno dejanje pa je storil v prekoračenem silobranu“, - in kvalifikacija kaznivega dejanja tako, da se izpusti navedba „v zvezi s tretjim odstavkom 22. člena Kazenskega zakonika“, - odločba o kazenski sankciji pa tako, da se obdolžencu v okviru pogojne obsodbe določena kazen zviša na 6 (šest) mesecev zapora.

II. V ostalem se v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena v zvezi s tretjim odstavkom 22. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), za kar mu je po členih 57 in 58 KZ-1 izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo kazen štiri mesece zapora in preizkusno dobo dveh let. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče oškodovanca B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, obdolžencu pa je po prvem odstavku 95. člena ZKP naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, to je 16,00 EUR stroškov za priče, 223,13 EUR stroškov za izvedenca, 56,00 EUR sodne takse ter potrebne izdatke oškodovanca, ki jih bo sodišče odmerilo s posebnim sklepom.

2. Zoper takšno sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in odločbe o kazenski sankciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da obdolženca spozna za krivega očitanega kaznivega dejanja, brez navedb o prekoračenem silobranu ter mu v okviru pogojne obsodbe določi kazen osem mesecev zapora.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Okrožna državna tožilka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi napačno ugotovilo dejansko stanje, ko je obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja iz člena 122/I KZ-1, ki ga je storil v prekoračenem silobranu. Pri tem pritožba opozarja, da izveden dokazni postopek ni potrdil tega, da bi obdolženi očitano kaznivo dejanje storil v prekoračenem silobranu. Ne soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da je obdolženi ravnal v prekoračenem silobranu, ker je oškodovanec napadel njegovo pravno dobrino, in sicer avtomobil, takšen napad, ki je bil stvaren, resničen in protipraven, pa je terjal takojšnjo obrambo obdolženca od napadalca in je bil neizogibno potreben za odvrnitev napada in preprečitev nastanka poškodb na obdolženčevem avtomobilu. Navaja namreč, da je takšen zaključek sodišča prve stopnje zmoten in v nasprotju z izvedenimi dokazi, ki po mnenju pritožnice nikakor ne potrjujejo prekoračenega silobrana. Sicer pa sodišče prve stopnje v napadeni sodbi navaja, da je oškodovani v trenutku, ko je videl, da gre obdolženi proti njemu, želel steči vstran, vendar ga je obdolženi uspel z roko prijeti in udariti s pestjo po levi strani obraza v predel nosu in leve ličnice, s čemer mu je povzročil udarnino obraza na levi strani v obnosnem predelu, zaradi katere je bila začasno zmanjšana njegova zmožnost za delo. Takšno ravnanje obdolženega pa nikakor ne potrjuje prekoračenega silobrana, še posebej zato, ker tudi sodišče prve stopnje kot dokazano v napadeni sodbi, obrazlaga prav to, da je oškodovanec, ko je obdolženec šel proti njemu, hotel steči vstran, kot že navedeno. Zato tudi po oceni pritožbenega sodišča nikakor ne more biti govora o stvarnem in objektivno resničnem, protipravnem napadu, ki je bil istočasen z obrambo, prav tako pa ne, da je bila obramba neizogibno potrebna za odvrnitev napada in sorazmerna napadu, kot je to zmotno ugotovilo sodišče prve stopnje in kar utemeljeno graja pritožba. Zato je pritrditi pritožbi tudi, ko navaja, da je dokazni postopek potrdil, da je oškodovanec napadel dobrino obdolženca, vendar pa je v trenutku, ko je obdolženi prišel iz hiše, z napadom prenehal in želel steči vstran, torej ni več grozila nobena nevarnost obdolženčevemu avtomobilu, zato obdolženčeva obramba ni bila neizogibno potrebna in ne more biti govora o prekoračenem silobranu.

5. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče tožilski pritožbi v tej smeri sledilo in napadeno sodbo spremenilo tako, da je iz zapisa izpustilo navedbe o prekoračenem silobranu, kaznivo dejanje pa kvalificiralo le po členu 122/I KZ-1. 6. Pritrditi pa je tudi pritožbi tožilke, da je zaradi tega, ker obdolženi očitano kaznivo dejanje ni storil v prekoračenem silobranu, v okviru pogojne obsodbe določena kazen zapora prenizka, pri čemer pa je večjo težo potrebno dati tudi okoliščini, da je obdolženi že kaznovan zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče sledilo tožilski pritožbi in odločilo, da v okviru pogojne obsodbe določeno zaporno kazen zviša iz štiri na šest mesecev, ob nespremenjeni preizkusni dobi dveh let. Tudi po oceni pritožbenega sodišča bo namreč tako spremenjena pogojna obsodba vplivala na obdolženca, da ta v bodoče ne bo ponavljal tovrstnih kaznivih dejanj.

7. Iz navedenih razlogov, in ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe skladno z določilom člena 383/I ZKP ni ugotovilo kršitev zakona, je o tožilski pritožbi odločilo tako, kot izhaja iz izreka te sodbe.

8. Izrek o plačilu sodne takse odpade, ker ne gre za nobenega od primerov, po katerem bi bilo mogoče obdolžencu naložiti plačilo takse.