Jedro

Tožena stranka poleg temelja izpodbija tudi višino stroškov, ki jih mora po odločitvi sodišča prve stopnje povrniti tožniku. Utemeljeno opozarja, da je tožnik prvotno vtoževal 398,78 EUR, plačano mu je bilo 299,18 EUR, kar pomeni 75 %. Delež izpolnitve se šteje kot delež uspeha v pravdi, ki je relevanten za odmero stroškov postopka po drugem odstavku 154. člena ZP.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sklepa delno spremeni tako, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 107,47 EUR (namesto 185,43 EUR) stroškov postopka.

II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sklepa.

III. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa je dolžna povrniti pritožbene stroške v višini 48,20 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sklep, s katerim je v I. točki izreka postopek ustavilo, v II. točki pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 8 dni povrniti stroške postopka v znesku 185,43 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

2. Zoper II. točko izreka sklepa se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep v II. točki izreka spremeni oziroma razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Ker je tožnik prejel plačilo 5. 12. 2017, tožbo pa je umaknil šele 26. 4. 2018 oziroma še v preostalem delu 16. 11. 2018, tožbe ni umaknil takoj, kar zahteva 158. člen ZPP. S tem, ko sodišče ni upoštevalo tega dodatnega pogoja, je napačno uporabilo prvi odstavek 158. člena ZPP. Ker ni navedlo razloga za svojo odločitev, je kršilo tudi 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je zahteval dodatek v višini 398,78 EUR, plačano mu je bilo 299,18 EUR, zato bi mu moralo sodišče priznati le sorazmerni del stroškov, kot tudi toženi stranki, ter izvesti pobotanje njunih stroškov. Sodišče bi ji moralo priznati strošek soglasja k umiku tožbe. Navaja še, da je sodišče tožniku priznalo previsok strošek sodne takse zaradi zmotne uporabe tar. št. 2.3.1. ZST-1. 3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sklepa preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.).

6. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev ustrezno obrazložilo, zato pritožbeno sodišče zavrača očitek neobrazloženosti oziroma kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Po prvem odstavku 158. člena ZPP mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če je tožbo umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Tožena stranka poudarja, da do umika tistega dela tožbe, ki je posledica izpolnitve s strani tožene stranke, ni prišlo takoj po izpolnitvi zahtevka. Neutemeljeno uveljavlja, da je to razlog, zaradi katerega tožniku ni dolžna povrniti nobenih stroškov postopka oziroma da je tožnik njej dolžan povrniti celotne stroške postopka. Sodišče namreč tožniku ni priznalo vseh stroškov postopka, ampak le tiste, ki se nanašajo na umik tožbe zaradi izpolnitve zahtevka, medtem ko je o stroških postopka, ki se nanašajo na povečan zahtevek, odločilo po pravilu kritja separatnih stroškov (156. člen ZPP), pri čemer tožnik takšne odločitve niti ne izpodbija.

8. S tem, ko tožnik tožbe ni umaknil takoj po izpolnitvi zahtevka, ampak več mesecev kasneje, ni izgubil pravice do povrnitve stroškov. Pomembno je, da med izpolnitvijo in umikom tožbe ni bilo opravljeno procesno dejanje, kar bi omejilo uporabo 158. člena ZPP oziroma nalagalo uporabo 156. člena ZPP. Pojem takojšnje izpolnitve je torej potrebno tudi v tem sporu razlagati tako kot v drugih istovrstnih primerih zoper isto toženo stranko, ko so pripadniki Slovenske vojske v posledici izpolnitve zahtevka umaknili tožbo, pri čemer tega niso storili takoj po izpolnitvi, ampak kasneje, pa glede tega v vmesnem času niso bila opravljena procesna dejanja, da bi prišla v poštev odločitev o separatnih stroških. Enako stališče v zvezi z vprašanjem razlage pojma "takoj" iz prvega odstavka 158. člena ZPP je uveljavljeno tudi v sodni praksi splošne pristojnosti.

9. Tožena stranka poleg temelja izpodbija tudi višino stroškov, ki jih mora po odločitvi sodišča prve stopnje povrniti tožniku. Utemeljeno opozarja, da je tožnik prvotno vtoževal 398,78 EUR, plačano mu je bilo 299,18 EUR, kar pomeni 75 %. Delež izpolnitve se šteje kot delež uspeha v pravdi, ki je relevanten za odmero stroškov postopka po drugem odstavku 154. člena ZPP, za kar se utemeljeno zavzema pritožba.

10. Sodišče prve stopnje je tožniku skladno z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.) priznalo za tožbo 200 točk, za umik tožbe 50 točk, kar z 2 % materialnimi stroški in 22 % DDV znaša 142,79 EUR, skupaj s sodno takso (52,00 EUR) pa 194,79 EUR. Tožena stranka glede sodne takse neutemeljeno uveljavlja zmotno uporabo tar. št. 2.3.1. Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2008 in nasl.), po kateri se taksa za postopek zniža (s količnika 2, ki velja za postopek na splošno) na 0,70, če se postopek konča z umikom tožbe pred razpisom naroka za glavno obravnavo. Do umika tožbe je namreč prišlo po razpisu naroka za glavno obravnavo, poleg tega je sodišče prve stopnje sodno takso pravilno odmerjalo le v zvezi s prvotno vrednostjo zahtevka. Upoštevaje 75 % delež uspeha znašajo tožnikovi stroški 146,09 EUR.

11. Sodišče prve stopnje je toženi stranki na podlagi 156. člena ZPP priznalo potrebne stroške (155. člen ZPP), ki jih je imela zaradi tožnikovega povišanja zahtevka, in sicer za eno vlogo v višini 20 točk, kar z 2 % materialnimi stroški znaša 9,36 EUR. Utemeljeno pa tožena stranka zahteva, da se ji glede na delež uspeha priznajo še stroški postopka, ki so ji nastali v zvezi s prvotnim tožbenim zahtevkom, tj. 200 točk za odgovor na tožbo, 50 točk za soglasje k umiku tožbe ter 2 % materialni stroški, kar znaša 117,05 EUR, v 25 % pa 29,26 EUR.

12. Iz navedenega izhaja, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 107,47 EUR. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano odločitev delno spremenilo tako, da je znesek 185,43 EUR znižalo na 107,47 EUR. Ker sicer uveljavljani pritožbeni razlogi ter razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niso podani, je v ostalem pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sklepa (365. člen ZPP).

13. Tožena stranka je s pritožbo uspela znižati tožnikove stroške, ki so ji bili naloženi v plačilo, za 42 %. Zato ji je tožnik dolžan povrniti 250 točk za pritožbo, kar z 2 % materialnimi stroški znaša 114,75 EUR, v 42 % pa 48,20 EUR. Tožnik krije sam svoje stroške odgovora na pritožbo, kar ta za odločitev o pritožbi ni bil potreben (154., 155. in 165. člen ZPP).