Jedro

Razpolaganje s pravico uporabe na nepremičninah, nacionaliziranih po ZNNZ s strani prejšnjega lastnika, z namenom poplačila davka, ni mogoče šteti za prisilen odvzem pravice uporabe.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče po opravljeni glavni obravnavi na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) delno ugodilo tožbi ter odpravilo del 2. točke izreka odločbe tožene stranke z dne 22.4.2005, ki se nanaša na parc. št. 85/9, 85/2 in 85/10 (1. točka izreka); v preostalem delu pa je tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS (2. točka izreka). Tožena stranka je z izpodbijano odločbo na pritožbo tožnice odpravila odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 8.12.2004 (1. točka izreka), in jo nadomestila s svojo odločbo, s katero je odločila, da se zahteva M.V. za denacionalizacijo nepremičnin, parc. št. 85/3, 85/9, 85/2 in 85/10 zavrne (2. točka izreka), ter ugotovila, da stroškov postopka ni bilo (3. točka izreka). Odpravo prvostopne odločbe je tožena stranka utemeljila s tem, da je odločila o zavrnitvi zahtevka za vračilo istih zemljišč, le da s parc. št., kakor so veljale v trenutku, ko so se te parcele odpisale iz zemljiškoknjižnega vl.št. 229 k.o. V., ki je bil v lasti tožničinega pravnega prednika A.V. Prvostopno sodišče je odločbo tožene stranke odpravilo v delu, ki se nanaša na določena zemljišča, ker je v tem delu tožnica svoj denacionalizacijski zahtevek umaknila in je vztrajala le pri vračilu nepremičnine parc. št. 85/3. V preostalem delu pa je tožbo zavrnilo, saj je ugotovilo, da je bila parc. št. 85/3, v katero so se združile nacionalizirane parcele 85/1, 58/3 (stare izmere), 58/4, 85/5, 85/6 in 85/7, sicer podržavljene na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZ), vendar so prejšnjemu lastniku ostale v posesti, in je z njimi razpolagal z izjavo z dne 21.12.1962, ki jo je dal Mestnemu ljudskemu odboru Ljubljana, namreč da odstopa pravico uživanja na obravnavanih zemljiščih občini, z namenom poplačila zapadlega davka. O tem je Občina Ljubljana izdala odločbo z dne 19.3.1964. S to izjavo je konzumiral pravico uporabe in posledično izgubil pravico do denacionalizacije. Razpolaganja s pravico uporabe zaradi poplačila davščin ni mogoče šteti za prisilni odvzem lastninske pravice oziroma posesti v smislu Zakona o denacionalizaciji (ZDen), zato tudi v ZDen ni podlage za vračilo navedenega zemljišča. Niti v upravnih spisih niti na obravnavi pred sodiščem prve stopnje pa tožnici ni uspelo dokazati, da bi A.V. že pred izdajo navedene odločbe o izročitvi zemljišča z dne 19.3.1964 poravnal zapadle davčne obveznosti za leto 1962. Zoper prvostopno sodbo se tožnica pritožuje iz razlogov bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da vrhovno sodišče kot pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo odpravi in samo odloči tako, da izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi in tožničinemu predlogu, ki ga predlaga v tožbi, ugodi, podrejeno pa predlaga, da izpodbijano sodbo odpravi ter odpravi tudi 2. točko izreka odločbe tožene stranke in vrne zadevo upravnemu organu prve stopnje v odločanje o stvari. Sklicuje se na 38. člen ZNNZ, na podlagi katerega je bila tudi izdana odločba Skupščine Občine Ljubljana z dne 19.3.1964. Njen pravni prednik ni razpolagal z obravnavanim zemljiščem oziroma s pravico uporabe na tem zemljišču s pogodbo, temveč je bila za odvzem posesti izdana odločba, in sicer po uradni dolžnosti. Ta odločba je bila izdana po preteku več kot enega leta od ponudbe tožničinega pravnega prednika. Zoper to odločbo se tožničin pravni prednik ni pritožil, čeprav je zapadle obveznosti za leto 1962 poravnal. To, ali se je prejšnji lastnik zoper odločbo pritožil ali ne, ni pomembno. Za odločitev v tej stvari tudi ni pomembno, ali je odškodnino za odvzem pravice uporabe namenil za poplačilo davkov, ali pa za kaj drugega.

Tožena stranka in prizadeti stranki na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v izpodbijani sodbi pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče tudi sklicuje in jih v tej sodbi ne ponavlja.

Ne glede na to, da je odločba Skupščine Občine Ljubljana z dne 19.3.1964, izdana na podlagi 38. člena ZNNZ, tudi pritožbeno sodišče meni, da ne gre za prisilen odvzem pravice uporabe na zemljišču 85/3 k.o... kot dokončanje nacionalizacije po ZNNZ, temveč, da gre za izvedbo izjave tožničinega pravnega prednika z dne 21.12.1962, naslovljeno na Mestni Ljudski odbor Ljubljana, da odstopa "užitne pravice" od obravnavanih zemljišč in jih izroča občini zaradi poplačila davčnega dolga. Da je prej navedena odločba z dne 19.3.1964 v bistvu sprejem njegove ponudbe iz njegove enostranske pisne izjave z dne 21.12.1962, ki jo pritožbeno sodišče šteje za prostovoljno razpolaganje s pravico uporabe, izhaja iz 3. točke izreka navedene odločbe, v kateri je določeno, da odvzem posesti velja od 1.1.1963, ter iz 4. točke izreka te odločbe, v kateri je določeno, da izrek o odškodnini odpade, ker se je odškodnina poračunala z zapadlimi davki in ker se je stranka ostalemu delu odškodnine odpovedala. Prav iz navedenega ter tudi iz dejstev, da se tožničin pravni prednik zoper navedeno odločbo ni pritožil in da tožnici ni uspelo dokazati, da bi njen pravni prednik zapadle davke poplačal pred izdajo sporne odločbe, tudi pritožbeno sodišče sklepa, da je z obravnavanim zemljiščem pravni prednik tožnice prostovoljno razpolagal ter ga predal občini zaradi poplačila davčnega dolga. To pa pomeni, da odvzem posesti ni bil prisilen in tako ni izpolnjen pogoj za denacionalizacijo.

Prenos pravice uporabe na podlagi enostranske izjave o odpovedi pravice uporabe je namreč pomenil, da je bila ta pravica že konzumirana, ne glede na to, da je bila pravica uporabe prenesena na občino z odločbo. Nobenega razloga namreč ni, da bi imela veljavna enostranska izjava različne pravne posledice za nosilca pravice uporabe, ki bi bile odvisne od tega, komu in zaradi katerega namena se je pravici uporabe odpovedal. Na drugačno odločitev v tej zadevi pritožbene navedbe, da takšnega akta za poplačilo davčnega dolga takratna zakonodaja ni dopuščala in da je bila odločba o odvzemu iz posesti izdana na podlagi 38. člena ZNNZ, ne morejo vplivati. V denacionalizacijskem postopku se namreč ne presoja zakonitost akta o podržavljenju, oziroma drugega oblastvenega akta, ki je posledica enostranske izjave prejšnjega lastnika o odpovedi pravice uporabe zaradi poplačila zapadlega davka. Za vračilo nepremičnin, ki so bile prejšnjim lastnikom oziroma nosilcem pravice uporabe odvzete zaradi poplačila davčnega dolga, pa v ZDen ni pravne podlage.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo tožničino pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je pri odločanju uporabilo ZUS-1 na podlagi 1. in 2. odstavka 107. člena ZUS-1. Tožničino vlogo je obravnavalo kot pritožbo, ker postanejo denacionalizacijske odločbe izvršljive šele s svojo pravnomočnostjo (3. odstavek 67. člena ZDen).