Jedro

Tožnik se ne more sklicevati na odlok občine, ki ob času odločanja organa prve stopnje še ni veljal, pa čeprav ta nov odlok dovoljuje večje pomožne objekte graditi le na podlagi priglasitve del.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 601/96-7 z dne 29.11.2000.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, v nadaljevanju ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke z dne 19.3.1996. S to odločbo je tožena stranka ob reševanju pritožbe tožnika odpravila odločbo Upravne enote R. z dne 18.4.1995 (1. točka izreka) in zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Uprave za urbanizem Občine R. z dne 10.12.1991. Prvostopni organ je z odločbo z dne 10.12.1991 zavrnil izdajo odločbe o priglasitvi gradbenih del za obnovo objekta na zemljišču s parc. št. 555/1 k.o. Z.G. na Z., ker je za navedeni gradbeni poseg treba pridobiti lokacijsko dovoljenje.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi na podlagi določbe 2. odstavka 67. člena ZUS sledilo utemeljitvi odločbe tožene stranke, glede tožbenih navedb pa je dodalo, da je tožnik že v vlogi za izdajo odločbe o dovolitvi priglašenih del navedel, da je podedoval leseno brunarico, na temeljih katere namerava postaviti drugo z enakim tlorisom 4,5 m x 4 m. Iz zapisnika o ogledu na kraju samem z dne 7.11.1991, ki je v upravnih spisih, pa je razvidno, da nameravani objekt že stoji in da je namenjen bivanju, ne pa kmetijski dejavnosti. Ker gre za objekt, večji od 12 m2, kot ga dovoljuje zgraditi veljavni odlok brez lokacijskega dovoljenja, za tožnikov objekt ni mogoča legalizacija v postopku priglasitve del, pač pa bo treba zaprositi za izdajo lokacijskega dovoljenja. Tožniku je bil izrečen tudi inšpekcijski ukrep ustavitve gradbenih del do pridobitve lokacijskega dovoljenja.

Tožnik v pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje. Tožnik je podedoval zemljišča na Z., skupaj z obstoječimi objekti. Na parceli 555/1 k.o. Z.G. je stal objekt, ki je bil namenjen tudi za občasno prenočevanje delavcev v bližnjem kamnolomu. Zaradi dotrajanosti je objekt propadel in je zato zaprosil za njegovo obnovo. Pri tem pa je upravni organ zmotno presojal površino, saj je v površino štel tudi napušč za zavetje pred padavinami, sicer pa brez tega napušča ne presega površine, kakršna je dopustna, da se gradi na podlagi priglasitve del. V letu 1995 je tožnik pridobil status kmeta. Glede na določbe sedanjega odloka Občine B., ki dopušča pomožne objekte ob kmetijah do površine 30 m2, je tožnik mnenja, da mu tudi glede na status kmeta ni treba pridobiti lokacijskega dovoljenja, pač pa le priglasitev del. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi pravilna in zakonita. Z razlogi, s katerimi sodišče prve stopnje utemeljuje svojo sodbo, se pritožbeno sodišče strinja.

Tudi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati na drugačno odločitev pritožbenega sodišča. Upravna organa sta svoji odločitvi oprla na določbe Odloka o določitvi pomožnih objektov in naprav, ki se lahko gradijo brez lokacijskega dovoljenja (Uradni list RS, št. 9/91, v nadaljevanju Odlok), ki je za pomožne objekte, za katere zadostuje le priglasitev del, določal, da ne smejo presegati 12 m2 tlorisne površine. Pritožbene navedbe, da sedaj veljavni Odlok o določitvi pomožnih objektov in naprav ter drugih posegov v prostor, za katere ni potrebno lokacijsko dovoljenje na območju Občine B. (Uradni list RS, št. 110/99, v nadaljevanju Odlok Občine B.), določa, da pri kmetijah ni potrebno lokacijsko dovoljenje za pomožne gospodarske objekte do 30 m2 tlorisne površine, pa je pritožbeno sodišče zavrnilo, ker se stranka ne more sklicevati na predpis, ki ob odločanju še ni veljal. Upravno sodišče namreč odloča v upravnem sporu o zakonitosti izpodbijanega upravnega akta na podlagi pravnega in dejanskega stanja, ugotovljenega ob odločanju upravnega organa prve stopnje. V obravnavani zadevi torej odločbe Uprave za urbanizem Občine R. z dne 10.12.1991. V tem postopku se zato določbe Odloka Občine B. ne morejo upoštevati.

Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča pravilno presodilo velikost površine tožnikovega objekta. To odločitev je sprejelo na podlagi dejanskega stanja, ugotovljenega v upravnem postopku. Iz zapisnika o ogledu na kraju samem z dne 7.11.1991, ki je v upravnih spisih, izhaja, da je uradna oseba ob ogledu ugotovila površino brunarice v izmeri 4 x 4,5 m. Ogleda se je udeležil tudi tožnik, ki tedaj ni imel pripomb glede napušča in površine brunarice. Zapisnik o ogledu pa je po določbi 78. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86) javna listina. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo tudi ugovor tožnika o nepravilni ugotovitvi velikosti objekta.

Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 73. člena ZUS zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.