Jedro

Če sodišče ne obrazloži zavrnitve dokaznega predloga, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženki naložilo, da mora izprazniti dvosobno stanovanje v kraju L., ulica C., v IX. nadstropju (št. stanovanja 36) ter ga praznega izročiti tožeči stranki. Zavrnilo je zahtevek iz nasprotne tožbe, da mora tožeča stranka oziroma tožena stranka po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožeča stranka) s toženko oziroma tožnico po nasprotni tožbi (v nadaljevanju toženko) skleniti najemno pogodbo za omenjeno stanovanje in to za neprofitno najemnino. Toženki je naložilo, da mora tožeči stranki povrniti 45.649,00 SIT stroškov postopka. Zoper to sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka in navaja, da bi moralo sodišče o tem, kdaj se je vselila v sporno stanovanje, zaslišati njo kot stranko ter pričo D. V. Sicer pa je napačno stališče, da ima podstanovalec vse pravice, ki bi jih imel po Stanovanjskem zakonu (v nadaljevanju SZ) imetnik stanovanjske pravice le, če je več kot dve leti pred uveljavitvijo SZ prebival v stanovanju. Dovolj je, da je podstanovalec stalno prebival v stanovanju več kot dve leti pred vložitvijo tožbe. Razen tega je zmotno tudi stališče prvostopnega sodišča, da je pogodba o podnajemu nezakonita, saj SZ prav za te pogodbe določa, da podnajemniki lahko pridobijo pravice, ki sicer gredo imetnikom stanovanjske pravice. Pritožba je utemeljena. Določba 149. člena SZ je izjema od pravila, da imajo pravice iz SZ le tiste osebe, ki so na dan uveljavitve zakona imele status imetnika stanovanjske pravice. Izjeme je treba strogo razlagati. SZ v 149. členu določa dva pogoja, da ima podstanovalec enake pravice, kot bi jih imel imetnik stanovanjske pravice: Da je bilo stanovanje v celoti oddano podstanovalcu in da je ta v stanovanju prebival več kot dve leti, šteto od izselitve imetnika stanovanjske pravice pa do uveljavitve SZ (19. oktober 1991). Za odločitev o utemeljenosti tožbenih zahtevkov je torej odločilno, ali je toženka do 19. oktobra 1991 več kot dve leti živela v spornem stanovanju. Glede ugotovitve tega dejstva je predlagala zaslišanje strank ter priče D. V. Teh dokazov sodišče ni izvedlo, niti ni v razlogih pojasnilo, zakaj izvedba predlaganih dokazov ni bila potrebna. Ker izpodbijane sodbe zato ni mogoče preizkusiti, je podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zato je pritožbeno sodiče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Element pravice do izjave v postopku je tudi pravica stranke, da predlaga dokaze, na drugi strani pa dolžnost sodišča, da te dokaze izvede. Kljub načelni obveznosti sodišča, da izvede predlagane dokaze, pravica stranke do predlaganja dokazov ni neomejena. Vendar če sodišče zavrne dokazni predlog, mora svojo odločitev vselej ustrezno obrazložiti, t.j. navesti argumente, zakaj izvedba predlaganega dokaza ni bila potrebna. Zato bo moralo sodišče prve stopnje bodisi izvesti predlagana dokaza, ali pa pojasniti razloge, zakaj meni, da teh dokazov ni treba izvesti. To je običajno takrat, kadar dokaz po presoji sodišča ni relevanten, kadar je dokaz predlagan za ugotovitev nekega dejstva, ki je že dokazano, kadar je neprimeren za ugotovitev določenega dejstva, kadar je podan z namenom zavlačevanja ali prepozno itd.