Jedro

Ker je toženec priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja tožniku zavrnil na podlagi 3. odstavka 66. člena ZPIZ-1, po kateri lahko samozaposleni zavarovanci v primeru III. kategorije invalidnosti uveljavijo le pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine, za katero je ustavno sodišče odločilo, da je v neskladju z ustavo, je odločitev toženca nepravilna in nezakonita. Če tožnik še lahko dela v svojem poklicu ter na podlagi ugotovitev, kakšna je njegova preostala delovna zmožnost, je zato treba ponovno odločiti o tožnikovih pravicah iz invalidskega zavarovanja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: „Odpravita se odločbi toženca ... z dne 30. 5. 2007 in št. ... z dne 2. 11. 2007 ter se zadeva vrne tožencu v ponovno upravno odločanje.

Toženec je dolžan tožniku povrniti stroške postopka v višini 422,65 EUR v roku 8 dni.“ Toženec je dolžan tožniku povrniti stroške pritožbe v višini 210,67 EUR v roku 8 dni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi toženca št. ... dne 20. 5. 2007 in odločba št. ... z dne 2. 11. 2007 in se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela. Obenem je odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna. V predmetni zadevi gre za specifično situacijo, saj je tožnik zavarovan kot kmet po 16. členu ZPIZ-1. Ves čas opravlja to delo na lastni kmetiji, zato za svoje nadaljnje delo ni več sposoben. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da ima tožnik vrsto zdravstvenih težav, kljub temu pa naj bi bil še sposoben za pridobitno dejavnost. Mnenje je tako cinično, da celo dvomi o tožnikovi delovni motivaciji. Tožnik bi svoje delo z veseljem opravljal, če bi ga mogel. Upoštevaje dejstva, da je ves čas delal na lastni kmetiji, njegovo starost in izobrazbo, mu ni jasno, kakšno delo bi sploh lahko opravljal. Najenostavneje je odločiti, da je sposoben za drugo delo, pri čemer pa ni jasno, kakšno bi to delo lahko bilo. Kot kmetovalec je v slabšem položaju, kot ostali delavci, zato je zakonska ureditev tudi ustavno sporna. Tožnik je zato prepričan, da bi mu morala biti priznana I. kategorija invalidnosti. Priglaša stroške pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo, je pa na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo.

V obravnavani zadevi sta predmet presoje dokončna toženca št. ... z dne 2. 11. 2007 ter prvostopna odločba št. ... z dne 30. 5. 2007, s katero je toženec zavrnil zahtevo za priznanje pravice iz invalidskega zavarovanja.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnik zavarovan kot kmet po 16. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1). ZPIZ-1 v 67. členu določa, da pravico do invalidske pokojnine pridobi zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost I. kategorije, zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije in ni zmožen za drugo ustrezno delo brez poklicne rehabilitacije, le-ta pa mu ni zagotovljena, ker je star nad 50 let ter zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. ali III. kategorije, ki mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, ker je dopolnil 63 let starosti (moški) oziroma 61 let starosti (ženska). Glede na 1. alinejo 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 se v I. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali, če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. Skladno z 2. alineo 2. odstavka citirane določbe se v II. kategorijo invalidnosti razvrsti zavarovanec, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50 % ali več, ter po 3. alineji 2. odstavka 60. člena v III. kategorijo zavarovanec, če z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen.

Tudi po stališču pritožbenega sodišča v konkretnem primeru pogoji za priznanje pravice do invalidske pokojnine niso izpolnjeni. Ali je pri tožniku podano katero od stanj, določenih v 2. odstavku 60. člena ZPIZ-1, je sodišče prve stopnje razčiščevalo s pridobitvijo mnenja izvedenskega organa UKC, Kliničnega inštituta za medicino dela, prometa in športa. Iz mnenja, datiranega z dne 9. 6. 2009, ki ga je izvedenski organ podal po proučitvi razpoložljive medicinske dokumentacije v sodnem in upravnem spisu ter po proučitvi delovne dokumentacije, tožnika pa je tudi klinično pregledal in poslal na usmerjene preglede ter preiskave, izhaja, da gre pri tožniku za poškodbeno hudo kronično okvaro ledveno križnega pleteža levo s peronealno parezo kot posledica poškodbe izven dela z dne 26. 12. 2004 in da je prišlo do zmanjšanja delovne zmožnosti za manj kot 50 %. Nadalje iz navedenega mnenja izhaja, da tožnik od 16. 5. 2007 dalje zaradi ugotovljenih trajnih posledic poškodbe z dne 26. 12. 2004 ni bil več zmožen za svoje delo kmetovalca na lastni kmetiji, niti za poklic kmetovalca, zmožen pa je bil za drugo ustrezno delo v polnem delovnem času pod pogoji, kot jih je ugotovil izvedenski organ in sicer, da z ugotovljeno delovno zmožnostjo zlasti niso združljive telesne obremenitve pri delu, prisilne drže hrbtenice in udov, velika biomehanska obremenjenost obvretenčne muskulature hrbtenice z velikim aksialnim pritiskom na medvretenčne ploščice, pogosta hoja po neravnem terenu, delo na višini, stik z lokalnimi in splošnimi vibracijami pri strežbi kmečke mehanizacije. Zmožen je torej še za drugo delo v polnem delovnem času in z normalnim delovnim učinkom z navedenimi omejitvami oziroma pod pogoji, opredeljenimi v mnenju. Glede na mnenje izvedenskega organa je pri tožniku ustrezna ocena III. kategorije invalidnosti, ker gre pri njem za omejeno delovno zmožnost. Ni pa pri tožniku izvedenski organ ugotovil izgube delovne zmožnosti in torej stanja po 1. alineji 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 za razvrstitev v I. kategorijo invalidnosti.

Na podlagi takšnega ugotovljenega stanja, je sodišče prve stopnje izpodbijani odločbi toženca z dne 30. 5. 2007 in z dne 2. 11. 2007 potrdilo kot pravilni in zakoniti. S tem, ko je sodišče prve stopnje kot pravilni in zakoniti potrdilo omenjeni odločbi, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je nepravilno uporabilo materialno pravo. Toženec je namreč zahtevek za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnil ob sklicevanju na 3. odstavek 66. člena ZPIZ-1, ki določa, da zavarovanec iz 15. in 16. člena tega zakona pridobi pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja v primeru I. in II. kategorije invalidnosti, v primeru III. kategorije invalidnosti pa uveljavi pravico do dela s krajšim delovnim časom od polnega in pravico do delne invalidske pokojnine, če izpolnjuje pogoje, ki jih določa ta zakon za pridobitev teh pravic. Navedena določba je bila v presoji pred Ustavnim sodiščem Republike Slovenije. Z odločbo št. ... z dne 4. 3. 2010 je Ustavno sodišče RS odločilo, da je 3. odstavek 66. člena ZPIZ-1 v neskladju z Ustavo RS. Državnemu zboru je naložilo, da je ugotovljeno neskladje dolžan odpraviti v roku 6 mesecev po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. Ustavno sodišče RS v omenjeni odločbi ugotavlja, da je delavec invalid III. kategorije, ki ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen, lahko pa še dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, upravičen do pravice do premestitve (91. člen ZPIZ-1) ter pravice do nadomestila za invalidnost (92. in 94. člena ZPIZ-1). Če mu ni zagotovljena ustrezna zaposlitev oziroma prerazporeditev, pa mu ob izpolnjevanju starostnega pogoja pripada tudi invalidska pokojnina (3. alineja 67. člena ZPIZ-1). Če pa je pri samozaposlenemu oziroma kmetu ugotovljeno, da ni več sposoben opravljati svojega dela kot kmet oziroma dela, ki ga je opravljal kot samozaposleni, lahko pa opravlja drugo ustrezno delo v svojem poklicu s polnim delovnim časom, ZPIZ-1 kmetu oziroma samozaposlenemu ne daje nobenih pravic in je raven varstva primerjanih zavarovancev bistveno različen. Razlog za tako razlikovanje po oceni Ustavnega sodišča ni izkazan in ni razumen. Dejstvo, da gre za različno naravo dejavnosti in da morajo biti zato pravice prilagojene naravi dejavnosti, po oceni Ustavnega sodišča RS ni razumen razlog za ugotovljeno neenako obravnavanje. Ustavno sodišče RS je zato ugotovilo, da je 3. odstavek 66. člena ZPIZ-1 v neskladju z 2. odstavkom 14. člena Ustave. Ker odločitev toženca temelji na določbi, za katero je Ustavno sodišče RS ugotovilo, da je neustavna, je pritožbeno sodišče pritožbi tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odpravilo odločbi toženca št. ... z dne 30. 5. 2007 in št. ... z dne 2. 11. 2007 in zadevo vrnilo tožencu v ponovno upravno odločanje. Takšno odločitev je pritožbeno sodišče sprejelo na podlagi 1. alinee 1. odstavka 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1). Toženec bo najprej razčistil vprašanje, ali tožnik še lahko dela v svojem poklicu ter kakšna je njegova preostala delovna zmožnost, nato pa bo odločil o priznanju pravic iz invalidskega zavarovanja glede na že citirano odločbo Ustavnega sodišča RS.

Ker tožnik z zahtevkom za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja pred sodiščem sicer ni uspel, je pa bila potrebna njegova tožba, saj je odločba toženca nepravilna in nezakonita, je pritožbeno sodišče pri odmeri stroškov postopka upoštevalo, da je z zahtevkom delno uspel. Sodišče je torej ob upoštevanju 2. odstavka 154. člena ZPP priznalo polovico s strani pritožbenega sodišča odmerjenih in priznanih priglašenih stroškov za postopek pred sodiščem prve stopnje. Upoštevaje Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 67/2003 in naslednje, v nadaljevanju OT) je za vložitev tožbe priznalo 300 točk, za prvi narok za glavno obravnavo 300 točk, za odsotnost iz pisarne 80 točk, za prvo pripravljalno vlogo 300 točk, za drugi narok 150 točk, za odsotnost iz pisarne 80 točk ter za tretji narok 150 točk in odsotnost iz pisarne 80 točk, oziroma skupaj 1440 točk, kar pri vrednosti točke 0,459 EUR znaša 660,96 EUR. Poleg tega je priznalo 2 % materialnih stroškov v višini 13,21 EUR ter od skupne vrednosti 674,17 EUR še 20 % DDV v višini 134,83 EUR, kar skupaj znaša 809,00 EUR ter še trikrat kilometrina po 11,10 EUR ter trikrat parkirnina po 1,00 EUR oziroma skupaj 36,30 EUR, prišteto k znesku 809,00 EUR to znaša 845,30 EUR, polovico tega zneska pa 422,65 EUR, kolikor je pritožbeno sodišče dosodilo tožniku in odločilo, da je omenjeni znesek dolžan toženec plačati tožniku v roku 8 dni.

Glede pritožbenih stroškov pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je tožnik s pritožbo uspel, zato je priznalo za vložitev pritožbe priglašene stroške v višini 375 točk, 2 % materialnih stroškov ter 20 % DDV, skupaj 459 točk oziroma 210,68 EUR. Omenjeni znesek je dolžan toženec na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 154. člena zakona tožniku plačati v roku 8 dni.